ODPOVED DEDIŠČINI?
Imela sem polbrata, za katerega sem zvedela šele ob smrti mojega očeta. Ta polbrat se je takrat odpovedal dediščini po našem očetu. Zdaj je pred nekaj leti umrl polbrat. Ni imel otrok in bi dedovali mi. Bil je v vezi z eno gospo, ki je živela pri njem in v bolezni skrbela za njega. Ob smrti polbrata,sem se odpovedala njegovi dediščini v prid tej partnerici.
Odpovedi dediščini ni tako malo, razlogov za takšno odločitev pa je več. Najpogosteje je to zadolženost zapustnika, saj dediči odgovarjajo za njegove dolgove do višine podedovanega premoženja, v realnosti pa imajo mnogo več stroškov, kot so od zapustnika dobili in se kratko malo ne splača. Potem so tu še odpovedi v korist zapustnikovega zakonca, otroka, ki je živel z njim v skupnem gospodinjstu ipd.
Vsi mamini sorojenci so se tako po njihovi mami kot tudi po njihovem očetu odpovedali dediščini.
Še več, ker je bil en od bratov že mrtev, so se odpovedali njihovi otroci.
Po očetovi strani so se vsi otroci odpovedali v korist njihove matere, ona je vse premoženje pred smrtjo približno enakomerno razdelila med vse otroke in vnuke, nepremičnino je prej prodala (nihče od sorodnikov ni pokazal kake posebne želje, da bi jo imel).
V bistvu ne poznam koga, ki bi se tožaril zaradi dediščine.
A da je?
Gre za to, da name pritiskata stric in teta (brat in sestra moje pokojne mame), da naj se odpovem deležu po mami (babi je še živa), ker da je ta, moja mama, za časa življenja dobila od babi veliko denarja. Jaz o tem ne vem nič, ko vprašam po dokazih so tiho, babi pravi, da tudi ne ve nič, ker je dedi vse urejal.
Tega deleža sicer res ne potrebujem, a sem veliko več kot ostali babici pomagala dokler je še živela doma, zdaj je v domu. Zato ne vem zakaj bi se odpovedala. Se mi zdi pa grdo, da to zahtevajo od mene.
Meni se zdi to malce neumno. Oziroma egoistično. Ker si mislila le nase, ne pa tudi na to, da bi mogoče z deležem te dediščine pomagala svojim otrokom k samostojnosti. Da te dediščine ne bi “vzela zase”, ampak za svoje otroke.
Pri moji kolegici imajo to situacijo. Njena mama se je odpovedala dediščini (isto veliki kmetiji v okolici lj. z veliko zazidljive zemlje v prid bratu) in zdaj so otroci njenega brata to vse razprodali (brat je vmes že umrl), kopajo se v denarju, medtem ko ta kolegica životari v najemu. Njena mama (im oče) ima sicer svoje stanovanje in se je dediščini odpovedala, češ, da ona nič ne rabi, da bo zase že poskrbela (in tudi je, ampak saj vsi vemo, da je bilo to 25 let nazaj čisto ena druga zgodba kot osamosvojiti se danes), ampak hčerki pa nima s čim pomagati. In če bi se mama takrat zavzela in rekla, naj ji dajo recimo eno parcelo, bi bilo tej moji kolegici danes precej lažje. Ali bi jo prodala in si s tem pomagala pri nakupu stanovanja, ali pa bi jo imela za gradnjo svoje hiše (enkrat pač).
A ni škoda?
No, pri nas ni šlo niti za odpoved zaradi prezadolženosti (da bi se s tem izmikali plačilu zapustnikovih dolgov), niti nismo bili s tem oškodovani potomci.
Otrok je bilo veliko, v zapuščini pa samo nepremičnina. In kaj naj bi meni pomagalo, če bi moja mama podedovala 1/5 neke hiše? To ne bi bilo vse skupaj nič vredno, to ni kapital, s katerim bi si jaz lahko karkoli ustvarila (še sploh zato, ker jaz tudi nisem edinka in bi se to še naprej delilo), samo cel kup problemov s solastništvom bi nastal. Veliko bolje, da je podedoval samo eden, tisti ki je tam živel. Itak so dedovali odrasli ljudje, stanovanjski problem so imeli že rešen, tista petina bajte jim ne bi nič pomenila.
Meni se čisto resno zdi (tudi ko se v službi s temi zadevami srečujem in na to bolj objektivno gledam kot v lastni družini), da Slovenci na splošno dediščini čisto prevelik pomen pripisujejo. Okrog 20.000 evrov vrednega deleža so se sposobni prepirat in pravdat več let, pri čemer sploh ne gre za denarna sredstva, ampak za premoženje v premičninah in nepremičninah, kar pomeni, da bi po odštetju vseh stroškov lahko realno gledano ven dobili 10 jurjev. Ampak za nekatere je to življenjskega pomena in gredo na nož za vsak evro.
Meni se zdi to malce neumno. Oziroma egoistično. Ker si mislila le nase, ne pa tudi na to, da bi mogoče z deležem te dediščine pomagala svojim otrokom k samostojnosti. Da te dediščine ne bi “vzela zase”, ampak za svoje otroke.
A ni škoda?[/quote]
Tipično slovensko, kot da je za dediščino karkoli naredila in ji zato tudi pripada, še toliko bolj njenim otrokom.
Prav je da se vsak odloči po svoji vesti, kaj je najbolj pošteno.
Škoda si pa ti in tvoje razmišljanje.
“Škoda”: storila sem tako, kot pravi “pa smo tu” – po svoji vesti in navsezadnje- bila je (oziroma je, ker sta oba starša še živa) želja staršev, da se kmetija obdrži v enem kosov.
Konec koncev pa je brat tudi tisti, ki bo res moral delati na kmetiji. Jaz (in mož) pa sva za svoje otroke že sama poskrbela.
A da je?
Gre za to, da name pritiskata stric in teta (brat in sestra moje pokojne mame), da naj se odpovem deležu po mami (babi je še živa), ker da je ta, moja mama, za časa življenja dobila od babi veliko denarja. Jaz o tem ne vem nič, ko vprašam po dokazih so tiho, babi pravi, da tudi ne ve nič, ker je dedi vse urejal.
Tega deleža sicer res ne potrebujem, a sem veliko več kot ostali babici pomagala dokler je še živela doma, zdaj je v domu. Zato ne vem zakaj bi se odpovedala. Se mi zdi pa grdo, da to zahtevajo od mene.[/quote]
Veš punca,ko se gre o denarju,tu ni več prijateljstva,bratstva,zato če misliš,da ti pripada,se bori za svoj delež in nič ne puščaj drugim.Seveda,če se splača.
Ne pusti se jim.Povej jim svoje,kar mi pripada,bo moje in pika,ter se obrni.
Meni se zdi to malce neumno. Oziroma egoistično. Ker si mislila le nase, ne pa tudi na to, da bi mogoče z deležem te dediščine pomagala svojim otrokom k samostojnosti. Da te dediščine ne bi “vzela zase”, ampak za svoje otroke.
A ni škoda?[/quote]
Tipično slovensko, kot da je za dediščino karkoli naredila in ji zato tudi pripada, še toliko bolj njenim otrokom.
Prav je da se vsak odloči po svoji vesti, kaj je najbolj pošteno.
Škoda si pa ti in tvoje razmišljanje.[/quote]
Tukaj ne gre za poštenje. Dediščina ni nekaj, za kar bi moral nekaj narediti, ta ti pripada. Zakonsko ti pripada nek delež, če drugega ne nujni delež. Tako je opredelila celo država.
Seveda je nekaj drugega, če govorimo o neki hiši z nič zemlje, vredni ne vem, 80.000 eur, pa 5 dedičev. Ja, tukaj rečeš, eh, brez teh 15.000 bom že preživel, raje to kot pa pravdanje, pa kreg… recimo, čeprav tudi v tem primeru ne vem, zakaj ne bi tisti, ki ostane vsaj nekaj od tega “izplačal”, konec koncev bo dobil celo hišo. Z 1/5 hiše si res nimaš kaj pomagati, lahko pa je teh 1/5 v denarnju npr. krasen zagonski denar za neko podjetniško idejo, ki jo imaš. Ki pa si jo težko privoščiš, če živiš v najemu z plačo 800 eur.
Če pa govorimo o gruntu, bi pa rekla, da je tukaj stvar drugačna. ja, grunt naj ostane, naj se dela in ohranja, ampak to je zelo izmuzljivo…Jaz bi se odpovedala dediščoini le, če bi vedela, da bo to naslendjih 100 let nekdo negoval in vlagal v ta grunt in da se bo tako ohranjal. Danes pa… oprosti, ampak sem videla že vse preveč primerov, ko so taki grunti propadli in se razprodali takoj, ko so ta stari umrli. Zakaj bi se že torej nekdo nečemu odpovedal?
Torej, če prav razumem, je tvoja mama podedovala vse?[/quote]
Ja, saj je ostala v isti hiši in tudi do smrti skrbela (skupaj z nami) za starše.
In te skrbi ni bilo malo, pa čeprav so pomagali vsi. Kadar smo šli na dopust, se je k nam sicer preselil kateri od stricev z družino, saj je bila babica nepokretna in je potrebovala pomoč pri vsem, in to ne samo par tednov ali mesecev. So res pomagali vsi sorodniki, a glavnina je bila na mami in njeni družini.
In tako kot je že zgoraj napisala leelee_nepr., kaj si lahko nekdo pomaga z nekim deležem hiše, ima pa že svojo?
“Škoda”: storila sem tako, kot pravi “pa smo tu” – po svoji vesti in navsezadnje- bila je (oziroma je, ker sta oba starša še živa) želja staršev, da se kmetija obdrži v enem kosov.
Konec koncev pa je brat tudi tisti, ki bo res moral delati na kmetiji. Jaz (in mož) pa sva za svoje otroke že sama poskrbela.[/quote]
Ja, saj razumem tvojo logiko. In razumem tudi, da sta si z možem zastavila cilj, da bosta zase in za svoje toroke sama poskrbela. Hvala bogu, da sta sposobna in zmožna to storiti. Verjamem tudi, da sta si tvoja starša to želela, vsi kmetje si to želijo.
Vseeno pa si mislim, da je škoda. Če se gre za velik grunt, potem se ena parcela niti ne bi “poznala”, lahko pa bi pomenila veliko tvojemu otroku. Dediščina starših staršev je tudi tradicija, je ohranjanje spomina, je nekaj posebnega… In moram reči, da vse ki jih poznam in so nekoč nekje dobili neko zemljo, se je ne branijo, ampak so veseli,d a jo imajo. Če drugega ne, jim predstavlja “banko” za slabe čase. kako se ti življenje obrne, pač ne moremo vedeti.
Da, tudi jaz sem hotela (ko sem podpisovala izročilno pogodbo) da se napiše, da se odpovem le v primeru, da bo brat res delal na kmetiji in ne vse prodal (to lahko naredim tudi jaz, ne?), vendar je notarka rekla, da se to ne da, da se lahko le odpovem ali pa ne, brez dodatkov v kakšnem primeru. Ker je brat res priden in zaprisežen kmetiji, sem smatrala, da se bo kmetija obdržala in sem podpisala, je pa res, da nikoli ne veš, kaj ga piči..
Odpoved dediščini je lepa gesta v korist drugega. Če bi se jaz čemu odpovedala, bi se zaradi tega, ker bi želela, da naši odnosi ostanejo dobri. Če sem zelo iskrena, rada mislim o sebi, da sem dober človek in to bi bila dobra priložnost, da to pokažem sebi in drugim. No, zase že vem, bi pa želela, da drugi tudi vidijo, kako sem fajn 🙂 Pričakovala bi na ta račun malo hvaležnosti z druge strani in dobre odnose do smrti. Torej, odpovem se nečemu (kar itak ni dosti vredno, kot pravi tudi leelee), vsi se imamo radi in smo vsi luštni. Meni je ta scenarij čisto blizu.
Ampak da bi me nekdo v to silil, čeprav mi ne more niti dokazati, da upravičeno? Če nič drugega, se moja zgornja računica ne bi izšla. Če mislijo, da jim moj delež pripada, mi tudi hvaležni ne bojo, če se odrečem dediščini in naši odnosi v nobenem primeru ne boljši. Torej lahko tudi rečem ne in imam vsaj nekaj materialnega, če je že žlahta bolj tako.
A si bla sploh upravilčena do dedovanja?[/quote]
Ja, je bila
http://www.informiran.si/portal.aspx?content=zakonsko_dedovanje&showMenu=1&showRightFrame=1