normalna mati?
Ne bom pisal zgodbe od otroštva ampak bom napisal nekaj njenih lastnosti
1)nikoli ne prizna krivde, ne meni, očetu, teti…. NIKOLI. S tem ne mislim, da na vsake 2 mesece reče za kakšno stvar žal mi je. NE nikoli v svojem življenju jo nisem videl, da bi se opravičila.
Najbližje opravičilu je nekaj takega ; “oooooprosti, da tako misliš”(sarkastično)……..”ja žal mi je da si tako občutljiv”….. in to vsem, ne samo meni sinu.
2)nikoli nisem imel zasebnosti. ko sem bil manjši je bilo zame najhujše, ko me je pred drugimi poniževala. Vse prijatelje je spodila iz mojega življenja v OŠ…. enkrat ko smo šli na pico (14 let sem imel) je iz sosedovega travnika opazovala nas z daljnogledom…… in še 1000 podobnih situacij
3)ob uspehih jaz nisem obstajal za njo RAZEN če je ona imela zaslugo za njih. Če sem jo samo za 1 enačbo vprašal in sem pisal 5 je zmeraj rekla v tem smislu “zahval se meni”….. “brez mene ti ne bi uspel”
če sem nekaj dosegel brez njene pomoči me sploh ni pogledala v oči……kot da je zavistna.
4) zmeraj ko sem zbolel, se udaril….. je bila prva reakcija “kaj pa jamraš, tako si občutljiv ,ko pa mene boli pa me nihče ne vpraša”
Vse kar se mi je zgodilo ni bilo nikoli nič hudega v njenih očeh; zlom roke, pljućnica, …. vse je zmanjšala na minimalen problem.
Nehal sem šteti kolikokrat so me profesorji poslali domov, ker sem bil zelo bolan. Ampak v njenih očeh ni bilo nikoli NIČ (ona je 100x hujše stvari pretrpela).
5)ob kritiki, postane demon (dobesedno); če ji prijazno z dobrim namenom podaš kritiko, te bo napadla kot besen tiger (tudi fizično).
6) ogromno ima majhnih laži. To so take laži, da jih ne moreš dokazati, oziroma doda svojo različico, da “olepša” dogodek.
7)ko je v družbi je zabavna, inteligentna, zgovorna oseba, ki mene hvali.
ko pride domov je zmaj, sem neumen, nesposoben vsi smo krivi za njeno nezadovoljstvo, brez nas bi bilo bolje.
Ne štejem več kokrat je rekla, da upa da se nikoli ne bi rodil.
8) če ima soseda, “prijateljica”, njena sorodnica…. kakšno bolezen, ki je psihične narave. Je zmeraj opravljanje v tem smislu; “jaz bi tudi lahko bila depresivna sam nimam časa jamrat”……….”glej no kako se sama sebi smili”
Če ima kdo zlom, zvin…. je prva stvar, ki jo reče “ja JAZ sem tudi to imela, pa je bilo pomoje še huje” “ah sej bo”
9)nikoli me ni objela, ko sem imel težave; kot otrok, poškodba, bolezen….
objela me je samo takrat, ko sem “pogoltnil” svoj ponos in priznal nekaj KAR SPLOH NI RES samo, da sem imel mir pred njo.
10) včasih reče take stavke, da me zmrazi in niti ne stavek, kot sam ampak kako lahkotno reče to;
“vsi v njeni familijo živijo, čez 90 let, bom prej jaz umrla kot ona” (dedovanje)
“ja sej sem vedla, da bo kmalu umrl”
“a si kej seksov z njo, hahah, daj nam jo predstavi”
“on je zihr pedofil glej kakšen je “
“kakšne joške že imaš, a kocine kaj poganjajo”
..in to reče, sploh ne morem razložit.
11) zmeraj je v središču pozornosti in je glavna na vasi, zabavi, sestankih..itd
ljudje imajo strahospoštovanje do nje in najhuje je to, da jo ne opravljajo, ker se jo bojijo.
Samo jaz vem kakšna je v resnici
12)
zmeraj pomisli na najhuje! sam nimam katorteke. Z drogami, alkoholom, nasiljem nisem imel nikoli težav ampak zmeraj ko se zaprem pred njo (sem resen tih) ona začne z čudnimi obtožbami kot so;
“sigurno si dolžan denar ane si nesposoben normalno služit”
“a si kerga ubil, da si tako resen ne bi bla presenečena”
Če jo pokličem npr: (sem izgubil kartico za ZZZS) in rečem ej nekaj ti moram povedat ona v trenutku reagira tako;
“kaj si kej zažgal”
“si avto razbil ane”
s tem, da nikoli nisem kaj takega naredil, to dela tudi bratu in drugim samo v manjši meri
13)vsi, ki so se uprli moji materi so izključeni iz družbe.
Dela v nekem podjetju, kot nekakšna svetovalka. pozna res 3000+ ljudi, samo v telefonu jma prib. 1300 kontaktov…… sodniki, župani, frizerke, trgovke,profesorji, policaji…itd
In vsi ljudje, ki so se postavili proti njej in jo spoznali ter videli skozi masko so sedaj izključeni iz družbe. ko je prišla domov in o neki osebi rekla “ta me pa že ne bo” sem vedel, da tistega človeka čaka pekel.
To so bile močne osebe, ki so se znale postaviti za sebe; 2m veliki jezen sosed, babica, zdravnica, učitelj, prijateljica, sodelavec(vsaj 5)….. so sedaj še po večih letih ližejo rane. ker ona je z vezami in govoricami in manipulacijami spremenila pošteno mirno osebo v “norca”.
———————————————————————————————–
Lahko bi pisal do točke 100 in še kakšne bolj osebne incidente.
Bojim se svoje matere ampak res bojim, ker njo za sovražnika imeti je hudič.
Sedaj upam, da se čim prej odselim in zaživim ampak že vidim, kako plete mrežo, da me ujame v njo. Oče tudi isto trpi ampak bolj zanika, kot jaz, ker ve da bo izgubil proti njej, v prepiru ne more zmagati, ker če ima prav in ona to ve pade v paničen jok in spremeni temo, ter na koncu se on počuti krivega dokler se ne opraviči njej in ga ona gleda bolj vzvišeno, kot cesar sužnje.
Brata ima trenutno veliko rajši kot mene (čeprav je slabši v šoli, družbi, obnašanju..itd) ampak vse naredi tako kot mamica hoče, zato ga ima rada, če pa se kdaj upre pa je groza.
če grem h kolegom gledat tv poslušat musko, me kar stiska v srcu, ker čakam na njene korake in dretje “utišaj!!!” čeprav je na sobni jakosti. ko gledam svoje kolege in njihove matere sem kar šokiran, ker ne morem verjeti kako je njihov svet drugačen.
Pri domačih opravilih sodelujem že od 5 leta sprva samo zlaganje nogavic, pospravljanje posode….. potem pranje perila, obešanje, likanje, sesanje, košnja trave, pometanje, pomivanje tal, brizanje prahu………in zmeraj je bilo dretje “kakšna svinjarija, čeprav se je cel stanovanje svetil”….. tudi oče, brat se zmeraj čudita, kje je svinjarija?
A je to normalno in če ni kaj je z njo?
Nič novega, jih je polno takih. Moja ne odstopa bistveno, resda v drugačnih odtenkih.
Normalno? A je pomembno? Taka je, spreemnila se ne bo. Je pa na tebi, da jo tako kot je sprejmeš in se postaviš na svoje noge, torej odideš, živiš, nehaš zret nazaj, ker s tem te njena energija bo večno vlekla dol, in predvsem, da od tega trenutka dalje prevzameš odgovornost za to kar si, kakršen si in kako živiš v svoje roke. Nobenega izgovarjanja več na njo, nula. Ja, je vplivala, ja, te je deformirala in še kaj, a zdaj veš in znaš sam naprej. Vplivala bo toliko, kolikor boš SAM dovolil. Z njo pa imaš ali pač ne odnose ter takšne in v tolikšni meri, kot TI želiš, pač po lastni želji in presoji. Se da. Sem se pa res “štimala” kar nekaj let, da sem se “uravnovesila”.
Strah je notri votel, okoli ga pa nič ni….
Dokler ji boste predvsem s svojim strahom dajali moč, potem jo bo pač imela. Ti se moraš osamosvojiti, izgubiti ta strah in iti lepo na svoje. V svojo mrežo te bo ona ujela le, če ji boš ti pustil! ČE ji tega ne boš, potem ji ne bo uspelo. Ja, lahko bo govorila slabo o tebi okoli, a ti boš pa svoboden, sploh teh vaških čenč in pravil in hinavstva!
Sam si odgovoren za svoje življenje. Očitno si že polnoleten ali vsaj blizu tega. Torej, odločitev, kako boš šel naprej, je tvoja.
Ne pozabi še, da drugih ne moremo spreminjati, lahko pa spremenimo sebe. A glej to finto, ko se spremenimo mi (svoje reakcije, odločitve, življenje, besede), potem se magično začnejo spreminjati tudi drugi…
Glej, motiš se, če misliš, da nikomur drugemu ni jasno, kakšna je. Najbrž je kar vsem jasno. Ampak zadeve tolerirajo, spregledajo, ker jim je to lažje, ker imajo od tega kosrist, ker nočejo problemov. Ni kej, očitno je težek kaliber.Kaj naj ti rečem … taka je. Verjetnost sprememb je najbrž minimalna. Na veliko stvari glede nje bi lahko vplival tvoj oče, ampak to je odnos, ki je pač med njima.
Da skrajšam, si sin dominantne matere. Osamosvajanje verjamem, da ni lahko. A očitno imaš kar dosti stvari razčiščenih. zelo dobro, da jih imaš. Sedaj bi bilo samo koristno, da se nehaš sekirat in gledaš izključno na svojo bodočo pot. Spremeniti je ne moreš, saj veš. Vajin odnos zna bit, da se bo kdaj spremenil, ko boš šel od doma. A ne ukvarjaj se več s tem. Išči le dobro prihodnost zase. ja, najdi pot, da greš v nekem času od doma IN zaživiš samostojno življenje. In se ne vrneš nazaj. To dodajam zraven, ker poznam primer, ko tudi izselitev na drugo celino ni bila dovolj, da bi mati spustila sinčka iz krempljev. Vse seveda v imenu ljubezni….
Drži se, ne sekiraj se, glej naprej – in srečno!
Saj se ne smilim, ker sedaj vem, zakaj so določene situacije takšne kot so.
No pri 18 letih bi se skoraj ubil, bil sem brez moči…. ampak ko sem na internetu bral in poslušal znanstvene debate o vsem, kar mi je prav prišlo sem kar naenkrat postal zelo splošno razgledan in sem končno lahko kdaj zmagal v debatah z mojo materjo.
Sprva se je upirala potem pa je spoznala, da vem več in me je tudi hvalila, to je bil moj pobeg pred realnostjo in edina stvar v mojem življenju, ob kateri moja mati nima nadzora…… ampak to je bila ILUZIJA ja res sem vedel več ampak še zmeraj sem padal na iste fore in bil na dnu in v strahu. Ampak s to razliko, da sem začel spoštovati sebe kot samostojno osebo in ne kot samo podaljšek moje matere.
Od takrat se spoštujem, tako, da nikoli ne bi pomislil, na samomor (čeprav me je mati nagovarjala naj se ubijem) ampak to je druga zgodba.
Odnos je vedno dati, dati, vzeti……. in to v krogu. Tako, da zmeraj padem na isto foro, šele ko sem se distanciral od nje in sem jo samo opazoval sem v zadnjih dneh videl realnost manipulacije.
To človek, ne more verjeti, da je možno to je huje kot mentalist in reakcija (po 3 dneh) mirnega odnosa, brez padanja na manipulacijo me mati meče iz hiše (saj sem že sam hotel iti) .
KER NIMA VEČ KONTROLE NAD MENOJ
Seveda ni normalno. Takšni starši so strupeni in nevarni za svoje otroke. Pustijo in nabijejo jim toliko kompleksov in travm, da adijo pamet. Za takšne je najboljše, da nikoli ne bi imeli otrok. Zate najboljše je, da se preseliš daleč stran – minimalno 100 kilometrov – in stike ukineš ali pa zmanjšaš na čisti minimum. Verjemi čisto nič ne boš profitiral, če si v stikih s takšno osebo. Boš pa moral biti izredno vztrajen, če želiš uspeti in se rešiti vseh travm, ki ti jih je do sedaj povzročila. Zate bi bilo še najboljše, da greš delat nekam v tujino in si tam ustvariš življenje.
A je kdo normalen ali ne, ne bi presojala, je pa razvidno, da se v vašem domu napleta en kup težav, ki vplivajo na vse.
Ona se spremenila ne bo. Kvečjemu morda ti lahko kaj spremeniš – mogoče svoja lastna pričakovanja do drugih. Če te nikdar npr. ne objame, ti pa še vedno to pričakuješ, odmisli takšna pričakovanja. Ker bo zate lažje. Če si navajen konstantnih borb, je mogoče čas, da sam preprežeš popkovino. In odmisliš, da ti bo mati kdaj lahko opora.
Če ima nekdo težave sam s seboj in sam ne poišče vzrokov, jih bo tudi drug težko, če tega oseba ne želi. Meni je npr. mama rekla, da je nam otrokom dala le to, kar so jo naučili. Ko sva potem dorekli besede, je dobila tudi sama nov pogled. In drug način delovanja. Ampak, moja mami je bila pripravljena nekaj spremeniti tudi sama. Kar pa tvoja verjetno ni.
Rekla bom le, da če veš, da te nekdo vedno znova razočara, ne polagaj upov v vedno nova razočaranja, ker drugače zgleda, kot da ti to ustreza.
Če imaš možnost, zaživi po svoje. In vedno imej odprte oči po novih in lepših vzorcih. Ker se zna zgoditi, da neke vzorce prevzameš nehote in jih vlečeš naprej, pa tiste osebe sploh zraven več ni. Zato je prav, da vidiš, kako je drugače poslušati tudi neko muzko z užitkom kje drugje.
Lahko si pa s sovražnikom celo “prijatelj”, če sam pogruntaš taktiko, kako ostati “prijatelj”, da ta ne bo več sovražnik. Ali te ne naj ne bi več ogrožal. Strah kot samo čustvo je čist ok, da veš, da nekaj ni samoumevno. Če pa strah prevlada kot negativno čustvo, pa vedno naredi več škode kot koristi.
Pri strahu se vedno vprašaj – kakšne so lahko koristne kot nekoristne posledice. Če si si zmožen dati sam odgovor in sprejeti neko dejstvo, da tako pač je, je potem na tebi, če hodiš s tem z roko v roki ali pa sam lahko kaj spremeniš.
Mogoče pa poskušaj, pa jo sam objemi, bo tudi njen strah izginil in to ne bo več orožje. Ni nujno, da prvič uspe.Povej ji na glas, če jo glasnost moti, da jo imaš rad, če ji tega še ni nihče povedal, pokazal. Polno je prijemov, kako se kaj lahko spremeni, če je pripravljenost.
Koliko si sploh star?
p.s. tudi tu na forumu bereš, kako bi drugi želeli spreminjati druge, a se sami nič ne potrudijo h koristnosti. Ker so navajeni, da je lažje spreminjati druge, kot pa se spremeniti sam. Če se nekje obtiči vedno znova. Vedno so možnosti, zato je odvisno od človeka, kaj z njimi stori.
Bom nekaj povedal, da razjasnimo;
-ja pri 24 letih bi moral že znati reči NE
-ja že prej bi se lahko odselil
.
Samo preden ne vidiš razloga in manipulacije si SLEP in brez moči kot cucek potem pa si še finančno odvisen in si zakljenjen. Za zunanjega opazovalca je to nerazumljivo ampak ti vidiš svet in ga živiš, tako, da ustreza tvoji materi.
Čeprav si “samostojen” v tem smislu, da poznaš svet in delovati v njem te še zmeraj mati opomni, da si nula in ti pomaga toliko, da se te lahko lasti.
SEDAJ JE TEGA KONEC
Ker šele sedaj živim brez strahu(zadnje dni), kaj bo mati rekla, kje bo našla napako, kaj bo pohvalila, da ji bom pomagal.
Kolikokrat sem nujene stare starše peljal v bolnico na pregled in čakal po 5ur brez, da bi ugovarjal niti hvala ni rekla (razen babice)
Vi nekaj ne razumete, če sem bil jaz doma (počitnice, iskanje službe) sem imel zaposlitev od jutra do večera nakup; živil, domača opravila, kuha kosila, vožnja brata na trening, … itd in na koncu sem bil nula, nič. Brez nje bi propadel in to sem verjel !
_________________________________________________________
Sedaj se smejim sam pri sebi, ker vidim realnost takšno kakršna je in to je, da sem bil naiven, luzer, brez hrbtenice. Ko je bila doma sem se zmeraj stresel, ko je sem slišal “Mihaaaaa” pridi gor (v prtličju imam sobo) poglej na tla kaj vidiš….. glej smet a nisi pometel,lenuh, vse moram sama” smet je bila za velikost drobtince:)
Njen pogled na izrazu, ko sem kaj razlagal kot “jajajaja , hahah,,,…. ” in seveda potem njen zadnji stavek, ki je rešil vse.
Šele sedaj vidim, da njeni sovražniki niso zlobni ampak samo ljudje, ki so se ji upali upreti….
miha4 ne rabiš nobenemu polagat računov in pojasnjevat. Glej tvoja mati ima Mejno Osebnostno Motnjo- MOM, če boš o tem kaj več prebral ti bo veliko bolj jasno. Spremenil je ne boš in te popolnoma razumem kako ti je, ker imam tudi sama mater z MOM. In veliko je takih in v opisu so si vse zelo podobne. Sama sem našla veliko podobnosti v tvojem opisu z mojo mamo. Zate je najboljša rešitev, da greš na svoje, s tem boš rešil 80{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} težav. Dokler boš na njenem teritoriju nimaš šanse. Vso srečo!
Sama sem ti odgovorila nekaj iz lastnih izkušenj, zato sem tudi napisala, da lahko sam kaj spremeniš, brez da boš tudi ti nosil neko težo matere še v naprej v odnose. Kar je tudi prebrati.
Sama sem res zajezila odnos, ki mi ni ustrezal, pri borih 18 in smo potem dihali in se imeli dosti bolj fajn.
Vse, kar navajaš in če je to res, ne vem, sama bi se takšnemu odnosu že davno uprla. Ker ljudje nismo smeti za nikogar. In če se poznam, vem, da bi zaleglo. Ampak ne s terorjem drugemu.
Če sam ne moreš rešiti, je morda tak odnos res stvar kakšne globlje obravnave. Ker pač naj ne bi razumeli. Zato dajem možnosti drugje.
Groza.Ko sem brala, me je kar preleteval srh. Takim ljudem bi jaz prepovedala, da imajo otroke. Očitno jih imajo samo zato, da jih potem zasužnjijo in zaničujejo. Vem, da je težko, da ni delovnih mest, da je težko priti skozi mesec, ampak če se le da, poišči neko delo v drugem kraju/državi in odpeketaj od nje. Najhuje pri vsem tem je, da se otroci navadim nekega vzorca vedenja svojih staršev in če ne druga, čez leta vseka to ven tudi pri nas. Moj oče je skoz težil zarad šole in sem si rekla, da jaz ne bom taka-zdaj tudi jaz gnjavim tamali, ampak v veliko blažji obliki in na drugačen način. Je pa res, da če ti nekdo ne pokaže tega, sam ne moreš tega nudit svojemu otroku. Jaz sem sama brala, raziskovala kako in kaj in sem to gnjavažo umilila z drugimi pristopi…
Miha, želim ti vso srečo, upam da najdeš delo in srečen dom!
Sem skoraj gotov, da takih vzorcev ne bom prenašal na svoje otroke, ker zadnja leta sem sam pomagal bratu, da dozori in zna reševati spore.
Ko je prišel objokan iz šole ali ga je kdo napadal psihično/fizično. Sva se lepo vsedla in sem rekel sedaj pa vse povej, kaj delaš in kaj drugi tebi. potem sem mu predstavil rešitev.
Kako se mora obnašati in delati z ljudmi, kaj mora reči in kako, tistemu, ki ga zaničuje. rezultati so me presenetili. najlepše je ko pride domov in reče; “ej to pa res pomaga sedaj me pustijo pri miru”.
Ko je imel težave z učenjem in spominom sem mu predstavil “Method of loci” in spominsko palačo in sedaj ima namesto 1 in 2 same 4-ke ali 5-ke.
največja parodija je pri meni to, da prijatelji me poznajo in vedo, da jim lahko pomagam pri težavah in me zato spuštujejo. sam pa nisem znal pomagati sebi.
In nihče od njih nima nič proti moji materi, ker kadar je kdo prišel na obisk ali pa srečal mati je imela zmeraj že skoraj “kičasto” prijazen odnos…. vendar to ni bila resnično ona, kot da bi gledal drugo osebo. Naslednji, dan pa jih je za hrbtom zaničevala (to me je najbolj bolelo) včasih tako, da me je bilo sram, da se še kdaj družim z njimi in ko sem bil mlajši sem jih ravno zaradi tega izgubil.
Nočem se hvaliti vendar, večino zaslug za vzgojo pri bratu imam jaz. Dokler ga je “filala z idejami” samo moja mati je bil izgubljen potem pa se je zelo spremenil na boljše.
Vsak starš bi moral upoštevati slednje; “otroku ne moreš dopovedati, kaj je prav in kaj narobe, če pa ti delaš ravno obratno. Samo miren odnos z otroki, ki temelji na zaupanju bo uspešen. in pohvala ter kostruktivna kritika je pravi način za motiviranje, ne pa strah. Tako kot se boš ti vedel okoli otroka in reagiral na situacije takšen vzorec bo tvoj otrok prenesel v svoje vedenje.
želim ti sledeče:
– da najdeš moč in greš na terapijo
– da imaš službo
– da se odseliš vsaj v sosednje mesto (200 km ne bo dovolj, če ti bo psihično uletavala v življenje)
– da končno najdeš mir
govorim iz lastnih izkušenj, čaka te ogromno dela, leta, desetletje…. a je vredno. jaz sem se odselila šele pri 25, danes sem 35, pa še vedno padem na isto foro. a vedno manj.in vedno manj boli. terapija je bila neizogibna, škoda, ker nisem šla prej, saj mi je vmes šlo preveč let.
Najbolj pa me boli izdaja, sam nikoli nisem nič slabega rekel o svoji materi zmeraj sem jo zagovarjal, hvalil, ob hudem družinskem prepiru (mami in babica sta se hudo zapeli) branil na vse možne načine.
Sedaj pa izvem, da ona mene opravlja in govori kako grozen sem, da je obupala nad menoj itd. In potem te njeni prijatelji pridejo na obisk in me gledajo, kot da sem demon.
Kot, da si pripravlja teren, da če se ji kdaj uprem ali povem resnico, da jaz v njihovih očeh ne izpadem kredibilen ampak neuravnovešen. Na srečo veliko sosedov ve kakšen sem v resnici in prijatelji ter nekateri sorodniki tudi.
Ne iščem tolažbe ampak taka je realnost in šele ko se vse poveže v nek celoten smisel in se več ne opiraš na svojo mater, kot nekaj “absolutno dobrega” šele takrat vidiš resnico in to sem na žalost šele pred kratkim spregledal
In sedaj nimam več izgovorov, ker vem kje je problem in po svojih najboljših močeha, ga bom rešil
Glej, lepo, da si prišel do določenih spoznanj. Večina to opravi v času najstništva, pri 24ih pa so dileme/odnosi s starši povečini že stare razčiščene zgodbe, v tem obdobju se človek že intenzivno ukvarja s tem, kako misli zaorati svojo življensko pot, išče materialne rešitve, razmišlja mogoče o skupnem življenju z nekom, družini.
pretrgaj to popkovino, pa pojdi naprej.