Med.Over.Net

Mejna in narcistična osebnostna motnja - za svojce

Odgovarjajo: • dr. Leonida Zalokar, univ. dipl. soc. ped., certificirana transakcijska analitičarka – psihoterapevtka (CTA-P)

Je odnos z vašim bližnjim poln nenavadnih preobratov in nihanj? Se bojite nenadnih izbruhov jeze, neracionalnega obtoževanja, čustvenega izsiljevanja ali podobnih dejanj, s katerimi vas skuša bližnji prisiliti, da zadovoljite njegovim pričakovanjem. Ste vedno dežurni krivec za vse ali pa se počutite pretirano odgovorni za vašega bližnjega?
Potem obstaja možnost, da ima vaš bližnji značajske lastnosti mejne ali narcistične osebnostne motnje.
Forum je namenjen bližnjim in svojcem ter je nadgradnja strategij preživetja iz knjige Čustveni vampirji.

dr. Leonida Zalokar , univ. dipl. soc. ped., certificirana transakcijska analitičarka – psihoterapevtka (CTA-P)

Leonida Zalokar

Moški z MomŽeno, kjer so zraven tudi otroci, vprasanje za ga. Mojco Z. Dernovšek

Default avatar

SeVednoOptimist

Ker vidim, da Mojca Z. Dernovšek v zadnjih tednih bolj sodeluje, sem odprl tole temo, ker bi rad na enem mestu odprl to komplicirano tematiko in pridobil njen pogled na to situacijo.

Dejstvo je, da zenska lazje zapusti MOM moskega in otroci lazje ostanejo pri njej, preko CSD, sodisc in vsega. Meni se dogaja to, da na partnerski terapiji po 40 urah ne pridemo nikamor, pa so jasni simptomi, nianse, nerazumljive reakcije, odzivi, jeze, tudi terapevtka jih naceloma potrdi, vendar še enkrat, po več kot 40 urah terapije ni nobene spremembe in tudi nic konkretnega v smer MOM, ni uvida, ni spremembe. Torej skoraj gotovo ne morem pricakovati, da bom imel kaj srece pri prepricevanju neke random osebe na CSDju v mojo situacijo.

Ostaja torej "leaving", in pustiti otroke v objemu "matere". Kar mi je grozno.
In ostaja staying in borba iz dneva v dan, oz. kot je napisala @Odmev, biti pac buden stalno, biti pripravljen, kaj ti bo tale tvoj "odrasel" otrok pripravil za tisti dan.

In ker sem se vedno optimist, pa ne v spremembo zene, pac pa v to, da nekako bom zmogel ostati zaradi otrok, se sprasujem, KJE PA KOT SPECIALISTKA VIDITE TEZAVO, MEJO, NEVARNOST ZA moskega, ce se odloci vztrajati v takem kvazi odnosu.

Ker borim se za prijatelje, borim se za socialne stike, borim se za svoje zdravje, borim se za otroke, borim se proti dretju, jezam... ko enkrat teh stvari ne jemljem osebno, je lazje, dejstvo pa je, da vsa ta dejanja vseeno delajo spremembe v meni, tudi ce sem sprijaznjen s tem, da partnerskega odnosa ni, da vem veliko... pa se mi poraja strah, kam bo mene to pripeljalo in v kaj me bo spremenilo. Tu je dolocena zunanja oseba, s katero se lahko pogovarjam o tem, kjer lahko preverjam moje misli in poglede, tu so dolocene osebe, ki nekaj vedo o omeni in mi dajejo neko jasnejso sliko in cisto zunanjo sliko, da tako recem, ampak se vedno...

SKratka, v kaksnih primerih bi vi podali mnenje, da je stvar predlec, da to ne more funkcionirati, zame, in da vztrajanje v tem lahko pahne tudi mene v razna "stanja", ki si jih seveda ne zelim. Kot tak seveda ne bom prav nic kaj dobrega morel narediti za moje otroke, tako da to bi bilo vztrajanje zaman.

hvala

SVO
Default avatar

Mojca Z. Dernovšek

Pozdravljeni "Še vedno optimist"

Moški v zvezi z MOM ženko je v bistveno slabši poziciji, ko gre za vpletanje raznih oblik pomoči. Terapevti, socialni delalvci, sodniki, policisti, sodniki ... nagibajo k temu, da so pristranski do žensk. To izhaja iz dolgoletnega diskriminiranja med spoloma. Diskriminacije pa še zdaleč nismo prerasli. Jaz se včasih pošalim, ko mi prodajajo diskriminacijo žensk in rečem, saj ne gre samo za ženske. Tudi moškim se določene vloge in odzivi vsiljujejo. Do obeh spolov smo dikriminatorni, a v različnih stvareh. Primer popolnega zanikanja problema je družinsko nasilje nad moškim. Vsi pomisijo takole - aha - družinsko nasilje - to pomeni, da se en grd dedec znaša nad nemočno žensko in otroci. Pa ni vedno tako - bistveno težje se soočijo z nasiljem doma prav moški, ki jim nobeden ne verjame, pa še sram jih je, kot vse žrtve (enak odziv med spoloma), pa pričakovanja družbe so, da moški se pa že ne bo pustil. Na lastne oči sem videla, kako je kloftala skoraj nepokretna starejša gospa svojega moža in sina, ki sta jo obiskala v bolnišnici.

Kričanje, zmerjanje, poniževanje - je verbalno nasilje. Če je izvedeno pred otroci - je še hujše nasilje. Do nasilja imamo pri nas tudi zelo meglene odnose. Kot resno smatramo samo fizično nasilje, pa grožnje s smrtjo. Vse ostalo pa je foklora. Pa ni tako, da se razume.

Sprašujete, kakšna tveganja so za moške v takšnem odnosu. Moški se lahko povsem umakne iz odnosa in postane hud deloholik, se vrže v hobijo ali pa v alkohol. Lahko zboli za depresijo, anksiozno motnjo, ... lahko zboli za kardiovaskularnimi težavami, sladkorno boleznijo, ... vse našteto je povezano s kroničnim stresom.

Kako preživeti tak odnos, je naslednje vprašanje. Vsekakor se morate naučiti do te mere distancirati, da vas sicer malo strese, ko je nevihta, a se takoj postavite na realna tla. Pojdite v individualno terapijo - da se priučite te distance. V bistvu se na terapiji naučite distance, ki jo znamo vzpostaviti profesionalci. V notranjosti smo seveda ranljivi, a prevlečeni smo s teflonom in se zadeve odbijejo oziroma zdrknejo mimo. Če vam terapije niso blizu, je mogoče izvajati tudi kaj drugega - tapkanje je super. Pa razne borilne veščine, ki vsebujejo zen. Življenje v kroničnem stresu je škodljivo le, če posameznik nima možnosti, da bi se relaksiral in takrat regeneriral.

Glede otrok pa načrtujte, da bi šli že v času srednje šole od doma - če bodo seveda hoteli. Šola naj bo daleč in vi greste z njimi, se razume, saj jih res ne boste pustili same. Če ža ne v srednji šoli, pa na faksu - otroci naj grejo stran. Tudi sicer je moj nasvet, da so otroci vključeni v razne stvari - tabore, šole v naravi, popoldanske aktivnosti - da imajo možnost videti še kaj drugega in se sprostiti.

Poleg tega je pomembno, da ste že pri malih otrocih pripravljeni, da se lahko zgodi, da bodo eneki kot MOM partner. Ali pa da je en otrok kot MOM partner, drugi pa kot vi. To pomeni, da morate biti v v redu in otroka naučiti, kako se preživi s takimi ljudmi.

Zdaj bi vam morda koristila knjiga "Stres za telebane". V terapiji ali pa sam pa se splača soočiti z različnimi stiskami:
- zakaj, jaz, koliko sem jaz kriv
- kaj bo z nami, menoj, otroci, ...
- osramočenost
- izguba iluzije dobrega partnerskega odnosa in družine
- ...

Skratka, na nekaj pomembnih korakov ste že naredili in sedaj greste lahko samo še naprej. Dajte si 4 leta časa - toliko rabimo vsi, če hočemo kaj večjega pri sebi urediti.

LP
MZD
Default avatar

določena zunanja oseba

očitno bo naš SVO rešil svojo dilemo na klasičen moški način, preko določene zunanje osebe......
Po moje bi bilo bolje, predvsem za otroke, da najprej zaključiš odnos z ženo, vsaj poskusiš dobiti otroke. Po mojih izkušnjah odločajo sodniki, policija itd. v korist žensk samo v primerih, ko moški pač niso kaj hudo zainteresirani za otroke in hitro puško vržejo v koruzo, prijateljčka pa v drugo žensko :).
Default avatar

SeVednoOptimist

Hvala za odgovor... precej tem za razmisliti... sploh na temo konstantnega stresa in resevanja

in dolocena druga oseba je terapevt, s katerim imam obcasna srecanja, kjer preverjam vse skupaj, ker sam pac ne morem...

vskakor tudi pod razno ne razmisljam v tem hipu o kaki drugi zvezi oz zenski, da ne bo pomote....Ne vem od kje vam je to se videlo iz mojega posta...da spotoma ujamem se eno MOMOvko, ko se nimam podstrehe cisto pod lucjo?

lp

SVO
Default avatar

BZ

SVO

Iz mojih izkušenj, vsaj na treh primerih :

Z vsem močmi, ki jih premoreš začni delo na sebi. Umiri se , nikakor ne pokaži, da se za nekj boriš, kajti s tem pokažeš kje si ranljiv. Dokler imajo občutek, da se boriš za otroke, se bojujejo s tabo, ker oni morajo zmagati oz. premagati. Ko spremeniš fokus in jim očitno ponudiš, vso odgovornost in skrb, se v meni poznanih primerih spremenijo, nimajo več tako velikega interesa, v dveh primerih se je zgodilo, da so opustili tudi osnovne stike. Seveda si po njihovo spet ti kriv....a počasih umiriš vojno na tem področju. Vsekakor pa je potreben čas, v opisanih primerih se šteje v par letih. V pimeru, ko je mati MOM je trajalo 6 let ( trije otroci), že dve leti za njih skrbi le oče, ni več pogostih nagajanj, otroci imajo normalne stike z mami, najmlajša preživi pri materi vsak vikend. Je pa res ta oče je prevzel popolno skrb in še delno pomaga svoji bivši MOM, ko zapade v hujše stiske. Vsi trije meni znani primeri so po podobni poti dosegli mir in tako dober odnos, kolikor je pač možen.
Drži se, opusti pretirano skrb in razmišlanje kaj bo, veš, da imaš vse rad, ne podlagi tega se bo vse končalo dobro .
Ja , v vseh primerih živijo ločeno življenje, dokler smo vstrajali v zakonih se ni nič spremenilo, le vsak dan bolj smo bili izčrpeni.

LP
Default avatar

Mojca Z. Dernovšek

Pozdravljeni SVO!
Moj odgovor je pisan za situaciji
1. kjer se moški del partnerstva odloči, da bo ostal skupaj in ga zanima, kako preživeti
2. ko se moški del partnerstva še ni odločil, ali bo odšel ali pa bo ostal in razmišlja, kako čim bolj koristno in z čim manj škode prebroditi čas do odločitve.
Nisem pisala za okoliščino, ko se moški del odloči, da gre. Že o prejšnjih dveh dilemah je bilo čisto dovolj za razmišljanje. Me pa veseli, da so se ostali odzvali in odprli tudi te dileme.

Zveni mogoče malo komplicirano, a poskusite ločiti. Ni vedno enostavno. Čas, ko se nekdo še ni odločil, je najbolje izkorisitit v stanju aktivnega čakanja, ne pa v pasivnosti. Aktivno čakanje pomeni, da posameznik preučuje vse mogoče, lepo skrbi zase in za druge (v tem vrsnem redu), sproti rešuje težave in se uči novih strategij ukrepanja. Če imate občutek, da napredujete, se krepite in vam gre vsaj v nekem malem področju bolje, pomeni, da je aktivno čakanje uspešno. Če padate v nelagodje, krize, trpljenje, ... potem je aktivacija premajhna ali pa v napačno smer. Čas, ko se posameznik odloča je pomemben, povsem normalen in povsem pričakovan, spoštujmo njegove dileme in mu pomagajmo razmišljati.
Posebej poudarjam, da je moj odgovor pisan specifično za moške v takem odnosu in da je situacija za ženske nekoliko drugačna.
Odločitve so najboljše, če so premišljene in če smo nanje pripravljeni. Odločitev, da gremo v 4 letno vojno, ni enostavna. Odločitev, da ostanemo v odnosu, prav tako ni enostavna.
LP
M
Default avatar

SeVednoOptimist

Ga. Mojca, hvala za odgovor,
ja, sem v fazi, ko "se se nisem" odlocil, in skusam v tej fazi razlocevanja najbolje si razpreti mogoce karte, pretehtati, in obenem poskrbeti zame. zaenkrat, po pol leta, lahko recem, da stvari gredo dobro, bolje, ze ce samo pogledam moje spanje, ki mi je dober pokazatelj, kaj se v meni dogaja, koliko mi mozgani delajo zvecer ali proti jutru, ali lahko zaspim, ali se prebujam. Torej na nek nacin mi je vas odgovor v potrditev, da je prav in ok, da si vzamem cas za premislek in razmisljanje, kaksno knjigo ali stiri, in pa se strinjam, loceno terapijo. Potem pa bomo videli.

Se eno VPRASANJE - kako pa se taki moski potem obnasajo do svojih partnerk? Ker meni je nepredstavljivo, da ob zeni, ki zali, ki nima vesti, ki je ni sram za svoja dejanja, ki nima empatije, potprljenja, nikoli nic kriva....itn... saj ni mogoce z moje strani, da bi ji vracal "normalen" odnos nazaj, kot si ga ona predstavlja, in ona sedaj cuti te spremembe in moj odmik od prejsnjega mojega obnasanja, nenehnega trudenja...torej ve, da se nekaj dogaja, ampak nekako sprejema. Lahko to po vasem mnenju, brez sploh kaksnega iskrenega in globokega pogovora med nama, pripelja da greva preprosto vzajemno narazen, ker jaz vidim, da mi je tezko ziveti vse to in ona bo videla, da ji jaz ne dajem vec vsega tega, kar sem ji dajal zadnjih 10 let?

sicer se mi 4 leta zdi ogromno, ampak bomo videli kako in kaj...

hvala se enkrat... moram pa po Polnocnem klubu in Ne hodite po prstih vseeno reci, da me kar zalosti, da se o MOM toliko malo ve, da se tisti ki naj bi kaj vedel, ne zna in ne uposteva teh moznosti v partnerskih odnosih, govorim za CSDje in partnerske terapije, na koncu koncev skoraj vse ostane na plecih posameznika, ki se znajde v takem zosu.

lp SVO
Default avatar

BZ

dr Mojca Drnovšek

Prosila bi vas za vaše mnenje oz razlago, razlik med Mejno osebnostno motnjo in Narcistično osebnostno motnjo ( psihopati).
-delovanje
-možnosti zdravljenja
- tehnike komuniciranja v primerih, , ki se jim ne moremo izogniti (otroci, služba , življenje v bližini)

Seveda dobrodošli tudi mnenja vseh ostalih, ki poznate te razlike.

Hvala
Lep dan BZ
Default avatar

Mojca Z. Dernovšek

SeVednoOptimist je napisal/a:
Ga.
Se eno VPRASANJE - kako pa se taki moski potem obnasajo do svojih partnerk? Ker meni je nepredstavljivo, da ob zeni, ki zali, ki nima vesti, ki je ni sram za svoja dejanja, ki nima empatije, potprljenja, nikoli nic kriva....itn... saj ni mogoce z moje strani, da bi ji vracal "normalen" odnos nazaj, kot si ga ona predstavlja, in ona sedaj cuti te spremembe in moj odmik od prejsnjega mojega obnasanja, nenehnega trudenja...torej ve, da se nekaj dogaja, ampak nekako sprejema. Lahko to po vasem mnenju, brez sploh kaksnega iskrenega in globokega pogovora med nama, pripelja da greva preprosto vzajemno narazen, ker jaz vidim, da mi je tezko ziveti vse to in ona bo videla, da ji jaz ne dajem vec vsega tega, kar sem ji dajal zadnjih 10 let?

sicer se mi 4 leta zdi ogromno, ampak bomo videli kako in kaj...

hvala se enkrat... moram pa po Polnocnem klubu in Ne hodite po prstih vseeno reci, da me kar zalosti, da se o MOM toliko malo ve, da se tisti ki naj bi kaj vedel, ne zna in ne uposteva teh moznosti v partnerskih odnosih, govorim za CSDje in partnerske terapije, na koncu koncev skoraj vse ostane na plecih posameznika, ki se znajde v takem zosu.

lp SVO
Pozdravljeni SVO!
Dobro vprašanje - je pa odgovor zelo enostaven. Odnosa ni pravzaprav nikoli bilo - vsaj ne takšenega, kot ste si predstavljali, želeliin vanj vlagali. Vaša edina možnost je bila dajanje, dajanje in spet dajanje. Pa velik minus na koncu.
Kako se MOM odzovejo, ko zapremo pipico:
1. napad, grožnje, teženje, obtoževanje - ker hočejo nazav v varen odnos prejemanja in nič dajanja
2. dokončno ugotovijo, da zveza ne deluje in imajo pravico biti srečni in odidejo drugam - seveda nič krivi. Vedno je na voljo kdo, ki rad pomaga nesrečnim in zapuščenim in nerazumljenim dušam
3. najmanj verjetno - se zavejo, da lahko izgubijo zares in se začne sprememba, ki pa je počasna, boleča in neprijetna za vse vpletene. Do spremembe pride le takrat, ko se jim dejansko zaprejo vse pipice pri vseh ljudeh, ki jih poznajo in ko dejansko pristanejo na dnu - kje je za koga dno, pa je zelo individualno. To pomeni, da ko še imajo podporo prijateljic, staršev, ... ni variante. Ko so sami in nemočni šele slišijo. Slišijo pa seveda po svoje, zato moramo pristopiti preko njihovega sveta. Predstavljajte si osebo, ki je padla na ledu in si zlomila nogo. Ne razume, da je vzrok zloma hoja po ledu in padec. Boli jo zlom in ne ustreza ji mavec. Potem pa mi rečemo, da če ne želi imeti zloma, bolečine in mavca, da je v njeni odločitvi, da se izogiba vsem preveč spolskim terenom, da verjamemo, da je tega zmožna, ker je senzitivna, bistra in pametna. Skratka gremo razlagati preko posledic, ne vzrokov, ker vzrokov ne razumejo. Razumejo le posledice, če so neprijetne in če ni nikogar, ki bi jih reševal.

4 - leta - ja toliko rabi človek, da se nauči novih vzorcev razmišljanja in odzivanja in da v raznih okoliščinah te vzorce izpili in jih utrdi.

Malo se ve o MOM - žal se tudi jaz srečujem z nerazumevanjem in popolnim zanikanjem. Ko jaz kdaj povem v strokovnih krogih ali pa v laičnih kakšno odkrito pojasnilo o osebi z MOM ali drugimi osebnnostnimi motnjami, me sprejmemjo presenečeni in celo ogorčeni pogledi in odzivi.
Presenečeni - a ti si pa groba ....
Ogorčeni - ti pa grdo govoriš o ljudeh ....

Da boste lažje razumeli, kako globoko ne razumejo ljudje z MOM povezave med vzrokom in posledico in kako pravzaprav ne vidijo svojih težav (neke vrste psihična slepota, ki je ni mogoče popraviti) si poglejte knjigo, ki jo je napisal K. Amador: Nisem bolan, ne potrebujem pomoči. Avtor je klinični psiholog in je imel brata s shizofrenijo. Prav pri shizofreniji je najbolj očitno, kako ljudje, ki so povsem brez dvoma resno bolni, tega ne vidijo in se na vse kriplje trudijo, da bi jih imeli za zdrave. V manjših obsegih je isti fenomen zaslediti tudi pri osebnostnih motnjah. V knjigi avtor opisuje, kako je bilo to zanj težko in kako je potem razvil tehniko pogovora, ki upošteva to psihično slepoto in se ukvarja s posledicami.

LP
M
Default avatar

Mojca Z. Dernovšek

Pozdravljeni BZ!

Predlagam, da si preberete "Nestopajte več po prstih" in čustvene vampirje.
Na kratko pa: MOM ima v sebi kaos, negotovost in drugi so na svetu samo zato, da skrbijo za njegovo srečo in varnost. Kulisa, strasnke vloge in gledalci ogrožajo.
Narcis: drugi so na svetu kot narcistična hrana ali pa za zagotavljanje njegove narcistične hrane - drugih oseb v teatru življenja ni, oziroma so največ stranska vloga ali kulisa ali gledalci.
LP
M
Default avatar

Anuk

BZ je napisal/a:
dr Mojca Drnovšek

Prosila bi vas za vaše mnenje oz razlago, razlik med Mejno osebnostno motnjo in Narcistično osebnostno motnjo ( psihopati).
-delovanje
-možnosti zdravljenja
- tehnike komuniciranja v primerih, , ki se jim ne moremo izogniti (otroci, služba , življenje v bližini)

Seveda dobrodošli tudi mnenja vseh ostalih, ki poznate te razlike.

Hvala
Lep dan BZ
BZ, tudi jaz se že dolgo sprašujem in raziskujem, kakšne so razlike med MOM in NOM. Baje se veliko simptomov pri obeh itak prekriva in ponekod piše celo, da gre za isto motnjo in je NOM samo visoko funkcionalni MOM, torej oseba, ki svojo motenost bolje skriva oziroma svoja čustva bolje nadzoruje, potlači. Sem pa prišla do tega, da so MOM-vci verjetno veliko bolj odvisni, slabše kontrolirajo svoja čustva, bolj so impulzivni in samodestruktivni, celo samomorilni. Zato pa lahko pride do tega, da poiščejo terapevtsko pomoč in če vztrajajo, se baje lahko celo pozdravijo. Narcisi pa so bolj kruti (brez empatije), celo direktno zlobni, nikoli ne priznajo nobene svoje napake, imajo se za nekaj boljšega in posebnega in strašansko jim je pomemben njihov imidž in zato tudi nikoli ne poiščejo terapevtske pomoči - to bi bilo zanje ponižujoče. Niso pa samomorilni. In partnerja lahko v hipu zavržejo in si poiščejo drugo žrtev. MOM osebe pa se bolj oklepajo partnerja in grozijo s samomorom, če jih bo zapustil itd.
Tako nekako si jaz to predstavljam. Seveda popolnoma laično, samo iz izkušenj in branja.
Lp, Anuk
Default avatar

BZ

Anuk je napisal/a:
BZ je napisal/a:
dr Mojca Drnovšek

Prosila bi vas za vaše mnenje oz razlago, razlik med Mejno osebnostno motnjo in Narcistično osebnostno motnjo ( psihopati).
-delovanje
-možnosti zdravljenja
- tehnike komuniciranja v primerih, , ki se jim ne moremo izogniti (otroci, služba , življenje v bližini)

Seveda dobrodošli tudi mnenja vseh ostalih, ki poznate te razlike.

Hvala
Lep dan BZ
BZ, tudi jaz se že dolgo sprašujem in raziskujem, kakšne so razlike med MOM in NOM. Baje se veliko simptomov pri obeh itak prekriva in ponekod piše celo, da gre za isto motnjo in je NOM samo visoko funkcionalni MOM, torej oseba, ki svojo motenost bolje skriva oziroma svoja čustva bolje nadzoruje, potlači. Sem pa prišla do tega, da so MOM-vci verjetno veliko bolj odvisni, slabše kontrolirajo svoja čustva, bolj so impulzivni in samodestruktivni, celo samomorilni. Zato pa lahko pride do tega, da poiščejo terapevtsko pomoč in če vztrajajo, se baje lahko celo pozdravijo. Narcisi pa so bolj kruti (brez empatije), celo direktno zlobni, nikoli ne priznajo nobene svoje napake, imajo se za nekaj boljšega in posebnega in strašansko jim je pomemben njihov imidž in zato tudi nikoli ne poiščejo terapevtske pomoči - to bi bilo zanje ponižujoče. Niso pa samomorilni. In partnerja lahko v hipu zavržejo in si poiščejo drugo žrtev. MOM osebe pa se bolj oklepajo partnerja in grozijo s samomorom, če jih bo zapustil itd.
Tako nekako si jaz to predstavljam. Seveda popolnoma laično, samo iz izkušenj in branja.
Lp, Anuk


Hvala Anuk

Popolnoma se strinjam s tvojim mnenjem, sodim po mojih izkušnjah. Točno tako se je dogajalo pri nas.



Lep večer
Default avatar

Mojca Z. Dernovšek

Dragi BZ in Anuk

Za poplno razumevanje, dober povzetek in odličen opis - vama pripada čista desetka. To je to. Bravo. Zelo dobro bi bilo, da bi čim več ljudi poznalo te stvari in da bi se znali odzivati tako, da ne podpirajo osebnostne motnje drugega človeka in mu s tem delajo medvedjo uslugo in da bi se učinkovito postavili zase in se znali zaščititi. Bravo - vsem članom foruma.
LP
M
Default avatar

Anuk

Mojca Z. Dernovšek je napisal/a:
Dragi BZ in Anuk

Za poplno razumevanje, dober povzetek in odličen opis - vama pripada čista desetka. To je to. Bravo. Zelo dobro bi bilo, da bi čim več ljudi poznalo te stvari in da bi se znali odzivati tako, da ne podpirajo osebnostne motnje drugega človeka in mu s tem delajo medvedjo uslugo in da bi se učinkovito postavili zase in se znali zaščititi. Bravo - vsem članom foruma.
LP
M
Ga. Mojca, hvala za desetko. Veliko mi pomeni, ker sem imela kar malce treme, ko sem pisala :-)
Meni je informacija o MOM tako temeljito spremenila pogled na svet in na življenje, da zdaj govorim in pišem o tem povsod, kjer le morem (včasih se mi zdi, da morda že malo pretiravam). Tako zelo si želim, da bi se to znanje širilo in bi še komu tako pomagalo kot je meni. V otroštvu sem bila natrenirana za skoraj idealno partnerko MOM-ovcev in zdaj vso svojo preteklost vidim v popolnoma novi luči. Skoraj dve leti se že ukvarjam s tem, ogromno berem, razmišljam, skušam uporabiti vsa ta znanja v praksi in opažam, kako postajam z vsakim dnem(!) močnejša in srečnejša. Kot bi se na novo rojevala. Imam vse več zaupanja vase in vem, da ne bom več padla v zanko MOM osebe. Pa tudi če bom (saj veste, zelo so prefrigani), vem, da bom to dovolj zgodaj prepoznala in bom znala pravilno ravnati in se zaščititi. Prej sem bila kar naprej nekaj prestrašena, zdaj pa se počutim vse bolj varno sama v sebi.
Res iskrena hvala vam in GittaAni za vse, kar počneta za večjo ozaveščenost glede teh zadev. To je znanje, ki rešuje življenja. Ja, in velik bravo vsem nam, ki sodelujemo na tem forumu :-)
Lp, Anuk
Default avatar

BZ

Pozdravljeni

Tudi jaz se zahvaljujem vsem vam posebej dr Drnovškovi. Anuk s tabo pa imava veliko skupaj, tudi jaz se izobražujem dve leti, temu pravim samoterapija, tudi jaz sem bila zdresirana v otroštvu prav za MOM uporabnike. Že nekaj mesecev občutim novo rojstvo, ne morem opisati mojih občutkov zadovoljstva in sreče.
Rada bi pa opisala mojo izkušnjo samozdravljenja. Najbolj sem zahvalna vse, ki me niso pomilovali oz. mi niso hoteli pomagati tako kot sem si jaz želela. Vse rešitve in zadovoljstvo se je začelo takoj, ko sem začela delo na sebi, ko sem vse slabe dogodke , pripetije in sprejela kot problem iz katerega se moram učiti in ne igrati žrtve. Sama sebi se smejim, ko se spomnim kako grozno sem se počutila, koliko se prejokala, koliko strahu, traum, sodišč, policije, csd, prijatelji so večinoma odšli, ostala sama s tremi otroki, ostala brez službe, brez avta, brez osnovnih sredstev za preživetje, moje delo z otroki sem morala zapustiti, ker so razglasili, da se mi je zmešalo in, da sem nevarna.
Moji problemi so bili: NIZKA SAMOPODOBA, STRAH, NEZNANJE POSTAVLJANJE MEJA, NOBENE LJUBEZNI DO SEBE, VEČNA REŠITELJICA., PREMOČNO IZRAŽANJE ČUSTEV.
V trenutku, ko sem vse to odpravila se je začelo obilje življenja na vseh področjih.
Dodati moram, še to, da imam z vsemi mojimi MOM in NOM osebami še vedno lahko rečem dnevne stike z enimi manj enimi več ( temu pravim: ne beži pred problemi, če se ti zdijo nerešljivi jih objemi in občuduj). ne živim pa ne več z njimi to je verjetno zelo pomembno. Najbolj se mi pa zdi pomembno, da sem jaz spremenila odnos do njih, nikoli se ne spuščam na njihov nivo ( se trudim), jih ne žalim, ne rešujem njihovih problemov, postavljam zelo visoke meje, da jih kasneje malo omehčam, uporabljam veliko humorja, nikoli ne pokažem strahu, diham za umirjanje in zbranost, sprejela sem jih kot ljudi od katerih sem se največ naučila in ljudi, ki so prišli v moje življenje kot dar, mi nonstop kazali kako malo se imam rada a jaz tega nikakor nisem dojela več desetletij. Zato vam pravim vedno so govorili >ti si kriva< Jaz sem pa jokala, ker sem mislila, da to ni res. Vse to mi je dalo veliko znanja o življenju, katerega prenašam na moje otroke, podarjam ga tudi prijateljem in znancem.

Lep pozdrav BZ
Default avatar

Anuk

Uau, BZ, kapo dol! Kako težko zgodbo imaš za sabo! Ja, podobno sva se lotili zadeve in tudi probleme sem imela točno take kot ti. Ker pa nisem imela otrok, sem se v zadnjih dveh letih lahko umaknila in se posvetila delu na sebi. Samo še z eno MOM prijateljico imam stike in z njo vadim samospoštovanje in postavljanje meja. Šele zdaj jasno vidim, da sem si vedno nalagala preveliko odgovornost za vse, kar se je dogajalo v vsakem odnosu, celo v prijateljskih. Vidim tudi, kako hitro me lahko potegne nazaj v avtomatične stare odzive, ki izvirajo iz strahov. Ampak zdaj sem zelo pozorna na to in zavestno izbiram drugačne odzive. Je kar garanje, ampak vredno truda, ker se vse bolje počutim v svoji koži in v svojem življenju.
Bravo za naju obe :)
Lp, Anuk
Default avatar

SeVednoOptimist

@ Mojca Z.D., tale vas del odgovora

"Predstavljajte si osebo, ki je padla na ledu in si zlomila nogo. Ne razume, da je vzrok zloma hoja po ledu in padec. Boli jo zlom in ne ustreza ji mavec. Potem pa mi rečemo, da če ne želi imeti zloma, bolečine in mavca, da je v njeni odločitvi, da se izogiba vsem preveč spolskim terenom, da verjamemo, da je tega zmožna, ker je senzitivna, bistra in pametna. Skratka gremo razlagati preko posledic, ne vzrokov, ker vzrokov ne razumejo. Razumejo le posledice, če so neprijetne in če ni nikogar, ki bi jih reševal. "

mi je dal misliti. To, da odnosa sploh nikoli ni bilo, takega, kot sem si jaz predstavljal, je dejansko res, dajanje dajanje - je tudi res - zdaj res samo pametno pretehtati kaj sploh je od tega odnosa mozno oz ostalo, in, ali sem jaz tako pripravljen ziveti, in poiskati druge pomembne stvari v tej zgodbi, kjer je na prvem, da poskrbim zase in otroke. Najti neko minimlano pot, da bo mozen kolikortoliko ploden dvosmerni promet komunikacije do zene... Ob tem me skrbi to, da jaz lahko postavljam meje za sebe - in se tudi za otroke zaenkrat, ampak kjer se ona odloci reci ne, da ona s svoje strani ne sprozi nekega dejanja, akcije, da nekaj stori kar je obljubila recimo - potem moram sprejeti in ne hoditi v prepricevanja, trosenje energije itn... tu vidim se najvecjo oviro, ker na tak nacin veliko pomembnih stvari tako izgine iz nase druzine.

Razlaganje vzrokov preko posledic - sprasujem se, ali je to res mozno, da bi delovalo, ker ze na toliko razlicnih nacinov skusam/ oz. se do sedaj skusal razloziti njej kaksen nejasnosti - MENITE, DA BI to res lahko bil nacin da zena vsaj kaksen delcek uvidi? V smislu SET tehnike pogovora? (Support/empathy/truth)

Vsekakor hvala za vse komentarje, knjig imam se kar nekaj na spisku, dodal sem si tudi Vas predlog, kljucna pa je pri vsem tem tudi jeza in nezadovoljstvo, ki ga cutim/zacutim v sebi in ne znam z njim, kam z njim, in upam, da mi bodo predlagane knjige in tehnike pomagale, da se sam ne postanem zagrenjen in cinicen in podobno nazaj... ker nekje sem prebral, da se lahko zgodi, da neMOM ob MOM lahko postane prav tak, in to je past, v katero se res ne mislim ujeti.

pogresam se kaksne staresje moske uporabnike, ki so se znasli v podobni zgodi, da podajo svoje uspesne nacine kako so se sooocali ali se se soocajo s tako zapleteno situacijo.

lp SVO
Default avatar

SeVednoOptimist

Anuk, res super zgoscen opis, mislim, da je to to. Verjetno se potem stvari lahko se prepletajo, ampak na hitro bi rekel, da oboje je naporen tip motnje, vendar so NOM bolj nevarni za drugo stran in se takih res najraje ognem v velikem loku.

lp

SVO
Default avatar

čvrsto na nogah

SeVednoOptimist je napisal/a:
... vendar so NOM bolj nevarni za drugo stran in se takih res najraje ognem v velikem loku.


SVO
Samo dve vprašanji za razmišljanje.....
- ali so res in zakaj naj bi bile osebe z NOM bolj nevarne za drugo stran, kot osebe z MOM ?
- ali se oseb z NOM resnično najraje izogneš v velikem loku?
Default avatar

SeVednoOptimist

čvrsto na nogah je napisal/a:
SeVednoOptimist je napisal/a:
... vendar so NOM bolj nevarni za drugo stran in se takih res najraje ognem v velikem loku.


SVO
Samo dve vprašanji za razmišljanje.....
- ali so res in zakaj naj bi bile osebe z NOM bolj nevarne za drugo stran, kot osebe z MOM ?
- ali se oseb z NOM resnično najraje izogneš v velikem loku?
To sem napisal na podlagi, da ce NOM bolje nadzoruje sebe, svoja custva, in je v njih neka cista "zloba", potem se mi na podlagi tega zdijo se bolj nevarni, tezki, razdiralni, kot pa MOM, ki ga bom lazje prepoznal, ze po bolj razburkanih custvih, vecji odvisnosti itn... Obema se raje izognem (verjetno enkrat ko bom se bolj v stiku s seboj se ne bo treba nikomur ogniti), ampak ce raztegnem mojo misel iz prejsnega mojega odgovora - prej bom prepoznal MOM in se bom, mogoce, razburkanih custvev in odvisnosti, lazje obranil kot pa NOMa, ki bo, kako naj napisem, bolj perfekten v svojih tehnikah in sploh ne bom dojel kaj se dogaja

In pa verjetno potihem se vedno upam, da je pri zeni vsaj MOM in ne NOM :-)

Itak je pa bo oboje nevarno...

lp SVO