Sin je 4 leta igral trobento. Zdaj si že 2 leti želi, da bi se naučil še kitaro. v glasbeni šoli prosim vsako leto za zamenjavo inštrumenta, a ne dovolijo. ne razumem ali je to prvilo po vseh glasbenih šolah, ali samo zatiranje ene glasbene šole…

zanima me, ali se je kje v Sloveniji kdo (menda pa že) prepisal, tako, da je recimo igral 3 leta en inštrument, potem pa začel s 1. letnikom drugega inštrumenta, recimo bobne, kitaro itd… že tako je omejitev koliko moraš biti star, da začneš recimo igrati trobento. ali klarinet… (recimo 6 letnik ne more igrati na pihala, razne na frulico), potem te pa še za 6 let ‘privežejo’ k enem inštrumentu in ne smeš zamenjat nikoli??

res ne razumem teh ‘idej’…Fant je star 13 in bi zelo rad začel z učenjem kitare, denarja za privat pa nimamo…niti kolikor vem, se ti ne prizna končana GŠ, če hodiš privat,

prosim za informacije, če je katera glasbena šola v slo dovolila prepis iz enega na drug inštrument.

lp

Daj napiši, katera glasbena šola je to – kdo ne dovoli? Je to javna glasbena?

ker dvomim, da bi v zasebni glasbeni šoli kdo spoloh pomislil na kaj takega. Izpiši otroka in prepiši v zasebno glasbeno šolo s koncesijo ( četudi je precej kilomtrov stran, se izplača). Mi smo tako naredili in rezultat je neprimerljiv s tistim, kar je otrok dobil prej s strani javne glasbene šole. otrok se samodejno odlloči za vadbo, za dušo, muzicira, ustvarja, ne pa prej, ko je vadil z odporom.

javna glasbena šola Kranj.

Ali obstaja pravilnik za vse GŠ da otrok ne sme igrati drugega inštrumenta dokler ne konča nižje GŠ??

Velik problem je starostna omejitev v glasbi – tisti otroci, ki niso naravni talenti, torej ne pokažejo virtuoznosti že pri 4ih, 5ih letih ( takih je res malo, ampak so tudi v Sloveniji,pa če predpsotavljamo, da nismo Azijci, ki otroke v športu in glasbi silijo in forsirajo od 3 leta naprej), ki šele ščasoma ugotovijo, kateri inštrumet jih res privlači in jim je v veselje, so ponavadi stari tam šele 12 let, to pa je res ponavadi že 4. razred nižje glasbene šole…. In začeti pri 7-ih je misija nemogoče za nekatere – ker ni ne vztrajnosti, ne odločenosti, sočasno se prične šola, veliko novih stvari naenkrat, upade zanimanje hitro za nekaj, kar ni otroku potem več tako pomembno, ni to tisto pravo. in imajo vso pravico se odločiti, da bi igrali drug inštrument kasneje, ko glasbo začutijo v pravi smeri – glasbo moraš začutit. Kajti v glasbi ni tako, kot pri učenju v šoli. Obiskovanje glasbene šole je hobi in mora biti otroku v veselje, ne pa v nujo – in veliko staršev se namesto otroka odloči, kaj mora igrati in ga potem tudi sili skozi svo nižjo glasbeno šolo – dostikrat je tudi tako, ker zmanjka vpisnih met pri inštrumetnu, ki si ga otrok želi učiti, pa vpišejo potem alternativo, kar je zelo narobe. In tak otrok ne bo razvil pravega odnosa do igranja inštrumenta, nikoli.

Ne, ni pravilnika, ki bi to omejeval. Gre samo zato, da se zgovarjajo na mesto, ki ga ta otrok zaseda in če preneha naprimer sredi leta imajo izpad sredstev. In takega otroka tudi ne bodo želeli vzeti na drug inštrumet, ker ga bodo označili za nezanesljivega, da “odžira” mesto morda kakšnemu drugemu, ki bi pa z veseljem hodil. Taka je ćal miselnost in politika javnega programa.

Samo iz lastnih izkušenj ti napišem, da v javn glasbeni šoli ni pametno menjavati, ker je otrok okarakteriziran, označen – sploh, če ga profesorji ne vodijo kot “talenta”, potenciala za uspeh na glasbenem področju. Tako žal je.

Pri nas je bil drugi problem – otrok je bil velik talent, pa je odnehal zaradi pristopa učitelja, je celo zasovražit dotični inštrumet in sedaj ne igra istega inštrumenta, Briljira na drugem, uživa, ga z veseljem igra kadarkoli, ustvarja in prizna, da uživa – je pa tudi naravni talent.

Program v naših GŠ je tako zastarel, da jaz niti pod razno otroka ne dam v GŠ. Sploh pa mislim, da je največji problem ta, da jih ne naučijo ZAČUTIT glasbe, ampka drgnenjo te lestvice in note ko blesavi.

Govorim iz lastnih izkušenj, še iz moje mladosti in iz izkušenj mojih nečakov sedaj.

… program pa zastarel zato, ker drgnejo lestvice?

Tule na Monu se res spoznate prav na vse.

Moja hči se je lahko prepisala. Šla je pač še enkrat na sprejemne za instrument, ki jo veseli in ker je imela dovolj pik, je s prvim instrumentom zaključila. Ko pa se enkrat izpišeš, se pač izpišeš. Daš prostor drugim. tu ni česa razumeti. Prostor je zelo omejen. Sploh v LJ.

Vsak, ki ima nekaj soli v glavi, bo nekoliko premislil in priznal, da je javna GŠ v Slo nekaj, česar večina Evrope že nima več. Zelo poceni prideš do solidne glasbene izobrazbe. V nekaterih primerih celo do zelo dobre. Seveda pa je ne glede na učne načrte praktično vse odvisno od učitelja, ki te vodi.

Država seveda že nekaj časa skuša ukiniti javno GŠ, ker jo stane.

Vedno pa greš lahko privat. Tam boš plačal mastno, program oziroma učitelj pa bo precej večja loterija, kot je v javni šoli.

Pozdrav od učitelce v GŠ.

Tole pa žal ne drži – poznam kar precej primerov, ko so bili otroci prepisani v zasebne glasbene šole ravno zaradi nestrokovnega, pedagoškega pristopa profesorja inštruenta v javni glasbeni šoli. In tega je čedalje več. V zasebnih glasbenih šolah je tudi veliko mladega, svežega, neživčnega in neobremenjenega kadra, ki zna pedagoško pristopiti k učenju – ne pozabi, da so to večinoma otroci, stari med 7-9 let, na začetku, ko še zaupajo in če imajo negativno izkušnjo, jih nič ne bo potegnilo več nazaj…. To so profesorji, ki so fleksibilni,, ki prisluhnejo željam otroka in mu poleg obveznega programa dovolijo, da igra tudi kaj po svojem predlogu, izbiri, imajo celo skupne ure, kjer se učenci enega ali več učiteljev družijo, skupaj preigravajo stvari, se učijo trikov, novosti – enako kot na glasbenih delavnicah pri mojstrih odrasli profi glasbeniki.,

Kot “učitelca v GŠ” verjetno veš, da si lahko dober glasbenik, ne pa nujno tudi dober pedagog. Kar je pa tudi ključno. in Pri glasbenikih je meja med “umetnostjo in ustvarjalnostjo” in stvarnostjo zelo tanka.

ČE smo čisto pošteni sem napisla tole: “največji problem ta, da jih ne naučijo ZAČUTIT glasbe, ampka drgnenjo te lestvice in note ko blesavi. “

Zakaj napačno interpretiraš zapisano? Je pa možno, da ga ne razumeš!

Drugače pa moja otroka hodita privat, za enako ceno kot GŠ. Le da sta brez teorije. Nehaj napletat tja v tri krasne, no!

Aja, avtorica tudi glasbenica ti je odlično napisala zakaj je privat boljše kot javna GŠ.

Meni je javna GŠ prinesla po 4ih letih odpor od instrumenta, moja otroka imata vsako leto več veselja, ravno zaradi drugačnega dela z njima.

Tole pa žal ne drži – poznam kar precej primerov, ko so bili otroci prepisani v zasebne glasbene šole ravno zaradi nestrokovnega, pedagoškega pristopa profesorja inštruenta v javni glasbeni šoli. In tega je čedalje več. V zasebnih glasbenih šolah je tudi veliko mladega, svežega, neživčnega in neobremenjenega kadra, ki zna pedagoško pristopiti k učenju – ne pozabi, da so to večinoma otroci, stari med 7-9 let, na začetku, ko še zaupajo in če imajo negativno izkušnjo, jih nič ne bo potegnilo več nazaj…. To so profesorji, ki so fleksibilni,, ki prisluhnejo željam otroka in mu poleg obveznega programa dovolijo, da igra tudi kaj po svojem predlogu, izbiri, imajo celo skupne ure, kjer se učenci enega ali več učiteljev družijo, skupaj preigravajo stvari, se učijo trikov, novosti – enako kot na glasbenih delavnicah pri mojstrih odrasli profi glasbeniki.,

Kot “učitelca v GŠ” verjetno veš, da si lahko dober glasbenik, ne pa nujno tudi dober pedagog. Kar je pa tudi ključno. in Pri glasbenikih je meja med “umetnostjo in ustvarjalnostjo” in stvarnostjo zelo tanka.[/quote]

… Čisto mogoče, da nisem bila jasna. Seveda je to vse zgoraj lahko zelo res. Vendar bi delali krivico učiteljem v javnih in učiteljem v privat glasbenih šolah, če bi posplošili na naslednje (da citiram) … V zasebnih glasbenih šolah je tudi veliko mladega, svežega, neživčnega in neobremenjenega kadra, ki zna pedagoško pristopiti k učenju … Naziv privat ali javno seveda ne more biti tudi sinonim za dobro ali slabo. V obeh variantah imaš oboje vrst učiteljev in dobiš pač, kar dobiš. Veliko je odvisno od sreče.

V javnih šolah imaš pa nekaj, česar v privat še nisem zasledila: držati se mora (vsaj približno, kolikor je seveda glede na učence mogoče) nekega nivoja znanja, ki je pač kakorkoli že predpisano z učnim načrtom (ne, da bi se s trenutnim strinjala, ampak pri individualnem pouku je človek lahko zelo fleksibilen in se zares prilagodi učencu). Ko hodijo na našo šolo delat izpite učenci s privat, slišimo marsikaj. Tudi potrditev zgoraj podčrtane trditve, še več pa žal vse kaj drugega.

Živim v bližini OŠ, kjer poteka pouk takoimenovane privat GŠ. Nivo znanja teh učencev je porazen. Niti za vse ne morem trditi, da hodijo tako z veseljem, kot bi človek pričakoval. Starši sami rečejo: saj vemo, da to ni to, ampak ne moremo si privoščiti, da bi otroka vozili v oddaljen kraj. Tukaj pa imamo blizu.

In tako je volk sit, koza pa ne povsem cela. Ko slišiš otroka, ki na violini kljub dobremu posluhu tri ure na dan drgne po vsaki struni v drugi tonaliteti, veš, da se mu enostavno godi velika krivica. In to je zanič učitelj opevane privat GŠ.

Ko pa govorimo o denarju, je pa jasno, kje se bolje pride skozi. To vedo tudi tisti, ki jih srečujem na sprejemnih izpitih in ti na glas povedo, da je bil otrok v privat, vendar ga želi prepisati, ker se mu zdi, da bo tu bolj resno delo in seveda … za precej manj denarja. V isti sapi pa prizna, da bi javnim uslužbencem znižal plače, saj itak nič ne delajo.

Zaradi takih zapisov pač dobim pike in moram dodati še kakšno drugo plat, kot so samo nesrečni starši nesojenih glasbenikov, ki pljuvajo vsevprek.

Tole pa žal ne drži – poznam kar precej primerov, ko so bili otroci prepisani v zasebne glasbene šole ravno zaradi nestrokovnega, pedagoškega pristopa profesorja inštruenta v javni glasbeni šoli. In tega je čedalje več. V zasebnih glasbenih šolah je tudi veliko mladega, svežega, neživčnega in neobremenjenega kadra, ki zna pedagoško pristopiti k učenju – ne pozabi, da so to večinoma otroci, stari med 7-9 let, na začetku, ko še zaupajo in če imajo negativno izkušnjo, jih nič ne bo potegnilo več nazaj…. To so profesorji, ki so fleksibilni,, ki prisluhnejo željam otroka in mu poleg obveznega programa dovolijo, da igra tudi kaj po svojem predlogu, izbiri, imajo celo skupne ure, kjer se učenci enega ali več učiteljev družijo, skupaj preigravajo stvari, se učijo trikov, novosti – enako kot na glasbenih delavnicah pri mojstrih odrasli profi glasbeniki.,

Kot “učitelca v GŠ” verjetno veš, da si lahko dober glasbenik, ne pa nujno tudi dober pedagog. Kar je pa tudi ključno. in Pri glasbenikih je meja med “umetnostjo in ustvarjalnostjo” in stvarnostjo zelo tanka.[/quote]

… Čisto mogoče, da nisem bila jasna. Seveda je to vse zgoraj lahko zelo res. Vendar bi delali krivico učiteljem v javnih in učiteljem v privat glasbenih šolah, če bi posplošili na naslednje (da citiram) … V zasebnih glasbenih šolah je tudi veliko mladega, svežega, neživčnega in neobremenjenega kadra, ki zna pedagoško pristopiti k učenju … Naziv privat ali javno seveda ne more biti tudi sinonim za dobro ali slabo. V obeh variantah imaš oboje vrst učiteljev in dobiš pač, kar dobiš. Veliko je odvisno od sreče.

V javnih šolah imaš pa nekaj, česar v privat še nisem zasledila: držati se mora (vsaj približno, kolikor je seveda glede na učence mogoče) nekega nivoja znanja, ki je pač kakorkoli že predpisano z učnim načrtom (ne, da bi se s trenutnim strinjala, ampak pri individualnem pouku je človek lahko zelo fleksibilen in se zares prilagodi učencu). Ko hodijo na našo šolo delat izpite učenci s privat, slišimo marsikaj. Tudi potrditev zgoraj podčrtane trditve, še več pa žal vse kaj drugega.

Živim v bližini OŠ, kjer poteka pouk takoimenovane privat GŠ. Nivo znanja teh učencev je porazen. Niti za vse ne morem trditi, da hodijo tako z veseljem, kot bi človek pričakoval. Starši sami rečejo: saj vemo, da to ni to, ampak ne moremo si privoščiti, da bi otroka vozili v oddaljen kraj. Tukaj pa imamo blizu.

In tako je volk sit, koza pa ne povsem cela. Ko slišiš otroka, ki na violini kljub dobremu posluhu tri ure na dan drgne po vsaki struni v drugi tonaliteti, veš, da se mu enostavno godi velika krivica. In to je zanič učitelj opevane privat GŠ.

Ko pa govorimo o denarju, je pa jasno, kje se bolje pride skozi. To vedo tudi tisti, ki jih srečujem na sprejemnih izpitih in ti na glas povedo, da je bil otrok v privat, vendar ga želi prepisati, ker se mu zdi, da bo tu bolj resno delo in seveda … za precej manj denarja. V isti sapi pa prizna, da bi javnim uslužbencem znižal plače, saj itak nič ne delajo.

Zaradi takih zapisov pač dobim pike in moram dodati še kakšno drugo plat, kot so samo nesrečni starši nesojenih glasbenikov, ki pljuvajo vsevprek.[/quote]

žal se tukaj zelo zelo motiš – znano je, da je učenje violine oziroma godal najtežje, če nimaš posluha in grifa v prstih, ker če še ne veš, vrat godal nima aprimer razdelanih prijemov za tone, kot jih ima naprimer kitara – in tukaj je problem talent otroka, njegov posluh, ki mora bit prirojen – če ne sliši, da mu je padla intonacija naprimer za cel ton in pol, pa še vedno naprej drgne – lahko verjameš, kako težko je učitelju,ki takega otroka neprestano popravlja, pa ni uspeha, Ni to odvisno od učitelja, žal – če otrok nima prirojenega posluha za igranje godal, je to brezsmiselno!

Zanimivo, v zasebni glasbeni šoli, ki jo jaz poznam, so pa sami pozitivni učitelji, so jih tako izbrali, ker veliko dajo na to, da so učenci zadovoljni, da z veseljem pridejo, ker glasbena šola ni smatrana v štartu, kot prava šola, ampak otroci hodijo tja za hobi, naj bi hodili z veseljem, samovoljno, ne pod prisilo in neko obvezo, kot je to redna šola.

upam, da ne boš dobila sedaj koprivnice 😀

… Čisto mogoče, da nisem bila jasna. Seveda je to vse zgoraj lahko zelo res. Vendar bi delali krivico učiteljem v javnih in učiteljem v privat glasbenih šolah, če bi posplošili na naslednje (da citiram) … V zasebnih glasbenih šolah je tudi veliko mladega, svežega, neživčnega in neobremenjenega kadra, ki zna pedagoško pristopiti k učenju … Naziv privat ali javno seveda ne more biti tudi sinonim za dobro ali slabo. V obeh variantah imaš oboje vrst učiteljev in dobiš pač, kar dobiš. Veliko je odvisno od sreče.

V javnih šolah imaš pa nekaj, česar v privat še nisem zasledila: držati se mora (vsaj približno, kolikor je seveda glede na učence mogoče) nekega nivoja znanja, ki je pač kakorkoli že predpisano z učnim načrtom (ne, da bi se s trenutnim strinjala, ampak pri individualnem pouku je človek lahko zelo fleksibilen in se zares prilagodi učencu). Ko hodijo na našo šolo delat izpite učenci s privat, slišimo marsikaj. Tudi potrditev zgoraj podčrtane trditve, še več pa žal vse kaj drugega.

Živim v bližini OŠ, kjer poteka pouk takoimenovane privat GŠ. Nivo znanja teh učencev je porazen. Niti za vse ne morem trditi, da hodijo tako z veseljem, kot bi človek pričakoval. Starši sami rečejo: saj vemo, da to ni to, ampak ne moremo si privoščiti, da bi otroka vozili v oddaljen kraj. Tukaj pa imamo blizu.

In tako je volk sit, koza pa ne povsem cela. Ko slišiš otroka, ki na violini kljub dobremu posluhu tri ure na dan drgne po vsaki struni v drugi tonaliteti, veš, da se mu enostavno godi velika krivica. In to je zanič učitelj opevane privat GŠ.

Ko pa govorimo o denarju, je pa jasno, kje se bolje pride skozi. To vedo tudi tisti, ki jih srečujem na sprejemnih izpitih in ti na glas povedo, da je bil otrok v privat, vendar ga želi prepisati, ker se mu zdi, da bo tu bolj resno delo in seveda … za precej manj denarja. V isti sapi pa prizna, da bi javnim uslužbencem znižal plače, saj itak nič ne delajo.

Zaradi takih zapisov pač dobim pike in moram dodati še kakšno drugo plat, kot so samo nesrečni starši nesojenih glasbenikov, ki pljuvajo vsevprek.[/quote]

žal se tukaj zelo zelo motiš – znano je, da je učenje violine oziroma godal najtežje, če nimaš posluha in grifa v prstih, ker če še ne veš, vrat godal nima aprimer razdelanih prijemov za tone, kot jih ima naprimer kitara – in tukaj je problem talent otroka, njegov posluh, ki mora bit prirojen – če ne sliši, da mu je padla intonacija naprimer za cel ton in pol, pa še vedno naprej drgne – lahko verjameš, kako težko je učitelju,ki takega otroka neprestano popravlja, pa ni uspeha, Ni to odvisno od učitelja, žal – če otrok nima prirojenega posluha za igranje godal, je to brezsmiselno!

Zanimivo, v zasebni glasbeni šoli, ki jo jaz poznam, so pa sami pozitivni učitelji, so jih tako izbrali, ker veliko dajo na to, da so učenci zadovoljni, da z veseljem pridejo, ker glasbena šola ni smatrana v štartu, kot prava šola, ampak otroci hodijo tja za hobi, naj bi hodili z veseljem, samovoljno, ne pod prisilo in neko obvezo, kot je to redna šola.

upam, da ne boš dobila sedaj koprivnice :D[/quote]

… počasi bom začela dvomiti, da se pogovarjam s poklicnim glasbenikom. Dopuščam možnost, da res nisem jasna.

V sorodstvu nisem edini profesionalni glasbenik in vmes se najdejo tudi violinisti. Če se morda tega ne bi naučila že v šoli, imam predstavnika glasbil s strunami tudi v hiši, tako lahko na licu mesta preverim, kako je z intonacijo. Zdi se mi nekoliko smešno, da sem morala to zapisati. Ampak naj bo: poznam razliko med kitaro in violino. Korepetirala sem že skoraj vse instrumente na vseh stopnjah. Tako sem se mimogrede naučila veliko tudi o težavah specialne pedagogike pihal, godal, o intonaciji in podobnem. Take praktične zadeve pač, ki se jih ne zavedaš, dokler z njimi nimaš opravka od blizu.

Znam presoditi tudi, če ima otrok posluh.

Če pa ta posluh ni pravilno voden, očitno lahko pride do take groze, ki sem jo omenila zgoraj. Tudi ostali učenci pri violini na tej šoli se zelo mučijo, pa posluh v splošnem pri njih ni težava. Poznam dve deklici od blizu in vem, da pojeta kot slavčka. Če ne bi sama slišala, ne bi nikoli verjela, da je to mogoče.

Kaj pa pomeni učenec brez posluha za učitelja godala? Če se o tem že ne pogovarjam s svakom, ki je profesionalni violinist in učitelj violine, potem lahko mimogrede preverim to pri kolegih v zbornici. Čisto nirvano!

Pa naj bo dovolj. Ne bi več prepričevala prepričanih. Za to nimam časa.

Ste imeli pač srečo s privat glasbeno šolo. Nikjer nisem rekla, da to ni mogoče. In zagotovo jih je zdaj v SLo več, kot jih je bilo kdajkoli prej. Tudi dobrih. Bodite zadovoljni, da je temu tako. Le škoda se mi zdi, da se tu ustvarja neko prepričanje, da so privat oh in sploh, ker se človek lahko zelo zelo zahodi – z napačno izbiro.

Pozdrav.

… pa brez skrbi. Koprivnice ne dobim kar tako kljub vsemu.

žal se tukaj zelo zelo motiš – znano je, da je učenje violine oziroma godal najtežje, če nimaš posluha in grifa v prstih, ker če še ne veš, vrat godal nima aprimer razdelanih prijemov za tone, kot jih ima naprimer kitara – in tukaj je problem talent otroka, njegov posluh, ki mora bit prirojen – če ne sliši, da mu je padla intonacija naprimer za cel ton in pol, pa še vedno naprej drgne – lahko verjameš, kako težko je učitelju,ki takega otroka neprestano popravlja, pa ni uspeha, Ni to odvisno od učitelja, žal – če otrok nima prirojenega posluha za igranje godal, je to brezsmiselno!

Zanimivo, v zasebni glasbeni šoli, ki jo jaz poznam, so pa sami pozitivni učitelji, so jih tako izbrali, ker veliko dajo na to, da so učenci zadovoljni, da z veseljem pridejo, ker glasbena šola ni smatrana v štartu, kot prava šola, ampak otroci hodijo tja za hobi, naj bi hodili z veseljem, samovoljno, ne pod prisilo in neko obvezo, kot je to redna šola.

upam, da ne boš dobila sedaj koprivnice :D[/quote]

… počasi bom začela dvomiti, da se pogovarjam s poklicnim glasbenikom. Dopuščam možnost, da res nisem jasna.

V sorodstvu nisem edini profesionalni glasbenik in vmes se najdejo tudi violinisti. Če se morda tega ne bi naučila že v šoli, imam predstavnika glasbil s strunami tudi v hiši, tako lahko na licu mesta preverim, kako je z intonacijo. Zdi se mi nekoliko smešno, da sem morala to zapisati. Ampak naj bo: poznam razliko med kitaro in violino. Korepetirala sem že skoraj vse instrumente na vseh stopnjah. Tako sem se mimogrede naučila veliko tudi o težavah specialne pedagogike pihal, godal, o intonaciji in podobnem. Take praktične zadeve pač, ki se jih ne zavedaš, dokler z njimi nimaš opravka od blizu.

Znam presoditi tudi, če ima otrok posluh.

Če pa ta posluh ni pravilno voden, očitno lahko pride do take groze, ki sem jo omenila zgoraj. Tudi ostali učenci pri violini na tej šoli se zelo mučijo, pa posluh v splošnem pri njih ni težava. Poznam dve deklici od blizu in vem, da pojeta kot slavčka. Če ne bi sama slišala, ne bi nikoli verjela, da je to mogoče.

Kaj pa pomeni učenec brez posluha za učitelja godala? Če se o tem že ne pogovarjam s svakom, ki je profesionalni violinist in učitelj violine, potem lahko mimogrede preverim to pri kolegih v zbornici. Čisto nirvano!

Pa naj bo dovolj. Ne bi več prepričevala prepričanih. Za to nimam časa.

Ste imeli pač srečo s privat glasbeno šolo. Nikjer nisem rekla, da to ni mogoče. In zagotovo jih je zdaj v SLo več, kot jih je bilo kdajkoli prej. Tudi dobrih. Bodite zadovoljni, da je temu tako. Le škoda se mi zdi, da se tu ustvarja neko prepričanje, da so privat oh in sploh, ker se človek lahko zelo zelo zahodi – z napačno izbiro.

Pozdrav.[/quote]

No, no, saj ni treba sedaj tako vzvišeno, na široko razgljabljati in razkrivati nekih podrobnosti iz tvojega strokovnega področja in imeti svoj prav – si napisala, naj bo sedaj dovolj, ker očitno želiš imeti zadnjo besedo ( veliko učiteljev javnih glasbenih šol jo vedno ima in želi imeti tudi na urah inštrumentov:), pa se žal motiš – ponovno 🙂 – kajti vidiš, točno po tvojem zadnjem zapisanem setsavku se vidi, kaj je bistvena razlika med takimi, nekaterimi glasbenimi pedagogi, ki učite v javnih GŠ in takimi, ki v zasebnih. In potem otroci odnehajo in raje odhajajo drugam in rezultati so drugje presenetljivi, prej pa strah, žalost, izmikanje.

In prosim dopusti tudi možnost, da imajo nekatere zasebne glasbene šole res odlične rezultate, predvsem pa boljše učitelje predvsem z pedagoške plati, ker imajo pravilen pristop, niso tako vzišeni, kot v nekaterih javnih glasbenih šolah. Pred 37 leti, na začetku svojega spoznavanja z glasbenim inštrumentom in tudi kasneje skozi vsa leta že nebi hotela biti tvoj učenec, zagotovo ne 🙂 Pa ne učim v zasebni glasbeni, imam pa otroke tam, preko preizkusa znjanja, brez vez – z namenom so v zasebni glasbeni šoli in z največjim veseljem, jim tudi kot glasbenica ne visim za vratom, jim ne težim, ker so imeli v javni glasbeni neprijetno izkušnjo. Samo toliko.

Pa srečno!

… počasi bom začela dvomiti, da se pogovarjam s poklicnim glasbenikom. Dopuščam možnost, da res nisem jasna.

V sorodstvu nisem edini profesionalni glasbenik in vmes se najdejo tudi violinisti. Če se morda tega ne bi naučila že v šoli, imam predstavnika glasbil s strunami tudi v hiši, tako lahko na licu mesta preverim, kako je z intonacijo. Zdi se mi nekoliko smešno, da sem morala to zapisati. Ampak naj bo: poznam razliko med kitaro in violino. Korepetirala sem že skoraj vse instrumente na vseh stopnjah. Tako sem se mimogrede naučila veliko tudi o težavah specialne pedagogike pihal, godal, o intonaciji in podobnem. Take praktične zadeve pač, ki se jih ne zavedaš, dokler z njimi nimaš opravka od blizu.

Znam presoditi tudi, če ima otrok posluh.

Če pa ta posluh ni pravilno voden, očitno lahko pride do take groze, ki sem jo omenila zgoraj. Tudi ostali učenci pri violini na tej šoli se zelo mučijo, pa posluh v splošnem pri njih ni težava. Poznam dve deklici od blizu in vem, da pojeta kot slavčka. Če ne bi sama slišala, ne bi nikoli verjela, da je to mogoče.

Kaj pa pomeni učenec brez posluha za učitelja godala? Če se o tem že ne pogovarjam s svakom, ki je profesionalni violinist in učitelj violine, potem lahko mimogrede preverim to pri kolegih v zbornici. Čisto nirvano!

Pa naj bo dovolj. Ne bi več prepričevala prepričanih. Za to nimam časa.

Ste imeli pač srečo s privat glasbeno šolo. Nikjer nisem rekla, da to ni mogoče. In zagotovo jih je zdaj v SLo več, kot jih je bilo kdajkoli prej. Tudi dobrih. Bodite zadovoljni, da je temu tako. Le škoda se mi zdi, da se tu ustvarja neko prepričanje, da so privat oh in sploh, ker se človek lahko zelo zelo zahodi – z napačno izbiro.

Pozdrav.[/quote]

No, no, saj ni treba sedaj tako vzvišeno, na široko razgljabljati in razkrivati nekih podrobnosti iz tvojega strokovnega področja in imeti svoj prav – si napisala, naj bo sedaj dovolj, ker očitno želiš imeti zadnjo besedo ( veliko učiteljev javnih glasbenih šol jo vedno ima in želi imeti tudi na urah inštrumentov:), pa se žal motiš – ponovno 🙂 – kajti vidiš, točno po tvojem zadnjem zapisanem setsavku se vidi, kaj je bistvena razlika med takimi, nekaterimi glasbenimi pedagogi, ki učite v javnih GŠ in takimi, ki v zasebnih. In potem otroci odnehajo in raje odhajajo drugam in rezultati so drugje presenetljivi, prej pa strah, žalost, izmikanje.

In prosim dopusti tudi možnost, da imajo nekatere zasebne glasbene šole res odlične rezultate, predvsem pa boljše učitelje predvsem z pedagoške plati, ker imajo pravilen pristop, niso tako vzišeni, kot v nekaterih javnih glasbenih šolah. Pred 37 leti, na začetku svojega spoznavanja z glasbenim inštrumentom in tudi kasneje skozi vsa leta že nebi hotela biti tvoj učenec, zagotovo ne 🙂 Pa ne učim v zasebni glasbeni, imam pa otroke tam, preko preizkusa znjanja, brez vez – z namenom so v zasebni glasbeni šoli in z največjim veseljem, jim tudi kot glasbenica ne visim za vratom, jim ne težim, ker so imeli v javni glasbeni neprijetno izkušnjo. Samo toliko.

Pa srečno![/quote]

Iz zapisanega ne moreš sklepati o kvaliteti mojega dela.

Nisi prebrala niti enega mojega stavka brez svojega filtra.

Vedno znova mi je žal, da se spuščam na MON nivo. In vsakič to storim samo zato, da bi starši imeli možnost vpogleda z dveh plati.

Naj presodi vsak sam.

Upam, da me naslednjič podobna tema ne premami.

In z namenom sem podrobnosti priredila. niti slučajno ne bi bila rada deležna MON linča brez potrebe.

LP

Zadnje sporočilo je končno da Capo al Fine, ko je njegova avtorica ugotovila, da je nesmiselno, da se na monu razdaja, ker se je preveč spustila na forumski komunikacijski nivo, ker je nekdo predočil še drugo plat tehtnice. Ja, je treba znati sprejeti tudi take stvari.

… počasi bom začela dvomiti, da se pogovarjam s poklicnim glasbenikom. Dopuščam možnost, da res nisem jasna.

V sorodstvu nisem edini profesionalni glasbenik in vmes se najdejo tudi violinisti. Če se morda tega ne bi naučila že v šoli, imam predstavnika glasbil s strunami tudi v hiši, tako lahko na licu mesta preverim, kako je z intonacijo. Zdi se mi nekoliko smešno, da sem morala to zapisati. Ampak naj bo: poznam razliko med kitaro in violino. Korepetirala sem že skoraj vse instrumente na vseh stopnjah. Tako sem se mimogrede naučila veliko tudi o težavah specialne pedagogike pihal, godal, o intonaciji in podobnem. Take praktične zadeve pač, ki se jih ne zavedaš, dokler z njimi nimaš opravka od blizu.

Znam presoditi tudi, če ima otrok posluh.

Če pa ta posluh ni pravilno voden, očitno lahko pride do take groze, ki sem jo omenila zgoraj. Tudi ostali učenci pri violini na tej šoli se zelo mučijo, pa posluh v splošnem pri njih ni težava. Poznam dve deklici od blizu in vem, da pojeta kot slavčka. Če ne bi sama slišala, ne bi nikoli verjela, da je to mogoče.

Kaj pa pomeni učenec brez posluha za učitelja godala? Če se o tem že ne pogovarjam s svakom, ki je profesionalni violinist in učitelj violine, potem lahko mimogrede preverim to pri kolegih v zbornici. Čisto nirvano!

Pa naj bo dovolj. Ne bi več prepričevala prepričanih. Za to nimam časa.

Ste imeli pač srečo s privat glasbeno šolo. Nikjer nisem rekla, da to ni mogoče. In zagotovo jih je zdaj v SLo več, kot jih je bilo kdajkoli prej. Tudi dobrih. Bodite zadovoljni, da je temu tako. Le škoda se mi zdi, da se tu ustvarja neko prepričanje, da so privat oh in sploh, ker se človek lahko zelo zelo zahodi – z napačno izbiro.

Pozdrav.
[/quote]

Ob prebiranju tega dialoga me veseli, da obstaja neka trezna presoja in strinjam se v splošnem, da imamo dobre učitelje tako v privatnih kot v javnih glasbenih šolah. Tudi kar se nivoja znanja tiče ni nujno, da bo v privat glasbeni šoli kaj slabše, odvisno od učitelja kot motivatorja. Je pa res, da imajo javne glasbene šole možnost drugačnega motiviranja, z ocenami, izpiti. Po drugi strani pa so privatne šole svobodnejše glede vsebine. Ampak važno je počutje otroka in seveda tudi znanje, obvladovanje inštrumenta.

Prisotnost privatnih glasbenih šol na trgu vsekakor pozitivno vpliva na delo v javnem glasbenem šolstvu, in obratno, saj konkurenčnost lahko privede tudi do boljše kvalitete pri obeh. Starši pa so gotovo včasih v težjem položaju, kako se odločiti.

Se strinjam s tabo, da je program zastarel, tehniko igranja se lahko zdaj naučimo tudi brez drgnjenja lestvic:)