Evo po tolikih letih in skrivanju ter prepričevanju same sebe da sem se v življenju odločila pravilno končno priznam da je moja največja napaka kar sem jo naredila ( da ne bo pomote govorim o največji) je bila ta da sem se pred leti ločila.Če bi vedela kako teško bo in kako močno mi bo žal tega nikoli nikdar ne bi storila.Zatorej polagam vsem roko na srce vsem prevaranim , nezadovoljnim ženam razočaranim naj ne odigrajo na prvo žogo in naj malce stisnejo zobe ko zaškripa tako kot so naše mame znale ker za dežjem vedno posije sonce.
Tole danes , toliko ločitev samo da pogleda drugo je še najmanj kar vas potem čaka v prihodnje.Le kakšni resnično rata da je potem srečna ( no vsaj z mojega vidika ) …
Vem da me boste napadle kako ste sedaj ko jih več ni zraven vas srečne in stese na novo rodile in bla blabla ampak jaz priznam in s tem mi je lažje živeti saj sem si končno priznala.

Bi rekla, da je ta tvoja največja napaka izključno tvoja izkušnja, ki jo obžaluješ. Res je, kot si že ugotovila, da nekateri pa smo se po ločitvi na novo rodili, ali pa vsaj ponovno zadihali in zaživeli.
Absolutno nisem privrženka odločitev na prvo žogo, sem pa privrženka temu, da se odločim skladno z notranjim glasom ali intuicijo.In če mi ta reče, da naj grem, grem…tudi na prvo žogo.
Tako da…vsak ima svojo izkušnjo, eni ste po ločitvi nesrečni, drugi nevtralni in tretji smo srečni.

Mah, to je tvoja zgodba. Sama imam kar nekaj kolegic, ki so se ločile in so zelo srečne v novih zakonih.

ločitev ni rešitev.

…da sem SE LOČILA:
Nikoli mi ni bilo žal.

Še vedno ne bi tolerirala prevare, negativnega obnašanja do mene in nespoštovanja.
Imam samo eno življenje.

Odvisno za kaj se gre, če te prevara ali tepe, kaj boš naredil?
Nič? Ja potem pa šuti i trpi, budalo!

Veseli me, ko preberem odgovor človeka, ki se ima rad in se spoštuje. Taki bi morali biti vsi, pa bi kurbirji orenk premislili, kaj delajo svojim partnerjem!!
To, da ene kar tolerirajo kurbanje in zatiskajo oči je en navaden blef in so v sramoto vsem drugim!

Premalo svobode (ljubosumje za vsakim negotovim korakom partnerja, posesivnost), nespoštovanje (z izrekanjem žaljivk, neodgovornim samovoljnim vedenjem in ravnanjem, egoizmom, lenobi in ne-spoštovanjem dogovorov, ki sta jih skupaj sklenila) lahko uniči zakon. Če ti je žena (ali mož) samo kot nek privesek, ki ga priviješ k sebi samo takrat, ko to ti paše, sicer pa ga odrineš stran in ignoriraš ali si ga lastiš in ga ne ceniš, potem res ne vem zakaj taki rinejo v zakon. Sam točno vem, da nebi zdržal v zakonu, ker imam preveč rad nek svoj ustaljeni red in mir, pa še neke vrste deloholik sem, zato pa ne rinem v zakon. Izjemoma bi lahko funkcioniral z žensko, ki ima zelo podoben pogled na življenje, kot ga imam sam, vendar je tako težko najti, ker so verjetno že oddane najboljšim ponudnikom. Največja napaka, kar sem jo naredil, pa je bila čisto poslovne narave, denarja izguba ni bila katastrofalna, me je pa osebno zelo prizadelo.

Mislim, da je pri ločitvi res treba dobro premisliti (razen če gre za nasilje ali varanje), ker ostati sam je zelo, zelo težko, no vsaj meni je bilo, vendar nikoli nisem obžalovala, da sem se ločila, ker me je bivši varal.

Moja največja napaka v življenju pa je bilo odprtje s.p.. Zaradi objektivnih razlogov, je posel propadel in zabredla sem v finančne težave, nakar sem izgubila dom, zdravje…. In še po 15 letih nisem prišla čisto na zeleno vejo, čeprav pa že vidim svetlobo na koncu tunela.

Bejžnobejž… To da ti je žal, je po moje samo izgovor za tvojo lenobo, ker se ti ne da svoje lastne sreče iskat. In ne, ni bila napaka da si se ločila, tvoja napaka je lenoba. (zaradi katere si se tudi poročila)

Se ne bi strijala s teboj. Vse to trpljenje, ki ga doživljaš, se ne more primerjati z notranjim trpljenjem, ki bi ga doživljala, če bi živela z mislijo, da si nisi dala priložnosti. Jaz tako menim, pa še zdaleč nisem za ločitve. Razen seveda, če se max nisi potrudila za odnos (jaz sem npr. se, amapk če je nekaj preveč raztrgano, se pač ne da več krpati). Pa tudi vse gnojnice, ki se zliva name v življenju, mi ni treba požreti.
Jaz bi raje svetovala ženskam, da se dobro odločijo s kom se bodo poročile.

Midva sva pa ostala skupaj in mi je OK. Za varanje je vedno vzrok. Pri naju sem to naredila jaz, sem pa skoraj prepričana, da nekaj let nazaj tudi on in to me je grizlo. Nisem se počutila v redu, pa čeprav mi dejasnko n nič manjkalo. Mi je pa bilo na nek načlin potem žal, glede na to, da sem pa zdaj mirna, ker je to sprožilo končno ene odkrite pogovore, mi pa ni. Pa pri naju ni šlo ravno za varanje v takem pomenu… samo flirt, kave, ker se je prej končalo. Stric je z eno žensko živel kako leto, pa se je vrnil k ženi in so živeli srečno do konca, no ni še konec 🙁 Zato je pač vsaka zgodba drugačna, če bi mene moj tepel in poniževal, bi ga pustila takoj.

Obžalujem samo to, da nisem pravi čas bila dovolj močna in odločna ter sem dovolila čustvenemu vampirju, da me potegne v črni začaran krog. Po ločitvi sem zadihala na polno. Izkušnja je bila kar konkretna. Upam, da bom lahko z izkušnjo dovolj pametno vzgojila otroka, da ne bo česa podobnega doživel sam.

Bravo, se ne bi mogla bolj strinjat!!!

Mater brklc, berem tvoje odgovore tu gor, poln si gneva in žaljivk misliš da vse veš v bistvu pa samo svoje težave in nered v svojem življenju preslikavaš na popolne internente tujce. Patetika na kubik!

Tudi meni je podobno kot tebi žal, da sem se ločila…. ker ne najdem več nobenega, ki bi se lahko primerjal z mojim možem, čeprav sem imela še nekaj zvez po njem, ampak ni bilo enakega občutka. Hvala bogu, da sem imela otroke z njim in ne s katerim drugim, vsaj to!

Mi je pa žal, da nisva potrpela najtežja leta, ko so bili otroci majhni in nisva imela časa zase… Zdaj bi bilo lahko zelo drugače, če bi takrat pregurala tisto fazo, zdaj bi lahko sama kam šla, zdaj bi bilo ogromno časa za se ponovno zbližat… a on ima zdaj novo družino, jaz pa sem obupala po parih vezah in sem raje sama.

Žal mi je, da nisva šla v kako posvetovalnico za pare ali kaj pa vem, karkoli, premalo sva naredila, da bi obdržala zakon… varanja ni bilo (vsaj ne da bi vedela), le preveč prepirov, nestrpnosti, neprespanih noči, kronične utrujenosti, stresa in kaj pa vem, odtujenost….

Tako rada bi, da me uspel spet nekdo tako zanimati, da bi se ponovno zaljubila in da bi ga lahko ljubila nazaj….

Ne razumem, zakaj se ne držite teme in odgovorite na vprašanje in kaj imate od tega, da komentirate druge odgovore. Vsak ima svoje življenje, svoje izkušnje, svoja razmišljanja in vedenja in ravna v življenju kot pač ravna.

In še enkrat vsak, ki sodeluje v temi, naj se drži vprašanja, ne pa da solite drugim pamet, sami pa verjetno delate oz. ste delali največje napake.

Jaz sem pa odgovor na vprašanje že podala v zgornjem postu.

Mah, daj no, spet neko posploševanje od ene same svoje lasten izkušnje na vso populacijo.
Ti povem še jaz svojo izkušnjo in največjo napako v življenju? Bila je ta, da sem se poročila z njim. Pa spet, moja najbolja odločitev v življenju ta, da sem se ločila od njega.

Tvoje obžalovanje pa žal ne nese vode. Iluzija, iluzija, sanje, lažna prepričanja in beg. Kaj ti veš, kaj in kako bi bilo, če se ne bi ločila … to je še najmanj, potem pa še en kup zadev, zaradi katerih bi se verjetno morala fino vzet v roke in delat na sebi.

Vsaj eden, ki pove v obraz resnico.

Kakor za koga. Zame je bila ločitev najboljša odločitev v mojem življenju in verjamem, da je tako še za marsikoga, ki se je ločil. Da ne bo pomote… Bivši ni bil nasilen, ni bil odvisen od alkohola ali drog, marsikatera bi bila srečna, če bi ga imela. In vendar, če dva nimata skupnih zanimanj, ciljev, če med njima ni ljubezni, če njun odnos ni intimen in ljubeč, potem sem mnenja, da je takšen odnos potrebno prekiniti ter dati možnost tako sebi kot drugemu, da se najde ustrezen oz. kompatibilen partner. Torej, če dva živita vsak svoje življenje, drug mimo drugega kot dva cimra, potem je ločitev rešitev za oba – ne glede na vse materialne stvari. Poznam pa kar nekaj primerkov, ki vztrajajo v takšnih razmerjih ter še zdaleč niso srečni (ali vsaj zadovoljni) s seboj in svojim življenjem.