Forum.Over.Net

Starševski čvek

Tisti, ki ste si želeli umreti - kje našli pomoč

Default avatar

črnina okrog mene

Zanima me, tisti, ki ste bili v podobni situaciji, kako ste si našli pomoč?
Preprosto tako dovolj imam vsega, toliko slabih stvari se dogaja okrog mene, smrti, bolezni, da bi najraje kar zaspala in se nikoli več ne zbudila. Nimam niti ene osebe za pogovor. Ne upam si nikomur umenit kaj se mi plete po glavi, ker bi lahko pomislili, da planiram samomor in se bojim, da bi me odpeljali v psihiatrično bolinico. Niti strokovnjaku, torej kakemu psihiatru, si ne bi upala tega povedat.
Tisti, ki ste bili v taki situacij. Preteklo življenje ste imeli gnilo (recimo otroštvo polno nasilja), sedanjost je gnila, prihodnost pa se tudi kaže slaba (bolezen, osamljenost). Kako ste se znašli, kam in na koga ste se obrnili za pomoč? MOgoče kak anonimni telefon za ljudi v stiski? Ste si upali povedati svoje težave? Kaj pa srečanja za ljudi v depresiji, vem, da društvo DAM to organizira.

Pa še eno vprašanje. Tisti, ki ste doživeli živčni zlom. Kako to zgleda? Lahko naprej predvidiš ali se to enkrat kar zgodi? Recimo, če si depresiven ali se ti potem kar naenkrat totalno utrga?
Tisti, ki ste bili na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici, kako je prišlo do tega, da so vas odpeljali? Kdaj so se odločili, da vas odpeljejo?
Sprašujem zato, ker se bojim, da se bo to meni zgodilo pa bi rada preprečila, rada bi prepoznala opozorilne znake.
Default avatar

Ksantipa1

Pojdi k psihiatru in se pogovarjaj, pogovarjaj, pogovarjaj. Ali na kako skupino za samopomoč.
Default avatar

že doživeto

Že bila v taki situaciji. Sama sem najprej šla v svoji osebni zdravnici, za začetek dobila anksiolitik in antidepresiv. Ko je stiska malo popustila, sem poiskala eno alternativno terapevtko, s katero sva marsikaj premleli. Glej, vse se bo rešilo, tudi če ti zdaj zgleda vse tako grozno. Samo začni. Naredi danes prvi korak!
Default avatar

samopomilovanje

Iz tvojih besed bolj kot depresija veje samopomilovanje. No, nima veze zdaj, ker to se tudi manifestira podobno. Nimaš se kaj bat depresije ali živčnega zloma. Živčni zlom se zgodi, nekako v trenutku, grev za popolno odpoved nadzora nad čustenim telesom človeka, ki nadvlada fizično, zato se lahko pojavijo tudi razni simptomi kot so ukrivjenost rok, nog, zateglost obraznih mišic ipd. V tem ni nič groznega, včasih je celo dobro, saj se s tem "telo", ki en zmore več, umakne od samega sebe in si odpočije. Ko si, pride spet k sebi. Depresija je pa bolj kompleksna zadeva, nekaj so deprsivni občutki, depresivna stanja, ki so posledica doganjanja okoli tebe ali preteklosti ali ... kar se zelo lepo reši s terapijo in delom na sebi (ampak, treba je delati na sebi, aktivno). Drugo ej pa depresija, ki je posledica kemijskega neravnovesja v možganih. Tu pa le terapije v smislu pogova in duševnega dela na sebi ne bo pomagala. To neravnovesje je treba odpravit ali s kemijo (pač antidepresivi) ali pa tudi drugače ...
Ti, kot razberem, lahko delaš na sebi, ker sama vidiš, iz kje in kaj te "matra". Poišči si terapevtsko pomoč, raje kot da obremenjuješ prijatelje, sorodstvo - pa četudi se jim zaupaš, brez strahov. Nihče te ne more "zapret v psihiatrično bolnišnico, lepo te prosim. Preveč ameriških filmov. Ti kar pogumno, včasi se veliko te napetosti in muke, ki jo nosiš v sebi, sprosti že s samo priznanjem in s tem, da se nehaš skrivati in non stop "igrati". Srečno.
Default avatar

razumem situacijo

Te popolnoma razumem kako ti je, meni je zelo pomagala fizična aktivnost, vem da se je v takem stanju izjemno težko spraviti ven ampak se moraš. Po pol ure fizične aktivnosti, najbolje je tek se občutje spremeni na bolje. Potrudi se ozavestiti to, da se ne obremenjuj s stvarmi, ki jih ne moreš spremenit, da poizkušaj spremeniti to kar lahko. Seveda je to zelo zelo težko in sprememba na bolje ne bo prišla iz danes na jutri. Jaz sem se tolažil s tem, da bodo ta črna občutja minila in so res, seveda pa ne takoj. V svoji glavi imaš sedaj en kup misli in vsaka misel je kot nož ki reže, pogovor bi vsekakor do neke mere pomagal. Zapomni si, da to kar se dogaja tebi se dogaja v tem trenutku na miljone ljudem in da je veliko ljudem precej huje kot tebi. Pisanje tudi pomaga, izlivaj svoje občutke na papir (ne dobesedno) na ta način lajšamo slabe občlutke ker jih dobesedno prenašamo ven iz telesa.
Default avatar

d1

mogoče si sedaj v takšni situaciji ampak verjemi vse bo minilo če se počutiš slabo moraš zato kaj storiti glej v lekarni si lahko kupiš naravni antidepresiv iz zeli šentjanževke ki delujo proti depresiji vendar ne smeš mešati pravih antidepresivov z njo,Verjetno te je kaj močno prizadelo sprejmi to kot del življenja nič posebnega le ne stoj namestu naredi kaj zase.Vse dobro ti želim.
Default avatar

črnina okrog mene

Da nikogar ne odpeljejo v psihiatrično bolnico? Seveda jih. Osebno sem že videla kako so koga odpeljali. Policaija, prisilni jopič in zdravnik.
Tudi vsake samomorilca, ki so mu uspeli preprečiti namero, odpeljejo.
Šentjanževko probala, nima učinka. Mogoče malenkost.
Gibanje pol ure na dan? Tudi pet ur mi ne pomaga.
Prijatelji, sorodniki? Prijateljev nimam, sorodnikom ni mar zame.
Stvar ni trenutna, stvar traja leta in leta in se stopnjujeje.
Psihoterapija mi tudi ne pomaga.
Pri psihatru pa še res nisem bila.
Default avatar

razumem situacijo

črnina okrog mene je napisal/a:
kaj se ti plete v glavi, se obtožuješ, če se zaradi česa?
Default avatar

ena stara..

V psihiatrično te odpeljejo le, če ogrožaš druge in sebe. Torej, ja, po poskusu samomora. Ali če bi napadala folk okoli. Če pa se recimo uležeš na tla in tuliš ali zmerjaš skozi okno vse živo, te ne bodo in ne smejo odpeljati na psihiatrijo, čeprav je evidentno nekaj narobe s tabo .... mi smo imeli v soseski dva taka primerka. Stari gospe, samski, obe očitno psihično malo moteni, ena je skozi okno metala zadeve in zmerjala, druga je po hodniku svinjala in tudi rjula. Niso ju odpeljali ...
Tako da glede tega ne imej preganjavice oz naj te to ne ovira, da poiščeš neko pomoč. In poišči jo. Mogoče prvo pokliči na kakšno od tistih sos številk. Potem pa naprej.
Default avatar

d1

kaj pa če bi šla mogoče malo k duhovniku ne vem,a si kaj verna?Lahko da te kaj tre in moraš to dati ven iz sebe?
Default avatar

črnina okrog mene

Ne samo nekaj, ogromno stvari me tare. Nisem pa verna. Če bi bil bog, bi ga naravnost sovražila, da pusti, da se take grozne stvari dogajajo.

Torej, če bi psihatru ali pa recimo na kakem anonimnem telefonu za ljudi v stiski omenila, da razmišljam, da bi najraje umrla, to ne bodo smatrali kot poskus samomora. To me pomirja.
Se pa bojim, da bi se stvari stopnjevale, da bi res kdaj naredila kaj takega, da bi me morali odpeljati. Tiste, ki poznam, da so jih morali odpeljati, so res ali razbili pol hiše ali poskušali narediti samomor.
Default avatar

d1

Iz katerega kraja pa si?si mogoče že slišala za Prenovo v duhu ki jo imajo v Celju pri sv.Jožefu?Mogoče bi se oglasila kaj tam lahko bi prišla v nedeljo ob 17 uri poskusi malo tudi z duhovne strani če že iščeš pomoč potom lahko poskusiš
Default avatar

razumem situacijo

črnina okrog mene je napisal/a:
Vsak kdaj pomisli, da bi najraje kar umrl, to je v takih trenutkih oz. stanjih popolnoma normalna misel in zaradi tega te ne bo nihče nikamor odpeljal. Lahko našteješ prvih pet stvari po teži, ki te tarejo?
Default avatar

besede ne pomenijo nič

Poskus samomora ne pomeni misel na samomor, lepo te prosim. Poskus samomor je konkretno dejanje samomora, ki pa je spodletelo. Zato lahko vpiješ, da se boš ubila, pa te ne bo nihče nikamor zaprl. Prosim, stopi do zdravnika po napotnico.
Default avatar

črnina okrog mene

Ja, mogoče res vsak kdaj pomisli na to, da bi umrl, amapk vsak pa to ne razmišlja leta in leta. Vsak dan posebej.
Upam, da se oglasi še kdo, ki je bil v taki situaciji.
Default avatar

razumem situacijo

črnina okrog mene je napisal/a:
jaz sem se ti oglasil ampak ne odgovarjaš na vprašanja, so pa odgovori bistevni za nadaljne "delo".
Default avatar

črnina okrog mene

Če res razumeš situacijo, potem veš, da ne bi želela pisat osebnih zadev sem gor. Preveč osebne zadeve si spraševal.
Default avatar

samomor

če torej prav razumem gre takole: če si prerežem žile in me slučajno pravočasno najdejo, me dajo v psihiatrično bolnico, če pa se 20 nažiram, ne skrbim zase in si prikličem smrtno bolezen, je pa ok? :)))))

avtorica: mogoče pa je prišle tvoj čas, da odideš. ?? ne vem zakaj se o tem ne smemo pogovarjati.
Default avatar

črnina okrog mene

samomor je napisal/a:
Ja, v bistvu si zadel situacijo, kar si napisal v prvem odstavku. V obeh primerih gre v bistvu za isto situacijo, ampak enkrat to opazijo, v drugem primeru pa ne opazijo, ker teh drugih primerov je pa ogromno.
Default avatar

samomor

črnina okrog mene je napisal/a:
vem :( se tudi sam ukvarjam s podobnim počutjem kot ti, tudi pri meni že traja leta, se vsak dan prepričujem, da je vredno preživeti dan, čeprav nimam nobenega smisla, vsaj takega ne, za katerga bi se mi zdelo vredno živeti. če se ne bom ubil sam, si bm nakopal bolezen. niti najmanj nočem, da me pri poskusu samomora najdejo, a ker o tem občasno govorim, me zdaj bližnji "čuvajo" kot bubico v svojem očesu. neumnost. kot da se drugače ne da ubit. sploh pa .. zakaj nekoga, ki noče več živeti, prepričevati, da je vredno živeti. je res?