novi partner
Že nekaj let sem razvezana z dvema otrokoma,11 in 14 let.Pred 2 letoma sem spoznala novega moškega,skupaj preživljava čas,ko sinov ni doma,gremo pa tudi skupaj na izlete,krajši dopust ipd.,potrebujem tudi čas,ko se lahko posvetim le otrokoma,ki sta utrpela že dovolj škode,iskreno povedano pa tudi sebi.Živimo v dvosobnem stanovanju,on živi v svojem,80 km vstran.
Kako ste vi izpeljati te stvari,ste se preselili skupaj,novi partner k vam ali vi k njemu? Kako se je zadeva zaključila,ker me je na trenutke strah,da vsega tega ne bom uspešno spravila pod streho in je nekako za vse bolje,da ostane na tem nivoju. Predvsem ne želim mešati in kakorkoli oškodovati otrok.Po drugi strani pa nisem prepričana,da je to taprava rešitev za dobro prihodnost,spet po tretji strani me je strah,da skupaj ne bi bila uspešna in bi se vse skupaj slabo končalo (ena izkušnja že za mano). Vesela bi bila izkušnje kako ste vi to zadevo peljali naprej in kako se je zaključila. Za moške nekako ni problema,si najdejo žensko in gresta živeti skupaj. Tudi je res,da ko nekaj časa živiš sam,se ti ni potrebno prilagajati,ni konfliktov,ni težav.
Tvoja glavna in največja skrb sta tvoja otroka! Otrok pride od srca, partner oz. mož skozi vrata. Sama si ne bi komplicirala življenja in se morda selila 80 km daleč. Kako pa uskladiti službo ipd. Vprašanje, kakšno življenje bi vas čakalo, ko bi bili skupaj, kako bi se partner in otroci uskladili. Zna se zgoditi, da pride do velikih problemov. Partner, posebej, če je samski, ni vajen otrok in življenja z njimi. Ne vem no, naredi tako kot se ti zdi prav, sama bi rajši ostala z otrokoma skupaj in imela “prijatelja” na daljavo. In Bog ne daj pustiti služe zaradi partnerja in se seliti v popolnoma drug kraj!
To so zelo značilni pomisleki, ki jih ima človek lahko v dani situaciji. Nič narobe.
Važno je,da na najprej sama pri sebi premisliš, ali je to moški s katterim bi si želela “kaj več”. Kaj več, kot samo občasna prijatna srečanja. Če si na to vprašanje odgovoriš “da”, potem sledi faza, ko ugotoviš, opazuješ in se seveda pogovoriš, kakšni so občutki na drugi strani. Če je tudi ti vse ok, potem in že ves čas vmes, opazuješ otroke, njihov odziv ob spremembah, tvojih izjavah, ki pomenijo kaj globljega. Ko so odnosi urejeni, če temu lahko tako rečemo, šele pridete do “težave”, kje pa bomo,…Prej niti ne pride tako v poštev. Potem pa pogledate prilagoditev službe, možne variante in se odločite. Ni enostavno, vem, ker sem dala skozi.
Rezultat je bil, da nisva ne pri njem, ne pri meni, ampak sva šla na tretji konec. Tam živimo kot družina, smo samostojni in odnosi se lepo razvijajo dalje.
Kar se tiče prilagajanja pa takole: nekaj časa je malo naporno, vendar se moraš tega zavedati in včasih globoko pogoltniti slino,…sčasoma vzameš, kot del življenja in karavana gre dalje.
Želim ti vse dobro!
Iz napisanega je razbrati, da nikakor nisi pripravljena (sposobna) na skupno življenje z novim partnerjem. Veza, ki jo imata sedaj pa tudi ne vodi nikamor. Čudi me, da po dveh letih še nimata skupne vizije. A se kaj pogovarjata o tem? Izkušnje drugih ti ne bodo nič pomagale. To je stvar, ki se tiče vas in če je Micka šla po treh dneh živet k novemu partnerju in je zdaj najsrečnejša ženska na svetu, še to ne pomeni, da bo pri tebi enako. Pogovorite se med sabo, še prej pa razčisti v glavi, kaj si ti želiš.
Dree, pa saj ni nikjer predpisano, da moraš po dveh letih najkasneje imeti skupno vizijo oziroma nikjer ne piše, kakšna mora ta biti. Zakaj pa skupna vizija ne more biti, da ostane tako, kot je, ker obema tako ustreza?
Midva sva se preselila skupaj, ko so se otroci osamosvojili in preselili na svoje. Skupaj sva sicer okoli deset let, malo manj, od tega živiva skupaj tri leta.
A pa si želita zaživeti skupaj? V tem primeru bi bilo potrebno veliko prilagajanja in sicer od vseh. Kakorkoli že mogoče bi bilo pa pametno recimo med počitnicami malo preizkusiti kako bi zadeva delovala Pa kjerkoli ali pri tebi ali pri njemu,
Vsekakor pa četudi se preseliš za stalno k njemu z otroci, tvojega stanovanja v nobenem primeru ne bi prodajala ampak bi ga dala v najem. V primeru, da ugotovita da po npr 6 mesecih ne bi delovala tako kot bi si želela en ali drugi, imaš še vedno možnost se preseliti nazaj v svoje stanovanje
V tej smeri sem tudi jaz razmišljava.In o tem se pogovarjava.Morda skupaj čez 8 -10 let…
Me je pa zanimalo,če je to najpogostejša varianta oz. kako je bilo in se morda končalo pri vas (ko si skupaj vsaki dan je drugače kot vsake toliko). Otroka sta mi na 1.mestu,selitev drugam,menjava šole in službe pa ne pride v upoštev. Trenutno na skupno življenje res nisem pripravljena – temu ne bi rekla sposobna,prej drugače.
Hvala.
V tej smeri sem tudi jaz razmišljava.In o tem se pogovarjava.Morda skupaj čez 8 -10 let…
Me je pa zanimalo,če je to najpogostejša varianta oz. kako je bilo in se morda končalo pri vas (ko si skupaj vsaki dan je drugače kot vsake toliko). Otroka sta mi na 1.mestu,selitev drugam,menjava šole in službe pa ne pride v upoštev. Trenutno na skupno življenje res nisem pripravljena – temu ne bi rekla sposobna,prej drugače.
Hvala.[/quote]
No, najina otroka sta bila najstnika, ko sva začela. Logistično je bilo itak tako napeto med tednom, da ne bi imela veliko drug od drugega, otroke selit pri 15, 16 letih je pa tudi malo tako …nikomur ni zares dišalo in ne pri njem, ne pri meni ni bilo dovolj prostora. Pri teh letih si ne morejo deliti sobe, če so bili prej navajeni imeti vsak svojo. Tudi take stvari je treba upoštevat.
Ne vem no, midva sva si res predana, ampak v skupno življenje se nama pa dejansko ni mudilo.
V tej smeri sem tudi jaz razmišljava.In o tem se pogovarjava.Morda skupaj čez 8 -10 let…
Me je pa zanimalo,če je to najpogostejša varianta oz. kako je bilo in se morda končalo pri vas (ko si skupaj vsaki dan je drugače kot vsake toliko). Otroka sta mi na 1.mestu,selitev drugam,menjava šole in službe pa ne pride v upoštev. Trenutno na skupno življenje res nisem pripravljena – temu ne bi rekla sposobna,prej drugače.
Hvala.[/quote]
Pravilno razmišljaš in ti dam prav. Prvo so otroci, partner pa če bo ali ne, ni neke velike koristi ali izgube.