Pozdravljeni!

Stara sem 26 let, partner je star 30 in sva skupaj 3 leta. Pogovarjala sva se že o skupnem življenju in družini in si oba želiva isto: poroko in otroke. Iskala sva že stanovanja, kjer bi si uredila skupni dom (za to je dal pobudo partner). Dobila sva pravo hišo, za katero sva se že skoraj dogovorila o nakupu. Na zadnjem srečanju z lastniki pa se je pojavil problem.

Partner mi je zaupal, da ga je strah sprejeti tako odločitev (o nakupu hiše) in da se ne mora odločiti ali kupiti hišo ali ne. Tako da je nismo kupili. Takrat se mi je svet podrl. Bilo je že vse zmenjeno, naenkrat pa nič. Sicer sva bila oba pretresena, predvsem on, ker si to želi ampak zaradi nepojasnjenih razlogov ga je strah. In ta strah se je pojavil naenkrat, ker je sam začel iskati stanovanja.

Povedal mi je, da se boji, da se ne bo privadil na življenje v novi hiši in v novem kraju, ker isto je bilo z njegovo mamo (po 40 letih se še vedno ni privadila na nov kraj, kjer živi z možem in taščo) in da bo zaradi tega padel v depresijo. Baje, da je za to nekaj časa nazaj, predno sva bla skupaj, že trpel. Je precej zaprt tip in se ne rad pogovarja o svojih čustvih, zato ga tudi ne silim preveč in sem mu rekla, da naj gre h psihologu, ker mu bo mogoče lažje govoriti z osebo, ki jo ne pozna. Tako je šel (že 4x) in hodi.

Moj partner živi sam z bratom na obali, jaz sem s krasa. Problem je tudi v tem, da jaz nebi šla živet na obalo iz praktičnih razlogov (na krasu imam službo in starše, ki lahko pazijo otroke, ko jih bomo imeli, njegovi starši ne živijo na obali, ampak na štajerskem). Sva se dogovorila, da bova zato iskala stanovanje na krasu, vsaj sem mislila, da sva se dogovorila, ampak mi je potem povedal, da ga je strah se izseliti.

Ne razumem v čem je strah, ali skupnega življenja ali izselitve v nov kraj. Partner službeno veliko potuje, tako da je večkrat po svetu in manj doma. Sicer mu nisem nikoli rekla, da če vzameva skupno hišo in imava otroke, da bo moral bit doma in ne potovati več. To je pač njegova služba! Ne razumem iz česa izhaja ta strah.

Rada bi mu pomagala ampak ne vem kako. Psiholog mu je rekel, da je vse zaradi stresa, ker je zelo stresiran zaradi službe in se za vsako stvar (tudi ne službeno) sekira in stresira brezveze.

Rada bi vedela, ali ste že slišali za podoben primer? Je tak strah mogoče premegati? Kako? Psiholog lahko pri tem pomaga? Mu lahko jaz na kakšen način pomagam?

Vnaprej se vam zahvaljujem za pomoč in nasvete!

Lep dan še naprej!

Lepo pozdravljeni!

Potrebno je predelati vzrok/izvor težave. Morda gre res za vzorec iz družine, čutim pa, da so prisotni tudi drugi strahovi, v povezavi z odgovornostjo, ki jo prinaša hiša in družina.
Glede na to, da veliko potuje in s tem kot razumem nima težav, tudi drug kraj ne bi smel predstavljati hude ovire.

Komunikacija med vama je zelo pomembna, pravzaprav najpomembnejša v odnosu. Menim, da ne bi bilo slabo, da bi hodila oba na partnersko terapijo, kar bi seveda posledično vplivalo tudi na izboljšanje vajine komunikacije. Ko govorita eden ali drug pred tretjo osebo, se poslušata in slišita. Hkrati pridejo na površje zamolčani občutki, nezavedni vzorci…vse kar “sta” in doživljata.

Stres v povezavi s službo, se mi ne zdi pravi vzrok za nastalo situacijo med vama (lahko je le dodaten dejavnik). Vse skupaj vpliva seveda tudi na vas, na vaše občutke, doživljanje in zaupanje v odnosu.

Lep pozdrav in vse dobro,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]