NORČEVANJE VRSTNIKOV SLABO VPLIVA NA OTROKA?
Ja, slabo vpliva. Mene so v OŠ zafrkavali zaradi debelih očal in sem zelo trpela. V SŠ sem začela nosit kontaktne leče in šele takrat sem si začela na novo gradit pozitivno samopodobo. Seveda je odvisno od vsakega posameznika in njegove trdnosti, do katere mere se ga dotakne. Kot odrasle se me zdaj sploh ne bi, kot otroka pa me je sesulo.
Ja, zelo slabo vpliva.
Recimo iz mene so se norčevali, ker smo bili doma revni, ker nismo hodili na morje, ker nisem imela takih dragih znamk oblačil, ker nisem imela takih igrač kot ostali, ker nisem imela tega in onega. To te zelo prizadane. Začneš se zapirati vase.
V glavnem pri nas v šoli si moral na vse pretege skrivat, da si reven, ker drugače so te secirali na polno. Logično pa je, da vsega ne moreš prikriti.
Spomnim se, da so se iz enega norčevali le zato, ker je bil druge narodnosti.
Tale članek sem našla na spletu.
http://www.viva.si/Psihologija-in-odnosi/314/Medvrstni{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}C5{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}A1ko-nasilje
V članku o posledicah piše naslednje:
Ko zlorabljen otrok odraste, se bo še vedno dobro spomnil, kje in kako je potekalo nasilje nad njim. Lahko se primeri, da bo do ljudi razvil nezaupanje in bo potreboval veliko časa, preden bo postal samozavesten posameznik. Žal so posledice medvrstniškega nasilja pri nekaterih ljudeh tako hude, da preidejo v psihološke težave (na primer depresija), ki zahtevajo temeljito zdravljenje.
absolutno slabo vpliva na samopodobo…mene sta na piko dobila 2 sošolca zaradi neke stvrai, ki zdaj niti ni pomembna ali moteča…še zdaj imam posledice, sem izredno nesamozavestna, zelo samokritična, težko navežem stike, stalno nezadovoljna sama s sabo, sramežljiva…in prav spomnim se, kako me je vsakič zabolelo, kako sta se norčevala iz mene..in včasih sabo potegnila še druge sošolke in sošolce…groza…v gimnaziji je bilo potem malo boljše, pa vseeno, take stvrai, sploh če si tak tip, te zaznamujejo lahko za vedno..kot pravim, probleme imam še danes..
in sem strašno alergična, če se kdaj kakšne otrok skuša norčevat iz mojih otrok, ali pa iz koga drugega..vseeno mi je..ni prav..
Lih sem videla izid nove knjige Medvrstniško nasilje, mogoče si jo spodiš in prebeeš.
In ja zagotovo vpliva v obe smeri – moja hči je prav zagrenjena. Druga pa prav cveti, ker otroci vedo, da je malo bolj tiha in jo spodbujajo, navijajo, vabijo in moram rečti, da se je prav razcvetela, postala samozavestna in samosojna. In v OŠ se velikokrat videla kako je otroke zvilo zaradi zafrkavanja, tudi moja prijateljica se iz šole spomni prav vseh teh dogodkov, lepih pa nič. In vem, da je potem nekje po 17 letu začela ogromno delat, da sedaj misli s svojo glavo (doma je imela sicer ljubečo družino). Tudi mene skrbi moj otrok, upam da bo to lahko pokompeziral doma in na treningih oz. izven šole, kjer ima pa kar nekaj podpore in prijateljev.
In ja mnenje vrstnikov je zmerom pomebno – zakaj pa ti sprašuješ po monu, bi samo v knjižnico stopila. Zato, ker te zanima, ker je pomembno, da veš kako ljudje razmišljajo.
Iskat vzroke za slabo samopodobo pr vrstniškmu zajebavanju je popolnoma brezpredmetno in brezveze. Sam sm z mejhne šole in od male šole naprej sm bil tarča zajebavanja in vsega ostalga … in to le zard tega ker sm mu svoj stil, poslušov drgačno musko in se zanimov za pokopališča. IN KER SM SE ODLOČU DA NOBENA STVAR NE BO VPLIVALA NAME, SE ME 9 LET TUT MAL NI DOTAKNIL. NI SE ME DAL ZLOMT IN SE ME ŠE DONS NEDA. (pa me tud mtke po temu forumu valajo pa nevem kwa)
če so pa vaši otroci ali otroci nekaterih take pičke da se ne znajo zase postavt, udart enga, pol nj bodo pa večne žrtve, vi pa hodte v šole zmerjat zakwa nč ne nardijo … otrok si je sam kriv.
Kako prosim? Medvrstniško nasilje vpliva v obe smeri? Ali trdiš, da so otroci nasilni do bolj glasnih, do bolj tihih pa ne?[/quote]
Kolikor razumem, je avtorica govorila o učinku tako pozitivnih kot negativnih odzivov – na eno hčero medvrstniško zbadanje vpliva slabo, poslabšuje njeno počutje, samopodobo in delovanje, pri drugi pa spodbuda vrstnikov deluje v drugo smer, pozitivno (se je razcvetela…).
Kako prosim? Medvrstniško nasilje vpliva v obe smeri? Ali trdiš, da so otroci nasilni do bolj glasnih, do bolj tihih pa ne?[/quote]
Se opravičujem res sem se butasto izrazila. Obnašanje otrok oz. vrstnikov lahko deluje v dve smeri – spodbudi ali upado samozavesti. Verjetno pa tudi tako, da bolj ko nekaoga nekdo zlorablja večje so možnosti, da bo tudi žrtev kdaj koga zlorabljala (oče pretepa, tudi oseba bo delala tako ko bo oče, nekoga zasmehujejo tudi sam bo zasmehoval). Jasno ni to pravilo, se pa zgodi.
Ni ga otroka, iz katerega se ni kdo norčeval. Res je, da se iz enih bolj, iz drugih manj.
Jaz sem bila tarča posmeha, ker sem bila edina južnjakinja v razredu. Do pubertete in še malo čez sem bila zakompleksana do amena, ampak skozi puberteto sem delala na svoji lastni identiteti in predelala te stvari.
Sin je bil tarča posmeha, ker je bil za dve glavi večji in za par stopenj zrelejši od vrstnikov in prav tako je v puberteti predelal te stvari.
Res pa je, da nama je obema v prid to, da so mene starši vzgajali v samozavestno osebo in da sva tudi midva z možem sina vzgajala v samozavestno osebo z dobro samopodobo. Mislim, da te stvari pri otrocih večinoma nihajo, ker se tepeta domača vzgoja in odnosi z vrstniki, ampak na koncu psiho-fizičnega razvoja se kockice poklopijo tako, da je prav. Na podlagi lastnih izkušenj lahko rečem, da če imaš doma dobro vzgojo, so posledice norčevanja vrstnikov le začasne.
Otrokova samopodoba in samozavest je v veliki meri delo staršev. Ne moremo kriviti vrstnikov za otrokovo samopodobo, saj se bo v življenju srečal s takšnimi in drugačnimi posamezniki.
Zbadanje in nasilje lahko na otroka vpliva v primeru, da ima privzgojeno slabo samopodobo. V primeru, da je otrok bil vzgojen v zdravem okolju, ima dobro samopodobo in je imun na vplive okolja (ni sugestibilen), se ponavadi tirani niti ne znašajo nad njim. Znašajo se nad tistimi, za katere vejo, da se jim ne bodo uprli.
Pa kaj še. Zdaj so si žrtve medvrstniškega nasilja kar same krive.
Menim, da zbadanje in nasilje vpliva na vsakogar, ne samo na otroke, tudi na odrasle, in to ne glede na privzgojeno samopodobo. Menim, da je žrtev medvrstniškega nasilja (ali kakršnegakoli nasilja, nenazadnje tudi mobinga, ali nasilja med partnerji) lahko kdorkoli med nami. Menim, da na žrtev nasilja nasilna dejanja vplivajo hočeš nočeš, ne glede na to, kako visoko samopodobo imajo o sebi.
Pa kaj še. Zdaj so si žrtve medvrstniškega nasilja kar same krive.
Menim, da zbadanje in nasilje vpliva na vsakogar, ne samo na otroke, tudi na odrasle, in to ne glede na privzgojeno samopodobo. Menim, da je žrtev medvrstniškega nasilja (ali kakršnegakoli nasilja, nenazadnje tudi mobinga, ali nasilja med partnerji) lahko kdorkoli med nami. Menim, da na žrtev nasilja nasilna dejanja vplivajo hočeš nočeš, ne glede na to, kako visoko samopodobo imajo o sebi.[/quote]
Kot sem že omenila, so za to v večji meri odgovorni starši in njihova sporočila otroku v dobi zgodnjega odraščanja (nemalokrat slišimo starše kako zaničujejo ali zmerjajo svoje otroke, otrok pa temu verjame in mu je samoumevno, da bodo vsi tako z njim ravnali in da je to popolnoma sprejemljivo).
Popolnoma enak vzorec se pojavlja v primerih mobinga. Mobing se izvaja nad ljudmi, ki ta vzorec poznajo že od prej in si pravzaprav sami prikličejo enak vzorec v življenje, ker drugega kot sekiranja in maltretiranja ne poznajo.
Nasilni partnerji – enaka zgodba. Človek o sebi nima zdrave samopodobe in se zadovolji z drobtinami (samo da ni sam ali samo da je preskrbljen, itd.).
Priznajmo si, da oseba s pozitivno samopodobo ne bo podvržena ničemer od zgoraj naštetega, saj je njegova karizma premočna in se ga šibki oz. slabiči (kar tirani ponavadi so), bojijo.
Pa kaj še. Zdaj so si žrtve medvrstniškega nasilja kar same krive.
Menim, da zbadanje in nasilje vpliva na vsakogar, ne samo na otroke, tudi na odrasle, in to ne glede na privzgojeno samopodobo. Menim, da je žrtev medvrstniškega nasilja (ali kakršnegakoli nasilja, nenazadnje tudi mobinga, ali nasilja med partnerji) lahko kdorkoli med nami. Menim, da na žrtev nasilja nasilna dejanja vplivajo hočeš nočeš, ne glede na to, kako visoko samopodobo imajo o sebi.[/quote]
Kot sem že omenila, so za to v večji meri odgovorni starši in njihova sporočila otroku v dobi zgodnjega odraščanja (nemalokrat slišimo starše kako zaničujejo ali zmerjajo svoje otroke, otrok pa temu verjame in mu je samoumevno, da bodo vsi tako z njim ravnali in da je to popolnoma sprejemljivo).
Popolnoma enak vzorec se pojavlja v primerih mobinga. Mobing se izvaja nad ljudmi, ki ta vzorec poznajo že od prej in si pravzaprav sami prikličejo enak vzorec v življenje, ker drugega kot sekiranja in maltretiranja ne poznajo.
Nasilni partnerji – enaka zgodba. Človek o sebi nima zdrave samopodobe in se zadovolji z drobtinami (samo da ni sam ali samo da je preskrbljen, itd.).
Priznajmo si, da oseba s pozitivno samopodobo ne bo podvržena ničemer od zgoraj naštetega, saj je njegova karizma premočna in se ga šibki oz. slabiči (kar tirani ponavadi so), bojijo.[/quote]
jaz se s tem strinjam.
Ni čisto tako, ker otroci so neizoblikovani in nezreli, oblikuje jih dom in oblikuje jih okolje. Zdaj je pa odvisno, katera stran je močnejša in stabilnejša.
Poleg tega so vrstniki tisti, s katerimi se otroci lahko poistovetijo, ne morejo se poistovetiti z 20 let starejšo teto ali 50 let starejšim dedkom, niti s starši ne, poistovetijo se z vrstniki in zato imajo vrstniki ogromen vpliv na lastno mnenje o samem sebi.
Prav tako se otroci v puberteti začnejo spraševati o sebi in tu je spet vpliv vrstnikov ogromen. Potem je pa spet odvisno, koliko so te starši naučili razmišljati, koliko so ti skozi leta dali in koliko so v tem trenutku pripravljeni poslušati tvoje najstniške dileme. Kockice si moraš pa sam zložiti in če imaš dobre temelje iz domačega okolja, dober zgled v starših, potem je to toliko lažje. Če ne pa pri 30+, 40+ rešuješ komplekse iz osnovne šole…
Kot sem že omenila, so za to v večji meri odgovorni starši in njihova sporočila otroku v dobi zgodnjega odraščanja (nemalokrat slišimo starše kako zaničujejo ali zmerjajo svoje otroke, otrok pa temu verjame in mu je samoumevno, da bodo vsi tako z njim ravnali in da je to popolnoma sprejemljivo).
Popolnoma enak vzorec se pojavlja v primerih mobinga. Mobing se izvaja nad ljudmi, ki ta vzorec poznajo že od prej in si pravzaprav sami prikličejo enak vzorec v življenje, ker drugega kot sekiranja in maltretiranja ne poznajo.
Nasilni partnerji – enaka zgodba. Človek o sebi nima zdrave samopodobe in se zadovolji z drobtinami (samo da ni sam ali samo da je preskrbljen, itd.).
Priznajmo si, da oseba s pozitivno samopodobo ne bo podvržena ničemer od zgoraj naštetega, saj je njegova karizma premočna in se ga šibki oz. slabiči (kar tirani ponavadi so), bojijo.[/quote]
jaz se s tem strinjam.[/quote]
Jaz pa se ne strinjam. Tudi jaz se ne podvržem zmerjanju, zlorabi, ampak odločno odreagiram in imam kar mir oz. se to res zelo redko zgodi. Kljub temu, da je moja reakcija naučena in učinkovita, me stvar vseeno prizadane. In če bi se mi to zgodilo pogosteje, bi počasi verjetno ta prizadetost, žalost, razočaranje, strah začela rast. Tako rast, da bi mislila, da sem nesposobna smet. Vsi imamo šibko točko, ki zelo boli, samo na pravega napadalca še nismo vsi naleteli, da bi nam zrušil sistem. Enim že žal beseda, drugim koncetracijska taborišča, nekomu smrt ljubljenega…
Ni čisto tako, ker otroci so neizoblikovani in nezreli, oblikuje jih dom in oblikuje jih okolje. Zdaj je pa odvisno, katera stran je močnejša in stabilnejša.
Poleg tega so vrstniki tisti, s katerimi se otroci lahko poistovetijo, ne morejo se poistovetiti z 20 let starejšo teto ali 50 let starejšim dedkom, niti s starši ne, poistovetijo se z vrstniki in zato imajo vrstniki ogromen vpliv na lastno mnenje o samem sebi.
Prav tako se otroci v puberteti začnejo spraševati o sebi in tu je spet vpliv vrstnikov ogromen. Potem je pa spet odvisno, koliko so te starši naučili razmišljati, koliko so ti skozi leta dali in koliko so v tem trenutku pripravljeni poslušati tvoje najstniške dileme. Kockice si moraš pa sam zložiti in če imaš dobre temelje iz domačega okolja, dober zgled v starših, potem je to toliko lažje. Če ne pa pri 30+, 40+ rešuješ komplekse iz osnovne šole…[/quote]
Zgoraj sem širše napisala oz. obrazložila (za citiranim sporočilom). Otrokova samopodoba se izdela do njegovega šestega leta starosti. V primeru, da je otrok zanemarjan s strani staršev (da mu odrekajo ljubezen, pozornost, čas, pogovor, itd), se otrok vedno bolj naveže na prijatelje ali vrstnike. Tam prejema informacije, ker jih doma ne dobi.
Otrok mora staršem zaupati (starši pa otroku), starši pa mu morajo dati krila, da bo v okolje stopil kot samozavestna oseba, ki se ceni ne na podlagi izgleda, dosežkov ali celo presežkov, temveč se zaveda, da je odlična oseba samo zato ker obstaja.
Primer – otrok, ki je v dobi zgodnjega odraščanja poslušal besede kot so ti ne znaš, bom jaz ali ti nič ne veš ali poglej se kakšen si, bo celo življenje dvomil o sebi in svoji sposobnosti.
Zato še enkrat poudarjam, da moramo starši skrbno izbirati besede in sredstva, ki jih polagamo ali celo nalagamo na otrokov ego.
jaz se s tem strinjam.[/quote]
Jaz pa se ne strinjam. Tudi jaz se ne podvržem zmerjanju, zlorabi, ampak odločno odreagiram in imam kar mir oz. se to res zelo redko zgodi. Kljub temu, da je moja reakcija naučena in učinkovita, me stvar vseeno prizadane. In če bi se mi to zgodilo pogosteje, bi počasi verjetno ta prizadetost, žalost, razočaranje, strah začela rast. Tako rast, da bi mislila, da sem nesposobna smet. Vsi imamo šibko točko, ki zelo boli, samo na pravega napadalca še nismo vsi naleteli, da bi nam zrušil sistem. Enim že žal beseda, drugim koncetracijska taborišča, nekomu smrt ljubljenega…[/quote]
V življenju je tako, da nas prizadanejo stvari, katerih v sebi še nismo razčistili. Prizateti smo lahko samo so te mere, kolikor sami pustimo nekomu da nas prizadane.
Burne reakcije niso indikator močne samopodobe, so obrambni mehanizem, vendar nerazčiščen vzorec obstaja, pridobljen pa je bil v večini primerov, v dobi zgodnjega odraščanja (npr. nošenje očal, debelost, velik nos, ipd).
Pa kaj še. Zdaj so si žrtve medvrstniškega nasilja kar same krive.
Menim, da zbadanje in nasilje vpliva na vsakogar, ne samo na otroke, tudi na odrasle, in to ne glede na privzgojeno samopodobo. Menim, da je žrtev medvrstniškega nasilja (ali kakršnegakoli nasilja, nenazadnje tudi mobinga, ali nasilja med partnerji) lahko kdorkoli med nami. Menim, da na žrtev nasilja nasilna dejanja vplivajo hočeš nočeš, ne glede na to, kako visoko samopodobo imajo o sebi.[/quote]
Kot sem že omenila, so za to v večji meri odgovorni starši in njihova sporočila otroku v dobi zgodnjega odraščanja (nemalokrat slišimo starše kako zaničujejo ali zmerjajo svoje otroke, otrok pa temu verjame in mu je samoumevno, da bodo vsi tako z njim ravnali in da je to popolnoma sprejemljivo).
Popolnoma enak vzorec se pojavlja v primerih mobinga. Mobing se izvaja nad ljudmi, ki ta vzorec poznajo že od prej in si pravzaprav sami prikličejo enak vzorec v življenje, ker drugega kot sekiranja in maltretiranja ne poznajo.
Nasilni partnerji – enaka zgodba. Človek o sebi nima zdrave samopodobe in se zadovolji z drobtinami (samo da ni sam ali samo da je preskrbljen, itd.).
Priznajmo si, da oseba s pozitivno samopodobo ne bo podvržena ničemer od zgoraj naštetega, saj je njegova karizma premočna in se ga šibki oz. slabiči (kar tirani ponavadi so), bojijo.[/quote]
Nikoli, ampak res nikoli! in to za kakršnokoli nasilje, ni kriva žrtev, ker kao nima dovolj karizme, niti ne moreš reči, da pa so za to, da je nekdo postal žrtev nasilja, krivi njeni starši.
Tvoj prispevek k temi se bere kot opravičilo nasilnežem, čes, saj niso oni krivi, da izvajajo nasilje, krive so žrtve, ker se nam pustijo.
Kaj vse ne pade enim na pamet.
Ni čisto tako, ker otroci so neizoblikovani in nezreli, oblikuje jih dom in oblikuje jih okolje. Zdaj je pa odvisno, katera stran je močnejša in stabilnejša.
Poleg tega so vrstniki tisti, s katerimi se otroci lahko poistovetijo, ne morejo se poistovetiti z 20 let starejšo teto ali 50 let starejšim dedkom, niti s starši ne, poistovetijo se z vrstniki in zato imajo vrstniki ogromen vpliv na lastno mnenje o samem sebi.
Prav tako se otroci v puberteti začnejo spraševati o sebi in tu je spet vpliv vrstnikov ogromen. Potem je pa spet odvisno, koliko so te starši naučili razmišljati, koliko so ti skozi leta dali in koliko so v tem trenutku pripravljeni poslušati tvoje najstniške dileme. Kockice si moraš pa sam zložiti in če imaš dobre temelje iz domačega okolja, dober zgled v starših, potem je to toliko lažje. Če ne pa pri 30+, 40+ rešuješ komplekse iz osnovne šole…[/quote]
Zgoraj sem širše napisala oz. obrazložila (za citiranim sporočilom). Otrokova samopodoba se izdela do njegovega šestega leta starosti. V primeru, da je otrok zanemarjan s strani staršev (da mu odrekajo ljubezen, pozornost, čas, pogovor, itd), se otrok vedno bolj naveže na prijatelje ali vrstnike. Tam prejema informacije, ker jih doma ne dobi.
Otrok mora staršem zaupati (starši pa otroku), starši pa mu morajo dati krila, da bo v okolje stopil kot samozavestna oseba, ki se ceni ne na podlagi izgleda, dosežkov ali celo presežkov, temveč se zaveda, da je odlična oseba samo zato ker obstaja.
Primer – otrok, ki je v dobi zgodnjega odraščanja poslušal besede kot so ti ne znaš, bom jaz ali ti nič ne veš ali poglej se kakšen si, bo celo življenje dvomil o sebi in svoji sposobnosti.
Zato še enkrat poudarjam, da moramo starši skrbno izbirati besede in sredstva, ki jih polagamo ali celo nalagamo na otrokov ego.[/quote]
Popolnoma se strinjam s tem ampak pozabljaš, da se od 6. do 20. leta ta otrok oblikuje v odraslo osebnost in da na to oblikovanje še kako vpliva okolica. Otrok vsak dan preživi z vrstniki 8 ur in če mu tam vsak dan govorijo, da je slab, verjemi da to vpliva na njega, pa če ga doma še tako dobro vzgajajo.
Govorim iz lastne izkušnje, niti ne toliko svoje, kot sinove, ki je zelo resno podvomil o sebi, kateri njegov jaz je pravi, tisti v njegovi glavi ali tisti, za katerega ga imajo sošolci. Še potem kot srednješolec, ko je slučajno “obiskoval” terapevta (moževa prijatelja sta priznan psihoterapevt in psihoanalitik, oba nekaj hudo in se je sin z njima pogovarjal o teh stvareh), sta oba rekla, da ima zelo jasno sliko v glavi, kdo je, kaj je, zakaj je, da ima vse pojme razjasnjene, če govorimo o razumski podlagi, da pa ne verjame sam sebi, dvomi o sebi in da je to posledica odnosov z vrstniki v ranem času šolanja. Potem je sin to predelal in seveda so dobri temelji vplivali na to.
Mislim, da vsak otrok, ki je žrtev psihičnega nasilja, podvomi o sebi in potem potrebuje toliko in toliko dokazov o nasprotnem, kolikor jih je prej dobil o tem, kako slab je. Zdravi temelji pa vsekakor pomagajo.