Mejna in narcistična osebnostna motnja - za svojce

Odgovarjajo: dr. Leonida Zalokar, univ. dipl. soc. ped., certificirana transakcijska analitičarka – psihoterapevtka (CTA-P)

Še ena, ki je padla na šarm sociopata

Default avatar

LaVoilà

Pozdravljeni!

Že letno dni spremljam debate na temo MOM in še kar ne morem dojeti, v kaj in s kom sem se zapletla. :(

Spoznala sva se točno pred 3mi leti. Bila je ljubezen na prvi pogled, hahaha Kera iluzija. Na začetku je bil je vse to, kar opisujete - zeeeeeeelo lep, zeeelo šarmanten itd itd. Skratka, JackPot. Bila sem najbolj srečna in ponosna ženska na svetu, bil je moški moj sanj. Bil je tudi moja prva, "prava" ljubezen.
Ko zdaj za nazaj gledam, je bilo res preveč lepo, da bi lahko bilo resnično. Spomnim se zelo dobro, da sem od samega začetka zaznavala "čudne stvari". Moja intuicija mi je od samega začetka govorila "to že ne more biti res". Ogromno je bilo njegovih besed, dejanj, ki so mi dajala filing, da nekaj ni ok.
Ampak me je vedno "okol obrnil".
Zdaj, ko sem po enem letu analiziranja, postavila vse puzzle na svoje mesto, sem se zavedla grozljive resnice. Zaljubila sem se v sociopata - narcisa, MOMa, call it whatever! ;)

Ogromno vas je že pisalo o tej temi in vse sem si prebrala - GittaAna, Nekdokive pa vsi ostali.

Moja zgodba je identična vašim zgodbam - identična! Kot je nekdo nekje zapisal - ti moški so, kot da bi bili naštancani. Srhljivo se mi zdi dejstvo, da vse ženske, ki smo bile v vezi s temi tipi, opisujemo "identično" iste situacije. Kot da bili v vezi z istim moškim.
Jaz moram povedati, da sem si prebrala skoraj vse, kar obstaja na to temo na internetu, in dejstvo je, da je več moških, kakor žensk s to motnjo.
Morda obstajajo tut ženske, ampak čist vsa literatura, katero sem prebrala, pravi, da raziskave kažejo, da je med moškimi večji procent motenih, kot med ženskami.
Prebrala sem si ogromno spletnih strani, tudi na FB sem našla skupine, in povsod prevladujemo ženske, ki imamo ta problem. Manj je moških...

Pa saj niti ni bitno...

Kar jaz pri vsem tem spoznavam je to - da sumim, da so vse ženske (danes stare nad 50let), katerih (nesrečne) zgodbe so nam poznane, dejansko v vezah z narcisi, a tega te ženske sploh ne vejo. Govorim o mnogih poročenih ženskah starejše generacije, za katere vemo, da so nesrečne, za katere krožijo že leta govorice, da so nore, da so zmešane in ne vem kaj še vse.
V resnici so pa te ženske žrtve svojih bolnih partnerjev! In te ženske, najbolj po zaslugi interneta, danes po 20ih letih ugotovijo, kaj se jim je pravzaprav zgodilo.
To se mi zdi nezaslišano!!!
Jaz sem bila z njim v vezi 3 leta, pa je bila grozljivka. Ne znam si predstavljati 20-30 let življenja s takim človekom - kako ženske zmorete tako dolgo živeti "v temi"?
Kako, da ne obstaja nobena institucija, društvo, ali karkoli, ki bi se spoznalo na te stvari. Da psihiatrija tako malo pozornosti posveča vsemu temu?

jaz sem 100%, da so vse te starejše generacije, katere poznam in vem, da so že desetletja v nesrečnih zakonih - to so vse sociopati!!! V to sem prepričana! Druge razlage ni!!!
Jezi me, ko spoznavam, kako malo ljudje/okolica vejo o tej problematiki. Jezi me, da mojo stisko razume in dojame samo nekdo, ki je sam bil v podobnem partnertsvu.
med prijatelji, znanci, familijo me imajo že vsi poln kufer, ker jih že leto dni morim s svojo blodnjo. In vsi mislijo, da sem "zmešana".

Želim povedati da opažam da, odkar obstaja internet, odkar se je informacijska tehnologija razvila, in se informacije hitreje širijo, da vse več žensk spoznava, da so pravzaprav v vezi s sociopati. To so ženske, ki so to spoznale danes, po 20-30ih letih???!!!
Grozljivka!!! Celo življenje se reve sprašujejo, kaj za vraga je narobe, zbolevajo, se zapijejo ali ne vem kaj še vse.
Meni je to spoznanje odprlo oči, meni je to spoznanje dalo odgovore, meni je to spoznanje vrnilo voljo do življenja! Hočem povedati - da bi blo potrebno nardit neko revolucijo, in ljudi seznanit ter izobrazit o tej problematiki, ker opažam, da se večini ne sanja, kaj to narcizem/sociopat v pravem pomenu je. In kaj pomeni za svojce, živeti s takim človekom. ti ljudje pokažejo svoj pravi obraz samo med 4imi stenami, nihče od zunaj sploh ne pomisli, da bi ta lep, ustrežljiv in šarmanten človek lahko bil tak monster, kot pravi njegova partnerka. A-a, to pa že ni možno, ziher je ona nora pa tečna, ziher si je sama kriva, ker ga hoče spreminjati itd itd

Zelo me jezi vse to! Zelo strašljivo se mi zdi dejstvo, kako prikrajšane so starejše generacije glede vsega tega. Saj ko berem na to temo, spoznavam da je ogromno starejših žensk v takih vezah, in one sploh ne vejo, kak problem imajo, ker jim nihče nikoli ne pove, da je njihov mož sociopat. Nihče jim nikoli ne pove, da niso one nore, ampak da so ble zmanipulirane, zavedene in da obstaja izhod iz tega.

JAZ BI MOJEGA NAJRAJE NA GILJOTINO DALA, PA DA VSI VIDIJO, KDO IN KAJ JE!!!

:)

Danes, ko mi je že vse jasno, me najbolj muči moj ego - ne vem, kako naj prebolim dejstvo, da vsi njemu verjamejo, saj je tako dober igralec ter manipulator, da nihče (razen mene) ne vidi, kakšna pošast se skriva za masko. Bolijo me vsa ponižanja, ki mi jih je priredil - boli me! :(

Moja zgodba se od vaše razlikuje le v tem, da sem se jaz zaradi tega moškega preselila v drugo evropsko državo! Si lahko predstavljate, s kakšno lahkoto me je tukaj izoliral, kjer nimam nobenega svojega v bližini. Hitro po selitvi sem začela opažati, da nekaj ni ok. In ko sem po nekaj mesecih začela postavljati vprašanja, ko sem ga začela "gnjaviti", ker me je s tem ali onim dejanjem prizadel, se je začela nočna mora. Takrat se je začel spreminjati na slabše, njegova maska je padla, in pokazal je svoj pravi obraz - ignoranca, aroganca, nespoštovanje, zanemarjanje, ljubosumnost in še in še.

Ko sva se spoznala sem bila lepa, pozitivna, nasmejana, komunikativna, pametna, skratka, oh in ah. Danes sem le še senca same sebe. Ne jem, ne spim, čutim mnogo psihosomatskih bolečin, skratka...sem živi mrlič! Ta človek me je izžel! Izsesal je iz mene vse, kar je dobrega, in danes ko sem na tleh, mu seveda več nisem zanimiva. In zdaj si že išče novo žrtev. Mislim da jo je že našel. In bo šel dalje z njo, kot da med nama nikoli ni blo nič.

Jaz sem v zadnji fazi prebolevanja, in kot pravim me zdaj najbolj boli ego. Je***a, vsi ga imamo! Boli me, da on zdaj gre dalje z drugo, lajfa na polno, menjal je vso garnituro prijateljev, ter znancev. Dalje osvaja, šarmira, in že si je naštudiral svoj novi teren, in vsi mu jejo z rok. predvsem ženske - ni je ženske, ki se ne zatreska v njega. Opažam tudi, da rad osvaja moške, da je v bistvu žigolo - o tem sem brala na netu. Obstajajo različne podvrste sociopatov/narcisov. Eni so manj fizično nasilni, recimo moj. Moj je tipični pussy, brez lastnega mnenja o čemerkoli, je kot kameleon. Tam kjer rabi, tam se bo ugural, in to zelo uspešno. Vsi mu nasedejo. Obseden je z videzom, z materialnimi dobrinami ipd. In kot sem že napisala, name je vedno ljubosumen, če si kaj zanimivega kupim, če se lepo oblečem, ali dobro frizuro naredim - nikoli nobene pohvale. Vsaka počitnica z njim je bila drama, vsak izhod v klub je bila katastrofa, vedno se je čudno obnašal, pa vedno z drugimi flirtal - temu moškemu je hrana to, da osvaja ljudi, in uživa ter se napaja od njihovega občudovanja. To je njemu TO. To njemu pomeni največ v življenju - bit lep, biti opažen, biti oboževan. Najbolj pa uživa, sem opazila, ko ga jaz začnem glede tega gnjavit in spraševat. Čez čas sem videla, da on ima rad dramo, on uživa v tem, da ga jaz v javnosti gnjavim, in da za javnost izpade, kot da sem bolna in ljubosumna bejba. On dejansko v tem uživa!

Skratka, opažam, da se on počuti najbolj alive, ko osvaja, ko šarmira, ko ga ljudje občudujejo - to je njemu highLight. Ta feeling njemu pomeni največ - biti občudovan od vseh (ni važno, staro mlado, samo da je).
In zato verjamem, da terapije s temi ljudmi ne uspejo oz. si predstavljam, s kakšno lahkoto zmanipulirajo tudi strokovnjake.

Moj je odličen igralec, in vsi mislijo (kot sem sama mislila na začetku) da je zelo dober, ustrežljiv, iskren človek, v resnici pa za vsakim njegovim dejanjem se skriva nek interes. Vsaka njegova poteza je preračunana. druži se s tistimi, ki mu predstavljajo izziv, in s tistimi, ki imajo nek družbeni status, ki imajo nekaj, s čimer se želi sociopat okoristiti. Opažam, da je zelo ljubosumen name (če sem v čem uspešna, če si kupim lepo jakno ipd). Normalen človek je ponosen na svojega partnerja, ter mu privošči in se veseli partnerjevih zmag, kot da bi bile njegove.

Moj je vedno postal čuden ali slabe volje, kadar sem jaz v nečem uspela, kadar sem jaz nekaj dobro storila, kadar sem jaz bila od koga pohvaljena ter oboževana. Če sem si kupla kaj zanimivega, je on že študiral, kaj si bo kupil boljšega. Če sem skuhala dobro večerjo, se je naslednji dan potrudil, da je on skuhal še nekaj boljšega. skratka....what a sick game!

Zakaj se pravzaprav oglašam? Zato, ker danes več nič ne verjamem, da "je soseda zmešana", njen partner pa revček, ki ima ob sebi psihotično babo. Nič več ne verjamem v to.
Jaz sem ženska, in vem kako ženske delujemo - vsaka ženska je normalna, je zadovoljna, je fajn baba, če je ljubljena in spoštovana v svojem zakonu. (ok, obstajajo izjeme, ki potrjujejo pravilo). Če tega s strani partnerja ni, ženska rata psihič! Tudi vem in sem prepriačan, da bo vsaka ženska svojemu moškemu odpustila VSE. Čisto vse, če bo ta le priznal in se pokesal. ženske smo preveč požrtvovalna bitja, ki smo pripravjena dati orko v ogenj za svojega partnerja. In vse to je lepo in prav, če je vse to z normalnim moškim.
In kar me najbolj jezi je to, da okolica ne šteka, da okolica ne vidi jasne slike, in da okolica nasede tem tipom, in uboge ženske okarakterizira za neuravnovešene pohabljenke.

Jaz sem pametna, sem izobražena, niti slučajno nisem neumna, še manj, nisem psihič. Preden sem tega moškega spoznala, sem bila čist ok punca pri koncu svojih 20ih, na vrhuncu življenjske moči, imela sem toliko sanj, ciljev ter želja, katere sem želela z njim uresničiti. Danes pa sem psihična razvalina, ker kao gnjavim in maltretiram ubogega partnerja - ker on je pa taki sonček, pa taka dobrota od človeka, on si že ne zasluži neke tečne babe, kot sem jaz.

Ma, zelo zelo sem jezna na tega ćloveka in na celotno družbo, saj spoznavam da je to zelo resen problem, ki uničuje na milijone ženskih duš po svetu, pa da stroka o tem tako malo ve??? To se mi zdi nezaslišano!!!!

vsem ženskam ki to berete, in ki ste v "čudnem odnosu", ki niste zadovoljne, ki tavate v temi, ki čutite, da vam laže, da ni iskren, skratka...vsi,katerim vam v vezi nekaj "smrdi" pa nikakor ne morete ugotoviti, "kaj za vraga je narobe", vam na srce polagam - poglobite se v tematiko o sociopatiji. Ker to je to - to je po mojem No.1 problem vsem partnerskih odnosov. Ne zatiskajte si oči - NE BO SE SPREMENIL, KER SE NOČE. Ker to je bolan človek, ki ne dojema sveta ter ljudi, tako kot jaz ali ti. Ne zmore in tudi noče. Pika. End of story. ;)

Jaz sem danes še vedno prizadeta od vsega, kar se mi je zgodilo. Mislim da bo okrevanje še dolgo. Ni mi lahko, sem v drugi, tuji državi, kjer si zaradi njega nisem razvila socialne mreže ter svoje eksistence, kot sem si želela in kot sem pričakovala. Moja najboljša prijateljica danes tukaj pa je njegova bivša punca.
Lani, ko sem začela raziskovati zadeve, sem se zavedla, da mi je o svoji bivši sigurno lagal. Od samega začetka najine veze, so se mi njegove štorije o bivši zdele nesmiselne, a sem bila taaako zelo zaljubljena, da sem verjela, da je res zgolj nora, paranoična ter ljubosumna,ker ga je zgubila. No...jaz sem se danes, po 3 letih agonije, znašla v njeni vlogi, in verjetno svoji novi žrtvi naklada o meni iste laži. Sledila sem svojemu filingu ter kontaktirala bivšo punco, ker sem girlpower ženska, ker sem verjela v njo, v žensko! želeli bi si, da bi si ženske bolj verjele med sabo, da bi bile bolj korektne ter kolegialne, in da ne bi zarad moških zanemarjale svoje lastne vrste!!! Danes sem zelo hvaležna, da jo imam ob sebi, in ni mi žal, sva pravi kompanjonki, včasih se šaliva, da bova ustanovili klub vražjih babnic. :D Počutim se vsak dan boljše. Zaposlila sem, ustvarila sem si svojo eksistenco tukaj, na tujem, sama, iz ničle, brez mamice in tatice! ;) Naslednji teden se selim v nove stanovanje, in ga zapuščam. On se strinja, da se razideva. Verjetno zato, ker si je našel že drugo.
Ko berem os sociopatih tudi piše, da obstajata dva scenarija zaključka. Ali se vleče in te ne pusti iz rok in te lahko leta in leta razžira s svojimi spletkami, ali pa te mrtvo hladno odvrže like a hot potato - ta drugi scenarij se zgodi takrat, ko sociopat spozna, da je resnično konec, ko spozna da nima od tebe pa res več nobene koristi, ker si ga prokužila, in mu ni več interesantno, in predvsem, ko si pripravi novi teren - to pa počne že nekaj časa prej, ko je še vedno s tabo. Tako je bilo pri meni. Nekaj mesecev nazaj, ko sem jaz bila na čistem dnu, ko se mi je bledlo od vseh manipulacij, in sem se potapljala, mi ni podal roke, temveč mi je rekel, da on čaka, da se poberem, in če se poberem, je morda še kaj upanja za naju. Jaz sem bila obupana, a odločna da se postavim na svoje noge. Nisem se želela vrniti v Republiko Banano (beri, v Slovenijo), zato sem storila vse, da sem lahko sama ostala v tej tuji državi, brez njega. Zaposlila sem se, za nedoločen čas, in si ustvarila svojo, lastno eksistenco, z lastnim trudim, znanjem in naporom. Brez njega, sama!!! Po dveh letih življenja v tej tuji državi sem spoznala, da pa sem se dejansko dovolj adaptirala, da zmorem sama tukaj preživeti.

Danes sem ravno podpisala pogodbo za svoje novo stanovanje, in ta vikend se selim. Pobrala bom samo najnujnejše, najvrednejše, oz. kar je samo mojega. ostalo puščam za sabo. Težkega srca. Huda štorija je za mano, in še hujša (beri lepša) je pred mano.
Ponosna sem nase, na to, kaj in kdo sem. Ponosna sem na svoja načela, vrednote, na svojo dobrino, na svojo intuicijo na vse, kar me definira, in zelo se veselim svojega novega poglavja, novega življenja v tej prečudoviti državi, ki se mi je vsedla pod kožo, ki sem jo vzljubila, in si želim še malo ostati del te kulture, te družbe. In na koncu koncev..sem mu po eni strani hvaležna, saj sem se skozi njega naučila ogromno novega o sebi, o življenju, o odnosih, o ljudeh - danes sem boljša, in pametnejša. polna ran ter brazgotin, a verjamem, da se bodo te čez čas zacelile. neka, mala, skoraj nevidna brazgotina pa me bo "krasila" po mojem vse življenje.

ker to, kar ženska doživi ob sociopatu je Mind Blowing - je trpljenje, je ponižanje, je zmeda, je žalost, je samota, je ena sama bolečina. To so moški, ki niso moški, temveč pohabljeni fantički - ki uničujejo ženske duše. Koliko čudvotih žensk po celem svetu je šlo v marolo zarad teh pošasti? Vprašajte se, ljudje. Zamislite se! Naslednjič, ko boste naletili na zmešano babo! Poglobite se - poskusite videti, kdo je tukaj zares zmešan!

Tako...se opravičujem, a morala sem se izjaditi. Ne morem in nočem dojeti, koliko je tega v naši družbi, kako zelo vpoliva na naša življenja, odnose, pa sploh ne vidimo. Vse je tako subtilno, tako preračunano in nevidno, da je normalnemu človeku (ki pač dojema in razmišlja "normalno") vse to res nonsense, in se ne čudim, da ljudje mislijo, da smo me zmešane, in nore, ker to kaj se nam dogaja, in to kar opisujemo, je še kako resnično, le da je normalni duši, normalnemu človeku vse to nepredstavljivo in neverjetno, da bi blo resnično. In posledica je ta, da ženske plačujemo dvojno - smo kaznovane s negativno stigmo v okolici, ko jo pušča taka veza za sabo. Ti tipi pa, nikome ništa, dalje furajo svojo igro ter uspešno osvajajo vse kar leze in hodi.
Default avatar

čvrsto na nogah

Super si tole napisala !!
Jaz upam, da bo takšnih, ki spregledajo in se postavijo zase ter začnejo "pucat" takšne osebke iz svojega življenja čim več.
Bravo za moč in pogum.
Default avatar

Odmev

Pozdravljena Voila, ej punca!

Čestitam ti in še enkrat čestitam! Hvala za zapisano in prav je, da si si dala duška. "Nekaj hudo gnilega je v dolini Šentflorjanski... " Pa ne v celoti, ker tudi mnogo lepega se dogaja in se gradi... Čez čas si boš hvaležna za srečanje s tvojim bivšim moškim... Včasih potrebujemo dovolj hudo lekcijo, da se prebudimo. In ti si se prebudila. Velika sreča je, da nimata otrok. Drugo se bo vse uredilo tako, kot se mora urediti. Življenje hoče nekaj več od tebe! Zelo vzpodbudno je, da temu klicu slediš. Prav je, da si dopustiš tudi žalovanje. saj nas vse to gradi kot človeka... Ko te bodo začeli njegovi novi osvajalni pohodi zabavati in se boš ob njih le še učila, bo zadeva za tebe dokončno rešena... Veliko sreče ti želim. Lp Odmev
Default avatar

LaVoilà

Vem, da vas je ogromno prebralo ogromno literature, pa vseeno...

Meni je ta blog najbolj odprl oči http://datingasociopath.com/sociopath-c ... sociopath/. Ko to prebereš, se ti vse skristalizira. Jaz sem VES ta blog prebrala v eni noči - ne priporočam! ;) Piše ga sociologinja/psihologinja, iz lastnih izkušenj. Mislim da to tematiko lahko najbolje razumejo ter opišejo strokovnjaki, ki so zadevo sami tudi izkusili.

Obstaja tudi FB skupina imenovana Dating a sociopath pa skupina Narcology in še marsikaj na to temo se najde na FB. Not te potegne, ko vse to odkriješ! Vse je v angleščini!
Ko tako raziskujem, mislim da je sociopatija v velkih "razvitih" državah še bolj razpasena, oz v malo drugačnih, večjih dimenzijah, čeprav v osnovi je vse isto...
In ja, vsa sreča, da z njim nimam otrok, in da sem še dokaj mlada, čeprav tudi ne več najbolj. In imam občutek, da mi je vzel 3 leta življenja, ker v tem času v nobenem pogledu nisem napredovala, ampak samo (počasi, sprva nevidno) tonila, in se izničila - kot takšna nisem zmogla druga, kot da životarim. TO NI ŽIVLJENJE!
(no, če goblje pogledam, sem vseeno kar ogromno napredovala, doživela, se naučila in spoznala z njim, tako da...all in all...maybe it's not about happy ending, maybe it's about The Story!)

Za vse tiste komentatorje in bralce tega foruma, ki ne razumejo, zakaj za vraga ženske ostajamo s temi moškimi pa tole - res je nujno, da se zaveš, da si s sociopatom. Če tega ne veš, misliš da si z dobrim človekom, ki ima slab dan, slab mesec, slabo leto, slabo desetletje.
S sociopati je problem ta, da se oni na začetku prikažejo, kot popolni - nežni, ljubeči, razumevajoči, vzpodbudni, pozitivni, navihani, vse, vse, vse ti dajo!!! Pol pa naenkrat malo tu malo tam slabi dan. In ti pač misliš, da ga samo nekaj muči, in da bo kmalu spet tisti veseli, zabavni, pozoren moški, kakršen je bil na začetku, da ti bo zaupal kaj ga muči, da se bosta pogovorila itd tralala... - ampak tega moškega po nekem času več ni.
In mislim da je tukaj catch - ženske hrepenijo, iščejo svojega moškega, moškega v katerega so se zaljubile - in sociopat ti skoz daje neke znake, lažna upanja ter opravičila (zelo redka, in če že, LAŽNA), da bo, enkrat...pa nikoli ni. Oz je za dva dni ok, pa spet 5 dni slabo itd itd.

Želim povedati - ne obsojajte, zakaj nekdo ostaja v taki vezi, ker ni enostavno. Res ni. In zato mislim da je še toliko bolj pomembno, da čim več žensk zve za sociopatijo - ker dokler tega ne prebereš, se ne zaveš in se ne izobraziš, tako dolgo ostajaš. Zato, ker misliš, da pa enkrat tvoj moški bo spet takšen, kot je bil prej, na začetku. Okolica temu pravi, da ga hočeš spreminjati, pa ni res. Tut ženska sama na neki točki misli, da ga želi spremeniti. V bistvu pa ženska zgolj želi nazaj tistega moškega, za katerega se ji je predstavil, želi si nazaj masko/iluzijo, s katero jo je zavedel in osvojil. In ker je vse lažno, ni variante, da se bo on kdaj spremenil oz da bi ženska s svojim partnerjem še kdaj doživela "Honeymoon" fazo, kot ji rečejo v angleški literaturi. Začetna "honeymoon" faza, ko je vse kot v oblakih - pol pa naenkrat kontra! Nazaj povratka ni! Dokaz za to so 30 let trajajoči zakoni, v katerih ženska še vedno upa, in čaka na svojga charming princa, ki jo je pobasal na divjo vožnjo s svojo zverino.....
Tak moški lahko to honeymoon fazo ponudi samo svežemu mesu, pa niti ni nujno, da je to druga ženska. Ti ljudje/moški se zadovoljijo že s tem da osvajajo mimoidoče ljudi na ulici, sodelavce v službi, vse, vse ljudi, ki križajo njegovo pot. On je non stop v seducing poziciji, in vsem ki na njega naletijo to zelo godi - ljudje so blaženi in hvaležni, da so deležni njegove pozornosti, da se lahko z njim pogovarjajo, se z njim spogledajo, ipd. Ima nek šarm, ki ljudi začara. In to ful fajn laufa v površinskih odnosih - zato večina sociopata ne prepozna. Ker, ko so v stiku s sociopatom, so z njim največkrat v stiku skozi pozitivne, družabne, zanimive situacije, skozi delo, projekt, rojstno dnevno zabavo ipd - to so trenutki, ko sociopat blesti! Ti,kot partnerka pa zraven umiraš na obroke, ko ga gledaš, kak glumi. Vsem drugim pa daješ vtis zamorjene, nesrečne, izgubljene, zakompleksana ženske. Kako drugačen je z vsemi ostalimi - kako dober, šarmanten, ustrežljiv, zabaven, medtem ko s tabo že dolgo ni več nič od tega. S tabo ne uživa in se ne veseli ničesar. Vse, česar bi se lahko, spremeni v dramo. Vse pozitivno vidi negativno. Sociopat dejansko v svoji vezi, v odnosu s svojo žensko počne vse kontra temu, kar si ona želi od njega. Kar si vsak drugi človek želi od njega - vsem ostalim to da. Svoji ženski pa ne. Njo kaznuje, in uživa v tem, ko ga ona prosjači za nasmeh ob kavi, za topel objem na ladji, za potrditev v družbi, za vzpodbudo pri študiju ipd. Vsem drugim v teh stvareh ugaja, in pelše okoli njih, medtem ko se na tebi izživlja, in ti nič od tega, kar si najbolj želiš z njim doživeti ne da. In tega ti nalašč ne da!

Jaz pravim, stran od takega moškega, TAKOJ! Vsak dan z njim, je izgubljen dan!
Default avatar

Moja izkušnja

Pozdravljena!

O marsičem bi se rada "pogovarjala" s teboj preko @, ki ti ga posredujem: [email protected].

Sem en tistih malo starejših, ki ji je kljub vsemu uspelo pobegniti iz mreže vampirskega sociopata.

Iskrene čestitke za pogum, spoznanje in uvid v kakšno uničujočo godljo si padla ter se uspela rešiti. Res malo poraskana in obtolčena, ampak živa.

Lp
Default avatar

Nekdokive...

Živjo vsem še posebej pa LaVoilà,

Po nekaj časa abstinence od pisanja na forumu (drugače ga spremljam redno) se na hitro oglašam...

LaVoilà rad bi ti čestital in ti povedal da si že resnično daleč z okrevanjem, to vidim po tem ker si kar pošteno jezna na njega. Jeza je dobra in kmalu bo ta najhuje za tabo je meni takrat povedala ena znanka iz foha in mi ni bilo jasno kaj s tem misli, ampak je to resnično ena od (zaključnih) faz pri okrevanju ob izgubi oz. zapuščenosti.

Čim prej se reši še te zadeve z egom pa si ven iz tega. Pa kaj pol če govori grdo o tebi, pa kaj pol če je on ta best, pust mu njegovo igro in se ne ukvarjaj z njim - ti moraš vedeti kdo in kaj si in bit ponosna na to, ne pa bit jezna na njega ker njemu tako dobro gre, tebi pa tako grozno. V bistvu mu ne gre nič boljše in ni se prav nič spremenil, ampak ti sedaj gledaš njegovo zunanjo masko, ki je prej nisi videla, pred tabo pa je kazal popolnoma drug obraz. On je bil že od nekdaj takšen kot je sedaj, ampak ti si spoznala eno drugo preobleko/masko/igro, ki je bila namenjena tebi. Verjemi mi tudi to, da si lahko hvaležna za to ker je izbral drug scenarij razhoda (popolnoma hladnost), ker ta prvi scenarij bi te še dolgo razžiral. Ja in imaš prav s tem ko praviš, da ima najverjetneje drugo. Definitivno jo ima in hvala bogu za to - verjemi!

Ja oni rabijo publiko, rabijo "pomembne" ljudi okrog sebe, in ja vsaka njegova poteza je preračunana in služi samo temu da se okoristijo. Joj kako sem bil jaz jezen na ex, ko sem jo gledal kako se nosi in kako se postavlja s vsemi svojimi znanimi prijateljicami, kako hodi po zabavah, kako se slika za razne medije, kako se hvali okrog medtem ko sem se sam valjal v "blatu" od vsega tega... Najbolj me je jezilo to, da sem jo sam pripeljal do vsega tega kar ima danes in mi ni prav nič hvaležna in takrat ko sem jaz rabil pomoč mi je ni dala... ja delal je moj ego, ker sem se pustil zavesti in izkoristiti. Danes se na to vse požvižgam ker je prav patetična in pravzaprav se mi smili ker je tako bubana v svoji glavi.

Sem pa tja me sicer še dvigne, ampak samo pri zadevah vezane na hčerko... ampak ji ne pokažem in ostanem cool in tudi me ta jeza hitro spusti...

Zato je za hitro okrevanje čim bolj pomembno NO CONTACT! Če te kliče ne dvigni, če ti napiše sms ali email ne preberi, če se kje srečate se ne pogovarjaj... Dokler nisi že kar krepko na "svojih nogah" definitivno najdejo kotičke globoko v tebi, kjer ti hitro potegnejo občutke na plano.

S tabo pa se osebno nebi strinjal samo glede trditve da je pri teh "bolnikih" več moških kot žensk... Tudi sam sem se s tem vprašanjem ukvarjal kar nekaj časa... po mojem mnenju o tem ženske prej in lažje spregovorite in tudi moški se nekako ne zavzamemo preveč za analiziranje propadlih vez... bolj v smislu: u jebote kaka zablojeno babo sem našel, hvala bogu da je šla! ... zaključimo s tem in gremo naprej.
Tam na moji strani o NOM in tudi tukaj na forumu nekje boš videla razlike med moškimi in ženskami z narcistično osebnostno motnjo... v grobem je nekako tako, da so ženske s to motnjo pri svojem delovanju bolj subtilne in zato to tudi manj opazne zato se jih posledično tudi ne omenja toliko v "statistikah".
Skratka za konec; jeba z njimi je enaka ne glede na spol...

Pa lep dan vsem skupaj
Default avatar

SimonMS

Jaz bi dodal sam oto: se kdaj vprašaš zakaj te je pritegnil tak moški?
Default avatar

mal alergična

V bistvu je težko izbrat temo, kam napisati odgovor, ker so si vsi problemi tako podobni in včasih odgovor paše kar povsod.

Moj bivši momovec se je zavedal, kaj mu je, in se je trudil. Ne morem reči, da se ni. Trudil se je skanalizirati izbruhe, omejiti sprožilce, res zelo trpi, ker noče biti sam in bi rad imel uspešno partnersko zvezo.
Ampak ne gre, enostavno ne gre. Lahko ga imam rada, lahko se mi smili, lahko ga skušam razumeti oziroma razumeti, kaj mu je, ne morem pa s tem živeti. Izbirati moram med njim in seboj. V takem primeru pač izberem sebe. Mislim, da je to zdrava sebičnost.

Hudo mi je, da je treba sprejeti tako odločitev, ampak neka meja tega, kar prenesem oz. sem pripravljena prenesti, obstaja. Jaz bi tudi rada živela, in priložnost za to dobimo samo enkrat.
Default avatar

BZ

Draga LaVoilà pozdravljena v klubu

Nimam kaj dodati vse si tako temeljito opisala ha ,ha, ha imam občutek kot bi ti narekovala, le z eno razliko
imama dva otroka ,( ne živimo več skupaj že 2 leti) , zaradi tega se naša zgodba mogoče konča šele v daljni prihodnosti.
Rada bi ti samo dala en nasvet, znebi se jeze, izpusti jo na sproščujoč način, začni delati delati, delati
NA SEBI. Ta nasvet sem zavestno preslišala, ko so mi ga drugi podali Ko sem prišla skoraj do brezna sem se spomnila, da imam še eno možnost...............dvignila se se zelo hitro.
Ne znam pa opisati neizmerne zahvalnosti temu forumu in ljudem, ki tu pišejo svoje izkušnje. Imam občutek, da je ni uradne institucije v Sloveniji, ki bi mi lahko ponudila 10% pomoči kot sem jo prejela od ljudi na forumo, še vedno se sprašujem zakaj je tako.

Res sem 50 letna a ne pozabi na mene ko boste ustanovile KLUB VRAŽJIH BABNIC (imama pa tudi več prijateljic ki spadajo v naš klub).



Lep dan vsem skupaj
Default avatar

Moja izkušnja

Pozdrav vsem,

ki smo/ste se rešili/rešile iz takšnih zvez. In seveda tudi tistim, ki prebirajo tale odrešujoči forum. Se absolutno strinjam z predhodnico, da je tudi meni pomagal v 90 % "razjasniti nebo", ostalih 10 %, ali pa še toliko ne, pa uradne institucije.

Res je daleč najpomembnejše vprašanje: zakaj sem JAZ pristal v takšni zvezi/zakonu/odnosu. Vse ostalo ukvarjanje z njimi je izguba časa in energije. Oni so pač drugačni, imajo drugačna merila in razmišljajo drugače. Skratka, živijo na nekem drugem planetu.

Ja, tudi name ne pozabite obvestit, ko boste ustanavljale Klub vražjih babnic. Sicer ne pišem več veliko na forum, ga pa z zanimanjem in tudi hvaležnostjo vsem pišočim, spremljam.

Vse dobro, želim.
Default avatar

SeVednoOptimist

Tudi jaz se ne bi strinjal, da je vec moskih kot zensk, NOM je verjetno bolj opazen kot MOM in skrbna mamica bo tezje prepoznan, bi rekel no, kot moski, ki se mece ven ...

kar me je pa v tej temi nagovorilo, je to, da dejansko res ne gre za spreminjanje tiste osebe, na drugi strani, ampak ZELJA, da bi bilo spet tako kot je bilo na zacetku. Neverjetno mi je pa to, kako prefinjen je prehod iz prvega, lepega stanja, v to nezadovoljstvo, obtozevanje in vse.

Verjetno res gre preko tega, da smo neMOM pripravljeni pomagati, razumeti, opraviciti tezek dan, slabo pocutje, prizadetost... in potem se to kar stopnjuje, in ker ne znamo postaviti mej in PRICAKUJEMO, da tisti na drugi stran je tudi dober in bo slej kot prej tudi on podal roko in pomagal, cakamo, kdaj se bo to zgodilo. In ob nasih neznih, milih pozivih, da nam pa nekaj ni ok vec, smo takoj kritizirani kaksni smo.. etc.. smo v fazi branjena, kjer pa je MOM absoultno bolje opremljen... Pa se seveda potem ta roka pomoci nikoli ne pokaze...

lp SVO
Default avatar

diklina

Živjo vsi !

jaz se sicer nahajam tamle zraven pod "še en MOM partner", ampak tule sem zdajle opazila ŠE ENO, KI JE PADLA NA ŠARM SOCIOPATA !

Super si napisala, res vsa čast !!!
Svetujem, da se nehaš jezit nanj, saj ni vreden niti tega čustva, poleg vsega pa tvoja jeza izraža v bistvu jezo do same sebe v smislu- kako hudiča se mi je lahko zgodilo kaj takega in kako sem mu lahko sploh nasedla ...če se motim,- oprosti !

Seveda te popade "sveta jeza" , in je tudi zdrava, da le ne traja predolgo .

Ne vem, kako je sicer uspelo meni, poleg tega imava še vedno stike, ki jih zaradi utemeljenih razlogov ne morem prekiniti, je pa lažje, ker ne živiva skupaj in nimava skupnih otrok . To je res ogromna prednost .
Hotela sem reči,- ko zdajle spet pleše okrog mene, sem čisto hladna, me sploh ne gane, in mi gre samo še na smeh, ko pomislim : hej, niti sanja se ti ne, kako patetičen si, ti kar spletaj svojo pajkovo mrežo, kot si jo že neštetokrat, ampak jaz nisem več tista muha, ki se bo ujela !!!

Ne vem pojasniti, da pravzaprav niti nisem bila jezna nanj, le tako zelo zelo prizadeta ...
Zato sem sklenila - ne grem se več !

Kot pa drugi , ki se malo bolj spoznajo, pa pravijo, da to ni bolezen . Pri bolezni se tak človek ne bi zavedal, kaj počne svojemu partnerju, tile osebki pa dobro vedo, kaj počnejo in zakaj !!!

Zato, drži se, ne popusti in bodi to, kar si, le pogumno ! Kaj porečeš zame, ki bom letos abrahamka ?

In se mi taki in podobni tipi dogajajo že vse od 22 leta dalje ? Pa tudi zdaj ne mislim trošit energije za njega, čeprav me malo skrbi kje in kako, naj najdem pravega ... Ti pa si še zeeeeeeelo mlada, zato ne obupavaj , ni vreden , so včasih rekli , da ga pes polula !!!

Vsem vse dobro, in ja, tudi jaz bi se pridružila klubu !

---
Default avatar

čvrsto na nogah

Glede tiste...... ŽELJE, da bi bilo spet tako kot na začetku...... Ja, res je. Mislim, da tako željo imamo oziroma smo jo imeli vsi. To se mi ne zdi nič napačnega. Ja, kdo pa si ne želi, da bi mu bilo tako lepo, kot je v začetku zveze s takšnimi osebki.
Potem pa po moje pride do neke prelomnice.
Kdaj??
Takrat, ko za te stvari izveš. Takrat, ko začneš spoznavat svet "mejnih", takrat, ko začneš spoznavat svet tistih, ki imajo z njimi izkušnje. Takrat, ko začneš spoznavat samega sebe in svoje odvisnosti. Takrat, ko prebereš sto in eno skoraj identično zgodbo. Takrat, ko prebereš vse kar je možno o tem ( MOM/NOM, sociopat, psihopat oziroma kot pravi LaVoilà "call it whatever! ;) ", ker določeno obnašanje in njihova dejanja so podobna oziroma se prepletajo in so enkrat bolj drugič pa manj izražena (od začetne neustavljive karizme, do pomanjkanja empatije, manipuliranja, valjenja krivde, triangulacije, nenadnih izbruhov, ljubosumja, nadzora.....Natančno diagnozo tako in tako lahko postavi le strokovnjak).
Ko začneš to študirat seveda najprej primerjaš s tem kaj se dogaja tebi oziroma kako tvoj bližnji reagira in se obnaša in iščeš povezave, kako ti reagiraš, kaj te zmoti, kaj te zaboli in kaj te ne in ti je vseeno če ti nekdo reče (morda pa jih tudi ne najdeš in v tem primeru, gre res verjetno za bolhe).
Vendar, ko si s tem seznanjen in, ko se sam pri sebi vprašaš, zakaj te je sploh pritegnil oziroma še bolje zdaj, ko veš vse to, zakaj te še vedno vleče k takšnemu osebku, se zaveš določenih svojih lastnosti. Zaveš se svojih naučenih percepcij in prepričanj ter ne nazadnje zaveš se svojih ukoreninjenih vzorcev in odvisnosti, ki te hromijo, da se takšnemu osebku ne želiš upreti in se postaviti zase. Namenoma nisem napisala ne moreš upreti, ker človek zmore marsikaj, le odločiti se mora. Pri tem pa je potrebno globoko "kopati" po svojih potrebah in po tem zakaj si sam osebno tako egoističen, da želiš na vsak način biti s takšno osebo in zato upaš in upaš na njeno spremembo ne glede na to, da že "vrabci na veji čivkajo", da nikoli ne bo bolje in, da je TISTA ŽELJA zdaj postala BOLEZENSKA ILUZIJA.
Nekje sem prebrala: "Včasih ljudje ne želijo slišati resnice, ker se bojijo,da bi izgubili svojo iluzijo" in "Če res želite videti vzroke za svojo smolo in nesrečo, se ne ozirajte v nebo in v drugega, poglejte v ogledalo". Pa, da ne bo pomote tole oboje je še kako takrat veljalo tudi za mene osebno.

Mislim, da nas je bila večina na tem forumu kot pravi SVO "pripravljena pomagat, razumeti,opravičiti težek dan, slabo počutje, prizadetost..." ampak bistveno vprašanje tu je zakaj in kdaj oziroma koliko časa.
Zakaj?? Po moje zato, ker je to človeško, sploh če gre za ljubljeno osebo.
Kdaj oziroma koliko časa?? V začetku, ko delujemo po nekih naučenih vzorcih, da je za ljubezen potrebno potrpeti oziroma dokler ne izveš in se poučiš o tej tematiki, dokler ni teh AHA momentov.
Od tu naprej pa sta po moje varianti samo dve. Ali boš "rešitelj" ostal še naprej in boš rešitelj celo življenje (in sam pri sebi občutil neko zadoščenje (prejemal drogo za svojo odvisnost), da rešuješ "fasadno" družino/razmerje/odnos) ali pa boš zase izbral zdravo življenjsko okolje. Okolje, kjer ti energija ne bo odtekala k "takšnemu pacientu", ki jo od tebe brezpogojno pričakuje in zahteva ampak jo boš porabljal za svojo dobrobit.

Pa še nekaj, razlaganje takšnemu osebku o tem, kaj želiš, česa ne želiš, kaj misliš, da je prav, kaj misliš, da ni prav NIMA NOBENEGA SMISLA. On to točno ve, kaj ti želiš in česa ne in si je to že prvič, ko si mu povedal zelooo dobro zapomnil. Zato pa tudi počne točno to, kar ti ne želiš, ker želi s teboj manipulirat (če mu boš ustregel, bo s tem za nekaj časa nehal, če mu ne boš ustregel bo s tem pa še s čim novim nadaljeval in stopnjeval pritisk), KER ŽELI DRAMO. Ker želi in pričakuje tvoj odziv kakršen koli - zanj nikoli ne bo pravi, KER ŽELI DRAMO. Ne pozabite, da ste zanj šibka osebnost, saj se lahko nad vami izživlja, ker se mu tako zelo prilagajate in zato vas tudi ne ceni (niti to ne zna, niti mu ne daste priložnosti, da bi se morda vsaj za trenutek zamislil, saj ti ljudje niso neumni). Ima vas in se vas oklepa točno zato, ker takšni ste. Tako da razlaganje o teh stvareh je samo voda na "njihov mlin".

Ah, spet sem se razpisala. Sicer ne vem zakaj ponavljam skoz eno in isto ampak res bi si želela, da bi ljudje spregledali.
Default avatar

mal alergična

Moj bivši momovec je celo vedel, kaj mu je, in se je trudil spoprijeti s tem. In jaz sem imela prekleto slabo vest, ker mu pri tem nisem zmogla stati ob strani. Človek si je dejansko želel imeti normalno razmerje in normalno življenje, trudil se je, skušal je kontrolirati svoje vzgibe, ampak šele po tistem, ko je počilo. Prej pa je preskušal meje in počel vse, kar pač počnejo ti ljudje in vam je dobro znano. Ko je počilo, je dejansko postal drug človek - prijateljica je rekla, da se mu je celo izraz na obrazu spremenil -, ampak samo do prve krize, do prvega izpada.
Mene trga, ker sem pustila človeka v taki stiski. Ampak če hočem sebi dobro, sem morala proč. Moje življenje in moje zadovoljstvo nista nič manj vredna kot njegova. Enostavno nisem dovolj močna, pametna, prilagodljiva, zvita. Nočem biti noč in dan na preži, kaj spet bo, nočem 24 ur na dan gladiti pot, da bo odnos kolikor toliko v redu. Nočem, ker če že bom spet kdaj v zvezi, hočem, da je povprečna, normalna, da se lahko človeku prepustim in mu zaupam, da me ne bo sproti sesuval. Nočem in ne zmorem. Gotovo je kje ženska, ki bi zmogla. Ki ga bo imela dovolj rada, da bo šla čez vse to in živela za tiste srečne momente.
Povedati hočem, da je nemogoče, tudi če človek ve, da ima mom in jo skuša krotiti. Kaj šele, če je noče ozavestiti in se noče imeti pod kontrolo.
Default avatar

GittaAna

[quote=""čvrsto na nogah""]
"Včasih ljudje ne želijo slišati resnice, ker se bojijo,da bi izgubili svojo iluzijo"
[/quote]

[quote=""čvrsto na nogah""]
Ah, spet sem se razpisala. Sicer ne vem zakaj ponavljam skoz eno in isto ampak res bi si želela, da bi ljudje spregledali.
[/quote]

Čvrsto na nogah - odlično napisano, kot vedno. Lepo prosim, še se ponavljaj :-)

GittaAna
GittaAna
Default avatar

GittaAna

[quote=""mal alergična""]
Človek si je dejansko želel imeti normalno razmerje in normalno življenje, trudil se je, skušal je kontrolirati svoje vzgibe, ampak šele po tistem, ko je počilo.
[/quote]

Osnovno pravilo ( eno izmed njih) pri odnosih z mosterji:

Situacijo in njega ocenjuj zgolj glede na to, kar počnejo in ne glede na to, kar govorijo. Svoje odločitve sprejemaj glede na dejstva, ne glede na njihove besede.

Če bi poslušal njih so tako ali tako heroji in junaki, ker se tako donkihotovsko spoprijemajo s krivičnim svetom okoli njih, pa še ti nisi za nobeno rabo, ker jih "ne razumeš, kako zelo se trudijo".

Če pogledaš kaj v resnici počnejo, je situacija povsem nasprotna in zgoraj opisano je precej klasični primer, kaj se pogosto dogja. Karkoli jim pade na pamet, kadar imajo neko potrebo ( po eksploziji, vznemrijenju, pozornosti..) in ko to dobijo in opazijo še ruševine, ki so jih ob tem povzročili, so polni lepih besed, uvidov....zgolj z enim samim namenom, popraviti škodo storjeno sogovorniku do te mere, da bo lahko uporaben za nadaljno uporabo. Zakaj to počnejo? Ker lahko, ker smo mi pripravljeni tašno igro igrati z njimi, Kot sem že rekla - za tango sta potrebna dva.

GittaAna
GittaAna
Default avatar

SeVednoOptimist

----
Mislim, da nas je bila večina na tem forumu kot pravi SVO "pripravljena pomagat, razumeti,opravičiti težek dan, slabo počutje, prizadetost..." ampak bistveno vprašanje tu je zakaj in kdaj oziroma koliko časa.
Zakaj?? Po moje zato, ker je to človeško, sploh če gre za ljubljeno osebo.
---


Cvrsto na nogah, ja, se strinjam popolnoma, ker sicer bi bilo z nami nekaj narobe, ce ne bi bili pripravljeni, opraviciti, to se mi zdi dobra lastnost cloveka, in z odgovori zakaj on koliko casa tudi. Razmisljanje povsem na mestu.

Kaj se pa zgodi, mislim da je se vec poti, upam :-). Kot berem vsi MOM NOM niso isti, glede funkcionalnosti in nivoja, tako da vidim moznost biti skupaj in vidim iti svojo pot. Kaje je prava odlocitev - v bistvu je ni, to sva ugotovila ze z GAno, ker v vsakem primeru odnosa in druzine ne bo, kot si jo jaz zelim, zzdaj ker pa so tu se otroci, tudi za njih ni optimalne izbire, katerakoli pot je.

Mogoce vsi NeMOM iscemo se eno vmesno varianto "ostati", biti v neOK situaciji, pa vendar s tem ziveti tako, da imas se kaj energije za kaj drugega kot studiranje MOM in da bi otrok dobil nekaj vec kot pa ce zivis loceno.

Kar se pa tice DRAME, tocno tako je, zaradi prazne notranjosti jih to napolni, pomiri, za nekaj casa, tako sploh kaj obcutijo, saj mora biti vendar grozno, da nicesar ne cutis. In tega se zavedam in se ne pustim vec peljati v drame...(manjkrat :-))

lp SVO
Default avatar

čvrsto na nogah

Pozdravljen SVO,
najprej bi želela pohvalit tvoj način spoprijemanja z vsem navedenim ter redno deljenje tvojih razmišljanj na forumu.
Ljudje smo neka takšna bitja, da nihče od nas nima na svetu popolnega dvojnika oziroma, nekoga, ki razmišlja popolnoma enako in hodi po popolnoma enaki poti. Zato so mnenja, razmišljanja in zaključki različni, kot so tudi naše poti. Se pa velikokrat najdejo povezave v določenih situacijah in, ko le te prepoznaš, jih skušaš prevesti v svojo pot. Pri tem je normalno, da gledaš in razmišljaš na način, da bo tebe osebno čim manj bolelo oziroma, da boš ti od tega osebno imel največ koristi (uf, tale izraz se kar malo grdo sliši )
Če dovoliš, bi podala svoje mnenje na zapisano pa upam, da se ne bo razumelo, kot neko kontriranje.

Se mi zdi, da si se malo »zataknil«.Iz mojega posta si povzel le tisto, kjer si v tem trenutku videl »žarek upanja« in neke vrste opravičilo za svoja prilaganja. (prispodobo z željami in bolezensko iluzijo si gladko preskočil.Ja. Seveda, ker jo za enkrat še ne vidiš in te to ni zbodlo v oči). Vsaj tako vidim jaz. Pa prosim ne mi zamerit – nič ne obtožujem, le povem.

-Misliš, da je več poti. Ne upam si trditi niti da jih ni niti da so.
-Res je, da obstaja različna stopnja funkcionalnosti MOM/NOM. Vendar to pomeni le, na kakšen način se bo »mejni« vživel v vsakodnevne situacije in na kakšen način bo deloval, da bo prišel do želenega cilja oziroma pridobil, branil in obdržal to, kar je njemu osebno pomembno (družina, služba, kariera, ugled, denar).
Tale stopnja funkcionalnosti nima nič skupnega z njegovim pogledom na tebe kot osebo, tvoja čustva, uvid v tvoja prizadevanja, da se trudiš (ker zanj si žal predmet za zadovoljevanje svojih potreb).
Primer: od njegove stopnje funkcionalnosti je odvisno, koliko bo igral na to, da pri tebi dosega določeno stopnjo krivde, da pri tebi dosega določeno stopnjo odgovornosti in nenazadje, da prepoznava, kaj te plaši, česa se ti tako bojiš oziroma česa te je strah. Bolj visoko funkcionalno je razvit, lažje te »čekira«, hitreje »naumi« tvoje počutje, strah in tvojo stopnjo odločnosti ne glede na to, kaj mu ti govoriš. Če se tvoja energija ne ujema s tvojimi besedami, bo tvojo neodločnost in bojazen »prokužil«. Zato pa tile MOM/NOM točno opazijo, kdaj se ne odzivaš na določene stvari- pritiske (ker si jih sam pri sebi nekako predelal in na njih ne trzaš) in začnejo z novimi pritiski, katere pa še nisi usvojil oziroma nanje nisi niti pomislil. Kot rečeno pri tem ves čas prav »vohajo« tvoj strah in bojazen.

-Prava odločitev se vedno najde. Vendar se najde takrat, ko ljudje nehamo »rinit z glavo v zid«. Če se moraš za neko stvar tako zelooo trudit, potem ti gotovo ni namenjena. Vsaj ne tako, kot si sami predstavljamo in želimo.
- Otroci kot izgovor, žal pri meni ne pade več na plodna tla. Zato se distanciram od podajanja mnenja o tem.

-Glede vmesne variante ostati; Vsekakor je OK, če ti tako odgovarja. Moje mnenje pa je, da ostati in biti v neOK situaciji in živeti s tem lahko pomeni le to, da so tvoji interesi po točno tej osebi tako močni (ne gre za imeti rad, gre za interese, percepcije, EGO…), da se bojiš kako boš živel oziroma preživel sam- brez nje, ker je ta določena oseba tvoj podaljšek. S tem je hkrati tudi ona hrana zate.
Konec koncev se še kako bojiš, da te bo zapustila ona, če boš potegnil odločne ukrepe, zato so le-ti mlačni (enkrat bolj drugič manj odločni) pri tem pa tavaš v megli, kaj je zate prav in kaj je zate narobe (bi pa ne bi).

Ko ugotoviš podlago za delovanje takšne osebe in si prizadevaš, da bi vseeno ostal s to točno določeno osebo ne glede na to, da te tako rekoč »zlorablja«, za voljo svoje odvisnosti od te osebe naštudiraš kako se je potrebno vesti (jo nagovarjati, odzivati se) oziroma shajati z njo, da bo kolikor toliko znosno. To slednje pa je po mojem mnenju že zametek manipulacije s tvoje strani, če ne že kar prava manipulacija. Saj s svojimi dejanji in odzivi želiš vplivati na njena dejanja in odzive. Na tak način ostajata skupaj (ker drugače itak ne gre)s tem pa v bistvu manipulirata eden drugega za uresničevanje vsak svojih interesov in hranjenje odvisnosti.

Ups, verjetno sem preveč direktna.
Default avatar

SeVednoOptimist

Cvrsto na nogah,

zelo konkretno napisano in ne jemljem nic kontra, prej + kot minus. So tezke besede, ker je tezka situacija, in nisem preskocil bolezenskega stanja, samo vcasih je pac toliko misli, da ne gre vse na stran.

Se kolega, ki je sel stran od zene, mi je povedal zanimivo stvar - kako je imel IDEJO, ko sta bila skupaj, da ce se bo pa se malo bolj potrudil, bo pa ona spregledala in razumela in bo slo na bolje. In zdaj, ko nista skupaj, ko je on ze par mesecev na svoje, ko bolje vidi situacijo, pravi, kako se MU ZOPET TA MISELNOST NASELJUJE, ko je skupaj z zeno / imata skupnega otroka/. Pa jaz sem kot kopija njega. Pa sem prav ponosen, da sem nekaj korakov ze uspel naresti naprej od tega.

Sam se zavedam, da to je bolezen, oz. stanje, kjer ni vec smisla preganjati te zeljo po "kakor je bilo na zacetku", in trositi energijo in misli, kako ji bom to pokazal, ker ji tega pac ne morem. Drama res mora biti. S tem sem prakticno ze prenehal.

Trenutna faza je, otroci - kako predelati ta del najinega odnosa, kje sem jaz, zdrav egoizem, cesa sem lahko vesel v zivljenju, tudi ce bo slo tole narazen.

In pa tocno to - postati stabilen, da kazes, disis in govoris eno zgodbo, ki jo MOM oseba prebere in si rece, ok, tule ga ne morem vrzti iz tira. Zdaj bi rekel, KLJUCNO, ali se da priti do OKstanja in ostati, se bo pokazalo, ko bom jaz zacel postavljati nove meje, take, ki jih bom lahko drzal. Ene par jih ze drzim. Verjetno pa res situacija, ko bi se stvari dogajale v neskoncnost, da bi moja glava 80% casa morala razmisljati kako moram zdaj nekaj reci, cesa ne smem reci, kaj se je ravnokar zgodilo da sem spet povozen... ce se bo to dogajalo se kar naprej, pa nimam se neke casovne limite, pol leta, leto, dve, da potem pa v taki vezi sigurno nocem biti.

Glede da bi bila ona moj podaljsek in da bi si ne upal ziveti brez nje - na prvo zogo recem da ne - ker moje mnenje je, da moram biti jaz najprej zadovoljen sam s seboj, samski recimo, potem sem lahko tudi zadovoljen z drugim, ker me samo se dopolnjuje, ne pa da me dejansko sele naredi mene, ma ne vem kako naj to recem, skratka, to bi bilo narobe. Ampak se splaca se o tem kaj razmisliti. V vsakem primeru bi bil to zame nek poraz, locitev, etc.. ampak...

dajmo najprej vse skupaj se malo preveriti pa bomo videli kako pa kaj... naj najprej npr. par dni zapored prespimo brez da bi otroke mirili, ali pa en teden, dva tedna, kako bi kaj take stvari vplivale na nivo obnasanja...

kje sem bral - Ne stopajte po prstih ali mogoce kje drugje - kako kaksni moski zmotno mislijo, da ko bodo pa otroci malo bolj samostojni, pa se bo vse uredilo, ker bo potem vec casa za njiju... pa ni, ker se pojavljajo pri MOM spet novi izgovori in stvari (prej nespanje, potem ne vem domace naloge, potem ne vem...etc..) Take situacije si vsekakor ne zelim.

lp SVO
Default avatar

čvrsto na nogah

SVO zdravo,

zelo si me pozitivno presenetil z odgovorom, saj že s tem, ko naprej razglabljaš o zapisanem, daje vedeti, da razmišljanja drugih več kot očitno predeluješ in o situaciji poskušaš razmišljati tudi z drugega zornega kota. Sem vesela zate, saj se mi zdi, da si v zaključku faze zanikanja in je na obzorju faza sprejetja. Med obema fazama pa smo se tako in tako vsi, ki smo se s tem soočali tudi pogajali, največkrat manipulativno (najprej nezavedno, potem pa tudi zavedno). Tudi sama sem za dosego svojih interesov v takšni zvezi počela točno to (kaj bom rekla, kako bom nagovorila, odreagirala, da bo odziv primeren oziroma znosen) pa se tega takrat niti nisem zavedala.
In, ko sem zadnjič pisala o teh medsebojnih manipulacijah, sem v bistvu kar malo kolebala ali naj svoja razmišljanja tako direktno napišem ali je bolje, da jih »zavijem v celofan«, saj direktna beseda velikokrat naleti na neodobravanje. Še posebej pri ljudeh, ki se v razmerju počutijo kot žrtev, potem pa zaradi iluzije nevede »furajo« fazo zanikanja, ob prebiranju mnenj oziroma odgovorov ljudi s tovrstnimi izkušnjami pa raje obmolknejo oziroma se povlečejo nazaj, v tem primeru tudi nekako prenehajo iskati nasvete (tudi na tem forumu), saj točno vedo, kaj bodo slišali pa tega ne željo. V bistvu bi še naprej želeli »furat« žrtev in prejemati mnenja ali odgovore na vprašanja, ki bi jim sporočala, kako se jim zares godi krivica, ko pa se tako zelo trudijo za odnos.
Mislim, da v trenutku, ko nekdo neha sam sebe obravnavati kot žrtev šele lahko oziroma edino na tak način lahko začne jemati svoje življenje v svoje roke. Zato vse pohvale SVO, vloga žrtve je pri tebi izzvenela in še vedno si tukaj in z nami pripravljen deliti razmišljanja.

Pohvalen je tudi tvoj uvid, da je potrebno biti zadovoljen naprej sam s seboj potem smo lahko tudi zadovoljni z drugim, ker ti drugi nas ne naredijo popolne. Ampak to je pa že nova tema na katero začnemo dobivati odgovore, ko se resnično začnemo spopadat sami s sabo, s svojimi naučenimi vzorci, s svojimi ukoreninjenimi strahovi in s tem, da bi se okolici in »svetu« prikazali kot gospa/gospod popolni. V bistvu pogojujemo to tako želeno doseganje svoje popolnosti s tem, da mislimo, da bomo le tako za druge neprecenljivi in zato vredni ljubezni. To pa je največja napaka, kar jih lahko naredimo, saj na tak način »pohodimo« sami sebe in zato lahko po nas »hodijo« tudi drugi.
Ampak to spoznamo šele po »globokem« spoznavanju sebe in, ko se sami sebi odkrivamo (iščemo ranljive in boleče točke), eden za drugim padajo tudi strahovi v zvezi s popolnostjo in potreba po tej potrditvi »od zunaj«. Življenje se navadno, kljub v začetku zelo strmih klancev, potem obrne na lepše. SVO mislim, da si na tej poti.

Moderatorji

dr. Leonida Zalokar , univ. dipl. soc. ped., certificirana transakcijska analitičarka – psihoterapevtka (CTA-P)
Leonida Zalokar