Je obisk pogreba z otroci primeren? Od tistih najmlajših do starejših, ponekod se ljudi še vedno pokopava v krste in v vežicah ležijo, otrok pa nato opazuje trupla…. vaše izkušnje, mnenja?

Bi si želeli da tudi vaš vnuk gleda vas mrtvo?

Ne

Če se le da naj otrok ostane doma. Tega bo v življenju še tako imel preveč.

:))) Kako lahko otroke tako izključujete kot pse? A vam pokojniki pomenijo več od lastnih otrok? Družina spada skupaj in naokrog hodi skupaj. Itd.

Nasa dva od 4 leta hodita na pogrebe najbljizjih. Sama sem bila stara se ne 5 let, ko mi je umrla prababica, in se danes jim malo zamerim, da me niso pustili na pogreb…
Smrt je del zivljenja, in tudi otrok se bo prej ko slej srecal z njo, po mojih izkusnjah otroku veliko pomeni da se mu dovoli, da pospremi nekoga ki ga ima rad na njegovi zadnji poti.

Dojenčki in majhni otroci res niso primerni za pogrebe. S svojim jokom in glasnim govorjenjem motijo ostale ljudi in je boljše, da so doma, pa tudi razumejo ne, za kaj sploh gre. Ko pa so otroci stari štiri, pet let, pa že lahko razumejo in se jih lahko pelje s seboj. Tudi otroci morajo razumeti, da se življenje enkrat prične in enkrat konča. Ne moremo jih vzgajati, da je ta svet in to življenje ena sama sreča in radost, ker to ni.
Moj najmlajši sin je bil pri štirih letih prisoten na pogrebu svoje none in je to že čisto normalno sprejel. Povedali smo mu, da je nona umrla, ker je bila bolna in da bo njena duša po smrti odšla v nebesa, ker je bila dobra in prijazna.
Sama še sedaj ne morem preboleti, da se nisem poslovila od mojega starega tata (bila sem stara pet let, ko je umrl) in so me tisti dan peljali k drugi noni, tako da nisem bila na pogrebu.
Sicer pa – naj vsak naredi tako, kot se mu zdi prav.

pogreb sploh ni več primerna oblika za odstranitev trupla. Večina umre v bolnici, tam bi se najožji svojci, če bi to želeli, morali posloviti od pokojnika, ki bi ga potem komunala odpeljala med biološke odpadke. ne pa da računajo več jurjev za vse skupaj. Razvajeni sončki pa nimajo kaj travmirat za svojimi babicami in dedki. Jim poveš, to je konec, pika amen, nič več kosilc in sladkarij.

jst sem šla na prvi pogreb pri 7-ih. s krsto …. se ne spomnim, da bi imela kakšne travme zaradi tega….
smrt je neizogibni del življenja….

Ne, seveda ni primerno. Tam do ene 30 leta ga je treba ajčkat in mu prišparat stres. Potem pa počasi, počasi. In nekje do 60 leta mu že lahko poveste, da smrt tudi obstaja.

Mater, smo postali sterilno ljudstvo. Zakaj bi smrt skrivali? Od davnine je to del življenja, malo pomislite kako se od pokojnikov poslavljajo drugod, tudi skozi zgodovino. Otrok bi bil mogoče moteč samo s cviljenjem in laufanjem naokrog, če ga pač ne bi starši znali umiriti.
Jaz sem prvič videla mrtvega človeka pri 6. letih, teta je še v dnevni sobi ležala na parah (na vasi) pa kaj?

Samo to sem čakala. Jaz nikoli ne bi rekla, da so otroci prepovedani. Vsak se naj odloči po svoji volji. Sama otrok na pogreb ne bi peljala.Torej, še enkrat. Prepove se pse, kdor prepove otroke, jih tretira kot pse. V čem točno je tvoj problem?

Zame je primerno od takrat, ko je sposoben razumeti za kaj se gre. takrat se ga pa lahko vpraša, če želi iti. Moj štiriletni nečak je sam izrazil željo, da gre tudi on na dedkov pogreb. Zaradi tega ima človek težko kakšne travme, razen če delajo svojci iz vsega skupaj en velik bav bav.

Jaz se pa npr. spomnim svojega prvega “obiska” pogreba, ko so imeli najete ljudi, ki so jokali … pa ne vem koliko km sprevod po cesti s krsto na ramah, pa ne vem kaj še vse. Sem bila stara ene 5-6 let in se mi je vse zdelo tako čudno, neprimerno, neiskreno. Jokanje, tuljenje na pokopališču in v cerkvi, potem pa žuranje na sedmini … Brez veze. Pogreb ni človekova zadnja pot, le to je že zdavnaj prehodil in prišel na cilj, katerikoli že. Bilo je težko, zdaj bo nekaj časa lahek, srečen, brez skrbi, potem pa naprej … Truplo je pa le kos mesa in nič drugega in tega ni potrebno objokovat, končno pa, objokujete (objokujemo) svoj lastni ego, ne pa pokojnega, njemu ni več hudega.

Tako učim, vzgajam tudi svoje otroke in jim ne privzgajam še strahu pred smrtjo in zahtevo po travmiranju. Smrt je le del življenja in nič drugega. Osebno, če bom le uspela urediti tako, mojega lastnega pogreba sploh ne bo, ker ne želim “spomenika” in podobnih neumnostih, ki bi me vlekle nazaj in preblizu tuzemskega življenja.

Obiskovanje pogrebov otrok je pa v bistvu odločitev samih staršev. Zelo majhen otrok od tega nima nič, ker smrti sploh ne razume. Malo večjemu se mu malo sanja, ne pa še zares, mu pa postaja odveč. Starejši pa so že popolnoma prevzeli vzorce obnašanja odraslih na pogrebih in temu sledijo.

Z vsem spoštovanjem, to je le moje mnenje in moji občutki.

Včeraj se je pa ena razburjala, češ, da otrokom ni treba vedeti, da zrezki ne rastejo na drevesih. Da je treba otrokom prikriti, da zaradi zrezkov ubijajo živali.
Mater smo postali sterilno ljudstvo. Zakaj bi poboje živali skrivali? Od davnine so del življenja.

Vsak otrok je drugačen. Ne moreš vedeti, kako bo pogreb vplival nanj. Zato je smešno reči, da ima človek težko kakšne travme. Eden jih ima, drug jih nima. Vsak najboljše pozna svojega otroka.

Vsak otrok je drugačen. Ne moreš vedeti, kako bo pogreb vplival nanj. Zato je smešno reči, da ima človek težko kakšne travme. Eden jih ima, drug jih nima. Vsak najboljše pozna svojega otroka.[/quote]

Takšno je tudi moje mnenje.

Kaj vam je ljudje, se vam je čisto odpeljalo ali kaj?

Otrokom prikrivate, jih zavijate v vato, jim LAŽETE, si izmišljujete, do kdaj, tam do enega 15. leta, potem se pa čudite, ko vam 16 letniki lažejo in si izmišljujejo?????

Smrt je najbolj naravna stvar na tem svetu, je ni bolj naravne, edina konkurenca ji je rojstvo.
Zakja otrokom onemogočate, da sprejmejo smrt kot najbolj naravno stvar na svetu, ampak ustvarjate iz njih nove zahojence, ki jim bo smrt tabu?

Moji so šli z nami na pogreb vsem našim bližnjim. Tudi dojenček. Pač nisva šla prva v vrsti, ampak sva bila bolj ob strani, da se lahko umakneva, če bi dojenček protestiral. Mojim je pogreb čisto normalna stvar kakor npr. praznovanje rojstnega dne, le da gre pri RD za vesel dogodek, pri pogrebu pa za žalosten.
No, na pogrebe sosedov, sodelavcev in znancev pa ne velečemo otrok s sabo, le na pogrebe njim dobro znanih ljudi.

TOčno tako.

Potem pa pri 35 letih padajo v nezavest, ko morajo na prvi pogreb v življenju. Je ravno zadnjič ena tukaj travmirala.

Pri nas na vasi je bil vedno to del življenja. Do sedmega leta sem šla pokropit vsaj 30 ljudi in prav nobene travme nimam. Smrt je del življenja.

Otroci NE spadajo na pogreb!!!

Smrt je del življenskega cikla. Brez nje ne gre. In zakaj bi otroke “varovali” pred tem?

Tudi otroci imajo pravico se poslovit od ljubljene osebe. In žalovati. In videti vas, ki žalujete. Se o tem pogovarjate. Predvsem pa se pokojnega spominjajte po dobrih delih.

Moje so že bile, posloviti so se morale od precej bližnjih sorodnikov. Ampak iz tega nismo delali drame, one pa na pokopaliscu tudi ne.

😀

Malo odvisno od tega, kdo umre, a se vam ne zdi?

Če je nekdo iz najbližjega otrokovega kroga, je že prav, da je zraven, da tudi on dobi nekakšen zaključek. Ok, ne govorim tukaj o dojenčkih in otrokih tja do četrtega leta starosti, ampak nekje od četrtega leta pa (če gre za res bližnje osebe).

Na pogrebe ljudi, ki jih je pa videl dvakrat na leto, ali pa še to ne, ga ne bi vlačila.

Najbolj je pa odvisno od tega, kaj otrok želi. Če hoče zraven, ima pravico, da se poslovi. Če noče zraven, ima pravico, da mu ni treba.

Če odrasli pogrebci ne prenesejo pogleda na žalostnega, nesrečnega otroka, naj v resnici odrastejo in si pospravijo podstrešja.

Res dobro povedano!

Ko je meni umrla babica, so bili otoci stari 4, 3 in 1. sem mislila, daj jih moram pustiti doma, pa so mi svetovali da naj gredo z mano.
Sem bila potem zelo presenečena, kako so pozitivno vse vzeli. In po moji izkušnji veliko bolj dojeli, kaj se je zgodilo in da babice ni več in da je telo v zemlji, ona pa pri angelčkih. se mi zdi, da če ne bi bili na pogrebu, da bi bila kar iztrgana iz njihovih življenj, tako so se pa tudi oni lahko v miru poslovili.

Če gre pa za pogreb njihove babice ali dedka pa sploh mislim, da morajo zraven.
Za ljudi, s katerimi pa nimajo veliko ali pa jih sploh ne poznajo, se mi zdi pa nepotrebno, da gredo zraven.