ne zdrzim vec
Dolgo se zdravim za depresijo. Nekaj časa je bilo bolje vzponi-padci a čas je naredil svoje. Pogrnila sem na vseh izpit in prišla do spoznanja. Nisem dobra hči, nisem dobra sestra, nisem dobra žena. nisem dobra mama, nisem dober delavac… nisem dobra za nič več in nikomur več. Življenje meni najbližjih ugotavljam, da bi bilo dosti lepše brez mene. Tudi sama sebi nisem več vseč. Nimam energije nadaljevati več ta meni naporen boj, utrujena sem. Sama sem v svojem svetu, poskusila sem vse, govorila a zaman. Sedaj mi samo ostane, da misli kako in kaj bom naredila. Dv poslovilna pisma sem napisala. TUdi vas spremljam že dolgo. Uživajte in ostanite dobri ljudje. Pomagajte tistim ki trpijo v tišini in svojem svetu. Tudo moj nasmeh je lažen. Zame ni več upanja a morda za koga še je. Ozrite se vem, da nisem edina a sem naslednja.
to so samo neke tvoje predpostavke.Seveda si pomembna ljudem okoli sebe le ti se tako počutiš ni človeka,ki bi ne bil komu v veselje.Ne doma sedet in premišljevat kakšna si ne smeš se prepustiti takim mislim ne daj jim prosto pot zamoti se s čim.Ne ,a jemlješ zdravila za depresijo če ti povzročajo veliko negativnih misli jih zamenjaj.
tkole ti bom rekel…za vsakim dežjem posije sonce…. neglede na to ali je to rahle dež, pršenje al pa toča… pride boljšio čas
Pa še nekaj..kako veš da si slaba mama? meni je ta odgovor nekako v konteksu, ker sem povsod slaba sem tud slaba mamai, čeprav to ni nujno, morda sem celo fajn mama
KOt so ti že zgoraj svetovali, tem na to tematiko je en kup. Poišči si jih , daj jih prebrat ker ti znajo pomagat. Ravno tako pridi gor, povej kaj ne štima, pa ti bomo pomagali
ne se kar vdat. Srečno
Žal mi je, da se tako počutiš. Vendar jaz vem, da si ti super oseba in verjemi, da nas imaš polno okoli sebe, ki ti želimo najboljše in bomo s tabo v vseh situacijah. http://med.over.net/forum5/read.php?27,9631012
Te popolnoma razumem, saj sem na istem.
Izgubila službo zaradi stečaja, pri 50+ ni niti najmanjšega upanja, da dobim novo, še ta mesec dobim nadomestilo, potem sem čisto brez dohodkov, partner me je zapustil, otroci so šli in jih nočem obremenjevat. Sem popolni luzer, v vseh pogledih: ko potegnem črto nimam kaj pokazat, ko se skušam zazret v prihodnost je nimam…in se sprašujem zakaj sploh še zjutraj vstajat 🙂
Ja, depresija je sranje, pri kateremu ne pomaga šoping…
Čas,ki ga imamo na tem svetu, je pravzaprav pičlo odmerjen in prav je, da ne zaključuješ predčasno. Tvoja naloga tukaj še ni dokončana.
Tudi meni se je pred kratkim vse spet podrlo: komaj sem se pobrala iz brezposelnosti,osvojila potrebna znanja na novem delu in finančno lažje zadihala – evo, kot strela z jasnega spet brez. In zakaj? Zaradi dveh p.r.asic, ki jima nisem bila všeč in sta me tako dolgo tožili pri nadrejeni (mi je sama povedala), da so me načevljali. Sem jaz tudi mislila, da ne morem več, spet in spet skozi te kalvarije iskanja dela. Pa očitno moram. Zakaj jaz? nimam pojma. Ampak ko sem se primerjala s tistimi siromaki, ki bežijo v orehovih lupinah na Lampeduso, ali pa poplavljencem na Balkanu, pa moram reči, da nimam prav nobene pravice javkati, kako mi je težko. Kaj pa naj potem oni rečejo?
Glej, vem da želiš dobro in misliš pozitivno.
A meni je najhujša ravno ta primerjava…”s tistimi siromaki, ki bežijo v orehovih lupinah na Lampeduso, ali pa poplavljencem na Balkanu”…ker se zavedam, da je tem ljudem hudo, ker se zavedam, da bi morala biti srečna, ker sem zdrava, ker bi morala…a NE ZMOREM…to je sranje depresije. Občutek imam, kot da stojim na robu arene in se opazujem kako se vrtim v krogih in ne najdem izhoda…teoretično vse vem, a NE ZMOREM tega preboja.To je sranje depresije.
Glej, vem da želiš dobro in misliš pozitivno.
A meni je najhujša ravno ta primerjava…”s tistimi siromaki, ki bežijo v orehovih lupinah na Lampeduso, ali pa poplavljencem na Balkanu”…ker se zavedam, da je tem ljudem hudo, ker se zavedam, da bi morala biti srečna, ker sem zdrava, ker bi morala…a NE ZMOREM…to je sranje depresije. Občutek imam, kot da stojim na robu arene in se opazujem kako se vrtim v krogih in ne najdem izhoda…teoretično vse vem, a NE ZMOREM tega preboja.To je sranje depresije.[/quote]
Whitecow je pustila link na mojo temo … mogoče ti bo pomagal Boštjanov odgovor. Meni pomaga, da laže razumem, kaj se mi dogaja.
Ko preberem razmišljanje drugih, ki so prav tako v depresiji, je kot bi se gledala v ogledalu. Vem, kakšni so občutki, pa ne morem čisto nič napisat, kaj šele naredit, da bi vam bilo v pomoč. Da bi bilo meni v pomoč. To je kot moreče sanje, ko gledaš, da se nekaj groznega dogaja, in ne reagiraš, ker ne moreš. Samo po sanjah se zbudiš in si rečeš, še dobro, da so bile samo sanje, tukaj pa se te moreče sanje nadaljujejo, roke so težke kot svinec, noge se nočejo odlepiti od tal.
Enkrat sem to že dala skozi in se pobrala. Tako da vem, da se je mogoče iztrgati iz te letargičnosti. Samo pišuka, stalno bo treba biti na pozor, da se ne bi ponovilo, da preprečimo, preden gre predaleč. Depresija kot način življenja?
Upam, da imate nekoga, ki mu lahko vse to poveste.
