ADHD pri otroku
Starši to diagnozo velikokrat uporabijo kot izgovor zakaj je njihov otrok nevzgojen in nemogoč. Ne vidijo sebe, da so ustvarili katastrofalno življenjsko okolje, ki je imelo oz. ima škodljive posledice na otroka. Malo urejenih družin je v katerih so otroci z “ADHD”…..večinoma so to otroci družin kjer je samo vpitje, nered, kreg, nespoštovanje itd…
Se zelo strinjam z zgornjim odgovorom. Tudi sama poznam tako družino. Nefunkcionalna od vsega začetka. Zdaj je vse preloženo na otroka – ne da se delati z njim, ker ima ADHD. Moja izkušnja s tem istim otrokom pa je prav lepa. Edino, ko sliši, da bo šel domov in ko se ta čas približuje, se pa vse “zmeša” v njem. Starši pa prepričani, da pri njih doma je vse v najlepšem redu.
No, to je eno res veliko posploševanje. Prej bi pa rekla, da je ADHD velikokrat uporabljen za vse sorte težave pri učenju, ki jih imajo otroci čisto naravno. Če bi se vsi enako enostavno učili, če bi bili vsi enaki, potem eni ne bi postali doktorji fizike drugi pa mehaniki. Vsak ni za vse talentiran. Ampak starši radi vidijo eno medicinsko razlago, zakaj otroku slabše gre. Sprijazniti se s tem, da tvoj otrok pač ni najbolj pameten, je težje.
Moja hči se je naprimer težje učila, dolgo časa je potrebovala, da je pri matematiki kaj razumela, hitro je pozabljala. Jaz sem malo poskusila v šoli s tem ADHD in naj naredijo test za disleksijo ipd. ker je tudi počasi brala in s pisanjem je imela probleme. Njen učitelj mi je rekel, da so ADHD samo novodobne neumnosti. Zdaj je starejša, tisto težko obdobje v šoli smo nekako prefurali in zdaj res nima več nekih očitnih težav. Tako da mislim, da je imel učitelj prav. Če pa starš kar fura ta ADHD, potem seveda otrok začne razmišljat, da to ima, pa v Ameriki jim še kakšna zdravila začnejo futrat, pa imaš večen problem z otrokom, ali vsaj dlje, kot bi bilo treba.
Se zavedaš, kako žaljiv/a si do vseh družin, ki se s tem spopadajo??
Zelo verjetno je, da ima otrok razno-razne težave, če je družina sesuta, raztreščena, če v njej vlada nasilje, nerazumevanje itd, ampak to nima kaj dosti z ADHD. Tak otrok ima zagotovo čustevne težave, motnje, običajno težave z izražanjem jeze, čustev, pogosto je tudi sam nasilen, saj drugih vzorov in vzrocev niti nima. Pogosto ima o sebi zelo slabo mnenje, kar pa nima kaj dosti skupnega z ADHD!
Tako bi bilo zelo dobro, če se ljudje, ki pojma nimate, kaj je ADHD, ne bi vtikali v debato, o kateri nimate treh čistih, sploh ne na tako žaljiv način. Časi, ko se je ADHD kot diagnozo pisalo kar tako malo na približno, so že nekaj časa – k sreči! – mimo. Za ADHD je tipičen nemir, nezmožnostjo obvladovanja toka misli, pri majhnih otrokih tudi motoritični, fizični nemir, nesposobnost vzdrževanja koncentracije, še sploh pri stvareh, ki niso 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} privlačne, pa tudi pri stvareh, ki otroka zanimajo, a ga tudi zelo hitro nehajo zanimat – otrok bega od ene dejavnosti k drugi, imate občutek, da je na 5 koncih hkrati, na nobeni pa nič ne naredi do konca. Pogosto so ADHD pridružene še kake druge motnje, a za ugotavljanje teh so pristojni psihologi, včasih tudi psihiatri, ne pa sosedova Francka, ki je nekaj brala v Jani!
Zdravila “futrajo” tudi pri nas, če drugače ne gre! Novodobne neumnosti? Ha, ha, krasen učitelj res, takih si človek prav želiš spoloh pri otrocih s težavami!
Eno so učne težave, te lahko imajo ali pa nimajo nobene veze z ADHD, kajti dokazano dejstvo je, da je večina otrok z ADHD krepko nadpovprečo nadarjenih in sposobnih za učenje! Na ADHD se nimaš kaj “furat”, ker ti sama diagnoza nič ne pomaga in nič ne prinaša. Tudi če ima otrok motnjo ADHD, mu sama diagnoza ne bo prav nič pomagala, pomaga edino to, da se z otrokom drugače dela! Tak otrok ni sposoben koncentracije tako dolgo kot zdrav otrok, se pa počasi, z leti in s pravilnim pristopom da težave zelo zelo omilit, predvsem pa se jih otrok nauči SAM obvladovat. Predstavljaj si, da gre skozi tvojo glavo velemestno avtocestno križišče – tako približno zgleda glava otroka z ADHD. Miljon misli, ki se prehitevajo, miljon impulzov, ki jih je treba obvladovat, tam nekej pa en učitelj, ki zahteva, da se ti osredotočiš na eno samo misel za nadaljnih 20 min. Upoštevaj še, da si ob tem star 8, 9, 10 let. Se znajdeš? Dvomim!
Sem mama dveh otrok. Oba vzgajamo na enak način. Trudimo se biti pravični do obeh. Enake zahteve imamo do obeh. Starostna razlika med njima je 3 leta in mlajši je diagnosticiran kot ADHD otrok. Po pomoč smo šli v 5. razredu, ko enostano ni šlo več. Starejši je odličnjak, samostojen, povsem neproblematičen, mlajši od rojstva potrebuje pomoč. Ni duševno prizadet, v bistvu ima večji potencial od starejšega, hitreje dojama stvari, potem pa se zaplete pri izvedbi. Enostavno se ne zna organizirati, njegove misli švigajo povsod, ima tisoč in eno rešitev, njegove ideje so velikokrat izredno napredne, inovativne in povsem na mestu, vendar jih ni v stanju speljati brez “asistentov” in pomoči.
Zdaj se že zaveda, da ima težavo, ve kdaj potrebuje pomoč in to je velik napredek. Bili pa so dnevi, ko smo bili na obratih vsi skupaj, ukvarjali smo se samo z njim, pa ni šlo za razvajenost in zbujanje pozornosti. Otrok enostavno ni zmogel.
Si predstavljaš, da imaš slepega otroka na katerega vsi kričijo naj spregleda? Saj ima oči, naj jih uporablja, a ne? Tukaj gre za nekaj podobnega. V razponu od slabovidnosti do popolne slepote.
Res mislite, da ste dovolj usposobljeni, da lahko dajete take komentarje?!!!
jaz poznam dva hiperaktivne otroka , eden ima diag. adhd, eden je na poti do tega…o družinah, boljše da ne pišem..otrok je produkt družine iz katere izhaja…in otrok z adhd je res ena novodobna muha, straši pa vsi prav težijo k tej diagnoszi, ko vidijo, da so izgubili nadzor nad otrokom, oziroma nad njihovo vzgojo, oziroma vzgoje sploh ni bilo,(vsaj to, kar jaz poznam, se opravičujem vsem, kjer to ne drži)…ker potem jim je pa kako vse oproščeno, ko ima otrok odločbo…zdaj pa lahko moj počne, kar če, ker ima adhd…pa še kakšna zdravila povrh, in smo tam…potencialni narkomani..
Zdravila “futrajo” tudi pri nas, če drugače ne gre! Novodobne neumnosti? Ha, ha, krasen učitelj res, takih si človek prav želiš spoloh pri otrocih s težavami!
Eno so učne težave, te lahko imajo ali pa nimajo nobene veze z ADHD, kajti dokazano dejstvo je, da je večina otrok z ADHD krepko nadpovprečo nadarjenih in sposobnih za učenje! Na ADHD se nimaš kaj “furat”, ker ti sama diagnoza nič ne pomaga in nič ne prinaša. Tudi če ima otrok motnjo ADHD, mu sama diagnoza ne bo prav nič pomagala, pomaga edino to, da se z otrokom drugače dela! Tak otrok ni sposoben koncentracije tako dolgo kot zdrav otrok, se pa počasi, z leti in s pravilnim pristopom da težave zelo zelo omilit, predvsem pa se jih otrok nauči SAM obvladovat. Predstavljaj si, da gre skozi tvojo glavo velemestno avtocestno križišče – tako približno zgleda glava otroka z ADHD. Miljon misli, ki se prehitevajo, miljon impulzov, ki jih je treba obvladovat, tam nekej pa en učitelj, ki zahteva, da se ti osredotočiš na eno samo misel za nadaljnih 20 min. Upoštevaj še, da si ob tem star 8, 9, 10 let. Se znajdeš? Dvomim![/quote]
Njen učitelj je bil res krasen, da ne boš mislila. Zelo se je ukvarjal z njo in sta dosegla velik napredek. Nihče ne pravi, da niso otroci, ki potrebujejo extra posebno pomoč. Veliko pa je staršev, ki kar fantazirajo o tem ADHD, oprosti, to pač vem iz lastnih izkušenj, tako da nehaj napadat vse povprek. Poznam otroka z ADHD, so naredili teste, ne vem, kakšna je družina v kateri živi, ne bom sodila o tem. Vem pa, da so ga umirili brez nekih posebnih odločb in posebnih tremajev v razredu. Kajti da, ko enkrat otrok dobi odločbo starši zahtevajo posebne pogoje zanj in več mu je dovoljeno. Ti moji prijatelji s tem ADHD otrokom pa so rajši vztrajali, da se prilagodi otrok, pri tem pa naj mu učiteljica pomaga, ne pa vsa šola njemu. In res jim je zelo hitro uspelo, tudi s pomočjo res čudovite učiteljice. In otrok ima dobre ocene in mirno sodeluje v razredu brez odločbe.
In poznam še enega otroka, tudi brez odločbe, v šoli se sami trudijo z njo, in zanjo vem, da živi v katastrofi od družine. Na videz pa vse v redu.
Pa da malo tudi odgovorimo avtorici: mnogo raziskav, predvsem ameriških, ugotavlja, da je za ADHD morda kriva sodobna prehrana. Če otrok je veliko industrijsko pripravljene hrane oziroma junk (in mati med nosečnostjo) ima večje možnosti za ADHD. To je zaradi večje prisotnosti kemikalij in pesticidov v pripravljeni hrani ter zaradi prevelike vsebnosti sladkorja, ki seveda že sam po sebi tudi povzroča hiperaktivnost. Danes otroci pijejo enormne količine industrijskih sokov, ki niso več take kvalitete, kot so bili v času našega otroštva, saj večinoma vsebujejo vodo in sladkor, ter gazirane pijače, za katere je dokazano, da izredno slabo vplivajo tudi na psihični in ne samo fizični razvoj otroka. Znano je, da zdravniki ob ADHD svetujejo med drugim tudi spremembo prehrane otroka.
Zdravila “futrajo” tudi pri nas, če drugače ne gre! Novodobne neumnosti? Ha, ha, krasen učitelj res, takih si človek prav želiš spoloh pri otrocih s težavami!
Eno so učne težave, te lahko imajo ali pa nimajo nobene veze z ADHD, kajti dokazano dejstvo je, da je večina otrok z ADHD krepko nadpovprečo nadarjenih in sposobnih za učenje! Na ADHD se nimaš kaj “furat”, ker ti sama diagnoza nič ne pomaga in nič ne prinaša. Tudi če ima otrok motnjo ADHD, mu sama diagnoza ne bo prav nič pomagala, pomaga edino to, da se z otrokom drugače dela! Tak otrok ni sposoben koncentracije tako dolgo kot zdrav otrok, se pa počasi, z leti in s pravilnim pristopom da težave zelo zelo omilit, predvsem pa se jih otrok nauči SAM obvladovat. Predstavljaj si, da gre skozi tvojo glavo velemestno avtocestno križišče – tako približno zgleda glava otroka z ADHD. Miljon misli, ki se prehitevajo, miljon impulzov, ki jih je treba obvladovat, tam nekej pa en učitelj, ki zahteva, da se ti osredotočiš na eno samo misel za nadaljnih 20 min. Upoštevaj še, da si ob tem star 8, 9, 10 let. Se znajdeš? Dvomim![/quote]
Njen učitelj je bil res krasen, da ne boš mislila. Zelo se je ukvarjal z njo in sta dosegla velik napredek. Nihče ne pravi, da niso otroci, ki potrebujejo extra posebno pomoč. Veliko pa je staršev, ki kar fantazirajo o tem ADHD, oprosti, to pač vem iz lastnih izkušenj, tako da nehaj napadat vse povprek. Poznam otroka z ADHD, so naredili teste, ne vem, kakšna je družina v kateri živi, ne bom sodila o tem. Vem pa, da so ga umirili brez nekih posebnih odločb in posebnih tremajev v razredu. Kajti da, ko enkrat otrok dobi odločbo starši zahtevajo posebne pogoje zanj in več mu je dovoljeno. Ti moji prijatelji s tem ADHD otrokom pa so rajši vztrajali, da se prilagodi otrok, pri tem pa naj mu učiteljica pomaga, ne pa vsa šola njemu. In res jim je zelo hitro uspelo, tudi s pomočjo res čudovite učiteljice. In otrok ima dobre ocene in mirno sodeluje v razredu brez odločbe.
In poznam še enega otroka, tudi brez odločbe, v šoli se sami trudijo z njo, in zanjo vem, da živi v katastrofi od družine. Na videz pa vse v redu.
Pa da malo tudi odgovorimo avtorici: mnogo raziskav, predvsem ameriških, ugotavlja, da je za ADHD morda kriva sodobna prehrana. Če otrok je veliko industrijsko pripravljene hrane oziroma junk (in mati med nosečnostjo) ima večje možnosti za ADHD. To je zaradi večje prisotnosti kemikalij in pesticidov v pripravljeni hrani ter zaradi prevelike vsebnosti sladkorja, ki seveda že sam po sebi tudi povzroča hiperaktivnost. Danes otroci pijejo enormne količine industrijskih sokov, ki niso več take kvalitete, kot so bili v času našega otroštva, saj večinoma vsebujejo vodo in sladkor, ter gazirane pijače, za katere je dokazano, da izredno slabo vplivajo tudi na psihični in ne samo fizični razvoj otroka. Znano je, da zdravniki ob ADHD svetujejo med drugim tudi spremembo prehrane otroka.[/quote]
pri punčki od moje sestrične so pri njenih 5 letih tudi posumili na ADHD.., pediatrinja je posumila, da je preveč hiperaktivna..on je odsvetovala vse sladkarije, sladke pijače, pije naj samo vodo..in čim manj OH v prehrani…no pri njej se je vse to umirilo, ko so se razmere doma uredile, starša njena sta se namreč ločevala in vse to je vplivalo na njo, vsakodnevno kreganje vpričo otrok itd..tako da ni bil ADHD..v kar jaz itak dvomim, v to diagnozo na sploh..
no v glavnem hotela sem povedat, da na hiperaktvinost sigurno vpila prehrana in preveč sladkorja v prehrani, kot je ta zdravnica svetovala, da naj se mu izogibajo..
Zdravila “futrajo” tudi pri nas, če drugače ne gre! Novodobne neumnosti? Ha, ha, krasen učitelj res, takih si človek prav želiš spoloh pri otrocih s težavami!
Eno so učne težave, te lahko imajo ali pa nimajo nobene veze z ADHD, kajti dokazano dejstvo je, da je večina otrok z ADHD krepko nadpovprečo nadarjenih in sposobnih za učenje! Na ADHD se nimaš kaj “furat”, ker ti sama diagnoza nič ne pomaga in nič ne prinaša. Tudi če ima otrok motnjo ADHD, mu sama diagnoza ne bo prav nič pomagala, pomaga edino to, da se z otrokom drugače dela! Tak otrok ni sposoben koncentracije tako dolgo kot zdrav otrok, se pa počasi, z leti in s pravilnim pristopom da težave zelo zelo omilit, predvsem pa se jih otrok nauči SAM obvladovat. Predstavljaj si, da gre skozi tvojo glavo velemestno avtocestno križišče – tako približno zgleda glava otroka z ADHD. Miljon misli, ki se prehitevajo, miljon impulzov, ki jih je treba obvladovat, tam nekej pa en učitelj, ki zahteva, da se ti osredotočiš na eno samo misel za nadaljnih 20 min. Upoštevaj še, da si ob tem star 8, 9, 10 let. Se znajdeš? Dvomim![/quote]
V moji glavi je od nekdaj milijon misli. Kot otrok se spomnim, da sem pred spanjem imela v glavi cele romane, ki so se začeli na eni točki, končali pa nekje daleč in v nobeni povezavi s prvo točko. Moji možgani non stop meljejo, velemestno križišče je za njih minimalni dosežek.
Pa moram reči, da nimam težav s koncentracijo, lahko se koncentriram, če me potegne IN če hočem. Lahko pa delam 6 stvari naenkrat. Tole s tako delujočimi možgani ni merilo za ADHD.
Verjamem, da je danes več otrok, kot jih je bilo pred leti, nekaj zaradi načina življenja, nekaj zaradi večje odprtosti do otrok s težavami. Vseeno pa mislim, da je vsaj polovica otrok neupravičeno označena s ADHD ali drugimi oblikami psiho-mentalnih motenj.
Moja hči je hiper aktivna, na njej vse dela s polno paro, še ko spi, je v maksimalnem gibanju. Ko kaj dela, dela z obema rokama, ker ji ena ne zadostuje, nogice pa non stop v pogonu. Stara je 5 let. Če se ne bi z njo ukvarjali, jo spodbujali, če ne bi vzgojo prilagajali njeni osebnosti, bi danes tudi jaz hodila okoli zdravnikov in specialistov in iskala taka in drugačna potrdila, ampak z drugačnim pristopom vzgoje, z drugačno pozornostjo, z drugačnim načinom dela z njo, deklica danes lahko sedi in gleda predstavo, lahko sedi in riše, lahko se skoncentrira in posluša, itd. Mi smo njeno aktivnost preusmerili v njen razvoj in napredek. Imam tudi starejšo deklico, ki je pa tako vodljiv otrok, da je lahko za vzor iz knjige o vzgoji. Ampak, takih otrok lahko dobro vzgojiš 20, s tole mlajšo pa je treba trdo delat, da jo vzgojiš.
Ne trdim, da so vsi otroci kot moja mlajša hči in da se da z vsemi speljat z drugačnim načinom vzgoje, seveda obstajajo otroci, ki potrebujejo strokovno pomoč. Trdim le, da je polovica teh otrok neupravičeno na tej pomoči in da pomoč potrebujejo starši, ki niso sposobni vzgoje.
Samo tisti,ki se s tem spopadamo,vemo kako in kaj doživljamo-vsi ostali bolje,da ne komentirate.
ADHD sindom-pomeni motnjo-ni bolezen-kar pomeni,da se ne da zdravit in pozdravit,lahko se jo samo nauči obvladat,da se lažje vklopijo med večino.
Ni nobena novodobna muha-poznana je že 100 let-ker pa gre za motnjo v delovanju možganov in (upam da vsaj to veste,da je le te težko proučevat in je še veliko neznank)-pač te motnje ne moreš poslikat in rečt -tole je narobe.
Kar pa se šole tiče, nimajo ti otroci nobenih privilegijev-samo drugačen način,drugače pa morajo dosegat enake standarde,da napredujejo-če pa smatrajo, da je preveč težav,jih pa v posebne šole vpišejo-in ne vem kateri starš bi si kar zaradi neke po vaše(modne muhe-odločbe)-zmišljeval in bil srečen,da gre njegov otrok pa v posebno šole.
Pa še nekaj pomembnega-ti otroci rabijo ogromno psihološke in razne drugačne terapije,da napredujejo,ki pa so večino samoplačniške-preko zd nič.Tako,da ne verjamem,da bi -vsaj sama devala 40e na uro za strokovno pomoč-terapije zaradi modne muhe.
Se zavedaš, kako žaljiv/a si do vseh družin, ki se s tem spopadajo??
Zelo verjetno je, da ima otrok razno-razne težave, če je družina sesuta, raztreščena, če v njej vlada nasilje, nerazumevanje itd, ampak to nima kaj dosti z ADHD. Tak otrok ima zagotovo čustevne težave, motnje, običajno težave z izražanjem jeze, čustev, pogosto je tudi sam nasilen, saj drugih vzorov in vzrocev niti nima. Pogosto ima o sebi zelo slabo mnenje, kar pa nima kaj dosti skupnega z ADHD!
Tako bi bilo zelo dobro, če se ljudje, ki pojma nimate, kaj je ADHD, ne bi vtikali v debato, o kateri nimate treh čistih, sploh ne na tako žaljiv način. Časi, ko se je ADHD kot diagnozo pisalo kar tako malo na približno, so že nekaj časa – k sreči! – mimo. Za ADHD je tipičen nemir, nezmožnostjo obvladovanja toka misli, pri majhnih otrokih tudi motoritični, fizični nemir, nesposobnost vzdrževanja koncentracije, še sploh pri stvareh, ki niso 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} privlačne, pa tudi pri stvareh, ki otroka zanimajo, a ga tudi zelo hitro nehajo zanimat – otrok bega od ene dejavnosti k drugi, imate občutek, da je na 5 koncih hkrati, na nobeni pa nič ne naredi do konca. Pogosto so ADHD pridružene še kake druge motnje, a za ugotavljanje teh so pristojni psihologi, včasih tudi psihiatri, ne pa sosedova Francka, ki je nekaj brala v Jani![/quote]
Jaz pa mislim da imajo kar prav in se ne strinjam s tabo. Šole res različno pristopajo. Naša je ena takih, ki bi rada imela čimveč otrok z odločbo in DSP. Verjetno se pedagoginja boji za službo. Zato je mojega otroka in mene začela na lepem prepričevat s tem ADHD in celo tabletes so nam že priporočal. Zgolj zaradi težav z branjem. Vedenje je bilo prav vzorno in vedno pohvaljeno. Ker je odličnjak, so začeli prepričevat, da se bo to vse poslabšalo.
Nisem nasedla. Stanje je vedno boljše. S tableti ga ne bi filala, pa če bi imel dober uspeh!
Kar pa jih poznam z “ADHD” pa so vsi iz precej zmedenih družin.
Tudi jaz ne bi vse metala v en koš.Moj tavečji je bil že od prvega razreda hiperaktiven, da ne povem kje vse smo bili ( pa ni bilo neurejenosti doma), dobil je odločbo za pomoč v šoli vsake tri mesece smo imeli psihiatrinjo v Ljubljani -zlata ženska, bil je osem let na tabletah skratka bili so ful problemi.Začetek devetega razreda pa je nehal jemati tablete po svoji odločitvi, in je ta motnja izzvenela, z psihiatrinjo pa se še nekje na pol leta vidita in malo pogovorita in ona sama pravi da je vse ok.So mi pa razložili, da je možno da je ta motnja prišla od zahiranosti pri rojstvu.
Vidiš, ti lahko, če hočeš, oseba z ADHD pa lahko še tako hoče, pa NE MORE!
Motorični, gibalni nemir ni merilo za ADHD. Dokler so gibi hoteni in pretežno nadzorovani, ni s tem nič narobe. Sploh ne pri 5 letih.
Če, če, če – vse to se da, dokler je otrok doma, dokler je v stiku z ljudmi, ki so se mu pripravljeni prilagajat! Šola to ni! Šola brez paprija ne dela a ma baš ništa in še ko ima papir gleda, da pride mimo njega po liniji najmanjšega možnega odpora. V šoli NI NOBENIH prilagoditev, če zanje ni črno na belem zapisano, da so potrebne. N-O-B-E-N-I-H!!!! In še enkrat – tvoja LAHKO, mnogi NE MOREJO, pa če bi še tako radi! Razumeš? Gluh ne sliši, pa če se prelomi! Kolikorat sem v 16 letih dela slišala “tako bi rad, povejte mi, kako naj?!” ali “Kaj bi dal, da bi lahko nadzoroval svojo glavo” ipd. NE MOREJO!
Kak otrok je tudi tak vmes, ki ne paše v noben predalček, pa ima različne težave in morda doma še -po tvoje! – nesposobne starše. Kdaj smo postali tako brezobzirni, da nam je za take otroke vseeno in nam gre celo na živce, če dobijo pomoč, ki jo potrebujejo, pa jim je doma ne znajo dat? So otroci krivi, da imajo manj sposoben starše? Naj otroci plačajo ceno? Se vam sploh sanja, skozi kaj gre družina otrok, ki sprožijo postopek usmerjanja? 4-5 stokovnjakov pregleda vsakega “kandidata” za odločbo in že kakih 5 let je, odkar je pridobitev odločbe projekt. Da se odločbo pridobi, traja v povprečju okoli 2 leti! Kaj vse počno starši in otroci sami, da si pri motnji pomagajo – beležke, listki, zapisi po rokah, listki vsepovsod z opozorili, kako se obnašat, kaj ne smem, kaj moram, – vse živo počnejo in ja, en majhen {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} staršev je tudi popolnih luzerjev in tem otrokom je daleč najtežje. Kdo vam daje pravico, da se obnje spotikate?
Super za vašega otroka! Vsi smo veseli takih, pri katerih gre le za obdobje in mine samo od sebe. Tablet noben ne dobi kar tako, ker je ena rekla, da bi blo fajn, ampak po temeljiti psihiatrični (in ne psihološki!) obravnavi, vsekakor ne zgolj na osnovi enega obiska!
To o zmedenih družinah pa – lahko je žalit in obsojat, težje je pomagat. Kot strokovna delavka poznam kar precej otrok iz povsem pošlihtanih, ljubečih, toplih, sposobnih družin z diagnozo ADHD in Asperger, je pa res, da se taki otroci prej sestavijo in prej opomorejo, kot tisti, ki pomoči doma nimajo. Tisti še toliko bolj rabijo pomoč od zunaj!
Vidiš, ti lahko, če hočeš, oseba z ADHD pa lahko še tako hoče, pa NE MORE!
Motorični, gibalni nemir ni merilo za ADHD. Dokler so gibi hoteni in pretežno nadzorovani, ni s tem nič narobe. Sploh ne pri 5 letih.
Če, če, če – vse to se da, dokler je otrok doma, dokler je v stiku z ljudmi, ki so se mu pripravljeni prilagajat! Šola to ni! Šola brez paprija ne dela a ma baš ništa in še ko ima papir gleda, da pride mimo njega po liniji najmanjšega možnega odpora. V šoli NI NOBENIH prilagoditev, če zanje ni črno na belem zapisano, da so potrebne. N-O-B-E-N-I-H!!!! In še enkrat – tvoja LAHKO, mnogi NE MOREJO, pa če bi še tako radi! Razumeš? Gluh ne sliši, pa če se prelomi! Kolikorat sem v 16 letih dela slišala “tako bi rad, povejte mi, kako naj?!” ali “Kaj bi dal, da bi lahko nadzoroval svojo glavo” ipd. NE MOREJO!
Kak otrok je tudi tak vmes, ki ne paše v noben predalček, pa ima različne težave in morda doma še -po tvoje! – nesposobne starše. Kdaj smo postali tako brezobzirni, da nam je za take otroke vseeno in nam gre celo na živce, če dobijo pomoč, ki jo potrebujejo, pa jim je doma ne znajo dat? So otroci krivi, da imajo manj sposoben starše? Naj otroci plačajo ceno? Se vam sploh sanja, skozi kaj gre družina otrok, ki sprožijo postopek usmerjanja? 4-5 stokovnjakov pregleda vsakega “kandidata” za odločbo in že kakih 5 let je, odkar je pridobitev odločbe projekt. Da se odločbo pridobi, traja v povprečju okoli 2 leti! Kaj vse počno starši in otroci sami, da si pri motnji pomagajo – beležke, listki, zapisi po rokah, listki vsepovsod z opozorili, kako se obnašat, kaj ne smem, kaj moram, – vse živo počnejo in ja, en majhen {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} staršev je tudi popolnih luzerjev in tem otrokom je daleč najtežje. Kdo vam daje pravico, da se obnje spotikate?
Super za vašega otroka! Vsi smo veseli takih, pri katerih gre le za obdobje in mine samo od sebe. Tablet noben ne dobi kar tako, ker je ena rekla, da bi blo fajn, ampak po temeljiti psihiatrični (in ne psihološki!) obravnavi, vsekakor ne zgolj na osnovi enega obiska!
To o zmedenih družinah pa – lahko je žalit in obsojat, težje je pomagat. Kot strokovna delavka poznam kar precej otrok iz povsem pošlihtanih, ljubečih, toplih, sposobnih družin z diagnozo ADHD in Asperger, je pa res, da se taki otroci prej sestavijo in prej opomorejo, kot tisti, ki pomoči doma nimajo. Tisti še toliko bolj rabijo pomoč od zunaj![/quote]
Ne vem, če si res strokovna delavka. Zato, ker si res čisto preveč agresivna in čeprav nas obtožuješ, da sodimo, ti sama sodiš. Morda imaš izobrazbo kakšno podobno, vsekakor pa nisi zaposlena v fohu. Ker sicer, zakaj si tule gor? Še nisem slišala, da imajo psihologi cajt in veselje viset na online forumih in se z blatom obmetavat mame.
Vidiš, ti lahko, če hočeš, oseba z ADHD pa lahko še tako hoče, pa NE MORE!
Motorični, gibalni nemir ni merilo za ADHD. Dokler so gibi hoteni in pretežno nadzorovani, ni s tem nič narobe. Sploh ne pri 5 letih.
Če, če, če – vse to se da, dokler je otrok doma, dokler je v stiku z ljudmi, ki so se mu pripravljeni prilagajat! Šola to ni! Šola brez paprija ne dela a ma baš ništa in še ko ima papir gleda, da pride mimo njega po liniji najmanjšega možnega odpora. V šoli NI NOBENIH prilagoditev, če zanje ni črno na belem zapisano, da so potrebne. N-O-B-E-N-I-H!!!! In še enkrat – tvoja LAHKO, mnogi NE MOREJO, pa če bi še tako radi! Razumeš? Gluh ne sliši, pa če se prelomi! Kolikorat sem v 16 letih dela slišala “tako bi rad, povejte mi, kako naj?!” ali “Kaj bi dal, da bi lahko nadzoroval svojo glavo” ipd. NE MOREJO!
Kak otrok je tudi tak vmes, ki ne paše v noben predalček, pa ima različne težave in morda doma še -po tvoje! – nesposobne starše. Kdaj smo postali tako brezobzirni, da nam je za take otroke vseeno in nam gre celo na živce, če dobijo pomoč, ki jo potrebujejo, pa jim je doma ne znajo dat? So otroci krivi, da imajo manj sposoben starše? Naj otroci plačajo ceno? Se vam sploh sanja, skozi kaj gre družina otrok, ki sprožijo postopek usmerjanja? 4-5 stokovnjakov pregleda vsakega “kandidata” za odločbo in že kakih 5 let je, odkar je pridobitev odločbe projekt. Da se odločbo pridobi, traja v povprečju okoli 2 leti! Kaj vse počno starši in otroci sami, da si pri motnji pomagajo – beležke, listki, zapisi po rokah, listki vsepovsod z opozorili, kako se obnašat, kaj ne smem, kaj moram, – vse živo počnejo in ja, en majhen {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} staršev je tudi popolnih luzerjev in tem otrokom je daleč najtežje. Kdo vam daje pravico, da se obnje spotikate?
Super za vašega otroka! Vsi smo veseli takih, pri katerih gre le za obdobje in mine samo od sebe. Tablet noben ne dobi kar tako, ker je ena rekla, da bi blo fajn, ampak po temeljiti psihiatrični (in ne psihološki!) obravnavi, vsekakor ne zgolj na osnovi enega obiska!
To o zmedenih družinah pa – lahko je žalit in obsojat, težje je pomagat. Kot strokovna delavka poznam kar precej otrok iz povsem pošlihtanih, ljubečih, toplih, sposobnih družin z diagnozo ADHD in Asperger, je pa res, da se taki otroci prej sestavijo in prej opomorejo, kot tisti, ki pomoči doma nimajo. Tisti še toliko bolj rabijo pomoč od zunaj![/quote]
Ne vem, če si res strokovna delavka. Zato, ker si res čisto preveč agresivna in čeprav nas obtožuješ, da sodimo, ti sama sodiš. Morda imaš izobrazbo kakšno podobno, vsekakor pa nisi zaposlena v fohu. Ker sicer, zakaj si tule gor? Še nisem slišala, da imajo psihologi cajt in veselje viset na online forumih in se z blatom obmetavat mame.[/quote]
jaz bi kar verjela, da je kakšna socialna delavka, ker ker to ki jo jaz poznam in kakšne slišim od koga drugega…bi morale te ženske imet prepoved dela z ljudmi…
tam so same zase in za svojo plačo, ne pa za nas in za vas..
Vidiš, ti lahko, če hočeš, oseba z ADHD pa lahko še tako hoče, pa NE MORE!
Motorični, gibalni nemir ni merilo za ADHD. Dokler so gibi hoteni in pretežno nadzorovani, ni s tem nič narobe. Sploh ne pri 5 letih.
Če, če, če – vse to se da, dokler je otrok doma, dokler je v stiku z ljudmi, ki so se mu pripravljeni prilagajat! Šola to ni! Šola brez paprija ne dela a ma baš ništa in še ko ima papir gleda, da pride mimo njega po liniji najmanjšega možnega odpora. V šoli NI NOBENIH prilagoditev, če zanje ni črno na belem zapisano, da so potrebne. N-O-B-E-N-I-H!!!! In še enkrat – tvoja LAHKO, mnogi NE MOREJO, pa če bi še tako radi! Razumeš? Gluh ne sliši, pa če se prelomi! Kolikorat sem v 16 letih dela slišala “tako bi rad, povejte mi, kako naj?!” ali “Kaj bi dal, da bi lahko nadzoroval svojo glavo” ipd. NE MOREJO!
Kak otrok je tudi tak vmes, ki ne paše v noben predalček, pa ima različne težave in morda doma še -po tvoje! – nesposobne starše. Kdaj smo postali tako brezobzirni, da nam je za take otroke vseeno in nam gre celo na živce, če dobijo pomoč, ki jo potrebujejo, pa jim je doma ne znajo dat? So otroci krivi, da imajo manj sposoben starše? Naj otroci plačajo ceno? Se vam sploh sanja, skozi kaj gre družina otrok, ki sprožijo postopek usmerjanja? 4-5 stokovnjakov pregleda vsakega “kandidata” za odločbo in že kakih 5 let je, odkar je pridobitev odločbe projekt. Da se odločbo pridobi, traja v povprečju okoli 2 leti! Kaj vse počno starši in otroci sami, da si pri motnji pomagajo – beležke, listki, zapisi po rokah, listki vsepovsod z opozorili, kako se obnašat, kaj ne smem, kaj moram, – vse živo počnejo in ja, en majhen {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} staršev je tudi popolnih luzerjev in tem otrokom je daleč najtežje. Kdo vam daje pravico, da se obnje spotikate?
Super za vašega otroka! Vsi smo veseli takih, pri katerih gre le za obdobje in mine samo od sebe. Tablet noben ne dobi kar tako, ker je ena rekla, da bi blo fajn, ampak po temeljiti psihiatrični (in ne psihološki!) obravnavi, vsekakor ne zgolj na osnovi enega obiska!
To o zmedenih družinah pa – lahko je žalit in obsojat, težje je pomagat. Kot strokovna delavka poznam kar precej otrok iz povsem pošlihtanih, ljubečih, toplih, sposobnih družin z diagnozo ADHD in Asperger, je pa res, da se taki otroci prej sestavijo in prej opomorejo, kot tisti, ki pomoči doma nimajo. Tisti še toliko bolj rabijo pomoč od zunaj![/quote]
ne, ne, ne.
Tablete so nam ponujali na drugem obisku pri psihiatru. Ta obisk je bil zelo zelo površen. Prvič je bilo:
Kako si? Kakšna je vaša družina? Kaj počneš ko prideš domov?… To je vse.
Drugič je pa samo zvezke pregledovala in nič spraševala. POnujala pa je tablete.
Ne me prepričevat s tem sistemom, ki je čist zgrešen in umetno filajo otroke noter, če le starši nasedejo.
Je tako, da ko si enkrat v sistemu preiskav pač moraš dat vse skozi. Veliko otrok pri nas je po nepotrebnem. Sistem pač mora laufat, da se upravičijo.
Nekateri pa so res potrebni pomoči, ne rečem da ne.
No, če je tole, kar je 5 dag napisala, agresivno, potem pa – zbogom pamet! Kar je ta ženska napisala, je čisto res, do pike drži. Šli skozi vse to in še kaj več in kdor nima odločbe, nima pravice do nobenih prilagoditev, v šoli že ne. O agresivnosti imajo pa po mojih izkušnjah največ za povedat prav tisti, ki so sami najbolj agresivni. Ti to lepo dokazuješ 🙂 🙂
Hm, definiraj “ponujala”. Nam so pri prvem obisku povedali: imate več možnosti: lahko greste po tej poti, po tej, ali po tej, lahko greste tudi s tableti. Vsaka od teh poti ima svoje prednosti in slabosti – in so nam našteli, kaj kak način pomeni. Za tablete so nam povedali, da bo šola najbolj zadovoljna, najmanj bomo imeli pritožb in dela z njo, bo pa najmanj koristilo otroku. Pravzaprav pa niti ni nujno, da bo res tako zaleglo, kot obljublja proizvajalec. Dali so nam zvezčič s + in -. Ko smo se seznanili s stranskimi učinki, nikoli več noben ni resno razmišljal o njih. Jaz tega ne jemljem za ponujanje, pač povedali so nam tudi za to možnost, kot vse druge. Odločili smo se za večsmerno terapijo – klinični psiholog za celo družino, ne samo za otroka, ker če doma ne delaš ciljano, je vse brez veze, hkrati je tak otrok še kako veliko breme za celo familjo, tudi brate in sestre, specialni pedagog, senzorična terapija, vmes eno leto klamatske alge in omega maščobe, v šoli še socialni pedagog. Po 6 letih intenzivnih terapij danes lahko rečemo, da smo na konju, ampak garanja je pa toliko za tem, da se nikomur, ki ni šel skozi to, niti sanja ne. Otrok z ADHD ni edinec in vsi ostali so … ma ni primerjave sploh, ko da jih sploh ni.
Tisti, ki so se resnicno srecali s to motnjo vedo, da je to hudicevo tezko. Ucim otroka s to motnjo in je zelo naporno, velikokrat se postavim v vlogo njegove matere in se mi zelo smili. Tak otrok brez terapije enostavno ne funkcionira, oz. telo zaradi premalo notranje energije samo sebe pretirano vzpodbuja in rezultat je tak kot je. Vzgoja in odnos nista vzroka, sta pa pozna, ce tukaj ni vse ok.
Kljub temu, da mi ta otrok posteno hodi po zivcih, se trudim, da nama obema olajsam situacijo in delo. Imam sreco, da ima ta otrok moj predmet v osnovi rad, tam kjer tega ni, je izredno tezko. Ostali otroci zelo trpijo in jim ni lahko.
To je tako kot pri kolikah, ce se sprasujes, ce jih otrok ima, jih zagotovo nima. Tudi tukaj je jasno, da gre za to motnjo.