Nikakor ne posplošujem, ampak, mi pa je zanimivo. Bila sem na obletnici valete, povabili so me kot bivšo razredničarko. Bili so moji prvi, ki smo jim učiteljice v žargonu rekle “moji”. Prišli so skoraj vsi, sedaj so malo pred tridesetimi, torej generacija, ki jo kriza najbolj “tepe”. In lej učenci, ki so bili v OŠ povprečni do slabi, so uspeli, danes so obrtniki, od zidarjev, keramičarjev, avtomehanikov, frizerk…..tista najbolj izločena punca, ki jo je njena mati rodila v dokaj poznih letih, jo zelo konzervativno oblačila, je danes nekako najbolj uspešna. Kmalu po končani srednji zdravstveni, se je zaposlila v Avstriji, si poiskala partnerja in je danes samozavestna in uspešna.
Tisti “tanajperspektivnejši” pa razen dveh, ki sta uspela, se nekak niso znašli v sistemu, večina jih je brezposelnih, nekateri imajo končane faxe, nekateri ne, živijo pri starših in brezperspektivno jamrajo čez sistem, ki jim kot intelektualcem, ne daje možnosti, nihče od njih ne upa v tujino. Fant, ki je ob končani OŠ bil nekako daleč nad povprečjem, kasneje tudi zlati maturant, pa nekako najbolj propada, faxa ni končal, delal še nikoli, mati in oče sta nad njim obupala, ga tudi ni bilo na obletnico, so pa drugi povedali, cele dneve je v hiši, z nikomer noče stika, ko ga je ena od sošolk ogovorila, če se vidita na obletnici, ji je rekel, da se on teh stvari ne udeležuje. Druga dva, ki sta bila perspektivna športnika, zapita in klošarita naokoli.
Bolj ko razmišljam o tem, bolj mi je jasno (no bilo mi je že takrat, ko sem iz JU odšla v gospodarstvo), da smo z nekimi blesavimi šolskimi reformami, zahebali več generacij, ali pa tudi ne, glede na dejstvo, da je uspelo tistim iz družbene spodnje polovice.
Kaj pa vi pravite?

da imamo zanič šolski sistem, ki namensko ne prepozna pravočasno talentiranih ljudi, še sreča, da so kot posamezniki dovolj pogumni in jih trdna volja žene naprej.

Jaz sem nekje podobne generacije.
V OŠ nepriljubljena, osamljena, tarča posmeha, ker smo bili doma revni, ker sem bila iz disfunkcionalne družine. Brez prijateljev. Osamljena. POsmehovali so se mi kako sem grda. Edino, ko so rabili pomoč pri učenju, nalogah sem bila dobra zanje.
V SŠ nekaj podobnega. V glavnem ves čas grda račka, nezanimiva za ostale, niso me sprejeli v družbo. Vedno pa so se obrnili name, ko so me rabili za pomoč. Neumnica sem mislila, da moram vsem pomagat, čeprav so bili podn.
Faks sem sicer končala. Nekaj časa brezposelna, delala priložnostna dela. Sedaj imam službo, ampak ne nekaj perspektivnega. Še vedno grdi raček, še vedno brez družbe, še vedno samska.
Tako, da poden takrat, poden danes.

Ja včasih je bilo tako, da na obrtniške šole grejo tisti “bolj zabiti”, dvojkarji, trojkarji. Odličnjaki in prav dobri pa na gimnazije. Medtem ko smo se gimnazijci pripravljali za fakse, so naši sovrstniki iz obrtniški šol že imeli poklice in dejansko že službe. Potem smo gimnazijci celi ponosni šli na fakse in bluzili sem pa tja, oni drugi pa so že pridobivali delovno dobo in izkušnje in napredovali v svojem poklicu.

Pa imamo zdaj generacije nekoč odličnih in pravdobrih, sedaj pa brezposelnih FDV-jevcev, “filozofov” in družboslovcev… Oni nekdanji dvojkarji in trojkarji pa si mislijo svoje.

Veš kaj še opažam, da se ta prepad med njimi, s tem ko so dvojkarji in trojkarji uspeli, le še poglablja. Drug drugega močno prezirajo.

Ti naj bi bila učiteljica? Torej visoko izobražena? Naj bi bila razgledana in pametna, vsaj povprečno, glede na izobrazbo, če ne nadpovprečno. Oprosti, ampak si živi dokaz, da je naš šolski sistem popolnoma zgrešen, če lahko tako ozkogledi, slepi in neobjektivni ljudje, kot si ti, priklamfajo do diplome in so potem celo učitelji, učijo druge! Uboga Slovenija s takimi učitelji!

Zelo posplošuješ! Celo tako ti bom rekla, ne verjamem tvoji zgodbi. Verjamem, da se tebi zdi resnična, ker si videla samo tisto, kar si hotela videti, ni pa to realna slika.
Verjamem, da se je kateri super odličnjak ali športnik zapil, zlati maturant propadel na faksu, da je kak povprečnež postal super poslovnež in da podpovprečneži s svojimi obrtniškimi poklici dobro služijo, ampak če bi ti bila sposobna pogledati širše, bi videla, da so to izjeme. Koliko frizerk pa drugače poznaš, da imajo svoj salon in super služijo? Ja, včasih se je dalo, danes pa gremo ženske k frizerju samo kot je nujno zlo in posledično je frizerjem standard padel na tretjino zaslužka prejšnjih let. Prav tako vsem obrtnikom. Denarja ni v obtoku, ljudje delajo samo kar je nujno, pa še to probajo veliko narediti sami. Nekdo z diplomo, izobrazbo in širino bi to videl.

Ne trosite neumnosti. Pri nas ni nobenih zgodb o grdem račku, ki je postal labod.
Tisti, ki smo bili takrat luzerji, smo še danes.

Jah, verjamem za prezir, gre za obrambni mehanizem…

Pravzaprav, če bi dobro brala, bi vedela, da sedaj ne učim več. Z možem imava podjetje, ki zaenkrat še dobro stoji. Na vprašanje koliko frizerk poznam, ti lahko odgovorim, da enih pet. Moji se moram vedno kak teden prej najaviti, prav tako pedikerki. Frizerski saloni, mimo katerih se vsakodnevno vozim, imajo vedno kak avto na parkirišču in noben ni zaprt. Pa preden se še bolj raztogotiš, ti naj povem, da sem iz okolice malega Štajerskega mesta, kjer ni nekih bajnih služb.
Pa dobro si preberi moj prvi stavek.

moja hči je bila v OŠ na repu. tako daleč smo bili, da so ji učiteljice bojda čez prste pogledale pri ocenah in na koncu je končala z zadostnimi dvojkami. šla je na tirletno poklico šolo, ker na željeno srednjo niti v sanjah ni mogla. pa potem? končala je poklicno, šla v večerno in naredial tudi tisto srednjo, šla dalje na faks in danes je točno to, kar si je že v otroštvu želela biti. hb pa dela z otroki in jim lahko iz prve roke pove, da svet ni tako črn, kot jim ga prevečkrat predstavljajo odrasli ter da se z voljo in odločnostjo da priti daleč. nekateri njeni v OŠ odlični sošolci pa so točno tam, kjer piše tudi avtorica posta. doma, zafrustrirani in negativno nastorjeni do onih, ki jim je uspelo uresničit sanje.

Naš šolski sistem , predvsem pa nekateri pedagogi so bili in so še vedno skrajno pristranski, kar se otrokovih sposobnosti tiče. Sem mnenja, da sposobnosti otroka določajo na podlagi spola, socialnih okoliščin iz katerih izhaja otrok , nikakor pa ne izhajajo iz otrokovih sposobnosti. So pristranski pri ocenjevanju otrok.

Bom navedla primer.

Otrok v petem razredu je bil namensko diskriminiran iz strani učitelja matematike. Otrok je bil zaprt vase, prestrašen, skratka izhajaj iz zelo de funkcionalne družine iz podeželskega okolja , otrok je bil zanemarjen, poleg tega pa deležen še šikaniranja iz strani učitelja matematike , ki ga je takoj opredelil kot manj sposobnega zgolj na podlagi predhodnih navedenih faktorjev.

Otrok je posledično zaradi pritiskov in očitnega zaničevanja iz strani tega učitelja imel zaključeno negativno. Čeprav je imel predhodno zaključene ocene 3 ali 4.

Ta primer se je dogajal pred 24 leti. Tega otroka je rešil pred ponavljanjem razreda takratni ravnatelj J. K.
današnji vodja ene od poslanskih skupin, ki se je zavzel zanj ter pa tudi razredničarka. Kajti otrok je imel zelo solidne ocene pri vseh ostalih predmetih, in bilo je očitno, da je bilo pri predmetu matematike nekaj hudo narobe.
Učitelj matematike ni nikoli odgovarjal za svoje grehe, ta otrok pa je kasneje matematiko opravil na splošni maturi.

čez nekaj let je ta otrok srečal tega učitelja na vlaku. Učitelj se je več kot očitno vrgel v alkohol in dobil svojo kazen.

.

Tega pa res ne razumem. Pa kje ti to živiš, da moraš 1 teden preje se domenit pri frizerju?
Jaz se še v življenju nisem prej dogovarjala. Grem, če je gužva pa grem h komu drugemu ali pa kak drug dan. Da bi se pa morala en teden prej dogovarjat… aja, mi navadni smrtniki hodimo k navadnim frizerjem, ne nekim ekstra posebnim.

Mi je pa zanimivo, očitno si v življenju uspela. Torej, če prav sklepam, si imela zanič ocene v šoli. Kako si potem lahko postala učiteljica? Ni čudno, da je šolski sistem tak, če pa vsi ta najslabši postanejo učitelji.

kot ti avtorica, verjetno zato, ker živim v vaškem okolju, ki je bolj “prijazno”, do tistih, ki znajo ne le z glavo, pač pa tudi z rokami. Tisti, ki kao znajo z glavo, so šli v mesta, kjer bi naj bilo tam bolj primerno okolje za njih, za njihov kreacizem. Žal uspejo redki, oz. uspejo tisti, ki imajo veze. Vsi moji sošolci iz nekih družboslovnih faxov so več ali manj neuspešni, delati nočejo ali pa ne znajo, čakajo na nevemkaj in se norčujejo iz tistih, ki so uspeli.

Jaz sem tudi pri tridesetih. Tudi sama opažam, da tisti podpovprečni vedno najdejo neko obrtniško delo. Apmak da bo jasno, taka dela so garaška, naporna in slabo (če sploh so) plačana. Delajo po cele dneve in domov hodijo popolnoma izžeti. Ja delo pa imajo.
Mi, ki smo končali fakse smo večinoma na borzi dela. Smo izrazito ponižana generacija. 16 let garaškega šolanja, učenja in odrekanja prostočasnim dejavnostim je šlo dobesedno v nič. Toliko let smo verjeli v lepše čase ki nas čakajo..zdaj pa, ko iščeš službo si pa ničvredna smet. Če ti že kdo ponudi službo, boš delal za minimalca pod strogimi nečloveškimi pogoji.
Ja, kriv je bil sistem. Pridelal je same šolane in nadudlane piflarje, katerim je šola dala občutek da se učijo in plonkajo za učitelje. Gledali smo starše, ki so se v bivši jugi dobesedno pasli po pisarnah in pili kavice, ter sanjali da bomo tudi mi dobili bolje plačana delovna mesta kjer se bomo prav tako skrivali v pisarni za kakšnim fikusom in do treh pili kavico.
Tej generavciji je manjkala spodbuda da bi lansirali lasntne ideje, inovacije, da bi bili domiselni. Šolski sistem nas je delal pasivne in slepo smo mu sledili. Danes smo pa kup kože brez lastne hrbtenice. Vsi čakamo da nam bo kdo dal službo, v resnici pa bi morali sami postaviti podjetje z novimi idejami. Smo pač pogubljena generacija, katero je šolski sistem popolnoma izmaličil.

Pri nas pa tisti, ki so v OŠ komaj lezli z ocenami. So sedaj še bolj na dnu. SŠ niso spacali, pristali so na Zavodu, nekateri v alkoholu. Punce so ponavadi hitro rodile, zdaj že ločene, z zanič službo.
Očitno smo taka generacija, kjer ni številnih pravljičnih primerov uspešnežev.

Tega pa res ne razumem. Pa kje ti to živiš, da moraš 1 teden preje se domenit pri frizerju?
Jaz se še v življenju nisem prej dogovarjala. Grem, če je gužva pa grem h komu drugemu ali pa kak drug dan. Da bi se pa morala en teden prej dogovarjat… aja, mi navadni smrtniki hodimo k navadnim frizerjem, ne nekim ekstra posebnim.

Mi je pa zanimivo, očitno si v življenju uspela. Torej, če prav sklepam, si imela zanič ocene v šoli. Kako si potem lahko postala učiteljica? Ni čudno, da je šolski sistem tak, če pa vsi ta najslabši postanejo učitelji.[/quote]

OŠ sem končala še pod prejšnjim režimom, tako, da je primerjava mojega učnega uspeha, z uspehi današnjih OŠ, brezvezna. Sem bila pa vedno dobra učenka, odlična pa nikoli. In moj sošolec, ki je bil edini odličnjak, je uspešen, je moj mož.

Kot toliko ostalih stvari tudi tukaj ni vse črno / belo.

Moj sin je te generacije, mogoče malo mlajši (25 let). Bil je odličnjak v šoli, prav dober v gimnaziji. Nadaljeval je na strojni fakulteti, kjer je bilo njegovo povprečje ocen okoli 9. In, ko je po prvi stopnji dobil službo in ni nadaljeval študija, sva bila oba z možem šokirana. Pa je dejal, da ima raje službo sedaj in dela v svojem poklicu, kot pa kot magister mogoče sploh zaposlitve ne bo dobil.
Po prvem letu pripravništva je dobil delo za nedoločen čas. Brez vez, poznanstev in ostalih privilegijev.
Mnogo njegovih študijskih kolegov pa še vedno študira, nekateri pa res nimajo končane niti prve stopnje. Tako da posploševati ne gre!

PS: se je pa izkazalo, da pišče več od kure ve! 😉

Nisi pa razložila kako čudo od frizerja imaš, da se moraš en teden prej najavit. Jaz pa grem, ko imam čas. Sem drugače zablužen primerek, neuspešna ženska, amapk pri frizerju me pa vseeno vzamejo brez prednajave.

Pravzaprav, če bi dobro brala, bi vedela, da sedaj ne učim več. Z možem imava podjetje, ki zaenkrat še dobro stoji. Na vprašanje koliko frizerk poznam, ti lahko odgovorim, da enih pet. Moji se moram vedno kak teden prej najaviti, prav tako pedikerki. Frizerski saloni, mimo katerih se vsakodnevno vozim, imajo vedno kak avto na parkirišču in noben ni zaprt. Pa preden se še bolj raztogotiš, ti naj povem, da sem iz okolice malega Štajerskega mesta, kjer ni nekih bajnih služb.
Pa dobro si preberi moj prvi stavek.[/quote]

Frizerji delajo za minimalca, če nimajo svoj salon. Če imajo svoj salon, so tu dodatni stroški, delajo cel dan sami, ker ni več toliko zaslužka, da bi plačali še enega delavca.
Keramičarji so včasih računali kvadrat od 20€ naprej, danes ga dobiš že za 10 ali 12€/m2.
Pleskarja dobiš za 2,5€ na kvadrat z njegovim materialom.
Živim v Ljubljaniin vsak dan vidim, kako se saloni zapirajo, kako obrtniki propadajo.

Mogoče je pri vas na Štajerskem drugače, ko vsi vlečejo socialne, delajo na črno in potem seveda lahko visijo pri frizerju vsak drugi dan.
Ampak spet, ti kot izobraženka, bi morala poznati situacijo po celi Sloveniji in le v svoji vasi. Sreča naša, da si šla ven iz šolstva!

Pravzaprav, če bi dobro brala, bi vedela, da sedaj ne učim več. Z možem imava podjetje, ki zaenkrat še dobro stoji. Na vprašanje koliko frizerk poznam, ti lahko odgovorim, da enih pet. Moji se moram vedno kak teden prej najaviti, prav tako pedikerki. Frizerski saloni, mimo katerih se vsakodnevno vozim, imajo vedno kak avto na parkirišču in noben ni zaprt. Pa preden se še bolj raztogotiš, ti naj povem, da sem iz okolice malega Štajerskega mesta, kjer ni nekih bajnih služb.
Pa dobro si preberi moj prvi stavek.[/quote]

Avtorica zgoraj, ki te je skritizirala, ima v nečem prav.
Za neuspeh “taboljših” (pa tudi “taslabši” bi lahko uspeli še bolj, kot navidez so) je kriv šolski sistem (in siceršnja sružbena klima), katerega del si bila takrat tudi ti. Sicer pa to v zapisanem potrjuješ, saj si očitno oseba, ki sicer zmore videti posledice, ne zmore pa analizirati vzroke za nastale posledice ….

BTW: pogrešam omembo inženirjev v celi zgodbi. Kaj so vsi “taboljši” sli študirat neproduktivne družboslovne poklice??

@konček resnice v polemiki: tukaj imaš zgodbo! 😛

Ne vem zakaj potem pri nas, tudi Štajerskem, frizerke jamrajo, da so brezposlene. Tiste, ki so zaposlene jamrajo, da jim manjka strank. Da jim promet pada. Tiste, ki nimajo svojega salona jamrajo kako morajo vse požreti, kar jim šefica naloži, delajo pa za minimalca? Na kateri Štajerski ti živiš?
Bivša učiteljica pa tako nerazgledana? Upam, da niso vse učiteljice take.
Sploh pa ne vem od kje tebi toliko zgodb o uspehu? V našem razredu jih ni. Uspešna je recimo ena zdravnica pa par sošolcev s faksa. Kar se pa OŠ sošolcev tiče pa ni nobene uspešne zgodbe, vključno z mano. Redko kdo je sploh prilezel do nekega povprečja. Večinoma so močno spodaj.

Pravzaprav, če bi dobro brala, bi vedela, da sedaj ne učim več. Z možem imava podjetje, ki zaenkrat še dobro stoji. Na vprašanje koliko frizerk poznam, ti lahko odgovorim, da enih pet. Moji se moram vedno kak teden prej najaviti, prav tako pedikerki. Frizerski saloni, mimo katerih se vsakodnevno vozim, imajo vedno kak avto na parkirišču in noben ni zaprt. Pa preden se še bolj raztogotiš, ti naj povem, da sem iz okolice malega Štajerskega mesta, kjer ni nekih bajnih služb.
Pa dobro si preberi moj prvi stavek.[/quote]

Frizerji delajo za minimalca, če nimajo svoj salon. Če imajo svoj salon, so tu dodatni stroški, delajo cel dan sami, ker ni več toliko zaslužka, da bi plačali še enega delavca.
Keramičarji so včasih računali kvadrat od 20€ naprej, danes ga dobiš že za 10 ali 12€/m2.
Pleskarja dobiš za 2,5€ na kvadrat z njegovim materialom.
Živim v Ljubljaniin vsak dan vidim, kako se saloni zapirajo, kako obrtniki propadajo.

Mogoče je pri vas na Štajerskem drugače, ko vsi vlečejo socialne, delajo na črno in potem seveda lahko visijo pri frizerju vsak drugi dan.
Ampak spet, ti kot izobraženka, bi morala poznati situacijo po celi Sloveniji in le v svoji vasi. Sreča naša, da si šla ven iz šolstva![/quote]

Ta je pa dobra.

Pa še odgovor na frizersko vprašanje: moja frizerka ima salon še enih 15 let, pri njej je zaposlena še ena, ki je tam že od začetka, ter njena hči. kako imajo razporejeno delo me ne zanima, dejstvo je, da ko pokličem, se zmeniva za termin, ki je včasih lahko čez dva dni, včasih pa čez teden in nikoli nisem edina stranka v salonu.

Nihče pa ne pove, kakšen bi moral biti ta šolski sistem, da bi vam ustrezal? Vsi polni kritike, idej pa nobenih.

Zakaj? Kaj pa je sedaj drugače od prej? Isti učni program, enako nesposobne učiteljice, enako zanemarjanje nadarjenih ter hkrati toleriranje nesposobnih, ….
Če pa se že hvališ s svojimi šolskimi leti pod prejšnim režimom, kako to da so rezultati tvojega dela tako porazni???
Očitno je nekaj narobe, da tvoji odličnjaki niso v OŠ dobili prave popotnice za naprej!