Najdi forum

oh, pa ne že spet da depresija

Spet tonem v stanje, ki je po tistem vprašalniku, ki ga dobiš pri zdravniku, že pravzaprav depresija. Zgodilo se mi je pred leti, ko sem se ločevala, zdaj me pa spet vleče dol in vse bližje breznu.
Takrat se nisem odločila za tablete in po pol leta se je stanje popravilo. Nisem bila pa tako v redu kot pred tem, recimo, da sem bila na 90 procentih v primerjavi s prej.
Težko delam, nimam volje za pospravljanje, kuhanje in vse te obveznosti, ne ljubi se mi učiti z otroki in jim pomagati pri nalogah, muka mi je iti v trgovino, muka mi je iti med ljudi, vse dneve bi prečepela na compu, pred TV. Zapravljam denar na spletnih trgovinah – z nakupovanjem se tolažim. Prejšnjič sem hodila po trgovinah in takrat verjetno zapravila dva, tri jurje za oblačila, zdaj pač šarim po netu. Ravno danes sem nabavila za 180 evrov oblačil. Komaj čakam, da jih dobim.
Edino tako bolj koristno veselje so sprehodi s psom, sploh zdaj, ko se je vreme končno ogrelo. To je edina stvar, ki se je ne lotim s slabo voljo in minimalno energijo. Vse ostalo mi je največja možna muka. Takole sem že par mesecev, odkar sva šla narazen s partnerjem, ki me je čustveno in psihično popolnoma izčrpal. Je pač tip parazita in jaz sem to prepozno opazila. Mislila sem, da bo bolje, ko bova šla narazen, pa sem takrat v bistvu šele začela padati. Do razhoda sem funkcionirala normalno. Ne vem, morda so to le posledice te utrujenosti od najinega odnosa, ki je bil res hudo naporen v vseh ozirih.

Saj ne vem, kaj pričakujem od vas. Mogoče kako besedo, misel, predlog … Ne morem nikomur povedati, da mi je hudo, sicer pa na prvi pogled ni videti. Mah kdo si je izmislil to trapasto depresijo!

Ko si mrtev, ne veš, da si mrtev, le ljudje okrog tebe to vedo in čutijo. Ko imaš depresijo, veš, da si mrtev, le ljudje okrog tebe tega ne vedo in čutijo.

Tako nekako se počutim.

Živjo Toneča
Tudi sama se ubadam z depresivnimi epizodami že celo moje odraslo življenje. Pomagam si s knjigami, rekreacijo pa tudi s tabletami včasih. Verjamem, da je to pri tebi samo začasna epizoda. Imaš težko izkušnjo za sabo. Tudi sama živim v dokaj nesrečnem zakonu a nisem nikoli zbrala dovolj poguma, da bi naredila konec. Bravo ti za ves tvoj pogum. Sem bolj občutljiva duša in se me vse tako dotakne. Življenje ni enostavno, vedno nas preizkuša in ni hujšega kot biti živ “mrtev”. Ampak verjemi BO BOLJE!
Če imaš otroke se potrudi zanje. Ne smejo čutiti tvoje žalosti, raje pojdi po tablete.

nova
Uredništvo priporoča

Topola,

jaz sem začela telesno propadati, ker sem bila tako žalostna zaradi moževega varanja. In sem enostavno nekaj morala narediti, ker sem imela občutek, da bi sicer počasi kar umrla. Mogoče je bilo tisto že depresija, ampak na telesni ravni, pa se je potem preselila na psiho. Ne vem.
Se mi zdi, da mi je malo odleglo že to, da sem nekam napisala, kako mi je.

Živjo,
sem ti napisala odgovor pa se mi je vse zbrisalo….groza.
Pisanje ima velik terapevtski učinek. Sama pišem dnevnik. Nekdo je v odgovor napisal, da do depresije privede pomanjkanje ljubezni v otroštvu. Pri meni drži absolutno. Če imaš starše, ki ti stojijo ob strani obrni se nanje ali pa prijatelje. Kuža je tudi dober zaveznik. Koliko si stara?

Topola, stara sem že toliko, da če me zdaj na tole podlago udari še mena, sem pečena :).

Veliko pozitivnega je v mojem življenju, tudi starši, samo obrnit se nanje ravno ne morem, ker imajo dovolj dela sami s seboj (stari in bolni in raje vedo manj kot več).
Je pa tako hecno s to depresijo ali pa že samo to, če si žalosten … ker ljudje to enostavno ne marajo slišat, ne vedo, kaj počet s tem. Pred kratkim sem slučajno bolj po službeni liniji spoznala nekega tipa in mi potem pošlje mail, da sva lepo počvekala in da bi me rad še kaj videl. Sem mu naravnost napisala, da trenutno nisem za hece, da sem bolj slaba družba in da itak ne razmišljam o moški družbi sploh. In mi odgovori, da kaj pa blebečem, kako sem simpatična in nasmejana in zabavna družba. Kdaj torej greva spet na kavo? Kot da sem rekla, joj, kako sem debela, ker bi pričakovala tolažbo, pa saj nisi, saj si čisto v redu.
Imam dve kolegici, ki sta skoraj hkrati izgubili moža in sta ugotavljali enako – žalost je tabu. Če ju je kdo vprašal, kako sta, je pričakoval odgovor, da bolje, da bo, da počasi … Bog ne daj priznati, da sta zanič. Po pol leta pa še sploh ne.


Depresija je le simptom našega čustvenega in miselnega stanja.
Da spremenimo svoje trenutno stanje, je potrebno spremeniti svoj pogled in odziv na situacije ter pri sebi ugotoviti, kaj je tisto, kar nas veseli ali osrečuje in svojo energijo usmeriti k realizaciji teh ciljev.
Razumem, da marsikdo išče tolažbo. Je pa potrebno biti previden, da ne ostajamo predolgo v tem stanju, ko iščemo le tolažbo, ker s tem le potrjujemo in ohranjamo svojo žalost. Za depresivne ljudi je zato značilno, da so nagnjeni k samopomilovanju in prepričanjem, da jih nihče ne mara, ne razume, ne prisluhne in podobnim mislim, ki ustvarjajo depresivno stanje ter občutke nemoči.
Zato je nujno, da se v življenju najde smisel in novi cilji, ki bodo nam pomagali ustvarjati trenutke zadovoljstva ter voljo do življenja.

smisel življenja je, da imaš službo, brez tega ne moreš normalno živet, ne moreš nič, čisto nič, nimaš nobene vrednosti, samozavesti, ne počutiš se koristnega…tako samo toneš vedno globlje in globje…to je moja izkušnja


Depresija je le simptom našega čustvenega in miselnega stanja.
Da spremenimo svoje trenutno stanje, je potrebno spremeniti svoj pogled in odziv na situacije ter pri sebi ugotoviti, kaj je tisto, kar nas veseli ali osrečuje in svojo energijo usmeriti k realizaciji teh ciljev.
Razumem, da marsikdo išče tolažbo. Je pa potrebno biti previden, da ne ostajamo predolgo v tem stanju, ko iščemo le tolažbo, ker s tem le potrjujemo in ohranjamo svojo žalost. Za depresivne ljudi je zato značilno, da so nagnjeni k samopomilovanju in prepričanjem, da jih nihče ne mara, ne razume, ne prisluhne in podobnim mislim, ki ustvarjajo depresivno stanje ter občutke nemoči.
Zato je nujno, da se v življenju najde smisel in novi cilji, ki bodo nam pomagali ustvarjati trenutke zadovoljstva ter voljo do življenja.[/quote]

Od kod si pa to prepisal?

Od nikjer nisem nič prepisal. To je moje mnenje in moje izkušnje.

Robi vedno najde prave besede in ostalo sploh ni važno.
Toneča, sem podobne starosti kot ti in sem že po naravi občasni melanholik. Ko nas preplavlja občutek žalosti in predvsem brezizhodnosti je od vsega najhuje to, da porabiš ogromno energije, da to stanje globoke žalosti v sebi, skrivaš. Okolica ne odobrava obupancev. Če imaš enkrat bolano dušo je velika verjetnost, da se ti bo ponavljalo. Zlom roke pozdraviš trajno, duše ni zagotovljeno.
Toneča na kavo pa le pojdi. In postavljaj si cilje. Iz zgoraj navedenega je jasno, da se ceniš in imaš rada, kar je zelo pomembno. Si samo malo zanihala.


Zdravljenje duše je možno le z ljubeznijo.
A se ljudje premalo poslušamo in zavedamo svojih misli s katerimi si ustvarjamo svojo realnost, odzive in občutke. Prevečkrat si zato zapiramo poti pred novimi spoznanji in s tem drugačnimi izkušnjami, kot tistimi, ki so nas spravili v depresivno stanje. V tem primeru pride do izraza prepričanje, da drugim ni mar za nas, da smo sami in s tem ohranjamo v sebi to žalostno stanje in občutek nesprejetosti in ljubezni.
Vsako potrjevanje in pritrjevanje sicer vzbudi prijetne občutke, a to samo zato, ker dobimo potrditev, da imamo prav in je to vse res, kar verjamemo in čutimo.
Je pa se treba ob tem vprašati ali smo s tem stanjem zadovoljni ?

Robi, lahko malo bolj definiraš to ljubezen. Ljubezen do sebe, drugih, do vsega…?
Smo rezultat okoliščin in svojih misli.


Ljubezni ne moremo izsiliti. Lahko le ustvarimo primerne pogoje za njeno rast in doživljanje. Ljubezen je stanje notranjega zadovoljstva, svobode in občutka enosti.
Ko se čutimo sprejete in varne…Ko občutimo, da nas okolje sprejema in lahko brez strahu zaživimo v vsej svoji veličini.

Duševne rane nastanejo, ko s svojim izražanjem trčimo ob neko oviro, ki jo dojemamo kot kritiko, obsojanje….In več kot je teh ovir, manj je možnosti, da se bomo počutili svobodne, sprejete in s tem bo veliko možnosti, da se bo naša duša zaprla, kot nek cvet, ki se ob slabem vremenu zapre, da se zaščiti.
Če je naše otroštvo in življenje bilo polno negativnih situacij v katerih smo se počutili ogrožene, postane zid, ki nas varuje pred zunanjimi vplivi tako visok, da do nas ne seže niti kanček svetlobe in toplote, ki bi naši duši in osebnosti pomagala rasti.
A ker je rast in težnja po ljubezni del življenja, nas življenje nenehno preizkuša in poskuša podreti naš “zid”. Zato je pomembno, da zaupamo vase in v življenje ter se počasi odpiramo svetu ter s tem počasi vase vnašamo življenjsko energijo in možnost, da občutimo ljubezen, ki nam vzbudi še več upanja in volje do življenja.

Pri depresiji je največji problem ta, da človek nima upanja, energije, moči za nasmešek… Izgleda, da se drži, kot da so vsi okoli njega za vse krivi… Nekateri tudi zares tako mislijo in se tako smilijo samim sebi, da se s tem zapirajo v začarani krog samopomilovanja in osamljenosti. Ljudje od depresivnežev bežijo zaradi (neupravičenega) občutka krivde, ki jim ga ti dajejo, pa tudi iz strahu, da bi tudi sami zapadli v podobno stanje, saj ima večina ljudi večino časa tudi probleme, ki jih mora reševati in se jim ogibati in zato potrebujejo okoli sebe zgolj veliko pozitivne energije. Takšno je življenje. Zato mora imeti vsak odgovornost do samega sebe in do svojih bližnjih, da se loti depresijo takoj zdraviti s terapevti, zdravili ali čemerkoli, kar mu pomaga. Sicer pade v vse globje brezno sam, pa še druge lahko s seboj potegne. In predvsem: depresija ni nikakršna sramota. Ko si jo priznaš, sebi in drugim – vsaj zdravniku, se je boš tudi rešil! Malo je junakov, ki je nikoli v življenju niso imeli! Srečno!

Draga toneča in ostali!

Precej dober opis depresije. Depresija ni samo čustveno in miselno stanje podobno žalosti. Žalost in ostala čustvena razpoloženja imajo v sebi precej energije, in se človek zaradi njih ne počuti mrtev. Depresija je precej več, je stanje, ki mu lahko rečemo tudi smrt duše, ko v človeku počasi umira vse s čimer se še lahko bori proti breznu teme v katerega ga depresija vleče.

Ko je depresija res globoka in traja tako dolgo, da človek izčrpa vse zaloge serotonina (t.i. aktivatorja sreče in optimizma) potem je povratek vse prej kot enostaven. Ljudje, ki nimajo res močne samodiscipline in volje se sami ponavadi ne morejo izvleči. V takšnih primerih so potrebno antidepresivi, in/ali disciplinirana ureditev prehrane, življenjskih navad, dihalnih tehnik in gibanja. V tem stanju človek biološko ni sposoben razmišljati pozitivno, zato so besede: “saj bo bolje” in “treba je biti optimist” nekaj kar je sicer enostavno reči, ampak za človek z depresijo se slišijo kot da “se norčujemo” in to ga lahko pahne še v večjo nemoč.

Potrebno je zbrati toliko poguma, da o svojem stanju seznanimo svoje najbližje in prijatelje (ki jim 100% zaupamo). Ti so nam lahko v veliko oporo, saj izolacija depresijo vedno samo še poveča. In če je le možno, potrebno je poiskati pomoč kvalitetnega psihoterapevta, ki bo nudil primerno psihološko oporo.

O depresiji je potrebno vedeti še nekaj zelo pomembnega. 60 – 70% depresij s katerimi sem se srečal, so bile povezane z močnimi frustracijami in jezo, ki se je od zunanjega objekta (partner, otrok, starši, služba …) obrnila v notranjost (človek nekako neha braniti svojo integriteto in se vda v negativno usodo). V 30 – 40 % je depresija vezana na osebnost človeka in je pogosto del nekoga že celo življenje. Ker čustvene energije ni mogoče izničiti, začne le ta uničevati notranje organe. Ta energija je silna, in da telo zaščiti samo sebe, maksimalno ustavi proces ustvarjanja energije (povezano z mitohondriji v celici) in s tem deloma ustavi uničevanje lastnih notranjih organov (in zmanjša nevarnost samomora).

Posledica tega je, da sčasoma močno depresiven človek ni sposoben vstati iz postelje in mu je težko opravljati vsakodnevna opravila (npr. umivanje ipd.) Novejši antidepresivi prekinejo ta začaran krog brez da bi človeka oropali zavedanja (ga zadeli po domače povedano). Seveda pa ne odpravijo vzrokov, zato je nujno, da človek, ki je v depresiji tudi v procesu psihoterapije in da se začne ukvarjati z eno izmed oblik energetske vadbe (joga, qi gong, bioenergetske telesne vaje …). Pomaga tudi sonce, večje količine omega 3 (v pravilnem razmerju z omega 6) in pravilna prehrana (kompleksni hidrati, živalske beljakovine, zelenjava iz vrta ipd).

Na vaše počutje verjetno tudi vpliva približevanje meni. Procesi v vašem telesu se spreminjajo tudi v predmenskim ciklusom in telo pogosto reagira na to s slabšim počutjem, in če temu dodamo še vsakodnevne skrbi in razdajanje za otroke potem je depresija hitro tu.

To je nekaj malega, da boste razumeli svoje sedanje stanje.

Sedaj pa še nekaj malega o konkretnih vzrokih.

Precej lepo ste opisali vaš odnos z bivšim partnerjem. Čeprav ni bilo vse popolno, ste se v slabem odnosu počutili bolje, kot se počutite sedaj. Čeprav veste, da je partner predvsem jemal, sedaj ne čutite olajšanja. Naj vam razločim (na hitro) zakaj je tako.

Ko smo z nekom v odnosu (ponavadi ne idealnem) se med partnerjema ustvarijo nevidne (energetske) vezi. Tudi če je vaš partner samo jemal ste ga izbrali sami in ga tudi nezavedno podpirali v njegovem jemanju, saj ste mu nezavedno dajali energijo, da se je lahko od nekje napajal. Ne vem kakšen je razlog ločitve, verjetno pa se je zgodil, ker mu niste hoteli (ali zmogli) dajati več dovolj energije. Ali pa on ni hotel več vaše energije (ker jo je bilo premalo, ali ker je želel biti bolj samostojen).

Pred ločitvijo sta bila na nek način v harmoniji, vi ste dajali, on je jemal. Po ločitvi nimate nikogar, ki bi jemal vašo energijo, zato je vaša podzavest zmedena, prav tako vsi procesi v telesu. Ker telo ne ve kaj naj naredi z vsem tem presežkom energije, ki sedaj ostaja samo za vas, je zmanjšalo vitalno energijo na minimum in rezultat je podoben, kot sem že opisal zgoraj. Verjetno je podobno počel že nekdo v vaši rodbini (ponavadi je to mama – ni pa nujno). Verjetno pa se je tudi veliko frustracij povezanih s partnerjem sedaj obrnilo v vašo notranjost.

Vaša naloga sedaj je, da se naučite uravnavati svojo energijo brez partnerja. Ker če tega ne boste naredili, se stanje ne bo izboljšalo ali pa boste spoznali nekoga (ali nekaj), ki bo zopet samo jemal. Naučiti se morate zadržati in usmeriti to energijo za tisto kar vi želite. In seveda spoznati, da dolgoročno podpirati nekoga ni vaše življenjsko poslanstvo.

Odnosov kot je bil vaš je ogromno, rekel bi da večina (vloge med moškim in žensko so lahko seveda zamenjane). Morate vedeti, da takšen odnos ne temelji izključno na ljubezni in sprejemanju, ampak predvsem na odvisnosti oz. soodvisnosti.

Upam da vam bo napisano pomagalo, da si poste znali poiskati pravo pomoč in smer v življenju.

******************** Boštjan Topovšek, Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja e-pošta: [email protected] splet: [url]http://humanu.center[/url] lokacija: Ljubljana, Tabor

Boštjan,
zelo mi pomaga ta odgovor in sem ga že nekajkrat prebrala in ga bom še. Našla sem nekaj opornih točk, za katere mislim, da mi bodo lahko izhodišče. Res hvala za dober uvid in tako izčrpen odgovor.

Toneča mislim, da nimaš glih depresijo si v stanju, katerega tudi jaz poznam.Tudi jaz sem se razšla dva meseca nazaj in tudi nimam volje za česarkoli, hodim v službo tudi telovadim, doma pa skoraj nič ne naredim, tip je bil velik egoist in me je tudi izčrpaval s svojim obnašanjem, na žalost sva bila skupaj 10 let čisto preveč, da sem zdaj šele dojela, da sem bila kot njegova žival, ko se je lahko zdrl na nekoga, nekako ne pridem k sebi pa niti nevem zakaj, morala bi biti vesela pa nevem kaj mi je hudiča.


Iskanje razlogov za srečo in zadovoljstvo je eden izmed bistvenih dejavnikov pri ustvarjanju našega počutja in doživljanja sebe. Zato osebe, ki so nagnjene k depresivnim stanjem, trpijo zaradi pomanjkanja te sposobnosti, kako ustvarjati misli in okoliščine, v katerih bi se počutili zadovoljne.
Vsaka zadeva ima dve plati. In ločitev in s tem končanje takšnega odnosa, si lahko razlagamo kot osvoboditev ali pa v tem vidimo sebe kot nekega poraženca, ki ni bil sposoben ustvariti prijetnega odnosa. Ob tem pa se utapljamo v mislih, koliko let preveč smo zapravili v nesrečnem odnosu, kjer nismo bili vredni nič…..Prav tako pa je lahko takšen odnos za marsikoga edina možnost za partnerski odnos in konec samega odnosa pomeni znajti se pred praznino ter pred vprašanji, kako naprej in kaj narediti, da bi končno kdaj bili s kom srečni. Biti sam, pomeni biti sam s sabo in brez občutka ljubezni in bližine in zaradi tega brez razloga za zadovoljstvo.

New Report

Close