kako bi se odzvali, če bi vedeli, da hodi k psihiatru
psihične bolezni so kot vse druge,če se dajo zdraviti ni problema.
Ne razumem kako to,da je še med ljudmi vedno sramotno-tabu,če se kdo zdravi pri psihiatru???
Psihičnih bolezni je veliko vrst,od najblažjih do zelo hudih…Od tebe je odvisno kako se boš odzvala,ali boš gledala na okolico in predsodke,ali ne…
Oh, kakšni predsodki in stereotipi. Kaj če ima kdo anksioznost ali depresijo, kaj je to takšnega? Pač bolezen kot vsaka druga. Samo na žalost pri nas je to še vedno velika stigma. Če pa nekdo hodi na psihoterapijo, bi mu samo čestitala in bila vesela, da želi spremeniti svoje življenje na bolje. To je zame pogumno dejanje, soočiti se sam s sabo, sprejeti odgovornost za svoje življenje in nekaj narediti, da je bolje. Vsekakor veliko bolje, kot se smiliti sam sebi in nič ne narditi, da ti je bolje.
Da si človek prizna, da ima težave in poišče pomoč je pogumno dejanje!
Moje izkušnje so take:
Ko je sosed pristali na psihiatriji, so se ga začeli ogibat vsi. Sosedi, sorodniki.
Ko se je za koga zvedelo, da hodi na kako tako terapijo, so se mu posmehovali.
Ko se za koga zve kaj takega, se ljudje zgražajo in ga imajo za norega.
Zato jaz o tem, da hodim na terapijo, ni šans, da komu povem.
Pri psihi smo si ljudje zelo podobni…zelo hitro tisti,ki se posmehujejo drugemu ker hodi na terapijo lahko sami pristanejo na njegovem mestu… Pogosto je tako. Zdi se mi,da se podzavesten strah pred psihičnimi boleznimi odraža na vedenju ljudi,ko izvejo,da ima posameznik težave in se zdravi. Neumno če mene vprašaš…Pred desetletji so bile tabu bolezni tudi aids,sladkorna,rak…
na srečo se miselnost počasi a vstrajno spreminja…
Psihično bolan človek je človek, ki je v osnovi enak, kot je bil pred boleznijo. Travme, dogodki v življenju so tako vplivali na njegove možgane, da ima porušeno razmerje med živčnimi prenašalci. Zdravila in svetovanje mu pomagajo spet vzpostaviti ravnovesje, da lahko normalno funkcionira.
Obnašaj se normalno do njega, ker to rabi – normalnost okrog sebe. Lahko mu ne poveš, da veš, ampak se obnašaj normalno. Lahko mu pa pač poveš, da si slišala in da se ti zdi to ful v redu, da dela na sebi in da ga podpiraš!
verjamem,za to niso krivi ljudje ki imajo psihične težave,ampak nestrpnost,nevednost in nizka izobraženost okolice.
Včasih je treba jasno in glasno povedati,da to kaj počnejo,še posebej njihovo izločanje posameznika ni prav in je nedopustno. Ne daj se! Zaropotaj! Naj te ne popredalčkajo in odpišejo-tega si nihče ne zasluži!In ti tega nobenemu ne pusti.
Ja, tudi jaz sem pomislila na to. Tukaj eno samo sprejemanje…, pa vse je normalno. Ko pa iste ljudi srečaš v reali, jih pa takoj vidiš, da ni tako.
Vem o čem govorim. Sem veliko let hodila na psihoterapijo in sem takrat, brez predsotkov vsem povedala, kam hodim. In sem videla marsikateri odziv. Največ je bilo začudenja…
Zdaj o tem, da sem hodila tja, povem le še redkim. V bistvu tistim, ki vidim, da bi si radi poiskali pomoč, pa si jo, zaradi strahu pred odzivom okolice, ne upajo. Takrat jih malo spodbudim in jim povem, da sem tudi jaz hodila.. Malo za pogum. Večina se itak ne odloči, da bi kaj naredili za sebe in raje podležejo strahu, ampak ena moja prijateljica se je pa vseeno odločila, ravno zaradi tega (tako pravi), ker sem ji jaz povedala svojo izkušnjo.
No, jaz spoštujem take, ki hodijo na terapijo. Spoštujem iz dna srca!!! Pomilujem pa tiste, ki so terapije potrebni, pa se jo izogibajo.
Oh dejte no.Glede tega imam jaz največ za povedat in se to lahko kar mene vpraša,saj sem duševni bolnik.Ljudje,ustanove,psihiatri in združenja doživljajo padce in razočaranja v vsako kampanijo ki vložijo proti stereotipu o duševnih bolnikih.Doživljajo poraze in ravno zadnjih 3 ali 4 leta se je osveščanje močno poslabšalo ker enostavno ni uspeha.Zdaj se ukvarjajo s sociološkimi in psihloškimi raziskavami zakaj družba lažje sprejme zapotnika ki pride iz zapora kot pa duševnega bolnika. Tako nekako na grobo.Ja,točno tako,po vseh raziskavah imajo zaporniki veliko večjo in boljšo podporo. Ne znajo ugotoviti kaj je tako odbijajočega da se ljudje temu ogibajo,izločajo ljudi,jih ponižujejo in predvsem se BOJIJO izobraževanja na tem področju.Ne vejo in ne razumejo,poiskusili so vse možne raziskave. Največjo težavo in polena pod noge pa mečejo relanemu svetu vsi mediji in vsi filmi. Vsi filmi še do danes pačijo in popačijo podobo duševne bolezni. Mediji pa za vsak nenavaden umor,detomor ali zločin na veliko krono ožigosajo da je storilec duševni bolnik. In tukaj se vrti začaran krog ker dejansko če se bolezni ne zdravi,pride do takšnih dejanj.Ker če je nekdo prepričan da mu sledijo in da ga bodo ubili ali pa sliši glasove v glavi ubij tega prrassca ubij ubij ti si poglavar ubij! in se to stopnjuje ta človek to dejanje iz obupa naredi saj nima pojma da je bolan. In tukaj ker ni izobraževanja na tem področju so zdrvaniki nemočni. 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ljudi ko izve za diagnozo preneha z zdrvaili kar je smrtno nevarno,in največ zaslug ima zato “podpora” okolice in družine. ah daj na tabletih si,ti bodo skurli možgane,te bodo uničli,tableti so sama kemija,pa saj nisi nor..itd..
Kar se tiče mojih izkušenj.Seveda te izločijo se ti posmehujejo in si za njih za družbo ena navadna smet.Ko se mi je stanje poslabšalo in nisem mogla v službo,sem sporočila bolniško,pa je toliko časa vrtal šef vame,da sem končno povedala kaj je narobe smejal se mi je v obraz in mi je rekel hahaha nora koza. Ko sem pozabila nekaj naredit v neki službi,pa so vedeli da imam takšno bolezen mi je rekel nadrejeni daj požri že tablete zmešanka.Pa zato ker sem nekaj pozabila sploh ni bilo krivo moja bolezen,pač navaden stresen dan,kdo pa kaj ne pozabi?
In navsezadnje,relanost je takšna da je na tem področju stigmatiziranost tako velika,da se ljudje s takšnimi boleznimi popolnoma izlirajo v lastna društva za podpore,v lastne tečaje v okviru psihiatrične bolnice,čisto nič več ne sodelujejo z okolico. Kako je pa z mano? jaz pa lahko samo rečem da sem prišla na mon in na cel glas povedala kaj imam,ali ste res neumni ali ne vidite dnevno kako se me psuje s tableti,da sem trčena,da sem luzer,da si izmišljujem bolezni?kaj res ne vidite na meni kakšen je odziv okolice? kdor bo trdil drugače,je slep.V vsaki temi se me opsuje z največjo prorpalico tega sveta.Pa nisem nič kriva če sem zeloooo premlada zbolela. Komaj 21 ali 22 let. Vse je bilo pred mano. Zaradi tega se je kakeršnokoli karieristično napredovanje končalo. če bom nardila trgovsko sem srečna.Pa ne zato ker bi bila zabita,ampak zato ker imam najtežjo bolezen in me spremlja celo življenje. Motnje spanja,motnje koncentracije,motnje na vseh področjih.Ampak vseeno so tudi v reali kot na monu najdejo ljudje ki ne zastopijo ama ništa. Takšna je moja mama,ki trdi da bi jaz morala v komuno ker sem luzer in nisem nič bolana. 🙁
In navsezadnje,sem shizofrenik,propalica,ampak sem prišla na Mon in porušila vse stereotipe,za mano se dviga prah vedno in povsod.Tudi med ljudmi pustim vedno pečat.
torej,toliko ostereotipih?jaz sem živ dokaz,da je vse ena sama laž.
rada vas mam,cmoka! :)))))))
Soseda je zbolela za hudo depresijo. Stala sem ji ob strani, kolikor sem mogla, ji včasih skuhala, bila pri njej zvečer, ko jo je bilo strah. Zdravila se je v psih.bolnišnici, sedaj je v DSO. Z možem jo redno obiskujeva, vsak dan jo pokličem po telefonu. Zavedam se, da to lahko doleti vsakega, tudi mene. In tega bi se morali vsi zavedati. Soseda mi pravi, da so mnogi pozabili nanjo, nikoli je ne pridejo obiskat, je pa tudi nekaj takih, ki jo obiskujejo.
Nekateri ljudje si mislijo, da ne bodo nikoli zboleli in da njih nič ne more doleteti. Resnica je drugačna. Živemu človeku se lahko vse zgodi in je danes zdrav, jutri pa bolan.
Zato da se psihično bolni ludje lažje pozdravijo je ravno okolica tudi soodgovorna, potrebujejo sprejemanje in toplino – to ima močno zdravilne učinke. In prepreči marsikatero tragedijo.
Postopoma se Slovenci temu odpiramo, tako da upam, da se bomo znebili hude zaprtosti kot narod, in da se bomo osvobodili občutka sramu in skrivanja, če imamo resne psihične težave.
Ko sem bila 35 let nazaj gimnazijka, je naš sošilec psihično resno zbolel in bil v Polju, so nam učitelji lagali, da ima npr, pljučnico … Ko pa je prišel nazaj v šolo, nas je razrednik prosil, da naj bomo obzirni z njim in povedal resnico o njegovi bolezni. Ko je povedal, je samo to komentiral, da se je bal naše negativne reakcije, pa je presenečo ugotovil, da smo se odzvali empatično, sočutno in je rekel, da je vesel, da se lahko zanese na nas, da bomo do tega sošolca v redu n razumevajoči.
V prejšnji moji službi smo imeli shizofrenika. Na naši lokaciji ni bil deležen neke aktivne podpore. So ga preselili v drug del podjetja, tam pa so poudarjeno sočutno skrbeli za njega, ker je bil tam šef, ki je aktivno gojil dobre odnose. Skrb za dobre odnose je pričakoval od zaposlenih in je to upošteval pri nagrajevanju, pa tudi sam je investiral svoj denar za občasna srečanja. Se je ta človek tam razcvetel, se počutil varno, sprejeto, vsi so pazili nanj. Prav lepo je bilo videti to skrb za tega človeka. Še nisem videla kaj takšnega. Tako da so mi ti ljudje za zged.
.
Zakaj? Ker so duševne bolezni nevarne drugim. Če ima nekdo raka, to ne pomeni, da se mu bo en dan sfrcljalo, mislil bo, da sem demon in me hotel ubiti. Če pa ima kakšno sihofrenijo ali paranojo, pa ob njemu nisi varen.[/quote]
Nisem strokovnjak, vendar kolikor mi je znano, so psihotiki v povprečju samo nenavadnega obnašanja, v večini primerov pa niso agresivni. Saj po mnenju nekaterih psihiatrov zbolijo zaradi hudih travm, so bolj nežne duše, ki se jih dotakne.
Seveda pri določenih je posledica huda agresija, vendar je tui pri njh treba ločiti, kdaj je nekdo nevaren za okolico in kateri ni.