Dragi mon-ovci, rabila bi kakšen napotek, kako se otrok najlažje nauči. Moj 9 letni sin potrebuje nekaj učenja (ima nekaj primankljajev), pa sva se do zdaj učila recimo Okolje na način, da sem jaz brala, on ponavljal za mano, oziroma je sam bral. Tako učenje se mi zdi da je bolj na pamet. Včeraj sem mu pripravila test, ga je slabo rešil, zato sem mu dala navodilo, naj si ga sam pregleda in ga ustrezno dopolni. Ker mu ej tudi to delalo nekaj preglavic, sem mu raje sprintala nov test in mu ga dala rešit, le da si je tokrat lahko pomagal s knjigo in zvezkom.

Ne vem ali se od takega učenja kaj več nauči, seveda bomo to videli na testu v šoli.

Ima morda kakšno idejo na kakšen način se lahko še učiš? Miselne vzorce že delajo v šoli in le te ima v zvezku. problem je ker si malo težje zapomne te vzorce, da bi si jih lahko priklical v spomin. Zdaj delava na Okolju, kjer je kar dosti podatkov zanj oziroma novih stvari.

Naj sam prebere, če mu kaj ni jasno, naj te vpraša. Potem ga pa ti sprašuj. Če mu ne gre, ponovita vajo: naj še enkrat prebere, potem ga spet ti sprašuješ. Predvsem naj bo on čimbolj aktiven in ne ti, tako se bo počasi navajal na samostojno učenje in delo.

Naj bere in se uci toliko casa, dokler si ne bo zapomnil. Bliznjic ni, ne bo si zapomnil takoj. To je pac piflanje. In naj bere sam, ne za tabo.
In napise se ZAPOMNIII, ne zapomneee. To cedalje bolj opazam da folk pise.

Miselne vzorce imaš pred sabo zato, da obnoviš snov. Se pravi, da je to pripomoček pri učenju, ne pa da se miselni vzorec naučiš na pamet. Če je pri določenem predmetu veliko informacij, naj doma še enkrat piše miselne vzorce, nato pa snov obnavlja tako, da jih gleda.

Kot so že zapisali, najprej naj sam bere, nato ga čim več sprašuj. Pa pogovarjajta se tudi o snovi.

Vsi nasveti so super in vredni upoštevanja. Mene osebno pa vseeno bega – mi, pred leti, se pri 9 letih nismo nič piflali. Vsa snov je bila obvladljiva in za 9 letnike popolnoma enostavna za pomnjenje. Edino, kar smo se pri 9 letih učili, so bile pesmice na pamet.

Nekaj je zgrešenega v šolskem sistemu, če se mora 9 letnik piflat snov.

Vem , se opravičujem :). Včasih ga tudi sama “posračkam” in še to takrat, ko ne preberem še enkrat kaj sem napisala. V službi si tega ne oprostim, na forumu opažam da so kiksi še večji.

Sama imam še hujšo mano na vse tiste s in z narobe napisane in to na javnih občilih.

Hvala za nasvete, vseeno pa mi je čudno da se nihče od drugih otrok v 3.razredu ne uči recimo Okolja, medtem ko se mora naš čisto vse napiflat. Vem da ima težave, ampak glede na to da se ostali ne učijo je to neko splošno znanje, ne pa ne vem kaj zahtevnega. Saj svojega otroka poznam,vsaj 20x mora ponoviti besedo LOBANJA da si jo zapomni, pa še to ni nujno.

… zelo je zgrešeno. Mi imamo zdaj otroke tu in vidimo, kaj se dogaja. Katastrofa. Iz tega se zlepa ne bomo skopali, ker so šele zdaj nekateri začeli vpiti, da tako ne gre. Mlini pa vemo, kako meljejo. Zeeeeelo počasi. Otroci so polni informacij, z njimi pa ne vedo, kaj početi. Sem zaprisežen sovražnik piflanja, ki ne vodi nikamor. Z možem zdaj visiva nad sinom in z njim ponavljava in … vsem skupaj se to že upira. Posledično otrok išče načine, kako sploh ne iti k pouku. Tam padajo ocene, ki so vse prej, kot dobre, pri tem, da je spoznan za nadarjenega. Zrel pa ni. Ko bo hotel na želeno gimnazijo, mu bodo ocene, ki izvirajo iz vsega tega, zaprle pot.

Zgrešeno totalno, pa še voljo jemlje otrokom, ki so po naravi vedoželjni! Prej, ko se bomo uprli, prej bodo spremembe.

Glede na zadnji komentar jaz mislim, da so pa bolj nekateri starši problem! Jaz sem hodila v 3. razred dobrih 15 let nazaj pa se spomnim, da smo se tudi piflali. Katera pa je za vas beseda, ko mora otrok odprt učbenik in se nekaj naučit?? To je učenje ali piflanje. Še poštevanko se je treba napiflat! Al pa pač računaš na prste do srednje šole! Če hočeš imet dobre ocene, si se pač moral naučit nekaj. Drugače očitno nisi sposoben oz. nimaš “zicledra”. Kar me v teh časih sploh ne čudi. Otroci se ne morejo učiti, ker imajo čisto uničene možgane od te tehnike, telefonov, računalnikov, itd. in jim misli begajo povsod, sam v knjige ne. Če je nekdo zaprisežen sovražnik piflanja – kako se boš pa naučil pri geografiji značilnosti Afrike, Avstralije, planote v Sloveniji, itd.?? Kako se boš naučil potek 1., 2. svetovne vojne, vzroke zanjo, kako se boš naučil značilnosti žabe pri biologiji, kako si bo zapomnil imena kosti v človeškem telesu? VSE TO JE po vaše PIFLANJE. Ja, to je en način “piflanja” oz. učenja, s katerim si pač nekaj vbiješ v glavo! Edino piflanje, ki je bilo meni (in je še vedno) blesavo, je bilo učenje pesmic na pamet! To pa je matranje brez veze! Vsi bi najraje videli, da bi si otroci vse zapomnili v šoli in da jim doma ne bi blo treba mignit,..oz. bolje rečeno staršem mignit. To se dogaja že v vrtcu, kjer sem občasno delala kot študentka. Veliko staršev misli, da je cela vzgoja, ukvarjanje z otrokom naloga vzgojiteljice. Računajo da so otroci šli kaj ven na zrak v vrtcu, da jim doma ni treba it, ker nimajo časa.
Pač eni otroci so bolj inteligenti kot drugi, eni rabijio več učenja, eni manj. Eni imajo 5-ke lažje, drugi težje. Tudi sama sem se kar precej počasi učila in dlje časa, da sem imela lahko isto dobre ocene kot drugi. Ampak sem bila samostojna, sem se učila sama, starši pa so me potem vprašali koliko znam. Noben ni visel nad mano in ponavljal z mano. Če se v šoli posluša, se pptem tudi doma ve, kaj je treba naredit. OTROCI SMO SE VEDNO USEDLI ZA KNJIGE IN SE NAUČILI. Če tako pogledaš, je potem celo izobraževanje piflanje! Rada bi slišala razlago osebe, ki je napisala prejšnji komentar, kako si potem predstavlja, da bi njen otrok znal, kar pač mora znat, a kr tko iz zraka? Otroci vedo kaj početi z informacijami, če ne vedo, naj vprašajo učiteljico. Eni se pač smilijo sami sebi, v starših imajo pa še potuho. Prvo kot prvo, bi moral it računalnik in telefon ven iz sobe in bi imeli otroci veliko časa za učenje, misli pa jim ne bi begale sem in tja. Današnji otroci (pa brez zamere) so čedalje bolj nemirni in zbegani v mislih, ker je vsega preveč. Pa ne šole, ampak vse okrog njih s to tehniko in vsem.
Z današnjimi starši je tako, da nimajo časa niti zase, kaj šele da bi se ukvarjali z otrokovo šolo. S tem pa delate vse narobe, najraje bi videli, da bi vsi otroci čim bolje prišli čim lažje čez. A mislite, da si bo otrok celo snov zapomnil iz šole, brez domačega dela? Sigurno ne.
Pa brez zamere, ni bil namen koga užalit, ampak sem dobila občutek, da iščete neke bližnjice in da je cela panika, če otrok pol ure nekaj bere in si še ne zapomni. Pač, rabi več časa in naj se tolk časa uči, dokle rne bo znal. Pa SPODBUJAJTE GA NAJ SAM SE UČI, SAM RAZMIŠLJA, SAM PONAVLJA, SAM PREBIRA, če boste že zdaj visel nad njimi in bentili čez šolo, to ne bo dobro. Poglejte, povejte mu, kaj se mora naučit in od tu naprej naj sam bere. Ne vem kje je smisel, da starši berete? Pa LP!

Rada bi slišala razlago osebe, ki je napisala prejšnji komentar, kako si potem predstavlja, da bi njen otrok znal, kar pač mora znat, a kr tko iz zraka? Otroci vedo kaj početi z informacijami, če ne vedo, naj vprašajo učiteljico. Eni se pač smilijo sami sebi, v starših imajo pa še potuho. Prvo kot prvo, bi moral it računalnik in telefon ven iz sobe in bi imeli otroci veliko časa za učenje, misli pa jim ne bi begale sem in tja. Današnji otroci (pa brez zamere) so čedalje bolj nemirni in zbegani v mislih, ker je vsega preveč. Pa ne šole, ampak vse okrog njih s to tehniko in vsem.
Z današnjimi starši je tako, da nimajo časa niti zase, kaj šele da bi se ukvarjali z otrokovo šolo. S tem pa delate vse narobe, najraje bi videli, da bi vsi otroci čim bolje prišli čim lažje čez. A mislite, da si bo otrok celo snov zapomnil iz šole, brez domačega dela? Sigurno ne.
Pa brez zamere, ni bil namen koga užalit, ampak sem dobila občutek, da iščete neke bližnjice in da je cela panika, če otrok pol ure nekaj bere in si še ne zapomni. Pač, rabi več časa in naj se tolk časa uči, dokle rne bo znal. Pa SPODBUJAJTE GA NAJ SAM SE UČI, SAM RAZMIŠLJA, SAM PONAVLJA, SAM PREBIRA, če boste že zdaj visel nad njimi in bentili čez šolo, to ne bo dobro. Poglejte, povejte mu, kaj se mora naučit in od tu naprej naj sam bere. Ne vem kje je smisel, da starši berete? Pa LP!

… bo razložila.

Občutek, da iščemo bližnjice, vara. Vsaj za našo družino to zagotovo velja.

Stara sem štirideset let. OŠ je seveda že daleč za mano. Otroci so relativno majhni, ker sem imela prvega pri tridesetih.

Ko sem poslušala starše, ki so bemtili čez šolo, mi ni bilo nič jasno. Zdaj mi je precej bolj.

Ko smo mi hodili v šolo, smo si začeli odpirati knjige in zvezke doma tam nekje na višji stopnji. No, jaz na primer, pa sem bila takrat odličnjak celo OŠ. Prve štiri razrede mi tako rekoč ni bilo treba dodatnega domačega dela. Dovolj so bile domače naloge. Z njimi sem ponovila snov, kar je zadostovalo. S tem ni nič narobe, pomeni samo, da nismo jemali balasta, ki si ga ne bi mogel otrok večinoma zapomniti v šoli in OD TEGA KAJ IMETI!

Danes? Odprem Družbo (knjiga, zvezek, delovni zvezek) na začetku četrtega razreda (nekoč tretjega), da vidim to čudo. Pred očmi se mi kar stemni: Kaj je družba – definicija, ki si jo moram tudi jaz zapomniti. Butasta do amena. Bognedaj, da povem s svojimi besedami, ker bo zagotovo nekaj narobe. Ko se začnejo prve kontrolne, so prav take. Mora biti tako kot v knjigi. Devetletniki – predvsem fantje – imajo takoj problem. Mame (pogovarjamo se med sabo in delimo svoja opažanja) jih doma sprašujemo po vprašanjih, ki jih da učiteljica v šoli. Otrok se lepo nauči – beri – napifla – v kontrolni pa je vprašanje formulirano nekoliko drugače – otrok zmrzne. Vse “znanje”, ki si ga je trudoma vbil (napiflal) v glavo in ga (preverjeno) po enem mesecu ni več, mu obrne vso Družbo na glavo. Nula točk.

Še bolj zanimivo: otrok piše preverjanje 5. To pomeni, da se je zagotovo že prej pripravljal. (Zdaj spoznavam tudi preverjanja. Načeloma v redu zadeva, a kaj, ko se potem pojavi samo še to: daj mi preverjanje, da vidim, kaj se moraš naučiti … jao).

Ocenjevanje pri omenjenem otroku torej ne bi smelo biti problem.

Ocenjevanje isti otrok piše 3

Moj otrok … poskušava ga zainteresirati za snov, da ne bi povsem pogorel. Ampak njega to tako pritegne, kot mene motokros. To je – nič. In lahko se postaviva na glavo. Ko bo kontrolna in bo moral našteti tri stvari – ki so v knjigi pod določeno alinejo v nekem izbranem poglavju, bo po najboljših močeh napisal dve – če ne bo vmes narisal še ene izmed svojih formul na drugo stran lista.

In navsezadnje se bom počasi prenehala vznemirjati. Ja, naj spozna nekaj obrtnikov v domačem kraju, naj obišče tovarno, da bo VIDEL, kaj pomeni tekoči trak. Če pa vsega tega ne bo znal našteti, ker v življenju še ni srečal kolarja in klekljarice v živo, se ne bom preveč sekirala.

Kajti to zame piflanje je: učenje na pamet brez uporabe pameti, brez tega, da se otrok lahko nasloni na nekaj, kar je videl, kar že pozna, kar mu je blizu (odvisnost od raznih drog devetletniku zagotovo z lahkoto razložimo). K temu ne bom spodbujala svojega otroka. Sorry. To ne pomeni, da ga gladim po glavi, da mu želim najti bližnjice ali kaj podobnega. Na žalost ga bo samega udarilo pri ocenah. In zadnje kar je, da bi ga vzgojila v delomrzneža.

Ampak raje vidim, da vzame knjigo v roke in se poglobi v določeno snov (kar je zdaj v šoli prepovedano – ker NI ČASA), da ga nekaj še zanima, da si o tem poišče informacije, da bi si rad od blizu pogledal. To je zame šola. Take stvari si bodo tudi zapomnili. Take informacije bodo znali povezovati z naslednjimi, ki še prihajajo. Ne gre za to, da bi jim bilo lahko, gre zato, da je to edino smiselno. Tako kot so smiselni poskusi, ki jih delajo pri naravoslovju in tehniki. Od tega nekaj prinese, o tem razmišlja. O teh stvareh bi se pogovarjal.

Predobro vem, da pridejo leta, ko se je treba piflati. Ampak ne pri osmih, devetih in ne stvari, ki jih ne razumejo. Definicije pri devetih, ki jih po enem tednu ne znajo več skupaj zložiti. Pesmice pa znajo otroci še dolgo časa. Žal se jih dandanes veliko premalo učijo.

Med piflanjem in učenjem na pamet z glavo je ogromna razlika. Lahko potegnem analogijo z učenjem skladbe na instrumentu (na pamet seveda): znal jo boš, če jo boš stokrat natančno ponovil – vendar bo to zgolj mehansko in ne bo zihr. Lahko pa jo ponoviš dvajsetkrat, če veš, kateri toni so, kje na instrumentu se nahajajo, kakšno je njihovo zaporedje in si jo znaš obenem tudi zapeti. Izvedba bo po uporabi take logike precej bolj zanesljiva in hitreje osvojena. Zakaj: ker si se poglobil in si skladbo ogledal tudi z drugih zornih kotov. Nisi se zanesel samo na roke, ki bodo pač po določenem številu ponovitev šle svojo pot. Ja, bodo, to je res. Kako uporabno pa bo to znanje, je vprašanje.

Narobe svet, če mene vprašate. Vem tudi, da obstaja boljša šola, žal pa zanjo nimam denarja.

Vaja dela mojstra… pač ponavljat snov dokler ne sede v bučo. Drugega ni.
Mi imamo otroka komaj v 2. razredu, in babica ki tudi pomaga pri nalogah cel čas godrnja, kako je že teška snov. In nekatere stvari res zakomplicirajo.

Osnovna šola bi morala biti točno to… osnovna. Se pravi naučiti se osnove jezika, matematike, dati otrokom neko splošno razgledanost, in jih naučiti samostojnosti.
Ne pa neko učenje definicij na pamet.

Srednja šola bi morala biti priprava na poklic. Se izučiti potrebno teorijo, in seveda v praksi poiskusiti.
Jaz ko sem iz srednje šel v službo nisem imel pojma kaj počet! Dobesedno. Nekako pol leta do 1 leta sem rabil, da sem se kolikor toliko nekaj naučil in ratal uporaben v službi. Vsa prejšnja leta šole mi niso kaj dosti pomagala, če odštejem branje in pisanje.

Dosti stvari je zgrešenih. Zato je tako kot je. Učitelji oddrdrajo svoje, učenci pa nezainteresirani.

V šolstvu je marsikaj narobe. To boste ugotavljali do zaključka njegovega faksa. Lahko to sprejmete, lahko pa norite. Marsikaj ni logično in je zgrešeno. In ne morete primerjat vašega tretjega razreda pred 30-imi leti in današnjega tretjega razreda. Že to, da je to v bistvu vaš/naš 4. razred. In ja, jaz se strinjam, da to, da gredo otroci zdaj v šolo že s 6. leti, je KATASTROFA! Jaz lahko povem, da sem morala že odprt knjigo v tretjem razredu in se tudi kaj naučit. In prav spomnim se, da je bil prav 3. razred prelomen, ker sem ga imela za najtežjega. 3. in 7. razred sta mi bila najtežja. Pa že takrat so nam govorili, kolk mamo obveznosti s šolo.
Tudi jaz pri študiju na faksu sem velikokrat iskala smisel podatkov, ki jih več nikjer v glavi nimam. Če mi kdo da npr. za rešit odvode in integrale iz matematičnega učbenika gimnazije – pojma nimam! In tko to pač je! Ko odrasteš, vidiš, da poleg tega, da si enkrat znal vse te zadeve (in bi jih tudi znal obnovit, če bi se poglobil v njih, ne moreš pričakovat, da bo vse znanje ostalo v glavi), je izobraževanje pomembno zate kot za človeka. Gre za inteligenco, druženje s tebi enakimi ljudmi, tudi znanje, kako se znajdeš, da ti širino v življenju. Po gimnaziji nisi nič, nimaš poklica, moje znanje je bilo na najvišjem nivoju okrog mature, potem je zaspalo nekje v glavi. Ampak mi je dalo širino, ki je pač med administratorji, trgovci, lesarskimi tehniki, frizerji, itd, ne bi nikoli našla. Pa ne znam povedat zakaj. Zaradi vsega tega znanja, tudi če se je razgubilo. Šele potem vidiš nekaj kot celoto. In mi je blo tudi neumno se učit vrste prsti pri geografiji in še MARSIKAJ, kar v življenju ne bom nikoli rabila… In vem, da je v šolah premalo prakse, življenjskih stvari, zgrešeno. Pritiski na otrocih so večji tudi zaradi selekcije v nadaljnem izobraževanju. Pred nekaj leti sem slišala, da jih razcepijo na slabše in boljše. Ja, dogaja se atastrofa po mojem mnenju. Ampak hočejo jih čedalje bolj razslojit in samo najbolj sposobni bodo ostali na vrhu.
Verjamem, da je današnji sistem bolj zahteven, mnogokrat tudi starši ne vejo, kaj bi v šoli radi.
Predlagam, da jim v šolo jasno in glasno povejo, kaj pričakujejo od njih, najbrž tudi starši na govorilnih kaj debatirate.
Problem, da ste vi živčni in nervozni in jezni (vsi starši) v tem, da vi veste za kaj se gre, kolk šole vašega otroka še čaka in vam je kar slabo, kar boste mogli še dat čez. Otrok vseen ne gleda to tako katastrofalno na to kot vi najbrž. Še vedno pa verjamem nekaj: da eni pač rabjo mal več eni mal manj, da si vbijejo nekaj v glavo. In seveda pade kdaj slaba ocena, ampak kot celota pa mislim, da ima pač vsak take ocene, ki jih je pač sposoben imet. To zahteva veliko dela, energije staršev in otrok. Kako se pa vsak znajde v tem dreku, pa…
Približno sem napisala kaj mislim, ne grem niti še enkrat brat, upam, da ni preveč raztreseno… tud moji starši velikokrat niso vedli, kakšne naloge so nam dal to za reševat, če so zmešani v šoli. 🙂