koliko denarja dajete v dobrodelne namene?
Mislim tiste, ki niste socilano ogroženi in spet ne zelo dobro situirani, ampak na ljudi srednjega razreda, ki imate dovolj za preživetje + malo viška.
Midva z možem nikakor ne prideva skupaj. Imava 4 otroke, manjšo hiško z vrtom, 2 avta – imamo dovolj za sproti + 1x letno gremo na morje, 1x smučat pa še malo nam ostane. Jaz bi ves ta denar dala v dobrodelne namene, on ne. Redno nosim stvari na Karitas, sva botra na daljavo 2 otrokoma, ko se kje kaj zbira (predpogoj pa je, da vem, kam in zakaj gre denar) tudi pogosto primaknem. On pravi, da je to dovolj in da moramo nekaj pa tudi zase imeti. Po eni strani ga razumem, po drugi strani pa – koliko ljudi je že samo v Sloveniji lačnih, kaj šele po svetu. Mi je že rekel, da sveta ne morem rešit in ga tudi ne bom. Tega se še predobro zavedam, samo kljub vsemu se mi zdi, da je moja dolžnost, glede na to, da živim spodobno, da višek dam tistim, ki to krvavo potrebujejo.
Jaz že leta in leta dajem v dobrodelne namen,sedaj pa konec.Dam še samo azilu za živali pa to hrano ali kar potrebujejo, denarja nikoli nikoli več.Za tiste ki so res potrebni socialne pomoči mi ne vemo,ker jih je sram prosit,za takšne ko pa hodijo po pakete na rk potem pa jih prodajajo naprej nikoli več.Poslušaj moža in prihrani raje za družino če do česa pride.Nikoli ne veš kdo je res revež in kdo ne.
Lepo da si se pohvalila kako ste ljubka družina ste. In krasno da se greste tudi dobrodelnost v obliki rabljenega tekstila.
No, torej si storila maksimalno za pomiritev tvojega čuta za dobrodelnost.
Svoje otroke pa vseeno pouči o tem kako si nekdo želi njihovih ” skorajda novih ” oblačil, pa živimo v isti državi
*ves denar, ki nam ostane viška (da bo bolj razumljivo)[/quote]
Po mojem ima tvoj mož tebe in tvoje dobrodelnosti poln kufr. Saj je prav, da se sočloveku pomaga, sam ti se delaš pa oreng svetnico. Če hočeš res pomagat potem posvoji kakšnega osirotelega otroka. To kar ti tle pišeš je rekreativna dobrodelnost.
Dobro vem, kako je, ko si brez denarja.
Zato zdaj občasno podarim kaj gotovine prijateljici, ki je samohranilka in je že nekaj časa brez službe. In pa trinkelt lokalnemu pouličnemu igralcu na harmoniko, ki nas razveseljuje s svojimi veselimi melodijami. Rabljena oblačila pa tudi najraje dam komu, ki ga poznam in za katerega vem, da mu bo pav prišlo ali pa ob namenskem zbiranju.
Se pravi, najraje direktno v roke, v posrednike ne verjamem.
Pa se ne utapljam v denarju, vendar si želim, da bi vsi imeli dovolj.
jaz sem na strani moža. Kot pišeš že kar nekaj dajeta in upam, da kar dajeta, da preverita da ne gre za birokrate ampak res za pomoč.
Ampak preden dasta karkol v dobrodelne namene – imata zase rezervo? Imata rezervo za nenadne dogodke? Avto crkne, en ostane brez službe, pralni stroj se pokvari, otrok bo kaj rabil….Zdaj ko vama gre, bi lahko vsak mesec dajala na starn 5-10{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} mesečne plače… za čase ko vama mogoče ne bo šlo v redu. Gledati je treba življenje malo bolj celovito kot en dopust vnaprej
Kot ti, sem sama razmišljala nekoč. Tvoj mož ima prav. Nahrani Afriko, če zmoreš celo. Še vedno bo nekdo, ki se ti bo zasmilil. Potem lahko delaš za druge, pa potem sam jamraš.
Sama sem nekoč konstantno dajala, v en in tisoč namen, ker sem pri vseh videla “afriko”, zato sama sedaj rabim, ko so se tudi plače znižale in rabim sama, samo samaritanov nikjer ni.
Sama iščem višek, ki se mi bo povrnil, ki sem ga nekoč imela, ker sem “razsipno” razdajala in razmišljala kot ti. Ker bi vse tisto, kar sem dala, danes potrebovala.
Tvoj mož ima prav. Kakšno dolžnost pa imaš do sveta, razen, če pozablja do svojega sveta, ki se mu rečejo najbližji?
Sama sem dala, ostala bosa, kaj naj fehtam? Ob zaposlenosti, ker do tega nisem upravičena. Ker ko imaš denar, si čaščen, ko ga zmanjka, si ovržen tudi za osnovne stvari. Če bi manj čustveno gledala na svet, kot sama nekoč, bi s partnerjem bolje prišla skoz svet. Tako sem pa sama ostala, ker ni pobegnil v drug svet sam. Niti ni s čim sumljivim, temveč le naravno.
Če želiš dobro delo storiti, ga daj v zobozdravstvo. Brez, da daš njim. Ker jih je treba v Sloveniji opomniti, pa nikogar ni, ki bi pomagal.Težko je tudi, ko bi jedel, pa ne moreš. Kruli potem vsem. Težko je, od kar živš, živiš za zobarje, drugi pa za hiše in potovanja. Pač boli. In gre tudi lakota skupaj.
In potem še bodi prijazen, ker tudi zate zmanjka, ker ostaneš sam lačen in še s problematiko zobozdravstva.
In ko že dvignem iz bankkomata, se ena in ista postavi zraven, ki živi pod nebom prostora, če je kaj zanjo – a ji naj ponudim položnice? Ker sem tako dobra. A ji naj ji rečem, kdaj ona potem časti s hrano?
Pomagala sem nekoč. Po svojih izkušnjah se drži mnenja moža! Ker nekoč sem tudi sama tako razmišljala.in sem vse dala, ostala pa res dobesedno bosa.
Ti se pa sama odloči, kako boš postopala.
Nič. Občasno dam klošarjem kakšen evro. Sem pa ta teden odstopila mojo malico fantu, ki ga velikokrat vidim fehtati. Temne polti, invalid, ki težko hodi in po moje ne zna slovensko razen nujnega fehtanja. Pa smrdi kot kuga. Jaz ravno iz trgovine, evo ti njega, ki je prosil, ker da je lačen. Tudi gospe, ki me je ogovorila, da potrebuje denar za moko in mleko sem že šla kupit. Če imam in če mi nekdo direktno reče, da je lačen – ni problema. Priznam, nisem pa vedno tako razpoložena. Organizacijam ne dajem. Morda bo izjema Anita Ogulin, ki se mi zdi res oseba na mestu.
Pa družinsko gremo kdaj sprehodit kakšnega psa iz zavetišča.
DVOJINA JE ZAKON!
Jaz bolj pomagam pri tem, če imam odvečne obleke jih podarim. Če kupujem recimo novo TV, moja je še o.k. podarim ali za simbolično ceno. Je pa zanimivo, da po TV, kolesa, omare, kavče vedno pridejo cigani. Pa dam. Vem, da bodo verjetno naprej prodali po višji ceni. Samo od Slovencev niti eden ni poklical, da bi prišel iskat. Resnično. Zdaj ne vem je Slovence sram priznati, da nimajo ali pa tega ne potrebujejo, ker imajo sami. Ali pa se ne znajdejo. Ne vem.
Včasih sem darovala še Sončku in Unicefu vendar ne več ja o.k. dajem za novo leto za unicefove vizitke, da pošljem poslovnim partnerjem in prijateljem, sorodnikom.
Pa posvojila sem dva kuža iz zavetišča. Pa parkrat na leto jim nesem dobre brikete so zelo veseli. Vsi.
Sama sem nekaj časa dajala veliko preveč. Višek denarja sem nakazovala Unicefu, Amnestyu in zavetiščem, prostovoljno sem delala na mnogo področjih. Potem sem ugotovila, da to ne gre, da tu zadaj mora biti nek občutek manjvrednosti, tega da si ne zaslužiš imeti več in uživati v sadovih svojega dela, medtem ko drugi nimajo. (Pa sem bila sicer tudi sama v življenju že nekajkrat tam, ko nisem imela.)
Sedaj del tega denarja namenjam v varčevanje, organizacije, za katere delam prostovoljno sem prečistila. Opravljam namreč takšno delo, ki ga rabijo, rada delim svoje strokovno znanje naprej zastonj, če je za dober namen, vendar je tudi tu treba imeti mero in si reči, da je mogoče v to vložiti toliko in toliko svojega časa.
Podarjanje starih oblačih, rabljenih predmetov, ki bodo za koga drugega uporabni, to se mi pa niti ne zdi posebna dobrodelnost, saj gre za to da dam nekaj, česar tako ne potrebujem več. Grdo se mi zdi metati stvari, ki so lepe in uporabne, v smeti, povsem neekološko, zato sem vesela, če najdem nekoga, ki jih potrebuje. Podarim kdaj tudi hrano, kupim darilo za otroka, ki mu ga starši ne morejo kupiti, podarimo tudi presežek sadja, ki ga predelamo, ker se mi zdi škoda, da bi propadlo.
Seveda sem ne spada pomoč družini ali prijateljem.
Razmišljam da bi, ko si bom spet lahko privoščila, denar namenila kateremu izmed otrok za šolanje (programi botrstva).
Zadnjič sem v centru Lj. telefonirala in me zmoti berač, brezdomec, narkoman. Lepo prosi za nekaj denarja, saj nista s kolegom še nič jedla, za kosilo… Ponudim mu jogurt in dve štruci, kar sem imela v vrečki – to je bilo namreč predvideno za moje kosilo. Tip me nadere, a to misliš, da bom jedu, jogurt? Jaz delam po 12 ur dnevno, plačujem kredite, brez vsake državne pomoči za moje otroke in ja, jogurt je zame dobro kosilo. Kaj boste rekli?