Poznam družino, kjer se je zgodilo, da je očeta kap, ko je bila hčerka stara 21 let, od takrat je skrbela za njega, sin se je odselil in se poročil. Mama je že prej umrla. Zdaj je oče umrl in hišo zapustil sinu. Sin se hoče s svojo familijo vselit v hišo, sestro pa ven vržt. Do zdaj so živeli pri ženinih starših v mansardi, ampak se menda ne razumejo. Sestra se noče borit za zapuščino, ker je tako razočarana. Šla je živet v garosnjero v najem. Vse je posvetila očetu, še poročila se ni in imela otrok, zdaj pa je ostala sama in brez vsega. A ni to žalostno?

Ja je žalostno. Zato pa najprej imejte sebe radi.

To je tipična reakcija staršev, ki mislijo , da morajo hčerke skrbeti za starše. Za sinove to pravilo ne velja. Zato vedno pravim, da se odgovornost deli, enako pa tudi dediščina.

Nič novega. V familijah, kjer sta dva, je ponavadi en razvajen luzer, ki mu je vse prinešeno k riti in drug, ki se ga zatira, straši in vzgaja s slabo vestjo že od malega. Tisti, ki bo imel slabo vest, če ne bo poskrbel za starše in še vse ostale, kadar si izmislijo, bo tudi povsod drugje tretiran kot drugorazreden.

Razumem situacijo, a poglejmo z druge plati.
Zakaj moramo samoumevno mislit, da moramo biti poplačani z dediščino, če staršu ali komu drugemu pomagamo.
Če kaj počneš, počni s srcem in dušo, brez kalkulacij kasnejših materialnih dobrin.
Svoje plemenito poslanstvo si naredila, naj ti bo v ponos, za ostalo se ne sekiraj.

DRŽI. Samo ona je precej svojega žrtvovala zato, da je lahko bila plemenita. KOnc koncev bi lahko ta čas nadure štepala pa novo stanovanje kupla, al pa vsak petek zvečer jagala za dedci.

Mislim da je posredi bolj odnos, ki je izkoriščvalski oz. hinavski. KOnc koncev ona je verjent mela tud kake finančne stroške z očetom, že zaradi tega bi lahko dobila del dediščine

..in spakiraj v garsonjero, plačuj najemnino, medtem, ko bo brat, ki ni mignil s prstom, dobil bajto, v kateri si ves čas sama skrbela za očeta. Ti pa ne smeš pisnit, ker si vse delala zaradi ljubezni do očeta, ki te je po svoji smerti steral ven. Fer gre v dve smeri, ne samo v eno.
Nujni delež, seveda.

se podpišem……pri nas smo drugorazredni mi in smo se umaknili….zdaj pa naj ljubljenček skrbi za starše…samo kaj ko jih šlivi samo dokler jih rabi…..potem pa ………

Klasika pri slov.familjah. Hčerka je preutrujena od nege očeta, sin pa spočit in pripravljen za boj za dediščino. Po eni strani je težko če si edinec, ker skrbiš sam za ostarele starše. Po drugi strani pa si lahko enako sam, če imaš brata ali sestro. Najprej je treba sebe imet rad.

..in spakiraj v garsonjero, plačuj najemnino, medtem, ko bo brat, ki ni mignil s prstom, dobil bajto, v kateri si ves čas sama skrbela za očeta. Ti pa ne smeš pisnit, ker si vse delala zaradi ljubezni do očeta, ki te je po svoji smerti steral ven. Fer gre v dve smeri, ne samo v eno.
Nujni delež, seveda.[/quote]
Če je darilna pogodba nujni delež odpade, se mi zdi. Mislim pa da punca ni vsega prenašala in se še odrekla svoji družini zaradi stare bajte. Kot je nekdo zgoraj dejal – verjetno zaradi slabe vesti.

..in spakiraj v garsonjero, plačuj najemnino, medtem, ko bo brat, ki ni mignil s prstom, dobil bajto, v kateri si ves čas sama skrbela za očeta. Ti pa ne smeš pisnit, ker si vse delala zaradi ljubezni do očeta, ki te je po svoji smerti steral ven. Fer gre v dve smeri, ne samo v eno.
Nujni delež, seveda.[/quote]
Če je darilna pogodba nujni delež odpade, se mi zdi. Mislim pa da punca ni vsega prenašala in se še odrekla svoji družini zaradi stare bajte. Kot je nekdo zgoraj dejal – verjetno zaradi slabe vesti.[/quote]

Ni znala pravil postavit od začetka, to jo je neslo. Izkoristila sta jo fotr in brat.

Če je darilna pogodba nujni delež odpade, se mi zdi. Mislim pa da punca ni vsega prenašala in se še odrekla svoji družini zaradi stare bajte. Kot je nekdo zgoraj dejal – verjetno zaradi slabe vesti.[/quote]

Ni znala pravil postavit od začetka, to jo je neslo. Izkoristila sta jo fotr in brat.[/quote]

pa še kako res. Dobrota je sirota in kdor je predober je oslu podoben. Niso zastonj pregovori.

Dober nasvet dobrota je sirota,pa še za bedaka te imajo.

Brat, pokvarjen do amena, ni vreden, da ga zemlja nosi! Sram ga je lahko v dno duše.
Oče, za katerega je hči skrbela 15 let in mu brisala rit in skrbela zanj, si ne zasluži mirnega počitka. Nesramno do amena.
Uboga punca, uničila si je življenje, verjetno tudi zdravje, ni si ustvarila družine, nič nima od življenja, zdaj so jo še iz hiše izgnali. Take stvari se ne bi smele dogajati, otroci so vsi dolžni skrbeti za starše, ne pa, da je samo eden žrtev. Nega bolnika ni enostavna! Praznenje nočnih posod, umivanje, dvigovanje, strežba, takega se vsi zelo hitro naveličajo. Eno je govoriti, drugo pa je nekaj narediti, kajne Vilid! Nekaterih so polna usta ljubezni, ko je pa treba konkretno kaj narediti (npr. bolnika umiti, preobleči), jim obrne želodec.

Se strinjam, da je lahko govoriti, nekaj pa narediti.
Po toči je prepozno zvoniti. Punca ima 36 let in ji je ostalo še veliko let življenja. Če je znala poskrbet za očeta, bo znala tudi zase. Brata pa naj odmisli, oziroma naj mu oprosti, tako kot v cerkvi pravijo, bog naj mu odpusti, saj ne ve kaj dela. Zgodba je res žalostna, a naj se zaveda da je naredila največ kar je lahko naredila, pomagala človeku, nemočnemu očetu. Nisem vernik, a duhovno na takšen način se lahko psihofizično hitro postavi na noge.
Brata pa ne bom ugovarjal, pomilujem ga.

Če je tak angelček, bo hitro koga našla, da bo spet skrbela zanj.

Glede dediščine bo pa treba odvetnike angažirati, ni druge.

Kakšno zlobo imaš v sebi.

Tale bratec ne bo imel prav nobenega odnosa do tistega kar bo podedoval. Po mojem bo s tem dela kot svinja z mehom – oziroma kakro peidobljeno takoizgubljeno.

Pa še prav mu je požrešnezu.

Evo povsod ven udarja “enakopravnost” med spoloma.

Se strinjam, da se bo znašla, ne glede pa to ni lepo, kaj šele pravično.

Jaz bi bratu v takem primeru povedala par krepkih in hkrati tudi to, da od tega dne dalje zanj več ne obstajam.

ki je pedenala bolnega očeta, verjetno niti opazila ni, da brat za hrbtom igra na druge strune in je verjetno on prepričal bolnega očeta, da vse pusti njemu……
Brat sam tega ne bi zmogel….Ima dovolj pokvarjeno ženo!!To je klasika.

se še nič ne ve, kako se bo usoda z bratom poigrala

Jaz sem enako skrbela za starša. Brat ju je prišel pogledat enkrat na leto. Razlika je v tem,da sem jaz vedela da se bo delilo na pol – dediščina – pa sem vseeno sprejela odgovornost. Ker v sebi ne bi imela miru če tega ne bi storila. Mož mi je pomagal. Pa sem vseeno dobila od brata pod nos ko staršev ni bilo več – da sem to počela zaradi dediščine – in da naj ne računam da bom dobila vse. Bila sem razočarana. Delila sva 50-50 in vse prodala. A ljudje so pokvarjeni in ne razumejo da lahko nekdo pomaga iz popolnoma nesebičnih motivov. Saj za dediščino ni ostalo veliko. Starša nista bila premožna. Mi je pa bilo veliko lažje se preseliti k njima in z možem skupaj skbeti za njiju – kot biti vsak dan na poti med domom , otrokoma in staršema. Poslušati mamo kako joka vsak dan. Ali jo dati v dom in z mojo majhno plačo še plačevati nego. Je pa kriza ko je nekdo bolan in vezan nate. Znajo biti dnevi ko so bolani ljudje siti vsega in po domače žleht. Niso zadovoljni kako skrbiš za njih,kako kuhaš,kako jih hraniš. Pričakujejo da boš vedno na voljo.In če to traja predolgo – se lahko ustvari suženjski odnos. In tam spoštovanje za skrb izgine. Ostane samo jambranje in nezadovoljstvo. In takšnega človeka se hitro prepriča v vse. Mama je mojo skrb spoštovala do zadnjega dneva. Oče je v bolnici brcal v mene in me ni hotel videti. Kaj je rojilo po njegovi glavi ne vem – vem da še danes po 10-tih letih nisem mirna glede tega. A sem pa mirna da sem poskrbela zanju – ker enostavno drugače nisem znala in mogla. In glede tega nimam obžalovanj. Brat pa je vedno gledal name da to počnem ker bi rada vso dediščino. In še danes o tem ne moreva govoriti.

Ona je naredila kar je ker enostavno drugače ni znala. A dela napako ker zdaj vse pušča. Brat ni oče in njemu ni nič dolžna in jaz osebno bi šla v tožbo za svojo dediščino. Ne zato ker je skrbela za očeta-ampak zato ker ji pripada. Nima to veze z dejanji. Takšen je zakon. Zakon ne določa kaj je kdo naredil v življenju – preprosto deli na enake deleže. Mi je pa čudno da je mama prej umrla in da se ne omenja kako so delili takrat. Saj je morala slutiti kaj se obeta že takrat. Ni dedovala nič? Ni vse v tem kako kdo nekoga pozna. Nihče ne ve kaj se dogaja med štrimi stenami doma. So ji obljubili morda že takrat doživljensko bivanje in se je po mami vsega odrekla? Če je tako – si je sama kriva. Premalo informacij za sklepanje si podala.

na splošno je znanao,da so hčerke drugačne do staršev. Sinovi plešejo po ženinem taktu. Tudi sama sem skrbela za mamo, vendar so hišo napisali na brata,ker jaz “kao” imam stanovanje,ki sva si ga kupila z možem,.. Zdaj je oče star, sicer zdrav in sem prepustila bratu skrb za njega. A kaj ,ko brata sploh ne zanima,še obiskuje ga ne. JAz ga obiščem, povabim k sebi na obisk in to je vse..

Starše imamo tudi zato, da se od njih naučimo kakšni mi nočemo biti… Ja, tudi sam sem kar dolgo v tako šolo hodil, v upanju na medsebojno poštenost izgubil mnoga dragocena leta, in ogroooomnoo denarja.

Še najtežje pa je bilo ozavestiti, da sem bil le izkoriščan, in to od-pustiti. danes z mirnim srcem lahko vsakomur pogledam v oči…

Sorry meni se pa ta punca ne smili. Sama se je odločila za to pot, sa ma je prevzela skrb za očeta. Ne trdim, da je bilo lahko trdim pa, da se je za temu skrivala in si ni upala ustvariti svojega življenja ker ji je bilo lažje živeti in ostati v starem okolju in skrbeti za očeta. Zakaj je oče prepisal hišo na sina ne vem, verjamem, pa da ji že po materi pripada del hiše in tudi o očetu, tako da tu ne more iti tako glasko skoz.
Men se nobena ženska, sestra, mama ne smili jo če igrajo cankarjevo mamo.

Brklc, zelo se strinjam s teboj. Podobno je bilo pri meni, a nisem še dosegla stopnje, ko bi slabo vest opustila v celoti. Moj oče je bil zelo namazan, kako bi nas izkoriščal, imel je perfekten plan.. Je pa zelo zdrav, star 70 let, da ne bi kdo mislil da je kaj onemogel itd. Le len je, zeloo..
Pomagala sem mu, mu čistila, kuhala itd.., na koncu pa mi reče, da je najboljši do njega tisti sin, ki sploh ne živi v Sloveniji in ga vidi 1 x letno , slišita se pa na 2 meseca… Takrat me je srečala pamet, da se ne pustim več izkoriščati. Dediščino si bova z bratom enako delila. Jaz pa pravim, da naj se deli enako odgvornost in skrb ter dediščina.