Hujšanje z operacijo želodca – izkušnje
Tisti, ki imate za sabo operacijo želodca zaradi hujšanja, povejte mi, prosim, kako ste prenašali abstinenčno krizo.
Jasno je, da smo zelo debeli odvisni od hrane; hrana za žalost, za nemoč, za jezo, za obup, za jezo,…
Zato se bojim, da bi bilo po meni, če se ne bi vsaj tu in tam mogla nabasati sendvičev.
Kako ste to doživljali? Ste imeli hude krize? Kako so se kazale?
Kaj pa uživanje alkohola, je prepovedano?
Hvala!
P.S. Vsi, ki teh težav nimate, si sicer lahko daste duška z moraliziranjem, bom prenesla, če bo vam zato lažje.
Gravzate se mi..shujsat se da,vsak skoraj lahko shujsa.Ampak je lazje po tej poti operacije?Bliznjica do suhosti..itak ne mores vec veliko jest…nisi lacen..tu gre ogromno denarja iz zdr.blagajne.
Za otroka je potrebno pa vse placevat..da vas ni sram.
Vsaka debelost ni.bolezen.
Ce je z otrokom kaj narobe moras vse dodatno placevat.Te vase raztegnjene vampe pa vam operirajo gratis.
Pa nisem debela..bila sem..zato vem da se da shujsat.Ampak moras imet hudicevo voljo.
Ti pa si šaljivka, kaj? :-)[/quote]
Zakaj bi bila šaljivka? V Sloveniji poznam eno osebo (osebno!), ki ima po operaciji želodca za moje pojme grozljive posledice. Sicer se vedno lahko vprašaš, kakšne bi pa imela, če ne bi šla na OP, ampak način, da si po 2 tedna na mesec v bolnišnici in imaš v parih letih več deset dodatnih operacij, mene hudo odbije. Poznam še kar nekaj ljudi, ki imajo od operacije dalje “kronične depresije”, so na zdravilih (antidepresivih, antianxiotikih), dve ženski, ki gresta po vsaki menstruaciji na transfuzijo zaradi akutne anemije, poznam nekaj moških, ki gredo na 3 mes na infuzije železa, čisto vsi so pa doživljenjsko na vitaminsko-mineralnih prehranskih dodatkih in injekcijah B-vit. Poznam tudi žensko, ki je po OP želodca hudo avtoimuno zbolela, od Chrona do multiple, ni sicer iz SLO, živi v Švici, verjetno bi za multriplo sicer zbolela tudi kasneje v življenju, nekje po 50. letu, a tako je zbolela pri 32 tih, z dvema majhnima otrokoma – vsekakor ni več debela, še kot senca je slaba senca same sebe. Večino življenja preživlja na klinikah, kako živi njena družina, je poglavje zase. Mene je to iztreznilo – seveda ni nujno, da se vsakomur to zgodi – lahko se pa in poznam jih preveč /za moj okus!/, da bi tvegala in sem se KONČNO hujšati lotila sama! 25 kg je že šlo (pa ne v parih tednih, v enem letu!), še kakih 15 jih bo šlo v nadaljnjem letu. Zapleti in pa dejstvo, da če se ne želiš kljub operaciji zrediti nazaj, vse življenje ješ obroke v velikosti jogurtovega lončka in se zraven ubadaš s pomanjkanjem vitaminov m ej odvrnilo od že naročene OP. Vedeti moraš, da se tudi operiran želodec ratzegne nazaj, če se ne držiš pravil prehranjevanja. Glede na to, da moraš pred OP itak opraviti številne preglede,med drugim tudi psihologa, ki potrdi, da si duševno zrel za OP (pustimo, da se vse odvija v familiji in da večino kandidatov “potrdi” žena kirurga, ki OP opravlja!), naj bi vsaj načeloma kandidati, ki v glavi nimajo pošlihtano, ne dobili zelene luči za OP. Koliko pa to dejansko drži, je druga muzika. Vsekakor z OP ali brez bo treba korenito spremenit način življenja, vnesti redno giabnej v svojo rutino, zmanjašti obroke, spremeniti prehrano itd itd Ali boš to delala s celim ali z razrezanim želodcem, je pa tvoja odločitev. Nikakor pa ne računaj na to, da bo samo OP vse naredila namesto tebe.
Ti bom več napisala proti večeru, tako da se vsekakor vrni, če te zanima.
Je pa to zelo zelo huda težava, ker dejansko gre za odvisnost od hrane s čist biološkega vidika in je treba te mehanizme razumeti, da veš, kaj te čaka oz. tudi zakaj si postala takšna.
Žal “normalni” ljudje pogosto ne razumemo vzgibov prenajedanja.
Si morda že bila na razgovoru pri kirurgu in se posvetovala o načinu operacije? Ali v tem trenutku samo razmišljaš o tem?
Ti pa si šaljivka, kaj? :-)[/quote]
Zakaj bi bila šaljivka? V Sloveniji poznam eno osebo (osebno!), ki ima po operaciji želodca za moje pojme grozljive posledice. Sicer se vedno lahko vprašaš, kakšne bi pa imela, če ne bi šla na OP, ampak način, da si po 2 tedna na mesec v bolnišnici in imaš v parih letih več deset dodatnih operacij, mene hudo odbije. Poznam še kar nekaj ljudi, ki imajo od operacije dalje “kronične depresije”, so na zdravilih (antidepresivih, antianxiotikih), dve ženski, ki gresta po vsaki menstruaciji na transfuzijo zaradi akutne anemije, poznam nekaj moških, ki gredo na 3 mes na infuzije železa, čisto vsi so pa doživljenjsko na vitaminsko-mineralnih prehranskih dodatkih in injekcijah B-vit. Poznam tudi žensko, ki je po OP želodca hudo avtoimuno zbolela, od Chrona do multiple, ni sicer iz SLO, živi v Švici, verjetno bi za multriplo sicer zbolela tudi kasneje v življenju, nekje po 50. letu, a tako je zbolela pri 32 tih, z dvema majhnima otrokoma – vsekakor ni več debela, še kot senca je slaba senca same sebe. Večino življenja preživlja na klinikah, kako živi njena družina, je poglavje zase. Mene je to iztreznilo – seveda ni nujno, da se vsakomur to zgodi – lahko se pa in poznam jih preveč /za moj okus!/, da bi tvegala in sem se KONČNO hujšati lotila sama! 25 kg je že šlo (pa ne v parih tednih, v enem letu!), še kakih 15 jih bo šlo v nadaljnjem letu. Zapleti in pa dejstvo, da če se ne želiš kljub operaciji zrediti nazaj, vse življenje ješ obroke v velikosti jogurtovega lončka in se zraven ubadaš s pomanjkanjem vitaminov m ej odvrnilo od že naročene OP. Vedeti moraš, da se tudi operiran želodec ratzegne nazaj, če se ne držiš pravil prehranjevanja. Glede na to, da moraš pred OP itak opraviti številne preglede,med drugim tudi psihologa, ki potrdi, da si duševno zrel za OP (pustimo, da se vse odvija v familiji in da večino kandidatov “potrdi” žena kirurga, ki OP opravlja!), naj bi vsaj načeloma kandidati, ki v glavi nimajo pošlihtano, ne dobili zelene luči za OP. Koliko pa to dejansko drži, je druga muzika. Vsekakor z OP ali brez bo treba korenito spremenit način življenja, vnesti redno giabnej v svojo rutino, zmanjašti obroke, spremeniti prehrano itd itd Ali boš to delala s celim ali z razrezanim želodcem, je pa tvoja odločitev. Nikakor pa ne računaj na to, da bo samo OP vse naredila namesto tebe.[/quote]
Hvala za informacije!
Nikakor pa ne mislim, da bi operacija kaj naredila namesto mene; ravno zaradi vseh težav, kjlub operaciji, sem postavila vprašanja.
Zaenkrat samo razmišljam.
Stara sem čez 40, imam čez 100 kg in me je resno začelo skrbeti zdravje. Dokler ga še imam.
Že celo življenje sem debela, te tonaže nisem pridobila po porodih, že v OŠ sem imela 85 kg.
Res pa nimam veliko izkušenj z dietami. Videz mi je pač (pre)malo pomemben. Zdaj me je, kot že rečeno, začelo skrbeti, da se me bodo lotile zdravstvene težave.
Vsekakor me zanima tvoje mnenje/znanje/izkušnje.
Vzrok problema pri debelih ljudeh ni kirurske narave in niti v zelodcu. Ta metoda je torej zgresila ne samo naravo problema, ampak celo organ. Problematicen organ se namrec nahaja dobrega pol metra visje od zelodca. Svetovala bi ti, da poskusas urediti problem tam. To, da lahko imajo ljudje hude posledice, ce se strogo ne drzijo predpisane diete po operaciji, je pa se dodaten razlog.
Pred par tedni so bili v dnevnem casopisju clanki o tej vrsti operacij. Brali so se, vsaj zame, kot popolnoma nekriticno propagiranje operacij zelodca kot metode hujsanje. Za zacetek je bil naslov “operacije debelosti”. Svasta, operacije debelosti. Kot da lahko debelost operiras. Za odpravo debelosti je potrebno spremeniti zivljenski stil in predvsem odpraviti vzrok, tisto, kar ljudi zre, da se tolazijo s hrano ali pa vsaj poiskati manj nezdrav nacin tolazbe. V clanku je bilo omenjeno tudi, da je po operaciji nekateri pacientom ze naslednji dan niso imeli vec sladkorne bolezni. Kot da bi rezanje zelodca samo po sebi lahko v hipu odpravilo sladkorno bolezen. Na tej tocki mi je stvar poslala ogabna.
Najvec bos naredila zase, ce z malimi koraki postopoma spreminjas nacin prehranjevanja IN zivljenja (vec gibanja, morda kaksen tecaj joge,…). In delas na problemu, ki je zadaj za prenajadanjem ali pa vsaj poskusas najti bolj zdravo zasvojenost. Rugelj, recimo, je imel metodo pri alkoholikih, da je njihovo zasvojenost z alkoholom zamenjal z zasvojenostjo s tekom. Poskusaj najti kaj, kar bi te vsaj malo veselilo in intenziviraj stvar. Morda pa se zasvojis z jogo, pa ti bo ta pomagala lajsati stres in dvigovati razpolozenje.
Ne vem, koliko kg imaš preveč, če gre za hudo hudo debelost, potem vsekakor operacija želodca.
Če gre pa za malo manj hudo debelost, ti pa priporočam samo dobrega terpevta. Ker če ješ za žalost in za veselje in za jezo in za obup, potem ti operacija želodca ne bo dolgoročno pomagala in v primeru, da se odločiš za njo, je nujno, da kombiniraš s terapevtom!
Ja, poznam žensko, ki je na ta način shujšala 100kg, iz 150 na 50. Popolnoma druga oseba, počuti se popolnoma drugače, karakterno se je popolnoma spremenila, jo je pa ves čas spremljal tudi terapevt, tako da mislim, da je skupaj s kilami izgubila in predelala kar nekaj osebnostnih težav.
Se popolnoma strinjam.
Pravzaprav je menda pri večini debelih enak vzrok – nezadovoljene potrebe že v oralni fazi ali vsaj kasneje, pa se človek “zavaruje” pred ponovno bolečino, prizadetostjo, razočaranjem s svojim mehkim oklepom.
A izgovarjanje na starše in kaj vem koga še me ne bo obvarovalo bolezni, ki mi pritičejo, če ne bom nečesa storila. Sami, brez neke opore, bergle, pa se bojim, da mi (tudi tokrat) ne bo uspelo.
Z veseljem bi se udeležila nekega tabora ali kakšne podobne zadeve, ki bi trajala dovolj dolgo, da bi začela učinkovito spreminjati način življenja. Neke šole hujšanja, nekaj mescev trajajoče ali česa podobnega. Kjer bi bili debeluhi celostno obravnavani. Vključno ali celo na čelu s psihologom.
Hm, mislim, da bi komune za debele kar laufale… 🙁
Se popolnoma strinjam.
Pravzaprav je menda pri večini debelih enak vzrok – nezadovoljene potrebe že v oralni fazi ali vsaj kasneje, pa se človek “zavaruje” pred ponovno bolečino, prizadetostjo, razočaranjem s svojim mehkim oklepom.
A izgovarjanje na starše in kaj vem koga še me ne bo obvarovalo bolezni, ki mi pritičejo, če ne bom nečesa storila. Sami, brez neke opore, bergle, pa se bojim, da mi (tudi tokrat) ne bo uspelo.
Z veseljem bi se udeležila nekega tabora ali kakšne podobne zadeve, ki bi trajala dovolj dolgo, da bi začela učinkovito spreminjati način življenja. Neke šole hujšanja, nekaj mescev trajajoče ali česa podobnega. Kjer bi bili debeluhi celostno obravnavani. Vključno ali celo na čelu s psihologom.
Hm, mislim, da bi komune za debele kar laufale… :-([/quote]
Najdi si dobrega psihoterapevta, ta bi ti morda še najbolj pomagal spremeniti se.
Točno tako, sploh podčrtano je točno moje razmišljanje. Mene je dokončno odbilo, ko sem vprašala po zapletih in negativnih učinkih, pa nisem dobila niti enega konkretnega odgovora. Mahanje z roko in “zanemarljivo”. Tudi način, da se večina pregledo pred OP opravlja tako rekoč familjarno, večinoma celo samoplačniško (ker se sicer čaka po leto in več), mene pač navaja na to, da gre za eno dobro organizirano -hm? – združbo, ki odlično služi tako na račun zavarovalnice kot tudi na račun debelih ljudi. Konec koncev – če so debeluhi pripravljeni to plačevat, naj, dejansko pa tudi meni ni všeč, da gredo vsi ti posegi lepo iz obveznega zavarovanja, kar pa še ni vse, tudi vse dodatne operacije (kože ipd) gredo iz standardnega zav., pa vse transfuzije, infuzije železa, druga zdravila itd itd. Ja, itak, da sladkorne nimaš več, ko nimaš več 150 kil – logično! Ampak tudi tukaj je ne boš imel samo v primeru, če se ne boš ves ljubi dan futral z junk foodom in sladko hrano. Če boš ves dan trpal vase vročo čokolado, jo boš prav tako imel. Dejansko je problem pol metra višje od želodca in edino, če ga boš začela reševat tam, boš imela uspeh.
V svakem Zdr. domu obstaja CINDI, program zdravega življenja. Jaz ga obiskujem zdaj 2. leto. So delavnice hoje, nordijske hoje, plavanja, vzdržljivostni pohodi, telovadba, ki jo vodi fizioterapevt, dleavnice zdrave prehrane, svetovanje, kadarkoli češ – vse zastonj, na napotnico. Ne boš hujšala kot po bariatrični OP, po 5 kil na teden, ampak jaz sem v enem letu ob 2 majhnih otorcih in res hudim obremenitvam, ko nimam časa za vsako uro telovadbe ipd, vseeno predvsem s spremembo prehrane brez nekega ultra hudgea truda dala dol 23,7 kg. S 136 kg sem prišla na 113/112 kg. 4 konfencijske številke. Zdaj mi teža pada počasneje, kilo do kilo papol na mesec. 2 x tedensko grem hodit, kdaj vmes na kolo, kolikor mi znese. Pojem tudi EN sladoled ali en kos peciva na dan, sicer pazim na velikost porcije in tudi sestavo. Skratka – nobene revolucije, razen v glavi. Nehaj se bat in loti se dela, ker izgubit nimaš kaj. Ko sem jaz začela, sem si dala 6 mes časa: če v 6 mes ne zgubim 8 kg, grem na operacijo. Izgubila sem jih 12. Vmes sem dobila že datum za OP in ga odstopila drugim. Ni mi žal.
Kot vidim, ti je že kar nekaj ljudi zgoraj napisalo, da so premnogokrat vzroki za debelost psihične narave oz. izvirajo iz dogodkov v preteklosti/otroštvu. Za to je zelo dobro najti dobrega psihologa, ki se ukvarja s takšnimi stvarmi.Obstaja tudi kar nekaj šol hujšanja, tako da malo poguglaj, če je katera v tvoji bližini in bi morda bila zanimiva zate.
Kaj se v bistvu skriva za kemijskimi procesi v telesu? V veliko predelane hrane je ogromno t.i. visokofruktoznega koruznega sirupa, ki kot že ime pove, vsebuje fruktozo. Fruktoza sama po sebi v majhnih količinah seveda ni slaba, ko pa jo pojemo preveč, zavira delovanje hormona leptina. Leptin zmanjšuje apetit. Nahaja se nahaja v maščobnih celicah in ko poješ dovolj, da možganom signal, da je hrane dovolj in ni treba več jesti. Če pa jetra preobremenimo s sladkorjem, bi leptin nehal delovati in lahko ješ non-stop, pa možgani ne bodo dobili signala, da je dovol in bodo mislili, da stradaš. Tako se v bistvu sklene začaran krog prenajedanja, bolezni in konec koncev tudi zasvojenosti. In zato človek, ki je recimo predebel, težko sam preseka ta začaran krog, ker je njegovo telo preobremenjeno, jetra so običajno adijo, utopljena v maščobah, preobremenjena. Zato je v teh primerih pomoč res potrebna.
Če je to operacija ali ne, so mnenja različna. Pri nas izvajajo te operacije malo drugače kot v npr. v ZDA in je prej kar nekaj konzultacij tudi s psihologom, poleg tega mora pacient že pred operacijo sam shujšati, ker operacij ne izvajajo, če količina maščob preseže določeno mejo. Kolegica npr. ki se je odločila za operacijo, je imela pred operacijo pribl. 155 kg in je morala shujšati 30 kg, če je sploh želela biti operirana. Glede na to, da je prej njena prehrana bila sestavljena izključno iz sladkarij, pečenega krompirja, pohančkov in podobnega, je dejansko morala že sama pred tem preklopiti na sveže sadje in zelenjavo, bolj zdrava žita, omejiti sladkarije in povečati gibanje it. vse, kar je prej sovražila. Operacijo so opravili in čeprav te dejansko pripravijo na to, kaj te čaka, je vseeno realnost precej huda. Zaradi ful majhnega želodca dejansko lahko piješ po požirkih, že če je zeksala en štamperle npr. vode, jo je seveda noro bolel, ker nima možnosti, da se raztegne. Zaradi omejenega volumna želodca tudi ne dobiš dovolj potrebnih hranil, zato si dejansko vse življenje obsojen na prehranske dodatke. Če npr. po posegu zgubiš veliko teže v precej kratkem času, se lahko pojavijo težave z žolčnikom, žolčni kamni in v skrajnem primeru tudi odstranitev. Zavedat se je treba, da ta postopek je trajen in ko se enkrat odločiš za to, moraš spremeniti življenje za 180 stopinj. Moja kolegica se je žal že kar zredila nazaj, ker težav, zaradi katerih je bila v prvi vrsti debela, še ni odpravila in še vedno živi v istem strupenem okolju 🙁
V glavnem, treba je temeljito premislit, če je to res nekaj, k čemur se boš zavezala za vse življenje, če si se pripravljena poglobit vase in rešit svoje težave, če nisi, potem se ne podajaj v to.
Raje poišči dobrega terapevta, skupino za hujšanje, preberi si knjigo Popolna 10 doktorja Aziza, tam je tudi ful lepo razloženo, kaj vse je narobe s hormonskega stališča v tvojem telesu, kar te ovira k napredku. Sploh pa počasi, imej se rada.
Če rabiš pa še kakšno informacijo, pa kar vprašaj 🙂
Hvala, Soncka!
Sicer pa se, kot sem že napisala, presneto zavedam, kjer je problem, vzrok. Ravno zato imam pomisleke, dileme, strahove.
Odvisniku vzeti edino, kar ga pomiri, zadovolji, edino “zdravilo” za vse težave, neprijetnosti, včasih zgolj nadomestilo za praznino, zna biti huda reč… 🙁 Zato se bojim hujšanja. Predvsem tako drastičnega in spremembe za vedno.
Zato mi je tudi jasno, da bi bila edina učinkovita rešitev psihoterapija, pa si niti v sanjah ne morem privoščiti 40, 50 EUR tedensko. Bi kdo rekel, da bi, če bi manj (po)jedla, to noter dobila. Ampak ogljikovi hidrati in maščobe niso neki hudi finančni zalogaj.
Očitno se bom morala vzeti v roke, ne bo druge.
Za vse suhce, ki udrihate po debeluhih, pa: bodite srečni, da so vam te težave prihranjene, takoj zamenjam z vami. Pa ne zaradi videza; meni se ob vsej moji tonaži še vedno zdi, da sem, ko se uredim, ljubka debeluška. Ampak zaradi zdravja! Fizičnega in psihičnega.
Če si kje iz Ljubljane, ti lahko dam kontakt psihologa, s katerim bi lahko začela delat. Ima tudi program dobrega življenja, ki je zelo zelo ugoden (mislim, da 10 € na srečanje) tako da z nekaj pomoči in spodbude sem prepričana, da zmoreš sama 🙂
BRAVO!!! Tud men se ta ‘gravžate se mi’ gravža. Bruh od človeka. Grozno, da plačujem za zdravstvo, ko pa ta bruh hodi k zobozdravniku, splošnem zdravniku ipd. Vsi ljudje smo/ste/so enakovredni, vsem solidarnostno pomagamo. Tko sem /smo/ste bili v večini vsi vzgojeni, žal ‘gravžate se mi’ takrat ravno čakal v vrsti pri zobarju.
Operacije želodca zaradi hujšanja ne bi svetoval, ker so to sgresivni posegi v telo.
Obstaja sicer nekaj operacij, pri katerih gre za “mehanske” operacije, se pravi vsi organni ostanejo taki kot so in se v njih ne posega, a se vstavi balonček v želodec ali “tuba” v črevo. Oboje sicer deluje super, ker hujšaš, a hujšaš v bistvu zato, ker ne moreš jesti, pa še ves čas te nekaj moti v želodcu, potem pa, ko gre to ven, ker več kot eno leto teg ne smeš imeti, si končno spet “prazen” in se nažreš, ker končno spet lahko normalno ješ.
Nujna je sprememba prehrane. Ni potrebe, da takoj črtaš vse, kar imaš rad, ampak vsaj kalorije omejiš tako, da poješ manj kakor porabiš. Če ti je res toliko do tistih treh sendvičev (ki btw imajo lahko 1000 ckal), pa daj potem drugega manj pojej ali pa vsaj z aktivnostjo izgubi te sendviče.
Jasno mi je, da ko se zaciklaš s hrano, je težko. Eni priporočajo terapevte inmislim, da je to super stvar, ker moraš spremeniti stvari v glavi, ne v želodcu.
Operacije želodca res ne priporočam.
Še to, prejšnji teden je bila ena gospa na radiu, mislim da na Valu 202. Naj bi shujšala 100 kg. Sem sicer poslušala samo z enim ušesom, ampak se mi zdi, da je povedala pametne in realne stvari. Mogoče se najde posnetek na netu, bi bilo fajn, da jo poslušajo vsi težko-kategorniki za spodbudo, ker očitno se da, če se hoče.
Najbolje je začeti pri sebi, pri svoji psihi. Najdite si strokovno psihoterapevtsko pomoč, kjer odkrivaš in rešuješ vzroke, ki povzročajo posameznikovo prenažiranje. Operacija travm ne uniči in je invazivna. Imejte se radi. Resno svetujem, da začnete pri zdravljenju svoje duše.
Prenažiranje je motnja.