Spoštovani dr. Pušenjak,

zanima me, če obstaja kaj takega, kar bi blažilo slabosti v prvih mesecih? Poskusila sem s suhimi koščki kruha, pa nič ne pomaga.

Pa še nekaj bi vprašala: Kolegica mi je dejala, da je možno, da so včasih pri porodu navzoči študentje medicine. Ali to drži in ali ima pri tem kaj besede tudi porodnica in ali lahko odkloni?

Hvala za odgovor in lep dan!

Draga Nika,

v prvih tednih nosečnosti nekje do 13. ali 14. tedna skoraj nič ne pomaga razen ustrezna izbira hrane, več manjših obrokov in tekočina po požirkih.
Kar zadeva prisotnosti študentov medicine pri porodu pa je vsaj v Ljubljani to res in pravico imate tudi odločati, kdo bo pri porodu, po presoji tudi odkloniti prisotnost določene osebe. Vendar sem mnenja, da smo pač univerzitetna ustanova in druge možnosti za učenje ni (mislim, da vam je jasno, da se nihče ne uči tako, da “poskuša malo še na ljudeh”!!! temveč se vsi učijo pod strogim nadzorom in v ne prevelikih skupinah). Vsi, tudi najboljši strokovnjaki, ki so zelo zaželeni pri pacientih, so se do svojega znanja in izkušenj dokopali ob pacientih in če bi jim bili vsi odklonili pripravljenost biti v okviru svojega stanja še malce “model”, potem bi danes nihče ničesar ne mogel znati. Koristi, ki jih imajo in jih boste morda imeli tudi vi od zdravnika, ki ga boste z veseljem pripustili k svojemu porodu bodo torej vsaj posredno pridobljene na nekomu, ki ni bil tako ozkosrčen kot boste vi, če boste prisotnost študentov odklonili. Saj to so vendar študenti medicine ali medicisnke sestre oziroma babice!!! Če nimate prav posebnega razloga, da študentom ne bi dovolili prisotnosti, potem se meni osebno to zdi precej nehumana in ozkosrčna gesta, ker študentje pri porodu nič drugega ne počnejo kot se učijo oziroma pridobivajo praktične izkušnje, večinoma samo z gledanjem postopkov in situacij, ki jih lahko srečajo kjerkoli in kadarkoli tudi na terenu ali drugod kot zdravniki in bodo takrat morali nekaj znati ali pa tega ne bodo znali. Če bi imeli smolo, lahko zato nekoč nastrada celo kak vaš ljubljeni sorodnik odnosno sorodnica! In če vam je za druge in njihove stiske ter potrebe tako malo mar, kako lahko prav od njih na drugem mestu pričakujete brezmejno sposobnost in pripravljenost na pomoč ter po možnosti brez vsakršnik napak? Ali ni to vsaj malce hinavsko?

Pozdravljeni!

Ja, imate prav! Res je, kje pa naj se potem študentje učijo?! Veste, prvič sem noseča, sem tudi dokaj mlada, pa me je malo sram, da bi bil še nekdo navzoč. Mogoče, ker je prvič in gre prav za tako stvar kot je porod. No, ste me pa lepo podučili in bom tudi študentom dovolila, da so prisotni, morebiti pa se bodo prav pri mojem porodu kaj novega naučili!

Hvala lepa!

Spoštovani dr. Pušenjak!

izjemno cenim vaše delo in sem vam tudi sama hvaležna za nekaj res dobrih odgovorov. Ampak pri tej temi pa morem nekaj pripomniti: sama sem imela do otroka precej dolgo pot, v letu do zanositve je po meni šarilo (oprostite izrazu, ampak tako sem se pač počutila) 6 različnih ginekologov, po zanositvi in do konca poroda pa še 8. Več jih po mojem skorajda nimate, ha, ha.
Zagotovo se strinjam, da je prisotnost študentov pri vseh fazah obdelave pacenta nujna in dobordošla, ampak iz lastne izkušnje vam povem, da je marsikdaj tudi že ponižujoča. Jaz sem se velikokrat razgaljala in razkrečila pred kopico študentov, nekatere sem poznala iz študentskega doma in verjemite, da takrat težko rečeš: saj je samo (bodoči) zdravnik. Samo dvakrat se mi je zgodilo, da so me vprašali, ali dovolim prisotnost študentov. Ampak to so me vprašali v njihovi prisotnosti – poznate koga, ki bi rekel, ne, vi pa pojdite ven? Sploh pri piedestalu, na katerega je postavljen lik zdravnika pri nas in pri kao”zameri” zdravnika, če mu vržeš znanja željne študente ven? Rada bi vam povedala, da je ginekologija pač izjemno specifična veja medicine, ki nas razgalja na poseben način in ki ženskam tudi dobesedno posega v telo, in to v najintimnejši del. Mislite, da je veliko moških, ki bi bili modeli študentom na urologiji in bi se po mili volji dotikali njihovega penisa? Jim skozi danko tipali kar pač že in se čudili nad velikostjo testisov ali prostate? Jaz prisotnosti nisem odklonila iz razlogov, ki ste jih vi navedli, in me načeloma njihova prisotnost res ne moti, še posebej, če me zdravnik prej povpraša o tem, ampak ko je tretja študentka tipala moj maternični vrat in lego tabletke za sprožitev poroda, mi je bilo za razjokat se. Pa nisem neka pobožna tercijalka, samo….ginekologija, pa še tik pred prvim porodom je res specifična situacija….

Porod pa se mi zdi sploh dogodek, kjer si pač silom prilike prisiljen, da po tebi stika kopica zdravnikov (v mojem primeru 4) in ki je čustveno tako izčrpljujoč in intimen, da ti je pač pomembno, da ga takrat s svojo prisotnostjo dokonca ne razčloveči še kopica zijajočih študentkov. Sori, mene je to zelo motilo, že zdravniki so se vrstili po moji vagini brez pojasnil kaj, zakaj in kako, eden celo ogorčen, kako me lahko boli, pa čeprav je imel celo pest v meni…in vse to pred avditorijem, za katerega me nihče ni vprašal, ali je lahko prisoten. Ker sem imela zelo težek porod, jih je bilo ob steni vse črno, jaz pa sem pred njimi kričala in norela, z nogami v zrak, z babico na sebi, z objokanim in obupanim možem ob vzglavju. Študentje so stali vsaj 2 metra stran, ne verjamem, da so videli kaj tako pomembnega, da bi brez tega ne mogli uspešno nadaljevati znanstvene kariere, meni pa ni bilo vseeno. Poglejte, ženske tako zelo razmišljamo, ali bi imele moža pri porodu, marsikatera, ki recimo partnerja zraven ne more imeti, zelo razmišlja, koga bi na tako intimen dogovek povabila. In ta oseba ji mora biti zelo blizu. Potem nam je tako zelo pomembno, h kateri babici pridemo, po netu in sicer med nosečnicami krožijo spiski bolj in manj prijaznih babic in ob “priprošnjah” komurkoli že tam gori za dober in srečen porod večina bodočih porodnic ne pozabi omeniti fajn babice v tem paketu….hecam se, ampak hočem vam reči, zadeva je res intimna, skoraj tako kot seks. In tam – kar pomislite – verjetno ne želite naključne publike, pa naj bo še tako znanstvenoraziskovalno razpoložena. Vi nam pa jo kar prilepite in poveste, da smo se žrtvovali za znanost.

Bom počasi nehala: želim vam obilo radovednih študentov in potrpežljivih pacentk. vem, da ste medicinci s srcem pri stvari in da se stroka in življenje pri vas tako prepletata, da včasih nehote pozabite, kako mučen, razgaljajoč in razosebljajoč je lahko navaden ginekološki pregled. In kako specifičen dogodek v življenju ženske je porod. Ne pričakujem, da boste to moje pisanje objavili, konec koncev je namenjeno vam, rada bi le, da tako vi kot vaši kolegi pomislite, v kako specifični situaciji je ženska med ginekološkimi posegi, kako tega ne moremo nikakor izenačiti z množičnim študentskim gledom kakšne rane ali bolezenskih znakov. Še primerjava s študentskim preučevanjem moškega spolnega organa (ki je vam moškim bližja) se mi ne zdi dovolj dobra za primerjavo s porodom, pa vendar, pomislite kdaj nanjo….In vas prosim, dajte ženskam, še posebej porodnicam, ki prvič rodijo, možnost, naj se (še pred navzočnostjo študentov) SAME ODLOČIJO za njihovo prisotnost. VPRAŠAJTE JIH. Verjamem,da jih ne bo veliko odklonilo, še posebej, če si boste zdravniki vzeli toliko časa, da jim razložite ta doprinos znanosti. Nam, ostalim zgubam, ki bi si pa vsaj v takih trenutkih želeli malo več zasebnosti, bi to veliko pomenilo.
Hvala, ker sem vam lahko zatežila, lep pozdrav in veliko sreče!

Mamica

Draga mamica,

vaše pismo v celoti objavljam. Do zadnje črke se z njim strinjam, vsaj v teoriji. V praksi je žal drugače kot domnevate in večina žensk še zdaleč ni vam podobnih. Če bomo pričeli o tem razpravljati pa se bojim, da ne bomo prišli do konca.

LP.

Spoštovani gospod Pušenjak!

Ali lahko prosim Vaš odgovor “mamici”, ki je opisala svojo izkušnjo z ‘učenjem študentov medicine na pacientih’ malce bolj pojasnite. Njeno pismo me je namreč zelo pretreslo, ob vašem odgovoru pa ne vem, kaj naj si mislim??? Prosim, če lahko odgovorite, kakšne so pravice pacienta/pacientke v takšnih primerih, kam se obrniti za nasvet ali pomoč, saj gre vendar za neko vrsto zlorabe!! Le tako bomo lahko namreč “nekam prišli”.

Vnaprej hvala za odgovor.

MajaStanko Pušenjak je pisal/pisala:
>
> Draga mamica,
>
> vaše pismo v celoti objavljam. Do zadnje črke se z njim
> strinjam, vsaj v teoriji. V praksi je žal drugače kot
> domnevate in večina žensk še zdaleč ni vam podobnih. Če bomo
> pričeli o tem razpravljati pa se bojim, da ne bomo prišli do
> konca.
>
> LP.

Vsak pacient lahko odkloni karkoli mu zdravnik predlaga, pa tudi sam lahko prevzame iniciativo pri predlogih ali pa odkloni kaj, kar mu ni všeč, tudi, če ga nihče ničesar ne vpraša. Če meni, da se bo komu zameril ima tudi pri tem lahko svoje mnenje. Če se nečemu podredi proti svoji volji pa mu nihče ne more pomagati. Praviloma moramo odrasli ljudje znati sami oceniti, kakšno ceno smo pripravljeni plačati ali kakšno negotovost smo pripravljeni tvegati za nek cilj.
Osebno menim, da je strah pred zamero zdravnika, če kdo karkoli odkloni ali se nečemu upre, neupravičen, lahko pa govorim le v svojem imenu, prav tako pa tudi ne morem biti odgovoren za vse kolege kjerkoli v Sloveniji. Vse ustanove imajo možnost uradnih pripomb in pritožb. Če komu kaj ni všeč se lahko pritoži. Več vam ne znam ponuditi.
O mojem odgovoru na prejšnje vprašanje pa si smete misliti, kar si hočete. Od mene ne potrebujete dovoljenja, da mislite.