Kariera ali družina – vprašanje za ženske
Ženske, kako bi se oz. ste se odločile, ko je bilo potrebno izbirati med kariero in družino/patrtnerjem?
Bi ali ste tvegale odnos s partnerjem, da ste dobile oz. obdržale službo (zaradi oddaljeosti, zaradi selitve v tujino …).
Tiste, ki ste izbrale kariero, ali vam je kdaj žal? In obratno, tiste, ki ste se odpovedale karieri zaradi partnerja oz. otrok?
Delam na podrocju, kjer brez politicne angaziranosti tezko delas kariero. Pa tudi tako mi je sluzba le sredstvo da dobimo denar. Na koncu delovnega dne komaj cakam da grem domov, po otroke, da pride moz in skupaj prezivimo cas. Res me zanima kaksno motivacijo imajo nekatere, da prekinejo porodnisko predcasno in grejo “delat kariero”. Sem za to, da ima zeska sluzbo in da ni le doma, da prinasa tudi sama denar, ne le pogosto necenjenega dela gospodinje.
Jezna sem ker mi ni jasno zakaj take overachieverke nimajo otrok potem, ko bodo kariero ze naredile Ali pa se posvetijo otroku za cas nosecnosti in porodniskega dopusta in potem visijo pro 80 ur na teden v sluzbi. To kar delajo ne gre neopazeno in mnogi komaj cakajo, da ali skrajsajo porodnisko Ali pa iznicijo Ali vsaj zelo zmanjsajo nadomestilo.
jaz si pod pojem kariera predstavljam enega uspešnega podjetnika ki nadgrajuje svojo dejavnost, ne predstavljam pa si da bi lahko imenoval da ima kariero nekdo ki visi na enem uradu, v klasični 8urni službi
pol majo vsi kariere, ima en delavc tut kariero?
kr neki no, same hude monovske karieristke, totalno nenadomestljive v svojem poklicu pa cele dneve kle gor gobezdajo
lol
Delala v tujini. V Slo individualno pogodbo pri multinacionalki. Pri 30-ih rodila prvega otroka.
Pri njegovih 3-h letih je bilo vprasanje:
– imeti se enega otroka
– napredovati znotraj koncerna – odhod v tujino
– napredovati znotraj Slo – zamenjati podjetje in nekaj let fajn garat in se dokazovat
Izbira je bila kariera ali se en otrok … Sedaj imam 2 otroka in nikoli ne bom velika direktorica.
Imam neko normalno službo in družino, dva otroka, stara sem 32 let. Če bi lahko čas zavrtela nazaj, bi se v dvajsetih vsekakor bolj odločila za samo kariero, sprejela ponujene priložnosti… in po vsej verjetnosti sedaj sicer bila brez otrok. Ju sicer imam neznansko rada, samo si vseeno želim, da bi izbrala drugačno pot v lajfu.
v tej bedni državi delati kariero je nemogoče. firme so v slabem stanju, vse propada, dobiti redno delo v tem času je misija nemogoče. imam visoko izobrazbo, precej izkušenj, reference.. pa ne dobim službe, niti za silo ne, kaj šele da bi lahko sanjala o neki karieri, ki pomeni ne samo životarjenje iz meseca v mesec, ampak možnost napredovanja. gledam razpise vsak dan, pošiljam prijave, bila sem že na dveh razgovorih v 5 mesecih (pred porodniško sem imela službo, po porodniški pa šok – ni dela za nikogar!) in ugotovila, da razgovori opravljajo zgolj iz formalnosti, vedno je nekje nekdo, ki pozna najbolj vplivno osebo v podjetju in samo čaka na priliko, da se kaj sprosti. v teh časih najti službo preko razpisa je misija nemogoče. vsak ima doma nekoga brezposelnega in bo naredil vse, da ga nekam spravi, pa magari za minimalko. ponekod je celo tako, da sam direktor ne more svoje hčere zaposliti, ker je podjetje sprejelo strogo odločitev, da do nadaljnjega NE zaposluje, pa četudi je to sama hči direktorja izpostave zavarovalnice Triglav recimo (poznam konkreten primer, ko direktorjeva hči dela preko študenta, ker ji ne morejo dati pogodbe, pa če bi bila sam papež). in naj potem jaz pridem do dela???
Glede na izkušnje so moški tako naravnani, da pričakujejo, da se bo ženska kar priselila v njihov kraj, čeprav je to na drugem koncu Slovenije.
No jaz se ne bi. Tu imam službo in ne bi šla na drug konec Slovenije, če ne bi prej tam našla službo. Žal je služba vir preživetja. Če bi našla tam službo potem ni problema, amapk žal imam tako izobrazbo, da se službe ne ponujajo kar tako.
@brez kariere : Če dobim super službo, mi je kariera bolj na prvem mestu, kot družina.
Pa čeprav sem na ta račun samska. 😉 Nimam nobene želje ne potrebe po družini in vseh stroških in skrbeh , ki pridejo s tem. Kariera in potovanja, to je moj cilj v življenju. 🙂
Vedno bi izbrala družino, če bi se morala odločat. Pa se nisem. Ko sem študirala, sem tangirala na kariero in po zaposlitvi sem tudi imela tak plan. Vendar ko sem spoznala sistem in vse, me je minilo. Gnilo, ubijajoče. Odločila sem se, da ni vredno mene in mojega notranjega miru. Napredovanja sem zavrnila. Tako da … no, nisem odgovorila sploh.
Definitivno družina. Sem šla iz boljše plačane službe z družini neprijaznim delavnikom v slabše plačano s super urnikom, ko sva začela načrtovati družino. Sem že bila zavestno brezposelna (sicer krajši čas, pol leta), da ne bi šla v službo, ko se mi je zdel otrok še premajhen za v varstvo. Ker imam majhne otroke, delam samo polovični čas, pa še o najraje ne bi, po pravici povedano, če se ne bi bala, da bom zaradi več let odsotnosti “padla iz vaje” in ne bom znala več kvalitetno delat, ko bi bil spet čas it v službo. Nikoli ne bi šla delat v tujino, že dokler sem bila neporočena ne, ker sem navezana na izvorno družino; zdaj, ko imam svojo, sploh ni govora. Me sprašujejo, če nameravam delat doktorat in rečem ja, mogoče, ampak ko bodo otroci odrasli. Sem pač tak tip in meni ni bilo nikoli žal zaradi tega, ampak to niti slučajno ni za vsakega.
Najbolj fajn je imeti oboje, a če ne gre, se lahko tudi to v določeni meri prilagodi, npr. partner se s tabo preseli v tujino ali ti z njim, lahko se ne vidita cel dan, samo zvečer se dobita in tisto malo časa, ko sta skupaj preživita tako, da vama je lepo, za otroke je pa tako, če je je ok, če pa ni, pa tudi ni konec sveta kot nekateri mislijo, da je. Lahko pa se zgodi, da bo in najdeš kako varstvo ali pa se zmenjavata, glej nič ni nemogoče, važno, da sta se oba pripravljena prilagodit nastali situaciji in to je tista prava ljubezen. Se pravi, da s pravim in razumevajočim partnerjem je vse mogoče!