sin 8 razred noče s šolo za 4 dni
sem žalostna mama..
moj sin je šel samo enkrat s šolo za 4 dni, potem pa nič več, ne na smučanje, ne na morje,,
nikamor.. Pravi da nas bo pogrešal in da se z nobenim sošolcem ne razume zelo dobro in da se bo tam zelo slabo počutil.
Je edini ki ne gre,,nekaj časa sem ga silila, potem pa sem rekla: pa daj za božjo voljo mu pusti
naj sprejme sam to odločitev.. Saj nismo vsi isti..
Po drugi strani pa spet ne vem, ali je prav da ga ne silim, itd. vsi ga sicer sprašujejo zakaj ne gre,
pa pravi da mu ne paše..
ohhhhhhhhh,, se je še kateri kaj takega dogajo
hvala
Imamo šele prvošolčka, pa nikoli ni hotel iti z vrtcem, letos pa tudi ne s šolo, pša ima kar nekaj zelo dobrih prijateljev, pa nobenega konkretnega razloga ni, zakaj noče it….Kaj hočeš, če se otrok slabo počuti, zakaj bi ga silil. Tvoj je že dovolj star, da se sam odloči, jaz mojega še prepričujem in upam, da bo kdaj tako zrel, da bo šel z veseljem. Im
Si se o tem kaj pogovorila z razredničarko, šolsko svetovalno delavko. Namreč, fant v sinovih letih je prav, da zmore en teden brez staršev, brez težav. Ne vem sicer kako izgleda to siljenje s tvoje strani. Tudi je dobro, da ima med sošolci vsaj nekoga s katerim se pa le malo bolj druži. To mu bo koristilo za vnaprej, navezovanje stikov in komunikacija so v življenju zelo pomembni. Poskušaj se z njim pogovoriti in malo argumentirati zakaj je prav, da se druži s svojimi vrstniki. Še malo pa bo srednješolec in prav je, da oba s sinom resno razmislita, saj je lepo, da ima rad starše, vendar navezanost izključno na domače, pa ni dobra popotnica za nadaljnje življenje.
Moj sin je imel sošolca, ki nikoli nikamor ni želel iti. Ni šel ne v šolo v naravi, ne v kolonijo, nikamor. Nekaj časa so ga še silili, ko pa je enkrat samkrat šel na tabor in je zvečer klical domov, naj ga pridejo iskat ali pa pride peš, so ga vsi pustili pri miru.
Pa je čisto normalen najstnik in odličen fant. Malce samotarski sicer, ampak vsi pač nismo enaki.
Torej on bi samo kar mu paše? To pa dobro veš da ni real lajf, zato bi po moje bilo pametno, da mu omogočiš, da se sooči s tem dejstvojm. npr preprosto na način: Ja fino da ne greš, boš pa delal to in to (kar ne mara- in predvidevaš da bo raje šel s šolo)[/quote]
kao strokovnjak…a veš,da ima vsak zakaj svoj zato – vsaka posledica svoj vzrok…morebiti bi se pa bilo dobro z otrokom pogovoriti in ga vprašati kaj je tisto, kar ga odvrača od šol v naravi oz. takih izletov, kaj mu je mučno in kaj misli,d a bi se dalo narediti,d a bi se te mučne stvari odpravile, da se mu bo pomagalo pri tem…hkrati pa da se mu razlži,d a se v življenju ne bo mogel vedno izogniti stvarem…in da je prav,d a se potrudi,d a si nekoliko bolj neprijetne stvari odpravi – če se dajo, če pa ne v celoti, dpa da si stvar naredi zanimivo kolikor se le da…in da mu bodo starši zdaj to pomagali na teh primerih v šoli, kasneje pa bo to sam znal ko bo že samostojen in mu bo tako potem lažje…
torej bistveno je to kaj otrok čuti kot odpor…naj se ti zaupa…
ti brklc – tako brez empatije in kar siliti ljudi v nekaj tako ne gre…lahko v človeku sprožiš še večji odpor do vsega…
mogoče se preprosto ne počuti dobro v razredu in z nobenim ne zastopi kaj posebno dobro…sicer škoda ampak ni konec sveta zaradi tega. To je vseeno le osnovna šola in marsikdo od nas nima nobenih stikov več z ljudmi iz osnovne šole – jaz sem sigurno ena takih. Če že, sem se raje družila z ljudmi iz paralelk kot pa s svojimi sošolci (sem se počutila med njimi kot vesoljc). Ko sem šla v srednjo šolo, se mi je pa svet odprl in sem z veseljem šla kamorkoli smo pač odjadrali (organizirano ali v lastni režiji). Enako zdaj vidim pri sinu – trpel v osnovni šoli, prvi letnik srednje je bilo še malo nerodno, zdaj drugi letnik pa vsakič s kkšno drugo idejo pride kam vse so si zmislili, da bojo šli, kar so imeli pa v šoli organizirano se je pa od septembra veselil
Če mu ni do druženja z osnovnošolskimi sošolci, je dovolj star, da se sam odloči. Osnovna šola je pač za marsikoga muka.
Torej on bi samo kar mu paše? To pa dobro veš da ni real lajf, zato bi po moje bilo pametno, da mu omogočiš, da se sooči s tem dejstvojm. npr preprosto na način: Ja fino da ne greš, boš pa delal to in to (kar ne mara- in predvidevaš da bo raje šel s šolo)[/quote]
Tokrat se ne strinjam s tabo in mislim, da nimaš prav.
Ta otrok se že v šoli v razredu ne počuti ok, iz takega ali drugačnega razloga pač. Ampak v šolo pa hodi, a ne? Torej je to tisto njegovo, kar počne kljub temu, da se ne počuti ok. Iti nekam z družbo v kateri nisi sprejet, je pa 24 ur biti z njimi in če že v šoli do neke mere trpi, bi potem na 4 dnevnem 24 urnem skupnem taboru še toliko bolj. Zakaj že?
Jaz naprimer ne hodim na službene zabave. Mi v službi ni nič hudega, odlično se razumem z vsemi, ampak si s temi ljudmi nisem tako blizu, da bi pa žurala z njimi, za žuranje imam svojo držbo, ne pa službo. Včasih imamo obvezno udeležbo na zabavah, če gre za kak poseben program, se ga udeležim, dokler moram in potem grem. Včasih celo precenim, da je moja prisotnost za ta program nepomembna in šefom jasno pove, da ne grem in zakaj ne grem. Kdo me lahko prisili?
Avtorica, naj tvoj sin jasno pove, zakaj ne gre na tabor, da se v razredu ne počuti ok in to je to. Če šola od njega zahteva udeležbo, naj potem ustvari pogoje bivanja, ki bodo vsem ok.
Čisto normalno res ni, da v 8 razredu ne želi iti ker ponavadi pri tej starostni skupini druženje in prijatelji imajo zelo velik vpliv. Siliti nekako ne moreš lahko pa se pogovoriš z psihologinjo na šoli ker meni osebno tudi ni normalno, da otrok nima nobenega prijatelja………..
Sama imam še vedno stike s sošolci, saj sem ostala v istem kraju in se srečujemo in kakšno na hitro rečemo. In dorry osnovna šola ni nobena muka in noben bav bav.
bi se pa vprašala ja kje sem sfalila pri vzgoji?
Aha, zdej bo še večerno brušenje od ljudi, ki niti ne znajo iz uvodnega posta razbrati kaj je problem tega najstnika, in kaj posledica. Kljub temu, da je avtorica jasno napisala da ni sigurna v svoj vzgojni princip.
In nikjer nisem dal predloga da naj najstnika sili v dotično nekaj, temveč naj mu da na izbiro za njega večjo ali manjšo realo.
Aha, in po tvoje je najstnik v 8 razredu otrok… Ja fino noo… Model si ga že pošteno drka, ti bi pa buci buci z njim…
Ja zakaj pa šole organizirajo take stvari? A ne zato da se otroci in mladostniki imajo priložnost socializirati? Aja pa mladostnik naj bi svoje čustvene stvari debatiral z materjo? Pismo ej, pa un Bog tam zgoraj je pa res kreten, ker je otrokom in mladincem predvidel očete. Res nima pojma, zdej tud vidim zakaj sem jaz tko čuden…
Nič ne bo z sončkom, če bo njegova zlata mami žalostna…
naš je sicer v 9. razredu, vendar je do sedaj vedno moral iti v šolo v naravi, čeprav ni hotel, potem pa sem lansko leto rekla, da ga ne mislim več silit, saj je vedno prišel domov, slabe volje in razočaran in sem ga letos pustila doma, se mi ne zdi pametno siliti v neprijetne situacije, je pa tudi sicer bolj samotarski, se ne druži v prostem času s sošolci in jih tudi ne pogreša. otroci so pač različni, poskusi razmišljati v tej smeri, kako bi se ti počutila, če bi bila v njegovi koži.
Aha, zdej bo še večerno brušenje od ljudi, ki niti ne znajo iz uvodnega posta razbrati kaj je problem tega najstnika, in kaj posledica. Kljub temu, da je avtorica jasno napisala da ni sigurna v svoj vzgojni princip.
In nikjer nisem dal predloga da naj najstnika sili v dotično nekaj, temveč naj mu da na izbiro za njega večjo ali manjšo realo.
Aha, in po tvoje je najstnik v 8 razredu otrok… Ja fino noo… Model si ga že pošteno drka, ti bi pa buci buci z njim…[/quote]
pa daj ne namišljuj si nekaj kar si ti zamisliš v svoji glavi, samo zato,da lahk potem pišeš neke zaključke, ki tebi ustrezajo…
ja mati sprašuje za nasvet – in v tem ni nič slabega…in na podlagi bi ti kar prezrl in zanemaril čustva otroka ali kaj…
seveda tvoj predlog temelji na prisili…brez da bi se posveril sploh zakaj je do problema prišlo…in če odpraviš vzrok…potem je lahko reala lepa – otroku pomagaš odpraviti ali premositi kar mu predstavlja težavo in reala bo lepa…
po tvojem nasvetu – pač težava in vzrok in otrokova čustva niso važna – pač se mu da na izbiro al greš in trpiš…al pa ne greš in te bomo mi za kazen “mučili” tukaj s tebi neljubimi stvarmi, zato, da boš naslednjič raje izbral drugo možnost (kar je pač tvoj cilj)…
e ta tvoja razlaga je na principih dresure…torej popolnoma zmotno in napačno
…
oprosti, ampak tole ti bom še dodala – ne glede na spolno aktivnost človeka…vsak od nas ima svoja čustva, čustveno doživljanje, ki je različno in čisto vsak terapevt povpraša vsakega posameznika o njegovih čutenjih, razmišljanjih, zavorah, odporih…ne glede na starost…
tole vse kar ti pišeš je daleč od kakršnegakoli terapevstva – al karkoli se že želiš iti…
Glej, kar tukaj pišem, je več ali manj iz izkušenj iz reale. Nič ni izmišljeno in namišljeno v moji butast buči. Dejstvo je, da predvsem mladostniki v veliki večini ne dosegajo osebnostne zrelosti primerne svoji starosti. A se s tem lahko strinjaš?
Ako torej je tako, je to posledica nečesa… Česa pa? A ne permisivne vzgoje neskončno ljubečih mater?
Na način: no pa ni treba iti, če ti je mučno…
Pa jebela cesta, saj ko ga bo prvič vtikal bo imel tudi težave… Miljon… A boste tud takrat rekle, ko vam bo na joški jokal da bi rad pa ne zmore, no pa ni treba če ne moreš…
Zakaj matere torej ne učite svojih sinov, ej sine, pa to je super, imaš čudovito možnost preseči svoje frustracije! Kako se to počne, ti bo vse življenje prav prišlo, ko si boš iskal službo, kupoval avto, si iskal bodočo ženo, nastavljal prijateljstva,………………………… Pa madona no, dedec je vendar zato, da probleme jemlje kot izziv!
Ja zakaj pa šole organizirajo take stvari? A ne zato da se otroci in mladostniki imajo priložnost socializirati? Aja pa mladostnik naj bi svoje čustvene stvari debatiral z materjo? Pismo ej, pa un Bog tam zgoraj je pa res kreten, ker je otrokom in mladincem predvidel očete. Res nima pojma, zdej tud vidim zakaj sem jaz tko čuden…
Nič ne bo z sončkom, če bo njegova zlata mami žalostna…[/quote]
No, jaz kot zlata mama sem srečna, če je moj otrok srečen. Če ni srečen, pa nimam časa biti žalostna, ker ga poskušam naučiti, kako biti srečen.
Moj ni želel na te večdnevne izlete z razredom in ni hodil. Moje je bilo, da ga vprašam, če gre, da vprašam zakaj ne gre, da sugeriram, da premisli, pretehta in se odloči, da gre, če je pa še vedno vztrajal, da ne gre, pa pač ni šel.
V 5. razredu mi je vrglo pokrov in sem sklicala sestanek vseh staršev, razredničarke in ravnatelja, da rešimo že enkrat to ponavljajoče se buliranje mojega otroka, čez kak teden pa mi razredničarka reče, ja kako to, da moj pa ne gre z njimi na tabor, da kako fajn se bodo imeli in podoben blablabla. Stara, a ti nisi bila na sestanku?????? Ko boš socializirala cel razred tako, da se bodo med sabo znosno razumenli, potem se bodo imeli fajn, do takrat pa moj ne gre!
No, razred je potem socializiral naslednji razrednik in poglej ga čuda, moj je šel brez problema na vse tabore in izlete od 7. do 9. razreda.
Drugače pa, je moj sin brez problema hodil v kolonijo in se tam celo res fajn imel in se čudil sam sebi, da kako ga v koloniji sprejemajo, v razredu pa ne…
Glede očetov pa: malo več naj se sami angažirajo! Kaj si ti dal svojim otrokom? Aja, oni se ti izogibajo! Zakaj le….
Glej, kar tukaj pišem, je več ali manj iz izkušenj iz reale. Nič ni izmišljeno in namišljeno v moji butast buči. Dejstvo je, da predvsem mladostniki v veliki večini ne dosegajo osebnostne zrelosti primerne svoji starosti. A se s tem lahko strinjaš?
Ako torej je tako, je to posledica nečesa… Česa pa? A ne permisivne vzgoje neskončno ljubečih mater?
Na način: no pa ni treba iti, če ti je mučno…
Pa jebela cesta, saj ko ga bo prvič vtikal bo imel tudi težave… Miljon… A boste tud takrat rekle, ko vam bo na joški jokal da bi rad pa ne zmore, no pa ni treba če ne moreš…
Zakaj matere torej ne učite svojih sinov, ej sine, pa to je super, imaš čudovito možnost preseči svoje frustracije! Kako se to počne, ti bo vse življenje prav prišlo, ko si boš iskal službo, kupoval avto, si iskal bodočo ženo, nastavljal prijateljstva,………………………… Pa madona no, dedec je vendar zato, da probleme jemlje kot izziv![/quote]
saj je brezveze teb kej razlagat…ker teb res ni jasno kaj je prisluhniti nekomu, ponuditi pomoč, podporo pri reševanju težav… to vse je dobrodošlo tudi pri odraslih a veš…
empatija je očitno tebi popolnoma tuja…in nima nikakršne veze z permisivno vzgojo
Popolnoma razumem avtorico. Tudi moj sin ni hotel it, pa so me tudi prepričevali, da bo postal bolj družaben ipd. Takrat sem pod vplivom mnenj šla mimo mojih občutkov, ga enostavno z očetom skoraj odnesla na avtobus, ko so odšli. Doma smo se pogovarjali, kako bo tam verjetno kaj kar ga bo zanimalo, da bo teh par dni hitro minilo…prav nič drugače ni bilo. Ni postal prav nič bolj družaben in vse se mu je še bolj uprlo.
Glej, kar tukaj pišem, je več ali manj iz izkušenj iz reale. Nič ni izmišljeno in namišljeno v moji butast buči. Dejstvo je, da predvsem mladostniki v veliki večini ne dosegajo osebnostne zrelosti primerne svoji starosti. A se s tem lahko strinjaš?
Ako torej je tako, je to posledica nečesa… Česa pa? A ne permisivne vzgoje neskončno ljubečih mater?
Na način: no pa ni treba iti, če ti je mučno…
Pa jebela cesta, saj ko ga bo prvič vtikal bo imel tudi težave… Miljon… A boste tud takrat rekle, ko vam bo na joški jokal da bi rad pa ne zmore, no pa ni treba če ne moreš…
Zakaj matere torej ne učite svojih sinov, ej sine, pa to je super, imaš čudovito možnost preseči svoje frustracije! Kako se to počne, ti bo vse življenje prav prišlo, ko si boš iskal službo, kupoval avto, si iskal bodočo ženo, nastavljal prijateljstva,………………………… Pa madona no, dedec je vendar zato, da probleme jemlje kot izziv![/quote]
Me zanima.