Ma hudo mi je, imam sina, star je 9 let, najprej je bil en luškan dojenček, potem sem rodila še dve punčki, mogoče sem se premalo ukvarjala z njim. Ne vem. Skratka iz tistega luškanega dojenčka smo prišli na to, da me je že večkrat zmerjal, da sem nesramna mama in budala in da ga sovražim in zakaj sem ga rodila in da me ne mara….hudo mi je. Verjetno sem sama kriva, ne vem kaj sem naredila narobe, punčki me imata radi…on pa ….res se mi zdi, da me sovraži. Pa tako sem si želela otroka, zdaj pa imam takšne probleme.

Pa še strah me je kaj bo, ko bo najstnik.

Udarit se ga pa ne upam, ker smo ga že po riti ko je bil manjši pa je dobil neke napade joka in tako hlipal, da se je kar dušil pa si zdaj ne upam več…tako da počne vse kar mu paše. Vzela sem mu vse igrice, psp, nič nima, ampak še vedno se zelo grdo obnaša…ne vem ali je to predpuberteta, ali je kaj drugega z njim narobe….a mogoče ima katera tak primer…..sem bila že pri psihologu pa je rekel da sem ga udarila pa je potem una mene zasliševala če me mož pretepa in zato sem nehala hodit tja. Potem je bilo nekaj časa dobro, zdaj je pa grozno. Razbija z vrati in kriči in pravi, da mu je vseeno če bi kar umrl. Nekaj je narobe pa ne vem kaj.

tuk cajta nameniti in pisati za ušivo provokacijo?
ko boš mel takšnega otroka bo prav takšen,če ne še hujši

Ne pametuj, da je provokacija ker ni, madona a lahko dobim prosim en normalen odgovor, tisti, ki mislite, da je tema provokacija pa se ji prosim izognite. Žal ni. Če pa pač nihče ne verjame, da je pri nas tako, potem pa pač temo brišite. Prosila sem za kak nasvet, odgovor, morda ima kdo podoben primer…če pač mislite, da si izmišljujem, potem mi je pač žal, da sem svojo žalost izlila na ta forum.

Ma kakšna provokacija? Tale mona je zihr glavna, ko je v kakšni temi piše o pravilni vzgoji. Seveda sta hčerkici luškani, srčkani in buhuhu. Ko bosta pa zrastli, bo pa isto. Pač nismo vsi za rojevanje. Najlažje je naštepat 4 otroke in po 10 letih jamrat.

Če hočeš od otroka spoštovanje, ga najprej sama spoštuj.

Poglej psihologinja je iz sinove obnašanja posumila, da bi lahko bil v ozadju vzrok določena “dinamika” družinskih odnosov, ni ji treba takoj zameriti, je pač skušala odkriti, kaj je narobe. Po moje si ti bila preobčutljiva zaradi vprašanja psihologinje in tudi tvoj sin je tako preobčutljiv za vaše vzgojne prijeme, sta si kar podobna glede te lastnost, samo manifesira se drugače. Brez zamere, morda nimam prav, važno je, da boste našli načine in odnos, ki pri sinu deluje pozitivno.

Zmotilo me je, ker ne omenjaš moža pri vzgoji otrok, naj se mož polnopravno vključuje.

Ne razmišljajte toliko o tem, kaj je narobe, temveč samo o tem, kaj lahko narediti, da se bo sin bolje počutil in da bo srečen otrok.

poleg vseh ostalih vzgojnih aktivnost, poskusi še vsak večer na svoj način prositi vse pozitivne sile kozmosa (v kar pač verjameš), da se fantkova duša pozdravi – da bo sin srečen in da se družinski odnosi harmonizirajo.

… o spoštovanju … ni tako preprosto. Najprej, osnovno je, da spoštuješ sebe. Torej – mulc nima kaj tebi tako govoriti.

Ne bi verjela, ampak vaša zgodba je zelo podobna naši trenutni. Sine je prvi in je prav tako star devet let in je zelooooo težek. Sovražen do mlajše sestre, vpije, tuli, ko pride iz šole, nič ne bi delal, … tudi jaz se sprašujem, kaj bo čez nekaj let in kaj sva seveda delala narobe.

Prvo, kar sem si zdaj zadala je, da bom pridobila spoštovanje nazaj. Jaz z njim delam tako, kot bi si želela, da on dela z mano (Zaradi tiste po riti to zagotovo ni, to so globlje stvari.) Ker se spoštujem, si ne dovolim, da od njega še slišim kakšno tako … recimo sovražno.

Tako sem se odločila in mislim, da je to ena od temeljnih odločitev.

Prej sva veselo klepetala, ko je bil že v postelji, in je spet rekel nekaj v smislu, pusti me na miru, … kar tako, ko mu nekaj ni všeč. Vstala sem, mu rekla, da tako z mano ne bo govoril in da zato pač zapuščam sobo.

In sem jo res.

In ni več klical za mano, ker je vedel, da je bilo daleč od v redu.

In v to smer grem naprej. Mora biti rezultat. Mulci so odvisni od nas, nam pa se jako nekaj smilijo. Potem jih pa dobimo po buči.

Zdaj lovimo zadnji vlak pred puberteto.

Pa srečno in ne obupaj. Če je mož kje blizu, morata držati skupaj. Nujno pa v tem trenutku ne potrebuje toliko mame, kot potrebuje očeta. Pa magari če samo šraufata skupaj. Na to ne pozabi!

nimam še tako velikih otrok, imam pupico staro 16 mesecev in morda nisem prava za pametovati. kljub vsemu pa mi je ob branju šinila skozi možgane misel… Ljubezen je vedno prava pot. Seveda ne trdim, da ga nimaš rada, prepričana sem, da ga ljubiš z vsem srcem, ampak.. vprašanje, kako in koliko krat mu to pokažeš? Sama ugotavljaš, da si mu zaradi mlajših punčk verjetno dajala premalo sebe, svoje pozornosti in časa. Zdaj ti to vrača, se ti nekako maščuje s tem, da je nesramen do tebe. V resnici pa mogoče samo išče tvojo pozornost, tvoj čas, karkoli od tebe. Pa magari te razjezi, dobi tvojo pozornost, odvrneš jo od punčk in nameniš jo njemu. Enkrat sem nekje brala, je ena mamica imela podoben problem, ko je rodila drugega otroka, je starejša hči postala naporna, nagajiva, nesramna.. mamica pa polne roke dela s tamlajšo, dostkrat ni zdržala pritiska in se je drla nanjo, kar je res najhujše možno, kar lahko narediš. Pa verjame, da ti požre živce, vem kako je to hitro, da začneš vpiti in prileti kakšna čez rit, pa imamo samo enega otroka. Ampak nekako bi se morali včasih malo ustaviti, ne da samo hitimo sem in tja, pa gledamo na uro, da nam vse znese do konca dneva.. ne vem, morda bi bila rešitev že to, da si enkrat tedensko vzameš prosto popoldne in ga nameniš samo njemu. Gresta skupaj nekam, kjer bosta sama počela nekaj po svoje, brez mlajših punčk. Naj ima tvoj sin občutek, da te lahko ima včasih samo zase, da si pripravljena male dve dati v varstvo ali naj jih ima mož, vidva pa imejta enkrat tedensko na sporedu zmenek v dvoje. Pojdita skupaj ven, v park, na kolo, se kopati na bazen, nakupovati obleke zanj, v kino, v park…….vedno kaj novega, da bo njemu fajn in zabavno. Tako bi lahko vidva razvila čisto svoj, poseben odnos in bo morda imel nek fajn občutek, da vsaj takrat nista male dve na prvem mestu, ampak on in samo on. Kaj misliš, bi zmogla? Če bi mu to nudila, bi imela z njim tudi druge dneve v tednu verjetno manj sporov. Navsezadnje mu ob kakšnem izpadu omeniš, da boš žalostna, če se bo tako obnašal in drug teden ne boš šla z veseljem z njim na vajin “zmenek v dvoje”, kjer se imata sicer vedno tako fajn….

Pri devetih letih lahko počne kar hoče?

Ljubi bog, kje je tvoja avtoriteta? A še nikoli nisi gledala oddaje Varuška, kjer so lepo prikazani primeri, kako umirit in spravit v normalne tirnice, še tako problematičnega otroka. Je pa dejstvo, da v družini marsikaj ne štima, kaj pa je to, pa moraš sama ugotovit.
Mož sodeluje? Imata enake poglede na vzgojo? Stol za ohlajanje imate? Mu znaš na miren, toda odločene način pokazat in povedat, kaj je sprejemljivo in kaj ne?

Očitno je, da hrepeni po pozornosti in se v sebi počuti nesprejetega in neljubljenega, zato čimprej ukrepaj in postani mama.

Saj ga je “spoštovala”, oziroma ga razvadila.
Ker pa zdaj več ni v središču pozornosti, pa je sin čisto zafrustriran.
Mati pa prav tako, ker ne razume, kako to, da je ne mara, če pa mu je vse nudila.

Najprej hvala vsem za odgovore.

Mož se s sinom odlično razume. Pri nama pa ne gre in ne gre. Je pa res, da ga mož več pusti kot jaz, če se noče učiti mi pravi pusti ga, se bo že, jaz mu pa težim. In seveda to mu ni prav. Mož ga res večkrat objame kot jaz, jaz ga sploh ne, ker ne morem pozabiti žaljivk, ki mi jih izreka. In posledično se sploh ne objemava niti ne pogovarjava. Včasih se opraviči, drugič spet ne. Pa tudi če se opraviči in ko se opraviči, se lahko zadeva z vpitjem in žaljenjem ponovi že čez eno uro, največkrat pa zvečer.

Mož trenutno veliko dela in je odsoten in tamal to izkoristi in takrat ima prave scene z razbijanjem vrat zvečer, ampak dobro, da živimo v hiši, so pa sosedje že sigurno slišali vpitje, njegovo in seveda moje, ker so mi popustili živci. Ko je mož doma se mali zadržuje, ker potem mož z njim ne govori in je hladen kakšen dan, dva, to pa sin ne prenese in je raje priden. Ko sva pa sama pa spet isto, žaljenje, govorjenje, da me ne mara, da ga že 9 let pretepam, da ga zmerjam, (če mu kaj rečem pravi, da ga žalim), skratka sem mislila, da bo kaj boljše pa je vedno slabše.

Kot prvo, kje je oče tega otroka? Kaj on počne, koliko se ukvarja z njim? Niti z eno besedo ga ne omenjaš. Zakaj?? Oče preprosto mora prevzet svoj del vzgoje! Sin ga rabi!
Kot drugo, pohvalno, ker si zaznala problem in ker ga želiš rešiti.
Kot tretje, tole o želji po tepežu kar pozabi. Pa naštevanje kazni …. kaj pa vem, vaš poba želi pozornost, hlepi po njej, to je jasno. Rešitev je torej na dlani, ukvarjejte se z njim, pogovarjajte, a hkrati zahtevajte od njega normalno obnašanje. Stalno dopovedovanje, da z jezikanjem in topotanjem ne bo dosegel nič. Če recimo rečeš, da mora smeti dol nesti, vztrajej do konca in še naprej, dokler jih ne nese. Bodi avtoritativna, odločn + predvsem naj bo tu še oče. A hkrati, ne pozabi, zelo pomembno – kadar imaš priliko ga kaj pohvalit, ga daj. Karkoli. Samo da ve, da si ga nekako zaznala, videla, opazila 🙂

Hm, zadeva lahko je ali pa tudi ne težka. Imam hčerko (no tri), ki izraža občasno tako obnašanje že od nekje 7 leta. Sem po vseh monovskih merilih tudi precej stroga mama, recimo. Pa se ne sekiram več, ja v začetku me je zabolelo, a sem končno odrsla, zrela ženska, ki ljubim svojega otroka. Povedala sem ji, da tako obnašanje ni sprejemljivo, da mi ni všeč, da mi ni prav in da naj o tem razmisli in ko se bo umirila in razmislila, naj pride k meni, da bova bla, bla. In sem mirno odšla (ali pa sem njo poslala v sobo). To je bilo dovolj, ker otrok ima vest (to je zelo pomembno). Po nekaj minutah je bila pri meni, dogodka nikoli nisem omenjala (če ga ni sama prva), sem jo stisnila in ji povedala, da jo imam rada. Ko/če je zadevo omenila (jo vedno je, najkasneje pred spanjem), sem ji še enkrat povedala, da jo ima rada ne glede na … in da razumem njena stanja, njene izbruhe, ker sem bila tudi sama otrok in da vem, kako se počuti, ko tako vpije, laja name in da vem, da jo globoko v sebi boli in žre. In da naj se ne sekira, ker razumem. Da pa se mora zavedati, da ne ravna prav – in vedno je pritrdila da ve, se zaveda in da ji je hudo, da jo srček boli, pa da kar samo zleti ven. Skratka, nakladam. važno je, da otroku jasno poveš, da ti obnašanje ni všeč, da ni prav in da naj z njim preneha. V stanju, ko ima izpade, se je škoda nekaj pogovarjat z njimm, ker takrat je čustveno totalno razvran, počaj, da se umiri. O kakšni po riti – pozabi, je že prevlik, zanj bi bilo to skrajno ponižujoče in brez efekta; o stolčku za pomiritive tud škoda govorit, ker je tudi že preveli, vsekakor pa njegova soba, kjer naj se SAM umiri. Obvezno mu moraš dati vedeti, da ga imaš rada in da ga srejemaš, ne glede na … ker ni hujšega kot to, kar ti počneš, da se trmaš, držiš, muliš, mu zameriš, te boli, si prizadeta … fak, koliko pa si stara? Vse to doživlja on, ker si mu nabila s takim obnašanjem občutek, da ga nemaraš (madona, no, ti si njegova mati, tebe ima najraje na svetu, ne glede na to, kako se obnaša)še občutke krivde, slabe vesti, sam se pa ne zna izciklat ven in potem še potencira, še bolj vpije in zmerja … zakaj? Ker kriči po ljubezni, po sprejetosti. In tega od tebe ne dobi.

In seveda, z možem potebujeta temeljit pogovor (med sabo, jasno) in doseči morata konsenz pri vzgoji, sicer bo vse, kar boš naredila, jalovo.

” Žalostna “

nehaj se obnašat kot otrok !!!!!!!!!! Če otrok do tebe ni prijazen to pomeni, da je on otrok, ne ti. Otrok ima pravico biti tak kot je. Nagajanje pa ponavadi pomeni, da otrok s svojim uporniškim vedenjem kaže na to, da nekaj doma ni v redu !!!!!!!!! KAJ BI TI RADA !? DA OTROK TEBE TOLAŽI !? SRAM NAJ TE BO !!!!!!! Otrok je otrok ! Ko bo nekoč odrasel moški, bo pa odrasel. Nehaj se obnašat razvajeno, ker ti nisi otrok. Toliko.

Ah ja, kje sploh začeti…težava je v tem, ker starši ne dojamete globlje slike takšnih situacij.

Če otrok tuli in piha in bevska, ima problem cela družina, ne samo ta otrok. Klasična situacija . ‘mi smo vsi tako ok, samo tale froc nam dela preglavice’.
NIKOLI ni temu tako – družina je skupen organizem, je ENO, ko izbruhnejo težave pri enem članu, to pomeni, da so težave v organizmu kot takem.

Samo je jasno, da folk ne zna tega tako gledat.

Najprej si razčisti, kako se razumeta VIDVA Z MOŽEM – namreč, tole, kar počneš s sinom (ga ne objameš, ker si ‘užaljena’ – zaradi besed devetletnika??), je čustveno izsiljevanje, do njega se obnašaš kot do zrelega, odraslega moškega, ne pa kot do majhnega otroka. Od njega pričakuješ čustvene reakcije, kot bi jih pirčakovala od PARTNERJA, ne pa od sina. Tole zelo diši po tipičnem primeru, ko se mati čustveno obeša na sina, hoče od njega čustveno energijo in izpolnitev, ki je ne dobi tam, kjer bi jo morala, od partnerja.

Iz tvojih postov veje ena čustvena manipulacija, da se kujaš, si ‘žalostna’, užaljena…takih for se nimaš kaj iti s SINOM. Ni on tvoj PARTNER – in ni ti dolžan nuditi čustvenih izpolnitev, ni te dolžan ‘delati srečne’, itd. To so vse tvoja podzavestna pričakovanja, ki jih je jasno razbrati iz tvojega pisanja, dejansko pa dobesedno uničujejo otroka.

Delaj na SEBI, na svoji čustveni izpolnitvi, na svoji sreči, na odnosu s partnerjem – ker TU tiči problem, otrok ga samo manifestira. Starši ste prekleto naivni in nevedni, ko mislite, da velja samo to, kar POČNETE in govorite – v odnosih se pretakajo nezavedne energije, nezavedni vzorci, to se vse meša, kaj pa mislite. Otrok nezavedno pobira vaše probleme, strahove, celotno psiho – in pri tebi je razbrati, da imaš težave z moškimi, z lastno vrednostjo, nagnjena si k samopomilovanju, k temu da se čutiš kot žrtev, da si ‘žalostna’, ‘boga’…ni čudno, da sina spravljaš v bes. Če ne bi sina, bi pa moža, ker žrtve vedno spravljajo druge v bes.

To je tako kompleksna tematika, da ne vem, če jo boš sploh razumela, a to je edini način reševanja stvari. Starši najprej popucajte pri sebi, samo za to je potrebno ogromno samozavedanja, ki pa ne vem, če ga premorete.

Točno tako:

Kar otrok doma od svojih najbližnjih sliši in vidi, doživi tudi sam, to se nauči in deli naprej. Jabolka ne padejo daleč od drevesa.

Hm, zadeva lahko je ali pa tudi ne težka. Imam hčerko (no tri), ki izraža občasno tako obnašanje že od nekje 7 leta. Sem po vseh monovskih merilih tudi precej stroga mama, recimo. Pa se ne sekiram več, ja v začetku me je zabolelo, a sem končno odrsla, zrela ženska, ki ljubim svojega otroka. Povedala sem ji, da tako obnašanje ni sprejemljivo, da mi ni všeč, da mi ni prav in da naj o tem razmisli in ko se bo umirila in razmislila, naj pride k meni, da bova bla, bla. In sem mirno odšla (ali pa sem njo poslala v sobo). To je bilo dovolj, ker otrok ima vest (to je zelo pomembno). Po nekaj minutah je bila pri meni, dogodka nikoli nisem omenjala (če ga ni sama prva), sem jo stisnila in ji povedala, da jo imam rada. Ko/če je zadevo omenila (jo vedno je, najkasneje pred spanjem), sem ji še enkrat povedala, da jo ima rada ne glede na … in da razumem njena stanja, njene izbruhe, ker sem bila tudi sama otrok in da vem, kako se počuti, ko tako vpije, laja name in da vem, da jo globoko v sebi boli in žre. In da naj se ne sekira, ker razumem. Da pa se mora zavedati, da ne ravna prav – in vedno je pritrdila da ve, se zaveda in da ji je hudo, da jo srček boli, pa da kar samo zleti ven. Skratka, nakladam. važno je, da otroku jasno poveš, da ti obnašanje ni všeč, da ni prav in da naj z njim preneha. V stanju, ko ima izpade, se je škoda nekaj pogovarjat z njimm, ker takrat je čustveno totalno razvran, počaj, da se umiri. O kakšni po riti – pozabi, je že prevlik, zanj bi bilo to skrajno ponižujoče in brez efekta; o stolčku za pomiritive tud škoda govorit, ker je tudi že preveli, vsekakor pa njegova soba, kjer naj se SAM umiri. Obvezno mu moraš dati vedeti, da ga imaš rada in da ga srejemaš, ne glede na … ker ni hujšega kot to, kar ti počneš, da se trmaš, držiš, muliš, mu zameriš, te boli, si prizadeta … fak, koliko pa si stara? Vse to doživlja on, ker si mu nabila s takim obnašanjem občutek, da ga nemaraš (madona, no, ti si njegova mati, tebe ima najraje na svetu, ne glede na to, kako se obnaša)še občutke krivde, slabe vesti, sam se pa ne zna izciklat ven in potem še potencira, še bolj vpije in zmerja … zakaj? Ker kriči po ljubezni, po sprejetosti. In tega od tebe ne dobi.

In seveda, z možem potebujeta temeljit pogovor (med sabo, jasno) in doseči morata konsenz pri vzgoji, sicer bo vse, kar boš naredila, jalovo.[/quote]

A imate sina tudi, ki je najmlajši od vseh otrok?

” žalostna “

1. ti si ena nezrela ženska, polna egoizma in še lastnega sina nimaš rada tako kot bi ga morala imeti, mislim da rabiš psihoterapijo
2. tukaj lahko anonimno vprašaš psihoterapevtko ki anonimno takoj odgovori TUKAJ DOBIŠ STROKOVNI ODGOVOR ( ANONIMNO LAHKO VPRAŠAŠ)

http://med.over.net/forum5/list.php?6

Moji otroci so že odrasli in imam že vnuke. Pri svojih otrocih sem bila stroga,zelo in ni bilo nikoli nobenih problemov. Pri vnukih sem manj in na veliko izkoriščajo babico.
Na vašem mestu bi sina zasula z dolžnostmi,malo igre,še manj crkljanja in bo počasi dojel,da če bo vse ok, potem se stvar lahko spremeni. Vsak dan mu po šoli in šoskih obveznostih naložite delo. Če bo dobro naredil, je igra, če ne ponovi vajo. Vztrajat je treba in ne se zlomit, ko te nežno pogleda. Pred spanjem bi ga lahko malo pocrkljala, seveda, če se je tisti dan lepo obnašal. Drugače pa nič. Pa nobene TV in računalnika. Pika.

Prebrala sem tisto
ko si napisala, da ga ne moreš objet, ker te je zmerjal..
Lej, sej zastopim, sam ti pa moraš zastopit, da bi mali na en način rad prišel k teb, se zbližal s stabo in seveda ne ve , da glih na ta način te odriva.
amapk ženska božja, ti si odrasla…če bi te mož tkole zmerjal in mogoče te tud kdaj
a ga res čez čas ne objameš ali res ne spiš več z njim, pa mu skuhaš kosilo, pa komaj čakaš da se pobotata …

Tvoj sin je jezen nate…po vsej verjetnosti zato, ker imaš dve pridni pupi, ki ti kažeta ljubezen in mali vidi kako si ljubeča z njima…kaj pa on
sej veš kaj si mali misli, da ga ne maraš
on v trenutku pozabi, da ti je rekel kaj grdega, ti pa še vedno samo okoli deklic…
recimo da je ljubosumen…delaj na tem…

je pa res da nisem vsega brala…tko, da lahko brcam v temo…

men se zdi, da te ima mali tok rad, da ne ve več kaj naredit, da bi ga imela tudi ti…

kadar imaš čas predaj deklici očetu, babici, itd in se posveti le njemu. pogovarjajta se o temi, ki ga veseli, ne o šoli. moj je jezen kadar se mora učiti. da ga ne maram, da se bo preselil, itd. preslišim, ker me takoj po nalogi objame.

Hm, zadeva lahko je ali pa tudi ne težka. Imam hčerko (no tri), ki izraža občasno tako obnašanje že od nekje 7 leta. Sem po vseh monovskih merilih tudi precej stroga mama, recimo. Pa se ne sekiram več, ja v začetku me je zabolelo, a sem končno odrsla, zrela ženska, ki ljubim svojega otroka. Povedala sem ji, da tako obnašanje ni sprejemljivo, da mi ni všeč, da mi ni prav in da naj o tem razmisli in ko se bo umirila in razmislila, naj pride k meni, da bova bla, bla. In sem mirno odšla (ali pa sem njo poslala v sobo). To je bilo dovolj, ker otrok ima vest (to je zelo pomembno). Po nekaj minutah je bila pri meni, dogodka nikoli nisem omenjala (če ga ni sama prva), sem jo stisnila in ji povedala, da jo imam rada. Ko/če je zadevo omenila (jo vedno je, najkasneje pred spanjem), sem ji še enkrat povedala, da jo ima rada ne glede na … in da razumem njena stanja, njene izbruhe, ker sem bila tudi sama otrok in da vem, kako se počuti, ko tako vpije, laja name in da vem, da jo globoko v sebi boli in žre. In da naj se ne sekira, ker razumem. Da pa se mora zavedati, da ne ravna prav – in vedno je pritrdila da ve, se zaveda in da ji je hudo, da jo srček boli, pa da kar samo zleti ven. Skratka, nakladam. važno je, da otroku jasno poveš, da ti obnašanje ni všeč, da ni prav in da naj z njim preneha. V stanju, ko ima izpade, se je škoda nekaj pogovarjat z njimm, ker takrat je čustveno totalno razvran, počaj, da se umiri. O kakšni po riti – pozabi, je že prevlik, zanj bi bilo to skrajno ponižujoče in brez efekta; o stolčku za pomiritive tud škoda govorit, ker je tudi že preveli, vsekakor pa njegova soba, kjer naj se SAM umiri. Obvezno mu moraš dati vedeti, da ga imaš rada in da ga srejemaš, ne glede na … ker ni hujšega kot to, kar ti počneš, da se trmaš, držiš, muliš, mu zameriš, te boli, si prizadeta … fak, koliko pa si stara? Vse to doživlja on, ker si mu nabila s takim obnašanjem občutek, da ga nemaraš (madona, no, ti si njegova mati, tebe ima najraje na svetu, ne glede na to, kako se obnaša)še občutke krivde, slabe vesti, sam se pa ne zna izciklat ven in potem še potencira, še bolj vpije in zmerja … zakaj? Ker kriči po ljubezni, po sprejetosti. In tega od tebe ne dobi.

In seveda, z možem potebujeta temeljit pogovor (med sabo, jasno) in doseči morata konsenz pri vzgoji, sicer bo vse, kar boš naredila, jalovo.[/quote]

A imate sina tudi, ki je najmlajši od vseh otrok?[/quote]

Nja bo, no, čeprav ne razumem vprašanja.
Ne, sina pa nimam. samo tri punce.

A imate sina tudi, ki je najmlajši od vseh otrok?[/quote]

Nja bo, no, čeprav ne razumem vprašanja.
Ne, sina pa nimam. samo tri punce.[/quote]

Ok, ker po zapisanem je zelo podobno situaciji nekim našim sosedom in načinu razmišljanja neke naše sosede, kot da bi ona pisala …. Pa brez zamere 🙂

Saj ga je “spoštovala”, oziroma ga razvadila.
Ker pa zdaj več ni v središču pozornosti, pa je sin čisto zafrustriran.
Mati pa prav tako, ker ne razume, kako to, da je ne mara, če pa mu je vse nudila.[/quote]

Se strinjam s spoštovanje, s tabo, Robi, pa tokrat pač ne.
Če otroka spoštuješ, to ni nikakršno razvajanje.
Moje mnenje; posesivna mama, ki misli, da je nekoga za lešnike prijela, ko je otroka na svet spravila. In še enega in še enega, pogorela pa pri vseh. V praznem upanju, da je plodna maternica dovolj za to, da te do smrti in še po njej častijo.
Začni delat najprej na sebi, avtorica. In čimprej tudi na tem, da otroka pripraviš na samostojno življenje, ne pa da se obremenjuješ s tem, koliko te mora imet rad izključno zato, ker si ga rodila.

Imam tri otroke, zdaj že odrasle, ne bom rekla, da je bilo vedno vse idealno, ampak nikoli, prav res nikoli me ni še nihče zmerjal, niti loputal z vratin in se grdo obnašal, mogoče je bil kakšen manjši izpad v puberteti, ampak pri devetih letih so otroci ponavadi še “angelčki”. Že ko te je prvič zmerjal in se grdo obnašal, ga bi morali ustaviti. Ne s tepežko, pač pa z ostro besedo, da se tako ne obnaša, da ste vi starši in on otrok in da zaenkrat imate vi komando nad njim in ne on nad vami. Kako se pa mož obnaša? Ga ni nikoli doma, ali mogoče, ko pride domov, je ves nervozen in napet. Tako obnašanje otrok je posledica mnogih stvari, tudi dogajanja okrog njega. Otroci namreč vlečejo nase vzorce obnašanja in posnemajo tisto, kar vidijo na nas. Mi se velikokrat tega ne zavedamo. Če smo sami nervozni, kričimo, preklinjamo, tolčemo z vrati, bo to počel tudi otrok.
Vsekakor peljita fanta h psihologu in to oba z možem! Kakšna rešitev se bo že našla. Ukrepajta takoj, dokler je še čas, ker drugače vama bo deček zrasel čez glavo! Vse dobro!