Pozdravljeni, ker je že dosti debat na to temo , bom odprla novo, saj ne vem točno kaj storiti,.
V skupini mojega sina, kjer so otrci stari od 4,5-6 let, je fantek, ki že od lani, odkar je vstopil v vrtec moti celotno skupino.
Vzgojiteljice v lenskem letu, niso kaj dosti dale na pritožbe staršev, da otrok tepe, grdo govori- preklinja, ne sedi pri miru in tako moti vse ostale.Šlo je tako daleč, da je eden od staršev zahteval da se dečka odpelje k psihilogu, saj da staršinič ne ukrepajo. kaj je sledilo ne vem.
Letos je zgodba ista – fant pretepa ostale, uničuje igrače, ki jih otroci prinesejo v vrtec, skratka, ni sekundo pri miru, non stop teka okoli, ali je na ogrišču, ali pa ko potekajo učne ure v vrtcu.
res ne vem ali vzgojiteljice niso sposobne otroka kontrolirati- saj je res edini, ki ne sledi, ali pa se jim ne da.
starši se v večini strinjamo, da z otrokom nekaj ni uredu, saj je že dovolj star, da bi moral razumeti kaj lahko in kaj ne- letos bo star 5 let.in bo jeseni v predšolski skupini.
Kaj naj naredim v tem primeru, ko moj otrok stalno hodi domov popraskan, z raztegnjenimi majocami, ker ga fant vleče, je imel pred časom pomisleke in mi rekel da zaradi fanta noče v vrtec, kar je grozno, sploh če pomislim, da nasplošno gre rad v vrtec in mu je tam lepo.
res ne vem ali mora tisti otrok koga resično poškodovati, da bo vzgojiteljica začela resno jemati, kaj ji starši govorimo.
kako pa ste vi reševali podobne situacije?

Reči sinu da ga pritegne nazaj:) Ja vem primitivno, ampak če vzgojiteljice nič ne naredijo…ne vem. Tale zgodba me spominja na enega fantka ko sem bila sama v vrtcu 80leta ahh nostalgija. V glavnem ta fantek stari smo bili okoli 5, 6 let nas je vse ščipal, spomnim se ga kot agresivnega pa da smo se ga ostali bali in se mu izogibali. Taisti fantek je obiskoval OŠ na kateri sem bila tudi jaz, hvala bogu sva bila v drugem razredu, tudi v OŠ je bil agresiven in problematičen, se je že na hodniku videlo kako se pretepa in kriči. Sedaj v odrasli dobi kakor vem je v zaporu, se je ukvarjal s kriminalom…Tako da tega fantka ne more nič rešiti, jaz mislim da se eni ljudje že rodijo taki s criminal mind bi se reklo da so že tako mentalno usmerjeni v negativo, da tukaj okolica ne more nekaj na full vplivati, pač tak je tak bo in tak bo tudi umrl.

Moj nasvet: Prepiši svojega sina v kakšno drugo skupino v vrtcu kjer ni malega agresivneža. Pa čim manj mešaj drek..

to je pač moten otrok oz. otrok s posebnimi potrebami. Taki rabijo veliko pozornosti in dela. navadi svojega otroka, da bodo taki otroci povsod in od njega se bo pričakovalo, da bo skoraj popoln, sprejemal drugačnost, se prilagajal, zato da bo posebnež lahko vključen. vzgojiteljica bi morala zahtevati, da zaradi njega dobi dodatno vzgojiteljico oz. pomoč v skupino, saj sama ne zmore vsega oz. se mora nekdo pač ukvarjati tudi s 23 normalnimi otroci.
Torej zahtevajte dodatno pomoč, ni druge.

tudi v šoli bo tako, skoraj v vsakem razredu se najde kakšen tak. Čimprej nauči svojega otroka, da ga odpika, žal bo potrebna tudi fizična sila, ampak potem bo imel mir. To je žal edina pot, sicer bo tudi tvoj otrok vedno žrtev. Pristojni pa ne bodo storili nič, verjemi. V šolah imajo kup zaposlenih, ki bi se naj ukvarjali s tem, rezultat je nula.

Zakaj lahko en debil terorizira vse ostale normalne? Zakaj plačevati tak vrtec in nesposobne vzgojiteljice, ki ne znajo narediti reda? Noben otrok se tak ne rodi, ampak ga naredijo starši. Verjetno so isti.

Ma dajte nehati komplicirati, tudi mi smo imeli v vrtcu in OŠ take motence v razredih in je kdo kaj naredil? Nihče nič, v OŠ je bilo še tako da se je en fant spravjal na 12, 13 letna dekleta jih potisnil v en kot in jih šlatal, to je naš razrednik enkrat videl in zatulil…Ja in kaj je bilo potem? NIČ ni bilo, fant je tako nadaljeval, in še in še teh motenih otrok/mladostnikov je povsod dovolj, kot en navaja zgoraj v vsakem razredu je sigurno vsaj eden na 20 otrok. Temu se ne moreš izogniti, ko sem bila v OŠ vem da je velikokrat kakšna ura ušla samo zato ker se je motenec spomnil da mora težiti. Take froce bi jaz strpal v eno posebno šolo pa naj se tam ukvarjajo z njimi, če otrok nima niti toliko koncentracije da je pri miru naj ga foknejo na tablete ali pa v posebne šole.

Zakaj jih tiščijo skupaj z ‘normalno zdravimi’ mi ni jasno.

Rekla bi, da so to otroci, ki imajo vedenjske motnje. Zahtevali bi posebno obravnavo. Saj zato pa je tudi strokovno osebje: psihologi, socialne delavke, ipd. bi morali otroka posebej obravnavti in stopiti v kontakt s starši. Ni prav, da en otrok “obvladuje” celo skupino! Starši, stopite skupaj in nekaj ukrenite.

Preklinjanje in tepež je ena stvar. Bojim se, da je to pri tebi tudi malo prenapihnjeno. Močno dvomim, da vzgojiteljice ne bi reagirale.

Drugo je tekanje in igra. Da ne sledi učnim uram? Pa kje imate te otroke? V Severni Koreji? V naših vrtcih ni učnih ur, so usmerjene dejavnosti in pri taki starosti otrok nobena normalna vzgojiteljica ne more zahtevati, da otrok sedi in posluša pouk zgodovine, matematike ali gospodinjstva. Lahko ga sicer pritegnejo k delu (risanje, izdelovanje) ali ga zaposlijo drugače. Očitno fantek ni za te stvari, za njega je to še očitno prezgodaj. Ko bo v šoli, bo že moral sedet, zdaj mu pa ni nujno. In veste kaj? Prav je tako. Že tako gredo prezgodaj v šolo, naj se nateka in naigra zdaj, potem se več ne bo mogel, že v drugem polletju prvega razreda bodo krepko poprijeli za delo. Tudi tu mislim, da si zgodbo napihnila do daske.

Ta vaša teženja s psihologi in posebnimi potrebami so prvi razlog, da so otroci danes poblesavljeni. In to tisti “normalni otroci”. In težite starši, ki svoje otroke vzgajate v male robotke – na gumb on in off, take, ki morajo biti všečni družbi, da so tihi, vodljivi, da jih daš tam in tam so, brez nobenega življenja, brez nobene volje do gibanja, brez veselja in igre. Severnokorejski vzorec pač. In potem normalno, da vas motijo otroci, ki bi se skladno s svojim statusom otroka radi po otroško igrali in prepričana sem, da ta deček in še veliko drugih otrok, sploh ni tako hud, kot ga tu opisujete, je samo otrok, še otročji in nezrel, ker ima komaj 4 ali 5 let. Ne verjamem, da je tako moteč, če bi bil, bi vrtec že reagiral z ustreznimi službami. Poleg tega, če je tak, razmislite, če mu delate uslugo. Ne, mu je ne, ker vas briga to, da bo vaš otrok prinesel domov najlepšo risbo, najbolj okrašeno, najlepše pobarvano, tudi za ceno tega, da emarginirate in v posebno šolo strpate otroka, ki je sicer popolnoma normalen, ampak morda rabi to, kar doma nima – malo topline, razumevanja in ukvarjanja z njim.

Iz izkusenj ti povem, da se pri nekaterih res hudih primerih ne da storiti veliko. Tako, iz ozadja, je lahko pametovati. Skoraj ne verjamem, da vzgojiteljici sploh ne bi odreagirali, vprasanje je, koliko sta lahko uspesni. Otrok ima vedenjske tezave. Zraven tega so ga otroci ze zavrnili in je se toliko tezje.
Ce ves, iz preverjenih virov, da se starsi ne trudijo in sodelujejo, je maneverskega prostora zelo malo. Zal. Se odlocbe ne bi dobil, brez soglasja starsev. Vcasih se ti otroci vnesejo, seveda, pod pogojem, da so starsi ok. Nekateri pa ne, sploh ce gre zraven se za motnjo. Ja, otroci zraven trpijo, hkrati se ucijo, kako funkcionirati s taksnim motecim clenom. Zal.

Tudi jaz mislim da ima psihične težave in zato potrebuje strokovno pomoč, dlje kot odlašajo slabše je to za otroka. Škoda da pri vseh strokovnjakih v vrtsu nič ne ukrenejo.

Mi smo imeli v 4. razredu osnovne šole enega fanta ki je teroriziral cel razred, vsi smo se ga bali. Na eno punco se je še posebej spravljal baje jo je brcal v trebuh, in vem da so imeli razne ukrepe šola, psiholog, socialna delavka nič zaleglo. Dokler ni oče te moje sošolke popizdil prišel v šolo in baje da ga je na gobec, mi smo samo videli na hodniku par kapljic krvi in učiteljico ki je bila vsa živčna. To je bilo davnega leta 94′ da ne boste mislili da se takrat to ni dogajalo. Od takrat dalje je ta fant dal mir, potem sem izvedela da je imel ta fant očeta ki je bil nasilen in ne vem kakšne štale doma.

Ko berem večino odgovorov tule gor, mi postaja jasno, zakaj gre danes svet v smer, v katero gre. Vsak gleda samo nase, na svojega sončka, brez kančka empatije do drugih. Otrok da se rodi z zločinskim umom? Pa kaj vam je ljudje? Otrok se uči z vzorom… ko gleda nas, starše in svoje najbližje. Če ima otrok tako hude težave in je brez kontrole, je nekaj očitno narobe in da vrtec, ki ima tudi socialnega pedagoge tudi zaradi takšnih primerov, ne naredi nič, je nekaj narobe.
Razumem, da te skrbi za svojega otroka, ampak a si mogoče pomislila na to, kaj mora ta fantek doživljati doma, da se to na takšen način odraža v njegovem vedenju?
Na mojega sina se je v 4. razredu spravil en fant zaradi izgubljene igre fuzbala. Sin je bil poln modric. In kaj se je zgodilo? Ko je ponj prišel njegov dedek, je grozil učitejlicam in mojemu sinu, ki niso bili nič krivi, da jih bo vse razbil, pobil, itn. S sinom smo se doma pogovorili, da ima ta fant težave in da potrebuje pomoč. Mojemu sinu se je zasmilil, ker mu je dalo misliti, v kakšnem okolju mora njegov sošolec odraščati.
dsimon je dobro napisala, kaj se zgodi, če starši nočejo sodelovati. Meni osebno ni vseeno, kaj se bo zgodilo z enim otrokom v prihodnosti… se vam ne zdi, da bi svoje otroke lahko naučili malo empatije?

–še iz šole, ki jo je obiskovala hči davnega let ’94. Bil je, na videz, en zelo prijazen fante, z velikimi rjavimi očmi, ki bi ga takoj posvojil, če ga ne bi poznal tudi z druge plati. Najprej se je ves razred ukvarjal samo z njegovimi neumnostmi, vsak mesec smo imeli vsi starši neke “krizne sestanke”, pritožbe otrok, pa potem nas staršev….Pa ni pomagalo popolnoma nič.

Tudi en ata je čisto ponorel in hotel namlatit njega in oba njegova starše….pa tudi to ni pomagalo, izpadel je zgolj kot “on nasilnež”. Večji je bil, hujši so bili njegovi izpadi, dokler ni šel enkrat res čez vse meje. Sredi ure se mu je odpeljalo, stekel je do katedra, zgrabil učiteljičino torbo in jo zabrisal čez okno, potem je vzel jogurt, ki mu je ostal od malice in ga zlil moji hčeri po zvezkih, za nameček je še splezal na omaro v učilnici in skočil dol…..da je vseskozi po malem pretepal, ščipal in maltretiral vse po vrsti je bilo skoraj samoumevno.

No to se je zgodilo, ko je bil že v sedmem razredu in so končno “strokovno odreagirali” in ga poslali v vzgojni zavod (men se zdi, da v Stično)….in od takrat je bil mir.

Dolgo nisem nič slišala o tem fantu. Potem sem po dolgih letih srečala njegovo mamo in mi je povedala, da je zašel v kriminal, da je bil par krat na nekajletnem dopustu v Kopru in na Dobu, da jim je doma nekajkrat demoliral bajto, da je klical na neke 090 cifre in jim naredil take dolgove, da so morali vzeti kredite za poplačilo….

Otrok ima vedenjske motnje. Starejši bo huje bo in nekdo (kdo sploh, če ne starši?) bi moral odreagirati.

Tudi moj otrok je naporen v vrtcu. Starša skušava storiti vse kar je v najini moči. sodelujeva z vzojiteljicami, svetovalnimi delavkami. Resnično je veliko v karakterju otroka. Taki otroci potrebujejo posebne vzgojne prijeme, trde živce in veliko ukvarjanja. Zdaj pa dejstva: na vrsto za psihologa se čaka od pol do enega leta. Psiholog ni naredil popolnoma NIČ. Ugotovil je da vse “štima” in smo šli. Nobenih napotkov, nobenih nasvetov..samo odgovor da je je za ta leta čisto normalno da je otrok bolj živahen, ter da bo čez kako leto ali dve boljše.
Skratka, tukaj zatajijo svetovalje delavke ki so v vrtcih samo da hodijo v službo čičkat in prodajat meglo. Naložila mi je nekaj banalnih besed, ki so samoumevne. Zataji psiholog, ki ne ukrepa takoj (dolge čakalne vrste), na koncu tako ni nič od njega.

PODPIŠEM!

naj dobi odločbo in spremljevalca…hvala bogu, da pri mojih otrocih takih zblojencev ni..ker sllišim kdaj od kakšne kolegice, kako se cela skupina ukvarja z enim posameznikom in je moten celoten proces, vzgojiteljice pa nemočne…

Fant potrebuje pomoč in ljubezen. Nekdo mu mora pokazati in biti vzgled, kako se obnaša, rešuje težave, spopada z jezo, če tega ne znajo domači.
Moja hči je v prvem razredu to uredila sama, ne s pametjo ampak s srcem. Nekega dne je prišla domov in povedala, da je sošolki, ki je vedno ščipala in brcala, dala eno malenkost. Jaz jo pogledam in vprašam, kako to, ko se pa tako obnaša, pa mi otrok odvrne: ‘Veš, mami, zazdelo se mi je tako.’ Naslednji dan, ni bilo več nasilja. Punca je potrebovala samo nekoga, ki vidi prek njenega obnašanja.
Naloga vzgojiteljic in svetovalnih delavk, psihologov je, da stvar urejajo.

Sam toliko, o spremljevalcu lahko le sanjaš, dobijo ga (morda) otroci z motnjami v duševnem razvoju, slepi ali gluhi. Za vedenjske motnje nimaš šans da bi dobila karkoli, preverjeno pri psihologinji.
Lepo, da otroke, ki niso po tvojem okusu imenuješ zblojenci, res.

Nekateri komentarji tule so komentarji ljudi, ki nimate pojma o tem, kako se človek namuči, da kaj doseže. Na koncu je pa skoraj isto pri otroku, za katerega se starši ne brigajo nič, kot pri tistem kje starši sodelujejo.
Pedopsihologi v Sloveniji se bodo morali naučiti še kaj drugega kot samo predpisovati zdravila.
Če bi imeli kanček empatije ne bi otroka za vsako malenkost pošiljali ‘nekam stran’. In če bi šlo za vašega otroka, bi želeli, da gre ‘nekam stran’, bi ga zavoljo drugih prepisali v neko ustanovo in se mu malodane kar odrekli?
Da ne komentiram raznih izpadov s fizičnim nasiljem odraslega nad otrokom, ne ver je tno.

Ja, in vsi ti kvazi strokovnjaki zatajijo tudi v osnovni šoli. Samo bla, bla, bla… Brez veze. Mešajo meglo. Konkretnega ne naredi pa nobeden nič. In tudi dogovorov se ne držijo.
Torej je le od staršev odvisno, kako bodo speljali. Zaupaj sebi, poznaš otroka in lahko najdeš načine.
Še kako dobro vem.