Osamljenost, depresija, smisel življenja?.
Zdravo. Saj vem, da to ni forum namenjem takim težavam, ampak vseeno poskušam srečo, glede na to, da je daleč najbolj obiskan, in mi kdo s podobno izkušnjo morda lahko pomaga. S prijatelji se nekako bojim pogovarjati o tem, poleg tega pa jih nočem obremenjevati s svojimi psihičnimi težavami. Saj sploh ne vem kaj in kako naj napišem, težav je preveč, da bi vse opisala.
Gre se predvsem za to, da sem neizmerno nesrečna. Počutim se zelo osamljeno, čeprav nisem sploh eden izmed osamljenih ljudi, okrog sebe imam dosti ljudi, ki jih imam rada in oni mene. Saj so trenutki, ko sem dobre volje, polna zanosa, zagona in volje do življenje, ampak ti so res redki. Potem, kot da bi me nekaj pičilo, čez noč postanem cela depresivna, ves dan samo razmišljam, vse zavrnem, ostanem doma, se jočem in smilim sama sebi, razmišljam v najhujših momentih tudi o samomoru. Ampak to misel vedno prekinem, se v mislih zderem na sebe, in poskušam nekako napolniti z upanjem, da morda pa le še pridejo boljši časi.
Ampak ne vem, naveličana sem že čakanja, kdaj bodo prišli. Morda je problem v tem, da nisem zadovoljna sama s sabo, se mi zdi, da se v mislih kar naprej dajem v nič. Ne cenim se, o sebi razmišljam le najslabše, kako nisem vredna ničesar. Vem, da to sedaj deluje zelo zmedeno pisanje, ampak prav ne morem napisati z neko rdečo nitjo, ker mi misli kar skačejo. Včasih se bojim, da mi še malo manjka, da se mi zmeša od vseh pritiskov.
V otroštvu sem doživela težko ločitev staršev, dosti gledanja nasilja, in podobnega, a se v podrobnosti ne bi spuščala. Z očetom stikov praktično nimava že dobro desetletje, ali pa so samo površni. Drugače še študiram, ob študiju tudi delam, čas namenim tudi zabavi, ampak ne počutim se izpopolnjeno, manjka mi ljubezni, predvidevam.
Pred dobrim letom sem se razšla z dolgoletnim (5 let) partnerjem, njega v bistvu ne pogrešam tako, čeprav še včasih tudi pomislim na kakšne lepe trenutke. Pogrešam nežnost, občutek, da sem ljubljena. Z njim je bila veza sicer tudi bolj burna, od nasilja, posesivnosti, groženj. Že nekaj časa pa opažam, da sem zaljubljena v moškega, s katerim sva se zbližala kmalu po mojem razhodu s partnerjem. Stvar je pa taka, da ima on dekle, kljub temu pa se videvava na prijateljski ravni, a me z določenimi pozornostmi in gestami zmede, in to traja in traja. Ne morem verjeti, da ga ne morem pozabiti, po tolikšnem času, kot da si ne dovolim novih priložnosti, le nanj čakam, čeprav z vsakim dnem z manj upanja. Morda je tudi to vzrok mojih težav, morala bi se odkrito pogovoriti, a si ne upam načenjati te teme, čeprav me razžira. Tudi v družbi sem takšna, en dan zelo zgovorna, se imam lepo, polna energije in življenja, že na primer čez kak teden pa čisto drugačna slika.
Potem pa razmišljam, da je problem res verjetno v meni, da morda nisem za na ta svet, kaj naj naredim, zakaj naj še sploh živim. Kako naj se spremenim, kam naj si grem poiskati pomoč…ogromno vprašanj se mi poraja. Ne vidim več smisla v ničemer. Če mi lahko kdorkoli da kak nasvet, bi bila zelo hvaležna. Vem, da ni napisano ravno berljivo in razuljivo, ampak vesela bi bila za kak odgovor. Lep pozdrav.
…imamo prav vsi v življenju.Večkrat.Ko smo sami, ko nam je dolgčas.
Recept: osmisliti si moraš take trenutke.
Vsak dan poiskati cilje in naloge in jih izpolniti.Brez ciljev začnemo bluziti. Iz bluzenja v dolgočasje in brezzveznost pa ni daleč.
Pojdi na vrt.Delaj, posej.Če ga nimaš, prebeli sobo.Pospravi omare.Posesaj sobo, skuhaj kosilo.Povabi prijateljice.
Pojdite v kino.Polno stvari je…ne poznam tvojega življenja, ampak postavi si CILJE.
Moški bo prišel, če boš zadovoljna, nasmejana, vesela.Takrat boš privlačila.
Pojdi v knjižnico.Beri zanimive knjige.Oglej si na Tv lep film, glasbeno oddajo.Pa saj je polno možnosti.
Pa poglej na internet pod DOLGČAS.
Treba se je znati zaposliti.In negativne misli ne bodo imele časa vstopiti v tebe!
Najdi nit vzorcev iz otroštva. Občutkov manjvrednosti, občutkov krivde, navsezadnje pišeš, da si preživela travmo ob ločitvi. Ki je nisi ti zakrivila, niti je nisi bila kriva. Še manj odnosov, ki si jih morda tudi prevzela ob vseh teh nihanjih, iz česar si se učila in ali naučila živeti in tako meniš, da je to le to, kar je prav.
Ne opiraj se na nekoga, ki bo kot starš, pa je šel v ločitev. Kdo se je od staršev kar naprej opiral na to, da bo odnos obstal, pa čeprav še tako slab? Za voljo morda otrok? Ne išči teh vzorcev. Sploh pa ne, če varnost sprejemaš v vzrocih, kot ponazarjaš težko ločitev staršev, in omenjaš sama, kako “varno” se počutiš, ko gre za ljubosumje, posesivnost, grožnje, morda nasilje.
Pretrgaj vzroce, ki so ti vcepljeni, ampak to bo težje, če ne boš spoznala novih vzorcev. Če ti je nerodno govoriti s prijatelji, poišči zaupnika, s katerim boš o tem lahko govorila. Če navajaš še nesmisle, ki jih ne vidiš, ti bodo morda predlagali terapije in zdravnike, ti sama veš, kako in kaj. Vsaj do mere, od koder potrebuješ pomoč. Morda včasih le ne potrebuješ v svoji izgubljenosti vedno prve žoge, ki se je razpasla, kot je zdravnik, ampak le nove vzorce, nova pričevanja, nove posluhe izkušenj, zato se ne zapiraj in dopusti, da pač slišiš ali doživiš še kaj drugega, kar si nekoč spoznala. Ne rini pa v stare vzorce, če veš, da ti škodujejo, samo zato, ker se tisti moment ali morda kakšen moment dlje počutiš osamljeno in boš za voljo tega sprejela vse najslabše, kar je možno. Nauči se ceniti, se spoštovati, zato delaj na svoji samopodobi. In ne imej vzornike domače razmere, če ti je več kot dovolj jasno, da so ti skozi življenje prinesle le škodo, prav skozi vzore ali vzorce.
Ne ponavljaj vzorcev staršev, ki je bila kalvarija tudi zate. Seveda pa lahko neobvezne posvete najdeš kjerkoli, tudi pri zdravnikih, ampak pojdi potem raje do osebnega zdravnika, ker so tudi oni ljudje in te ne bodo ravno poslali kam drugam, če res nimaš nobene drugačne krize, ki bi vplivala na tvoje dostojno, razumsko, čustveno življenje. In ti bodo podali morda tudi kakšen konkreten nasvet. Če boš pa rekla, da ne vidiš smisla, bodo gledali pa iz svoje etike in te tako tudi usmerili. Poti je polno odprtih, za katero se boš odločila?
Rad bi te nekam napotil (ne na psihiatrijo, brez skrbi) ampak ne vem kaj si boš o tem mislila, niti ne vem ali si pripravljena na tako pomoč. No sej ubistvu ni nič takega ampak vseeno…
Je pa to kar ti opisuješ že kar orenk depresija in ne bi pustil stvarem da “se same uredijo”. Se ne bodo, poleg tega se bodo pa še vračale in vsakič v hujši obliki. Govorim na žalost iz izkušenj. Skakanje v druge veze samo zato, da se boš ob nekom počutila dobro, te ne bo rešilo -vsaj ne za dolgo.
Sam sem na podobnem kot ti, recimo da bi se našel nekje 40{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} v tvojih opisih. Trenutno se še vlečem ven iz “dreka” s pomočjo neke vrste terapije. Ampak za kaj takega bi se morala sama odločiti. Lahko bi ti pa takoj priporočil neko terapevtko, mislim da bi ti tudi znala pomagat. Pusti svoj mail pa ti na privat več napišem, če želiš.
Gizmo, zakaj pa ji nisi ti pustil maila, aaa??
A si ze videl, da je ze kdaj kdo od nesrecnih ljudi dal svoj mail kar javno in se komu ponujal ?????
Nikoli doslej na tem forumu.
Ce bi ti hotel res kontaktirat z njo, bi ji ze sam napisal svoj mail!
A ji ga nisi. Kaj se torej pretvarjas ! Krneki! Zveni celo pokroviteljsko kot vsak, ki komu rece za mail, namesto da bi ga sam napisal svojega (v iskreni zelji nekomu pomagati).
PEARLROSE !
Tvoj problem je samo, da nimas ljubezni z moskim. Samo to in nic drugega. Cimprej najdi fanta in bos ponovno imela smisel zivljenja. Saj vidis, kaksna si zdaj, ko si samska! Osamljena in z mislijo o svoji nicvrednosti !
NE poslusaj tej kvazi psiho piflarjev, ki te repricujejo ali te bodo prepricevali, da moras bit srecna tudi samska in da je s tabo nekaj narobe, ker si kot samska in brez ljubezni nesrecna!! Oni ne razumejo, oni se lahko vsak dan seksajo in so ljubljeni. Ti pa ne, zato je normalno, da si zaradi travmaticnega otrostva tembolj nesrecna kot drugi samski. Zacni iskat fanta in bodi v vezi! To ti bo dosti za tvojo sreco, samo mora bit obojestransko, zato glej da bo dober fant, da bo ok clovek, da ne bos vzela bedaka. Ce pa bos prestara, pa te tud ne bo noben hotel.
Na starse pa ne se spominjaj prevec, ker niso vredni, saj ce bi bila mama kaj vredna, bi svojemu otroku preprecila trpljenje ob nasilnem ocetu in takoj odsla! Tako da sta oba enaka.
Cimprej svobodno zazivi in bodi srecna!
Samo to ne, ker bo 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} spet razočarana.
Dobiti takšnega, ki jo bo razumel, pa ji stal ob strani, pa bil pošten…Je podobno kot zadeti na loteriji milijon.
Naj raje dela na sebi, na svoji samozavesti, da bo sploh sposobna prepoznati normalne moške in ne bo čustveno odvisna od njega, ker bo razočarana.
Draga Pearlrose!
Najdem se v tvoji izkušnji, saj sem tudi sama preživljanja kar burno otroštvo z očetom, ki je nad družino izvajal psihično in ekonomsko nasilje, od njega pa se je mama ločila komaj, ko sem se od doma že odselila in odšla študirat. Potrebovala sem nekaj časa, da sem predelala vse to, vendar me je, ne da bi točno vedela zakaj, še vedno zasledovalo. Moj zadnji odnos, ki je trajal skoraj pet let, se je precej klavrno zaključil in je imel prav tako elemente psihičnega nasilja, ki ga žal poznam iz otroštva.
Če bi me pogledala na daleč bi rekla, hja, samozavestna, prijetna, dobro zgledajoča mlada ženska, vendar sama sebe dolgo dolgo nisem dojemala kot takšne, imela sem namreč precej slabo samopodobo, v odnose sem vedno dajala mnogo več, kot je vlagal partner, do sebe sem bila vedno precej nepopustljiva in perfekcionistična (medtem ko do drugi ne).
Odločila sem, da je tega dovolj in da se te igre nekakšne neprostovoljne “žrtve” okoliščin ne grem več.
Seveda je bilo najprej težko, bila sem res na dnu, zjutraj mi je bilo težko vstati iz postelje in prav nobenega smisla nisem videla v ničemer, razvila sem tudi sociofobijo, stiki z nepoznanimi ljudmi so me spravljali v hud stres, pot mi je tekel po hrbtu, tako grozno stresno mi je bilo. Vendar sem se odločila, da si bom dala čas, da se bom imela rada in da bom potrpežljiva s sabo. Pričela sem pisati, nekakšen dnevnik, toliko da sem dala vse, kar me je mučilo iz sebe, saj nisem želela s tem obremenjevati prijateljev, tako kot ti ne.
Čestitala sem si za male dosežke, kot je bilo to, da sem skuhala zdravo kosilo, pospravila vse svojo dokumente ali odšla na polurni sprehod. Pričela sem jemati vitaminske pripravke in spati vsaj osem ure dnevno, saj sem bila res utrujena, moje telo pa povsem izžeto. Veliko sem brala, različne psihološke knjige, knjige o odnosih, knjige za samopomoč, leposlovje, ni mi vse pisano na kožo in nimam s z vsem kaj početi, nekatere stvari pa zvenijo znano, nekatere vzorce prepoznam pri sebi. Nehala sem se družiti z ljudmi, ki so me dodatno utrujali in pričela za sprostitev gledati samo optimistične ali res lepe filme.
Počasi se je megla pričela redčiti, pričela sem se zbujati manj prazna, nato pa sem se pričela veseliti novega dneva. Stvari so me pričele spet veseliti, kot da bi se počasi spomnila, kdo sem in kaj rada počnem. Spet sem razvila veselje do druženja z dragimi ljudmi, sem pa postala bolj izbirčna glede tega, koga spustim v svoje življenje. Ne bojim se več tujcev in povsem normalnih družbenih interakcij, ki so me še pred meseci spravljale v grozo. Več energije imam in moje telo je močnejše, sprehodom sem počasi dodala zahtevnejše vaje za moč in vzdržljivosti, malo po malo.
Fokus se je končno premaknil name. Postala sem bolj prijazna in popustljiva do sebe. Veselim se vsakdana, ob tem pa lahko spet načrtujem tudi prihodnost, ki se je pred meseci zdela kot črna luknja. Delo me je pričelo spet veseliti, ne opravljam ga več mehanično in prazno. Nisem sicer še tam, ko bi bila popolnoma v redu, vendar se vsak dan premikam dalje in za vsak dan si čestitam. Še vedno pišem, sedaj o tem, kaj me v posamičnem dnevu osreči in veseli.
Upam da te ta zgodba vsaj malo prepriča, da je mogoče.
Pusti torej tistega fanta in prekini vse kontakte z njim, saj ti to očitno samo jemlje energijo. Bi res želela biti z nekom, ki za tvojim hrbtom daje upanje neki drugi osebi, ker mu je všeč, da je zaželen pri ženskah?
Osredotoči se nase, zdaj si ti pomembna, in ko boš se spet počutila dobro, se prični ozirati za novimi ljudmi, ki bi jih rada imela v svojem življenju.
Srečno!
Hvala vsem, da ste si vzeli čas, prebrali moj spis in svetovali :).
Robi, Vesna ha ha, Tara S in takšne trenutke…: hvala vam, bom poskušala s tem, da bom vsak dan počela kaj, kar me veseli, in poskušala narediti tudi kaj koristnega za druge (se mi zdi, da tudi to prinese neko zadovoljstvo in samozavest), se poskušala maksimalno zamotiti, se udeleževati raznih predavanj, delavnic, tečajev, kakšnega športa; ob koncu dneva pa premislila o lepih trenutkih ki so se zgodili. Morda tako ne bom videla več vsega tako črno. Je pa res, da je lažje govoriti sedaj, kot pa to udejaniti, da steče tako, kot si zamisliš.
Odločitev: ja, res je, tudi meni se zdi, da bi morala vzrok za to iskati tudi v otroštvu. Pri meni je bila mama tista, ki je vztrajala več kot 10 let v nevzdržnem stanju. Ampak je ne obsojam za to, jo je bilo najbrž strah, upala je na spremembe na bolje, kaj naj. Saj je tudi ona le človek, bi pa verjela, da imam zaradi vzorcev, ki sem jih prevzela z njene strani, sedaj probleme, kot jih imam, predvsem z odnosi. Res sem tudi sama v zvezi vztrajala 2 leti preveč, zaradi enakih motivov najbrž, kot mama. Potrebno bo dosti dela na samopodobi.
gizmo1: hvala za odgovor, kaj pa če bi mi o te zadevi, ki jo opisuješ, napisal v zasebno sporočilo kar tukaj na forumu? Kolikor vem, je tudi to možno.
halo normalnega fanta si dobi!: jaz si tudi mislim, da to vsak človek potrebuje in si res želim nekoga, ki bi me imel rad, in bi bila srečna z njim. Ampak ne naletiš vedno na takega, da se ne bi vseeno tudi z njim počutil osamljeno in ničvredno. Dobrega ali normalnega, kot praviš, pa je zelo težko najti. Verjamem tudi, da smo ljudje “magneti”, in privlačimo takšne ljudi, kot se počutimo, če razumeš kaj želim povedati. In trenutno z mojim stanjem bi težko privlačila nase ljudi, kot bi si jih želela. Poleg tega težko najdem človeka zase, najbrž imam previsoke kriterije ali pač čakam na nekaj. Iskati…ne vem, če ga tako najdeš, da iščeš, nočem delovati obupano in potrebno ljubezni. Mislim, da moram najprej res narediti nekaj na sebi, se sama sprejeti, kot sem. Drugače pa hvala za spodbudne in prijazne besede.
najdem se v tvoji izkušnji: najlepša hvala za napisano, prav tako se počutim, kot opisuješ. Tudi glede samopodobe in odnosov, ter nekakšnega strahu pred družbenimi interakcijami. Na živce si grem s tem, ko vidim, kako vsi normalno navežejo stike, jaz pa kot bi imela v sebi neko blokado in ljudi sploh ne pustim do sebe, da bi me spoznali takšno, kot res sem. Kot bi imela nekakšne maske za različne situacije in kroge ljudi. Drugače pa tudi mene opisujejo kot samozavesto, prijetno in “dobro izgledajočo”, ampak kaj ti to pomaga, ko pa se v sebi ne počitiš tako. Do sebe sem tudi preveč zahtevna in perfekcionistična (pa ne pridem s tem nikamor dlje, kot drugi, bi rekla celo nasprotno, se preveč trudim), potem, ko kdaj pomislim, pa ugotovim, da od drugih tega niti približno ne zahtevam. Dobra ideja se mi zdi ta z dnevnikom, morda res kaj pripomore. In kakšne lepe pozitivne osebne misli si bom dala na mesta, kjer jih bom čez dan večkrat videvala. Tudi jaz zelo rada berem, predvsem psihološke knjige (leposlovja ne maram preveč), če veš za kakšen dober naslov, bi ga bila res vesela. Glede tistega fanta pa je situacija malo drugačna, res si ne bi želela takšnega, ki bi delal z mano enako, ampak on je naredil vse (ko še nisem bila pripravljena, kmalu po moji prekinitvi zveze) in mu nisem dala vedeti, da ga imam rada, dobil je čisto drugačno predstavo (spet moje maske), sem mu pa to kasneje zaupala, amapk žal prepozno, ker je spet skupaj s prejšnjim dekletom, kar pa sam ve, da ne funkcionira, a ne “zna” tega končati. Bi pa bilo verjetno res v vsakem primeru bolje, da ga pozabim, saj se to lahko vleče še mesece in mesece. Ah ja, hvala za odgovor!