ŠE ZADNJIČ
Koliko bolečine v zadnjih desetih letih. Vedno sem upala, da se bo izšlo ampak danes se v mislih
poslavljam in ne želim preživeti še enega dneva žalosti, groze, skrbi. Resnično se mi v desetih letih ni zgodilo nič lepega. Danes se je sesulo še zadnje upanje, da bo nekoč bolje. Deset let skrbi, bolečine in solz je pustilo sledi. Do zadnjega sem upala, da bom mogoče nekoč lahko pričela nekako reševati težave in bom počasi prilezla iz pekla. Ampak težave sem mi kopičijo in vem samo to, da ne zmorem več.
Jutri bo v črni kroniki pisalo, da je v Sloveniji spet ena žrtev samomora več. Nikoli nisem verjela, da se bom poslavljala od življenja in odštevala ure do 21.oo, ko bo enkrat za vselej konec. Jočem, ko pišem in še upam, da so do večera zgodi čudež. Ampak, če se v desetih letih ni, se tudi sedaj ne bo.
V vseh teh letih sem poskušala priti iz začaranega kroga ampak danes vem, da sem iz dneva v dan bila v še večjih težavah. Danes, ko delam obračun z seboj vem, da sem naredila nekaj napačnih korakov, ki so me stali življenja in čudim se, da sem zdržala tako dolgo, da nisem klonila že prej. Opazujem ljudi okrog sebe in se čudim s kakšnimi banalnimi težavami se ukvarjajo, jaz iz svojih na žalost ne morem. Pomoči nisem dobila od najbližjih in jih tudi od tujcev ne morem pričakovati. Pisanje ni provokacija ampak sem resnično na koncu z močmi, edina rešitev je, da končam to agonijo.
Če resnično potrebuješ pomoč imaš tudi tu strokovnjake .Najlažje ti je narediti ,da pokličeš
Primoža in te bo pravilno usmeril tu kam se obrni na katerega strokovnjaka .Imaš tudi druge
moderatorje in jih vprašaj in te bodo pravilno usmerili .Ali veš najlažje se je ubiti in zapustiti tiste
ki te imajo res radi .Spopadi se z tem kar te muči .Začni kar tu na monu poišči pokliči in se pogovori.
velika večina je že kdaj pomislila na usodni korak, misliš da si edina ki ima težave? Nikakor nisi, ti si se prepričala, da ne more biti nič drugače in sedaj se smiliš sama sebi. Najlažje je to kar imaš plan narediti…si prepričana da bo na drugi strani bolje?
Predlagam, da se s kom dobiš in poveš kaj te muči, prepričan sem, da ni tako hudo in nerešljivo kot se ti ta trenutek zdi. Vsem nam je skupno to, da mislimo da imamo najhujše težave, težave od drugih se nam pa zdijo rešljive…in tudi tvoje so. S težavami je tako, odvisno je iz katerega zornega kota jih gledaš, ti jih trenutno gledaš iz kota ki prikaže največjo sliko. Poleg tega si se prepričala da ni izhoda. No naj ti povem da je izhod, to ne pišem na pamet pač pa na podlagi zelo podobne osebne izkušnje.
Sedaj je na tebi ali se boš brcnila v rit in izstopila iz tega kroga in naredila nekaj na sebi, druga lažja in hitrejša opcija je samomor, karkoli boš naredila ti želim srečo pri dejanju/aktivnpstih, v primeru da se odločiš za samomor ga naredi tako, da ne bodo ogroženi tudi drugi ljudje….
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=921&Itemid=85
pika
KLIC V DUŠEVNI STISKI – Psihiatrična Klinika Ljubljana
Telefon: 01 520 99 00
vsak dan med 19. – 7. uro zjutraj
pika
SAMARIJAN in SOPOTNIK
Skupna mednarodno uveljavljena telefonska številka za Samarijan in Sopotnik:
Telefon: 116 123
Pokličejo lahko ljudje vseh starosti, ki so v duševni stiski. Deluje 24 ur dnevno vse dni v letu.
pika
ŠENT, Slovensko združenje za duševno zdravje
Telefon: 01 565 53 69 (vsak delovnik 9-18h)
Telefon: 530 07 10 (vsak delovnik 9-17h)
pika
Društvo SOS telefov za ženske in otroke – žrtve nasilja
Krizni Telefon: 080 11 55 – pomoč v primeru nasilja
Telefon: 031 722 333 – Telefonsko svetovanje za osebe z izkušnjo trpinčenja, mobinga, spolnega ter drugega nadlegovanja na delovnem mestu poteka vsak torek od 17.00 do 20.00.
pika
Združenje proti spolnemu zlorabljanju – Za žrtve spolnega nadlegovanja
Telefon: 080 2880
pika
TOM – Telefon otrok in mladostnikov
Telefon: 116 111
vsak dan 12-20h
pika
Center za pomoč mladim
Telefon: 01 438 22 10
ponedeljek, torek, sreda 9-20h; četrtek, petek 9-15h
pika
KRIZNI CENTER ZA MLADE
Telefon: 01 436 92 47 in 01 236 12 22
Mobilni telefoni: 041 419 121, 041 419 122, 041 424 281
non stop
Če resnično potrebuješ pomoč imaš tudi tu strokovnjake .Najlažje ti je narediti ,da pokličeš
Primoža in te bo pravilno usmeril tu kam se obrni na katerega strokovnjaka .Imaš tudi druge
moderatorje in jih vprašaj in te bodo pravilno usmerili .Ali veš najlažje se je ubiti in zapustiti tiste
ki te imajo res radi .Spopadi se z tem kar te muči .Začni kar tu na monu poišči pokliči in se pogovori.[/quote]
A še za 090 bo dnar zapravljala, eni ste pa res
Sporočilo je bilo praktično isto minuto posredovano naprej strokovnjakom. Glede tega brez skrbi. Bodo preverili in upajmo, da lahko pomagali 🙁 Jaz bi rada pa žal ne znam niti nimam možnosti. Anonimnost je tudi v takih primerih zagotovljena in vzpostaviti kontakt zelo težko. Iskreno upam, da bo avtorica sprejela ponujeno roko in se komu od nas javila. Sem prepričana, da ji lahko pomagamo.
Če resnično potrebuješ pomoč imaš tudi tu strokovnjake .Najlažje ti je narediti ,da pokličeš
Primoža in te bo pravilno usmeril tu kam se obrni na katerega strokovnjaka .Imaš tudi druge
moderatorje in jih vprašaj in te bodo pravilno usmerili .Ali veš najlažje se je ubiti in zapustiti tiste
ki te imajo res radi .Spopadi se z tem kar te muči .Začni kar tu na monu poišči pokliči in se pogovori.[/quote]
A še za 090 bo dnar zapravljala, eni ste pa res[/quote]
Noben ni čuden če pač ni brezplačne številke je tudi 090 dobra rešitev .
In ali ni življenje več vredno kot denar .
Ne, no, ne!! Tudi jaz sem čisto na tleh. Tudi jaz že 10 let. In ti trije dnevi so priznam, zelo temačni. Kot da nekaj prav posebej tišči navzdol in hromi.Nekaj mračnega je v zraku, ki nas dela še bolj ranljive.
Kaj pa če te najbližji niso razumeli, kaj če jih nekako sploh nisi prosila za pomoč?
Počakaj na jutri. Verjamem, da bo dan lepši. Tak občutek imam Res.
Sporočilo je bilo praktično isto minuto posredovano naprej strokovnjakom. Glede tega brez skrbi. Bodo preverili in upajmo, da lahko pomagali 🙁 Jaz bi rada pa žal ne znam niti nimam možnosti. Anonimnost je tudi v takih primerih zagotovljena in vzpostaviti kontakt zelo težko. Iskreno upam, da bo avtorica sprejela ponujeno roko in se komu od nas javila. Sem prepričana, da ji lahko pomagamo.
[email protected][/quote]
Aha, okej.
Ne moremo se mirno pomenkovati in dajati neke instant recepte človeku, ki takole napove svoj samomor. Je moment za drugačno ukrepanje.
Sporočilo je bilo praktično isto minuto posredovano naprej strokovnjakom. Glede tega brez skrbi. Bodo preverili in upajmo, da lahko pomagali 🙁 Jaz bi rada pa žal ne znam niti nimam možnosti. Anonimnost je tudi v takih primerih zagotovljena in vzpostaviti kontakt zelo težko. Iskreno upam, da bo avtorica sprejela ponujeno roko in se komu od nas javila. Sem prepričana, da ji lahko pomagamo.
[email protected][/quote]
A ti si Eva lepo ime 😉 Ali je tvoj mož Adam 🙂 Veš mal te hecam 😉
Eva lepo ime .
Avtorica, prosim, ne razmišljaj o smrti, razmišljaj o življenju, vedi, da je življenje ena sama velika borba in za vsakim dežjem sije sonce. In praviš, da se ti v desetih letih ni zgodilo nič, vedi, da se lahko nekaj najlepšega zgodi ravno takrat, ko najmanj pričakuješ … Prosim, razmišljaj o življenju. Življenje je samo eno, ki ga moramo ceniti.
Naredi načrte, kako bi ti uspelo, in jutri zjutraj pojdi na sonček, ki ti bo tudi napolnil s pozitivno energijo, in poslušaj ptičje petje …
Če bi vedela, kakšne težave imaš, bi ti rade volje pomagala, da se teh težav znebiš … Samo voljo in potrpljenje je treba imeti in verjeti moraš vase.
Prosim, da nam odgovoriš …
Nekateri tukaj pravijo,da tisti ki govorijo da se bodo ubili,nikoli to ne storijo.Moja soseda je dolgo časa govorila “obesila se bom”,eno jutro jo je vnuk zagledal obešeno.
Če je to res resnična oseba,negdo mora ukrepati,ura se bliža!
Če resno misli,kar srh me spreletava,ne moremo si zamisliti,kaj ta oseba preživlja.Nobenega izhoda ne najde,nobeden ji ne more ali ni hotel pomagati,kakšne muke zdaj preživlja?
Nisem vse koment.brala, ima kaj otrok,ali je mlada,mogoče v šoli ima probleme?
Velik nemir zdaj čutim,rada bi pomagala,pa ne vem kako!
Se sprašujem,ali je morda moja soseda? a je to negdo ki ga poznam,pa bi mogla kaj storiti?
Zelo,zelo me skrbi.
Upajmo da se to ne bo zgodilo.
Avtorica, prosim te, premisli. Videla sem, kaj samomor naredi ljudem, ki so imeli to osebo radi.
Nekoč sem videla zanimivo reklamo, ki pravi: “Vsakih 40 sekund nekdo naredi samomor. In vsakih 41 sekund se mora nekdo s tem spopasti.”
Težave niso nikoli tako hude, da bi si zanje vzela življenje. Ko enkrat to storiš, je prepozno. Ni več poti nazaj.
Zato vztrajaj in vse se bo uredilo! Greva na kavico, z veseljem!
Avtorica, v življenju sem od malega do danes preživela toliko borb, vključno s smrti staršev ter partnerja, skrbela za bolno mamo, pa sem bila sama zagipsana, preživela bolezen, pa kakšno operacijo, ko sem že bingljala malo na drugo stran, pa je bilo obdobje let, ko sem imela šefico, ko sem v službi zaradi nje dobesedno trpela, vmes je prišel še kakšen fajn finančni padec in še in še je bilo, ostalih “malenkosti ne bom naštevala, borila sem se v večini sama.
Najprej sem morala prebroditi vse skupaj, kar je prišlo vedno za menoj. Se soočiti. Nato pa nekaj ukreniti, ker če bi samo upala na boljše čase, brez, da bi sama kaj storila in se odločila, da ne bom več “žrtev” življenja ali usode ali kakor poimenuješ, bi bila lahko že nekajkrat tam čez “cesto”. Pri določenih stvareh je pod mus poiskati vzroke, tudi tiste najgloblje, ker se včasih stvari dogajajo, pa se sprašuješ zakaj in na koncu celo lahko ugotoviš, iz kje kakšen vzrok izvira. So pa stvari, ki so pač nerazumljive, ko na določena vprašanja pač ni odgovorov in je potem le na človeku, da to poskuša sprejeti.
Z bolečino ni nič narobe, ker se mora izraziti, tudi prav je, da človek to bolečino ne potiska vase. Včasih se je potrebno enostavno odločiti, da bolečina ne bo več kralj tvojega življenja, da ne bo več upravljala s tvojim življenjem. Nihče ne pravi, da je to enostavno in da bo lahko. Ampak, čudež se lahko zgodi s tvojo pomočjo, saj so tudi npr. zdravniki bolj kot ne, le bergla, ki ti pomagajo vstati. Ampak, za to sta potrebna dva. Ker je vedno na človeku, ali bo vstal ali pa bo klonil, tudi s pomočjo.
Vsaka zlomljena, nalomljena, počena stvar potrebuje rehabilitacijo, tudi duša.
Daj ji možnost in dopusti, da ti bodo ljudje pomagali. Ljudje so pripravljeni pomagati, bolj kot si misliš. Tudi neznanci. Je pa boleče, če prideš do spoznanja, da morda prav doma, kjer naj bi ti stali ob strani, ker si se ob njih počutila varno, si mislila, da imaš oporno bilko, pa tega ni bilo. Veš kaj je mama meni enkrat rekla (ki je preživela tudi drugo svetovno vojno), da je dala nam otrokom tisto, kar so jo naučili. Morda so dali tudi tebi le tisto, kar so znali, kar so jih naučili. In pravzaprav niso znali kako drugače.
Dopusti sedaj, da ti kdo pomaga. Le ti lahko to storiš. Nikdar ni prepozno. In iz prve roke ti lahko povem, da je življenje lahko kljub vsem travmam, kalvarijam tudi lepo. Ne odrivaj ljudi in dopusti, da ti kdo ponudi roko in pomoč. Ne išči vzorcev od doma, če doma nisi dobila opore in dopusti, da spoznaš tudi kakšen drug, lepši vzorec, kjer boš prišla tudi do spoznanja, da so ljudje, ki ti ponudijo, ne samo prst, ampak tudi roko, ramo in še kaj večjega. Ljudje nismo stroji in včasih enostavno sami ne zmoremo vsega.
Problemi so rešljivi, če jim dopustiš pot, da se začnejo reševati.
Moram te pa opomniti, da črtaj iz svojega izražanja besedo NE MOREM, ker je mnogokrat v ozadju le tisti “nočem”, “ne želim”. Če rečeš “ne morem” več tega prenašati, je vdaja, če rečeš “ne želim”, pomeni, da si pripravljena storiti tudi spremembe. Kot sem razumela, si sprememb želiš, vendar si se vdala.
Kot si opazila, imaš vrata odprta v svet med ljudi, v življenje tu in sedaj …