Socialna anksioznost? ali kaj je to
Zanima me mnenje koga, ki se bolj spozna v to.
Sem bolj zadržane sorte, določene običajne socialne aktivnosti mi povzročajo nelagodje, a nikoli do takšne mere, da bi me pretirano obremenjevale, vnaprej ali tekom njih, čisto normalno funkcioniram.
Kar mi gre izjemno na živce je le, da se po kakšnih meni bolj stresnih situacijah (predvsem ko čutim, da sem kje botrovala nelagodju, koga zmotila, komu šla na živce, ali pa kadar nadpovprečno veliko komuniciram z neznanci) zvečer doma začnem počutiti obupno. Sploh, če sem sama s svojimi mislimi in nimam okoli sebe bližnjih, ki bi me zamotili. Tesnoba, anksioznost, srh.
Kaj so ti občutki, kako se jih znebiti?
Imam tudi jaz. V trgovino skočim pet minut pred zapiranjem, sicer pa že dve leti nisem šla med ljudi.
za exotic – ni posebej hudo in niti ne boli, je pa res, da zadnje čase razmišljam, da bi morala nekaj narediti v nasprotni smeri, ker se stanje poglablja. V resnici pa ne vidim potrebe, da bi se družila z ljudmi. Mojo patologijo je najmreč sprožilo nekaj zapovrstnih dogodkov, ko so me osebe iz ozkega družinskega kroga, ki sem jim najbolj zaupala. hudo ogoljufale. Najbrž ne bom v odnosih z ljudmi nikoli več sproščena.
To so res vse moje karakteristike, poskušam 24/7, kolikor pač gre. Nasvet se sliši preprosto, a čisto sprostiti se nikoli ne morem (razen z alkoholom – a mi ni v interesu postati alkoholik).
Čisto možno. Joj, bi prepustila te občutke komu, ki bi si jih dejansko zaslužil, dvomim, da res storim toliko hudega, kot si moja psiha predstavlja.
Neke vrste, a jaz grem med ljudi rada (mogoče ne ravno vsak dan). Probleme imam kasneje, ko pride neka tesnoba in panika za menoj, ravno to mi je čudno.
Jaz bi rada imela višjo samozavest in samopodobo. Če ni nobenega zanimivega dogodka ali kofeta na spregledu, potem brez problema preživim več dni sama s seboj, delam, ustvarjam, brskam po spletu, sodelujem na forumih, gledam tv, itd.
Tudi jaz imam podobne občutke. Sicer sem rada v družbi, nisem pa ne vem kako zgovorna, ne znam pripovedovati zgodb, ne govorim rada o sebi…Če sem kje v kakšni družbi in sem bolj kot ne tiho, se tudi jaz zvečer ali ponoči obtožujem, kakšna sem, zakaj sem tako sramežljiva itd.
Drugače pa prav dobro živim, ustvarjam itd.
To so res vse moje karakteristike, poskušam 24/7, kolikor pač gre. Nasvet se sliši preprosto, a čisto sprostiti se nikoli ne morem (razen z alkoholom – a mi ni v interesu postati alkoholik).
Čisto možno. Joj, bi prepustila te občutke komu, ki bi si jih dejansko zaslužil, dvomim, da res storim toliko hudega, kot si moja psiha predstavlja.
Neke vrste, a jaz grem med ljudi rada (mogoče ne ravno vsak dan). Probleme imam kasneje, ko pride neka tesnoba in panika za menoj, ravno to mi je čudno.
Jaz bi rada imela višjo samozavest in samopodobo. Če ni nobenega zanimivega dogodka ali kofeta na spregledu, potem brez problema preživim več dni sama s seboj, delam, ustvarjam, brskam po spletu, sodelujem na forumih, gledam tv, itd.[/quote]
No sej pri men tud pride tak dan,dva,tri…. pa sem sama sebi zadost.žžvidš jz mam pa obratn problem,da ne cutm pol tesnobe ampak navdusenje in prou kot da hiperventiliram 😀 me kr razganja,iz enga dogodka v drugo dogajanje in nakonc je preveč vsega :)))
pri men je slo v sš navzdol,s faksom sm pa zacvetela 😀
sm mela pamtok supr ocene,potem oa ne vec tok,vendar mene ndđi zaznamovalo,tud starsi so prtiskal nekak name vendar nisem imela tko strahu pred neuspehom ker sm vedla da mi bo na konc ratal,kit vedni:D bi se pa loh sekirala sam sm vedla d s tem ne bom nič izboljsala.
tko da recimo name vplival to ni…
Imam iste probleme 🙁 Sem izrazito introvertirana, včasih sem imela tudi probleme s tesnobo…a sem svoj strah nekako omilila, saj moram na delovnem mestu občasno nastopati pred manjšo skupino ljudi. To me je malo okrepilo, čeprav me je še vedno strah. Nastope sicer oddelam, a zvečer se mi dogaja točno to, kar ti opisuješ. Žalostno je to, da se o tem ne morem pogovarjati z bližnjimi…mož me pa sploh ne razume, saj nikoli ni imel podobnih težav.
vsak od nas ima kaj – tudi jaz sem ena izmed tistih, ki ne rabi družbe, da se ima fajn. Mogoče ne ravno tako kot ti, ampak malo drugače.
Ampak na koncu – za zaprtimi vrati težko kaj rešiš, če želiš to spremeniti. Branje teorij po internetu z imeni kot so “socialna anksioznost” ti da še občutek, da je kaj resno narobe s tabo…
Jaz sem se na koncu odločila, da se pač moram postaviti v neudoben položaj in najti udobje v tem. In se priključila terapevtski skupini (ampak jih je več, tako da sem jih par preskočila, preden sem končno našla svojo). So po različnih psihoterapevtskih pristopih, različne intenzivnosti, različne vaje. Ene so tudi izključno predavateljske (in se potem sam ukvarjaš s sabo doma ali na individualni terapiji). Jaz ti predlagam kaj takega. Individualna terapija je sicer fajn, da ti pomaga kakšen občutek ozavestiti (npr če res imaš občutek krivde ali je kaj drugega), ampak meni ne odgovarja več – ker sama s sabo nimam težav 🙂 ko se pojavi družba, skupina, pridejo stvari in občutki ven. V okolju skupine tako lahko stestiraš različne svoje občutke, reakcije na druge ljudi, besede drugih ljudi ipd.
nobeni skupini se ne priključi, če ti ne dovolijo, da prideš najmanj enkrat samo pogledati preden se odločiš.
In potem ko se odločiš – ne odhajaj iz skupine, ko bo slabše. In slabše bo 🙂 Ne moreš v enem tednu rešiti stvari, ki so se ti nabirale 20 let. In če misliš, da nimaš težav, je itak prva stvar, da sploh priznaš samemu sebi, da imaš ta problem.
Ampak je pa fajn – priporočam vsakemu.