Sem že skoraj oddala zapis v "februarja beremo", pa ugotovila, da smo že krepko v marcu.

Torej:

Kosmač: Balada o trobenti in oblaku

Počasi se začenjam spraševati, kaj so pravzaprav počeli z nami v srednji šoli, da so mi slovenske pisatelje kar počez priskutili?! Skoraj dvajset let sem se jim bolj ali manj izogibala, sedaj pa me skoraj vsaka knjiga, ki jo vzamem v roke, prijetno preseneti. Mogoče zato, ker sem precej bolj zrela kot v najstniških letih? Ker so teme takšne, da se pri petnajstih, šestnajstih enostavno ne moreš vživeti v knjigo oziroma njene junake?

V glavnem, super knjiga, pa ne samo zgodba, ampak tudi jezik. Mogoče bi jo morala počasneje brati, da bi lahko res uživala v vseh finesah, ampak me je "vlekla" do konca. Temnikarjev del zgodbe sem sicer poznala, zato pa me je toliko bolj pretresel drugi, "resnični" del. Parkrat sem morala požreti debel cmoj, na koncu sem se zjokala.

Pa tista prispodoba o cerkvicah na gričih, ki so kot "nabrekle bradavice na polnih prsih" bo ostala zasidrana v spominu kar nekaj časa

Marca 2014 sem prebral:

Andreja Pšeničny in profesor Tomaž Sova

Na visokih petah

Če se sprašujete, ali vam bo babica z zadovoljstvom pazila vnučke, ali morda, zakaj se dedek vozi naokoli s Kawasakijem, namesto da bi sedel na toplem soncu doma pred hišo, potem je to prava knjiga za vas.
Prava bo tudi za vse tiste, ki razmišljate ali so usnjene tangice res primerno oblačilo za vašo babico.
Knjiga odpira oči vsem, ki se ne zavedajo lastnega staranja in danes razmišljajo, da se spolnost po tridesetem letu enostavno ne spodobi več.

Osebno sicer verjamem, da se nekateri starejši prepustijo stereotipom, vem pa, da je takih vedno manj in na tem mestu obljubljam, da se jaz ne bom. Obljubim tudi, da si bom za 80 rojstni dan dal vstaviti Princ Alberta v penis, pa naj hodi vnukinja z mano v FKK kamp, če ji bo spodobni sin to dovolil.

G.

Marca 2014 sem prebral:

Shoshanna Evers

Ginger Snap

Po tej knjižici sem posegel pravzaprav popolnoma v raziskovalne namene. Nikakor mi ni šlo v glavo, zakaj je ingver v Sloveniji manj popularen, kot pri drugih, večjih in včasih tudi zavojevalskih narodih.

Medtem, ko smo Slovenci z volmi in ralom obdelovali revne kose zemlje, so drugi osvajali ozemlja, jahali konje in z njimi prekupčevali.
Od tega, da postane konj bolj poskočen in visoko nasadi rep, če mu staremu in obnemoglemu vtaknemo kos ingverja v rit in ga tako dražje prodamo, do tega, da se nekaj podobnega dogodi tudi pri ženski, jim je manjkal kratek korak, ki ga naši predniki niso nikoli zmogli prestopiti.

Medtem, ko smo mi pijano tepli svoje žene z motko od pluga, so se zavojevalski narodi zabavali, ko so jih s šibo udrihali po goli zadnjici, ki se je ob vsakem prejetem udarcu oklenila korenike ingverja, ki je tičala v nji.

Obvezno branje za vse, ki pri kuhi in peki radi uporabljajo eksotične začimbe.

G.

Edgar Wallace: Izginuli milijon

Mislim, da sem s to knjigo zaključila branje Wallacea. Kot gimnazijka sem prebrala vsaj 10 njegovih detektivk in so mi bile všeč, sem pa po kakšni četrti nekako "pogruntala sistem" in v naslednjih storilca večinoma uganila. Potem sem pred par leti znova prebrala Skrivnost treh hrastov in se mi ni zdela ravno slaba - tako za razvedrilo, mimogrede, ko se ti ne "ljubi" poseči po čem težjem in/ali globljem.
Zdaj pa sta mi v roke prišli že omenjeni Rdeči krog in Izginuli milijon - obe sta me razočarali, morda Milijon še bolj. Ali pa tudi ne. V Rdečem krogu Wallace namerno in docela lažno zavaja bralca (ko se storilec "sprašuje", ali je krivec njegov partner policist!), v Izginulem milijonu pa nagrmadi kup nerazumljivih dogodkov, tako da knjiga lep čas kar vleče, ker se veseliš, kako se bo to slej ko prej fino razvozlalo, "poklopilo" drugo z drugim - pa se ne. Zaključek je "kr neki" in v zraku ostane šop "loose ends", ki jih avtor ne "zaveže", skratka, številnih dogodkov ne pojasni in se, ko prebereš konec, tudi ne ujemajo ali pa nimajo sploh nobene zveze s celotno zadevo (torej so služili - če smem tako reči - zgolj kot zastranitev). Škoda časa, ki sem ga zapravila s to knjigo.

V branju: Koča strica Toma

Nekako se mi je od nekdaj zdelo, da je to knjiga, ki naj bi jo prebral vsak. In vedno me je preganjala slaba vest, ker je še nisem. Prebrano do polovice - slabe vesti ni več, tudi če bi jo zdaj odložila, vendar jo bom prebrala do konca, ker me zanima celotno sporočilo. Literarno pa je stvar povsem povprečna in nekako brezbarvna (no pun intended).

Še danes, po mnogo letih, se dobro spomnim, kako globok vtis je pustila 'Koča strica Toma' name.
Nekaj dni nisem prišel k sebi sploh. Je pa precej lažje narediti vtis na povprečnega trinajstletnika, kot na bralko, ki je vrsto let tlakovala svojo percepcijo z vrhunsko literaturo in lastnimi deli, ki presegajo tvoje trenutno branje.

G.

V tvoji puščavi - Miguel Sousa Tavares

Zgodba fotoreporterja, novinarja in pisatelja, ki se je l. 1987 odpravil s popolno neznanko, ki jo je mimogrede srečal, na potovanje z džipom po Sahari. Med njima prasketajo iskrice, a se zgodi zgolj potovanje. Popotnika ob koncu potovanja izgubita stik, pisatelj mnogo kasneje izve, da je dekle umrlo zaradi bolezni. Pisatelj piše zgodbo 20 let kasneje in se z nostalgijo spominja njunih skupnih trenutkov. Knjiga je nekaj med potopisom in osebno izpovedjo. Dotaknila se bo tistih, ki radi potujejo, a ne v tropu. Mene se je dotaknila verjetno ravno zato, ker sem pred leti tudi sama odšla na potovanje v Azijo s popolnoma neznanim človekom in je bilo celo potovanje nekako iskanje (a ne tudi najdba) bližine, zbliževanje duš in odkrivanje dveh samotnosti. Topla knjiga.

Lepše pa opiše to knjigo nekdo na temle blogu: http://kon-teksti.blogspot.com/2013/12/ ... njuno.html.

Ane-Stezija,

v tvoji puščavi Miguel Sousa tava,
res!

Vojislav Pejović: Američki sfumato/American Sfumato

No, tole je še neobjavljena knjiga, ki mi jo je poslal avtor, ker pa ima v ZDA že založnika in naj bi izšla že kmalu, menim, da o njej že lahko pišem. O njem velja povedati še to, da je po poklicu nevroznanstvenik, ki dela na Univerzi v Chicagu.

Za sabo ima roman Smrt Milana Junaka, ki je solidno delo na temo ex YU, toda v njem me je pritegnilo predvsem to, kar v obilju ponuja pričujoča knjiga: eno od poglavij je bilo tako rekoč popolna (obsežna) in domala samostojna zgodba, zato me je razveselilo, ko sem izvedela, da se je Pejović lotil pisanja zgodb. Pričakovanja so bila več kot izpolnjena, in ko je ena od zgodb izšla v neki literarni reviji, je Pejović pritegnil tudi pozornost Aleksandra Hemona, kar je potrdilo moj občutek, da gre za nekaj posebnega. Včasih si človek pač ne zaupa v celoti.

Ameriški sfumato sestavljajo zgodbe, ki so bile nekatere prvotno napisane v angleščini, druge v avtorjevem maternem jeziku. Gre za zbirko ohlapno povezanih zgodb, vsaj deloma avtobiografskih, dogajajo se med Črno goro, Beogradom in Chicagom in so, vsaj kar zadeva mene - se opravičujem za izraz - čisti topshit. Jezik je preprost, domala rudimentaren, štorije dolge, štimung pa ima en poseben pečat. Tematika je bogata, čeprav ne kaj prida posebna - odraščanje, odnos do staršev, vcepljanje v drugo kulturo, partnerski odnosi, prijateljstvo ... Kot je pogosto pri dobrih knjigah, je "kaj" nič posebnega, "kako" pa sijajen. Konci zgodb so vselej tehtni, navdušuje pa tudi njihova skrbna razporeditev: vsaka je na pravem mestu v knjigi, torej je tudi to dramaturško brezhibno. Štorijam se pozna, da so dolgo zorele, skrbnost v enaki meri veje iz vsakega stavka in tudi iz celote.

Pomanjkljivosti? Nisem jih mogla najti. In naj pri tem opevanju poudarim, da nanj ni vplivalo znanstvo z avtorjem, saj je nadvse bežno in izključno virtualno Upam, da bo Pejović dobil tudi založnika kje v ex YU, saj bi bilo škoda, če bi zbirka ostala samo v ZDA, kajti navsezadnje vendarle obravnava tematiko, ki je še bliže bralstvu na tem območju.

Trenutno berem Divja od Cheryl Strayed. Sem videla, da so jo v februarski rubriki zelo pohvalili, zato sem se jo tudi sama odločila vzeti v roke. Sem približno na četrtini in do zdaj me je knjiga res potegnila noter. Poročam o končnem vtisu, ko zaključim.

Harriet Beecher - Stowe: Koča strica Toma

Kot pravi Iztok Ilich v spremni besedi: /.../ knjiga, ki jo, čeprav danes ne velja za posebno literarno umetnino, še vedno radi prebiramo /.../.

Klara Jarunkova: Edinka

Nekaj, kar sem v mladih letih zamudila (sploh nisem poznala). Super branje za mladino, zlasti za dekleta. Konec morda malo medel.

Kerstin, Edinka je bila v mladosti moja najljubša knjiga in še danes jo rada vzamem v roke, ko si moram malo sprazniti glavo. Nekako pa dandanes ugotavljam, da prevod določenih stvari ni preveč posrečen, pravzaprav nekoliko arhaičen. Domnevam da zato, ker je postavljena v čas še pred mojim otroštvom, verjetno nekje v 70ta leta? Sicer sem vedno rada brala zgodbe s srečnim koncem, tale me je pa običajno, še kot najstnico, pustila nekoliko z grenkim priokusom in prav tako kot tebi, se mi zdi, da bi lahko bi zaključek boljši. Pa še vseeno jo imam rada. Se opravičujem, ker sem posmetila temo... Mimogrede lahko povem, da berem celo serijo knjig o Percyju Jacksonu, pisatelja Ricka Riordana, ki ga pri nas mogoče bolj poznajo mladi, če so prebrali serijo 39 sledi. Tako kot slednja, je tudi serija o Percyju Jacksonu polna akcije - tokrat s fantastičnimi vložki, za tiste ki smo imeli radi Grško mitologijo pa zabavna, ker mite vidimo v novi, modernejši luči. Percyja sicer poskušajo primerjati s Harryjem Potterjem ... no, tega raje ne bi. Kot pojavo, mogoče. Po knjigi je bil žal posnet tudi film , pravzaprav dva, ampak kot običajno, sta se oba le bežno približala dogodivščinam 12 letnika v knjigi.

Tamala_8*, navsezadnje tudi te knjige (zbirka Zlata knjiga) niso več "mlade", tako da - kaj vem, jaz arhaičnosti nisem opazila (kot jo opazim pri Bevku, Prežihu, kaj šele Jurčiču , pač pa me malo moti nekaj drugega. Te češke/slovaške knjige je prevajala ista prevajalka (sama obožujem Srečanje z Mihaelo in Počitnice s Sherlockom Holmesom) in je uporabljala določene neobičajne (ali vsaj manj običajne) fraze oz. besedne zveze, in ko to počneš pri različnih avtorjih, vplivaš na občutek, da so vsi ti avtorji uporabljali podoben slog, čeprav verjetno ni bilo tako. Npr. besedi kompletno in slučajno sta uporabljeni tako, da "štrlita ven", kar lahko pripišemo slogu, a se isti način pojavlja v vseh treh knjigah različnih avtorjev (približno takole: Zatožil me je, da sem ga zmerjal, čeprav ga slučajno nisem. To mi je bilo kompletno vseeno.). Sicer pa so prevodi dobri, nič ne rečem. Samo to me je zmotilo, ko sem iste stvari opažala tudi pri Edinki.
Da ne bom še jaz samo "smetila", berem Gaimanove American Gods. Zelo zelo obetavno, upam, se bo izcimilo v super zadevo. V tej knjigi (tu in tam pa tudi že v prejšnjih, a v tejle najbolj) me spominja po slogu, prijemih, celo temah/motivih na S. Kinga, ki na zadnji platnici o Gaimanu pravi, da je "Gaiman hiša zakladov. Srečni smo lahko, da ga imamo." No, si predstavljate tako situacijo pri nas?

Švoh mi gre zadnje dva meseca ...
A. Skubic: Koliko si moja (zelo všeč)
V. Swarup: Šest osumljencev (lušten krimič, edino en nenapovedan spojler tule gor nekaj časa nazaj mi je pokvaril končno razkritje)

Mehmedailja Alić: Nihče
Pretresljiva življenjska zgodba, v kateri sta se križali dve tragediji naše bližnje preteklosti, ki tudi mene ni pustila ravnodušne.
Respect.
Več na hermioninem blogu.

Marian Keyes: Anybody Out There?

Za spremembo sem si privoščila en čiklit. Enkrat sem že poskusila s knjigo iste avtorice, z znamenitim Sušijem za začetnike - in tudi razmeroma hitro odnehala. No, to sem prebrala do konca, saj gre za kar dobro izpeljano kombinacijo hecnega čiklita in teme žalovanja, in ti temi sta lepo združeni, ne razvijata se na različnih tirnicah, avtorici pa to začuda celo uspe izvesti. Mestoma je knjiga resnično duhovita, zato ne vem, ali je bil pri Sušiju morda kriv sug prevod - ali pa je to delo (brala sem izvirnik) preprosto boljše in veliko duhovitejše. Dobro je izpeljano tudi to, da lep kos knjige niti ne vemo, kaj tako zelo tragičnega se je pripetilo junakinji, tako da nas vsak nov drobec, ki ga izvemo, počasi vpeljuje v zadevo. Tu je še tema grebatorstva in neusmiljene konkurenčnost newyorškega poslovnega življenja. Ko gre za humorno plat, se najde marsikaj: všečna je predvsem junakinjina malček prismojena irska familija, potem je tu še nekaj malega stikanja po okultnem itd. itn. Skratka, vsaj polovica, morda celo več je prav solidna, proti koncu pa delo vse bolj zapada v klišeje žanra - kot da se je avtorici mudilo, kot da bi nanjo pritiskal kak urednik, naj bo knjiga vendarle še malo lahkotnejša in "za na plažo". Plus popolnoma nepotreben epilog, v katerem izvemo, kako so se pozneje (seveda) končale zadeve vseh drugih likov. Škoda - če bi pisateljica držala & vodila zgodbo tako, kot jo v prvi polovici, bi bil to precejšen presežek tega žanra.

Katja10 je napisal/a:

Marian Keyes: Anybody Out There?

Za spremembo sem si privoščila en čiklit. Enkrat sem že poskusila s knjigo iste avtorice, z znamenitim Sušijem za začetnike - in tudi razmeroma hitro odnehala. No, to sem prebrala do konca, saj gre za kar dobro izpeljano kombinacijo hecnega čiklita in teme žalovanja, in ti temi sta lepo združeni, ne razvijata se na različnih tirnicah, avtorici pa to začuda celo uspe izvesti. Mestoma je knjiga resnično duhovita, zato ne vem, ali je bil pri Sušiju morda kriv sug prevod - ali pa je to delo (brala sem izvirnik) preprosto boljše in veliko duhovitejše. Dobro je izpeljano tudi to, da lep kos knjige niti ne vemo, kaj tako zelo tragičnega se je pripetilo junakinji, tako da nas vsak nov drobec, ki ga izvemo, počasi vpeljuje v zadevo. Tu je še tema grebatorstva in neusmiljene konkurenčnost newyorškega poslovnega življenja. Ko gre za humorno plat, se najde marsikaj: všečna je predvsem junakinjina malček prismojena irska familija, potem je tu še nekaj malega stikanja po okultnem itd. itn. Skratka, vsaj polovica, morda celo več je prav solidna, proti koncu pa delo vse bolj zapada v klišeje žanra - kot da se je avtorici mudilo, kot da bi nanjo pritiskal kak urednik, naj bo knjiga vendarle še malo lahkotnejša in "za na plažo". Plus popolnoma nepotreben epilog, v katerem izvemo, kako so se pozneje (seveda) končale zadeve vseh drugih likov. Škoda - če bi pisateljica držala & vodila zgodbo tako, kot jo v prvi polovici, bi bil to precejšen presežek tega žanra.

Hej, samo razlaga tistega epiloga glede drugih likov Taista familija nastopa v več romanih, nisem prepričana, ampak mislim, da ima kar vsaka sestra svojo knjigo. Tako da je vsaj meni bilo kar všeč, da sem malo videla, kaj se je med tem dogajalo drugim, ker knjige izhajajo že veliko let.

@Marian: THX!