Forum: Čustveni vampirji in kako živeti z njimi?

Je odnos z vašim bližnjim poln nenavadnih preobratov in nihanj? Se bojite nenadnih izbruhov jeze, neracionalnega obtoževanja, čustvenega izsiljevanja ali podobnih dejanj, s katerimi vas skuša bližnji prisiliti, da zadovoljite njegovim pričakovanjem. Ste vedno dežurni krivec za vse ali pa se počutite pretirano odgovorni za vašega bližnjega?
Potem obstaja možnost, da ima vaš bližnji značajske lastnosti mejne ali narcistične osebnostne motnje.
Forum je namenjen bližnjim in svojcem ter je nadgradnja strategij preživetja iz knjige Čustveni vampirji.

Kako živeti z MOM

Odgovori Nova tema
Default avatar Aena a 24 Feb 2014 10:22

Pozdravljeni,
ko berem vse znake MOM imam vtis, da mož ima to motnjo (6 od 9 znakov izpolnjuje). Vendar ni zelo huda oblika, brez fizičnega nasilja ("le" mentalno), sočasno se pa ves čas sprašujem, ali morda nisem sama tista, ki ima MOM? Popolnoma sem zmedena, brez prijateljev, brez kogar, ki bi mu se lahko zaupala. Skupaj sva več kot 20 let, imava tri otroke, najin medsebojni odnos pa je gugalnica - vroče hladno. Veliko slabih spominov, pa tudi lepih... Varal me ni nikoli, vsaj ne da bi vedela. Tudi zdi se mi, da je veliko delal na sebi in marsikaj s časom spremenil na bolje...(izbruhe jeze je zelo zmanjšal)
Tisto, kar me na tem forumu moti, je da pogrešam nasvete, kako živeti z MOM, kako se postaviti zase in delati na sebi. V glavnem so nasveti - odidi, zapusti MOM. Ali res ni ničesar, kar lahko naredim? Za kakršne koli nasvete, kako delati na sebi, kako zvišati samopodobo, kako živeti kljub manipulacijam, kako ugotoviti, kdo sem in kaj želim in potem tudi postaviti meje...mislim na praktične nasvete...bi bila iskreno hvaležna.
Zaradi najine zveze, zaradi otrok, ki bi ob razhodu bili zelo nesrečni (ja, prepričana sem, da bolj kot sedaj) želim ukrepati vendar ne z odhodom.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar poskusilasem 24 Feb 2014 13:00

POzdravljena,
no ena takih "rešiteljic" sem jaz, ki sem na svoji lastni koži poskusila že marsikaj. Imam namreč mamo MOM in bivšega partnerja MOM. Tudi jaz sem bila ena takih kot si ti, ko sem bila prepričana da je rešitev tudi druga kot to da ga zapustim. Tudi partner mene ni nikoli prevaral ( vsaj zdi se mi da ne), tudi on ni izvajal fizičnega nasilja, tudi jaz sem bila prepričana da je otrokom lepše če smo skupaj, kot da spokam in grem.....Trudila sem se, postavljala meje, priznam tudi on je zmanjšal izpade jeze, bilo pa je vedno hladno-toplo....na koncu pa ločitev.
....No, sedaj sem jaz lepo na tabletih za živce, redno obiskujem psihiatra, otroci (posebaj starejša) mi očita, da se nisem znala izogniti očetu "norcu" in nam omogočiti človeku spodobno življenje, sama sem "odrezana" od sveta, ker kljub mojim naporom da ne izgubim stika s prijateljicam in sodelavkam, mi tega ni uspelo. Skratka stara sem 44 let ločila sem se od njega, ker enostavno je bil moj trud zaman, pa čeprav sem bila ravno tako kot ti prepričana da nama bo uspelo. Toplo ti polagam na srce-če le malo razmišljaš s svojo glavo, ti ne bo uspelo, vsaj razmišljaj o ločitvi. Pa ne da ti ne želim, pa ne da ti ne privoščim, pa ne da ti misliš da tebi se pa to ne more zgodit... Enostavno bo prišel dan, ko boš fizično izčrpana in takrat si boš mogla priznat, da tale forum ni kar nekaj, ampak tu dobiš nasvete, katere mogoče še sedaj nočeš slišati, se jih boš pa spomnila če par let. Jaz ti želim srečo, a meni žal ni uspelo.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Nekdokive... 24 Feb 2014 13:14

Aena a

Kaj boš storila je popolnoma in samo tvoja odločitev!

Jaz za sebe lahko povem, da je tudi moja veza (zakon) z mojo MOM oz. NOM "nekako" funkcionirala in je bilo veliko lepih trenutkov. Resne težave so se pojavile ko sem začel jasno in glasno izražati svoje želje in svoja pričakovanja (da ne bo pomote, nisem nobeden tiran in nobeden diktator, ampak se je šlo zgolj za osnove neke zakonske veze) in nisem več nasedal njenim manipulacijam. Takrat se je vse spremenilo in verjemi mi da če ti nekdo reče da gre pri tem skozi pekel da to pekel dejansko je!
Tile MOM, NOM in ostali patroni s tovrstnimi motnjami so lahko prav prijetni, dokler je vse po njihovem in dokler jim služiš... oz. vsaj igrajo ti to kar ti želiš da so (v resnici so popolnoma druge osebe kot se kažejo svojcem)... ko tega brezpogojnega služenja več ne sprejemaš in jih začneš stiskati v kot se vneto ampak res vneto bojujejo dokler ti ne omagaš!

Na tem forumu in tudi na drugih forumih po svetu nikjer ne piše kako živeti s tako osebo zato ker s tako osebo ni mogoče živeti, razen če si pripravljena na popolno pokoro in uresničevanje njihovih želja - po domače SUŽENJSTVO!

Mi vsi tukaj ti lahko samo svetujemo... Kot že uvodoma rečeno je pa popolnoma tvoja izbira kaj boš naredila, ker je to tvoje življenje!

Želim ti veliko sreče

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar poskusilasem 24 Feb 2014 13:22

"Nekdokive..." -samo podpišem pod tvoj post.
Ko se ne greš SUŽENJSTVA in poskušaš uveljaviti v zakonu enakopravnost, je po tebi, ni šans da funkcioniraš.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar še ena s tako izkušnjo 24 Feb 2014 13:56

Prikaži citatposkusilasem je napisal/a:
"Nekdokive..." -samo podpišem pod tvoj post.
Ko se ne greš SUŽENJSTVA in poskušaš uveljaviti v zakonu enakopravnost, je po tebi, ni šans da funkcioniraš.
Tudi jaz sem se zelo trudila, da bi zveza funkcionirala, kljub temu da mi je bilo jasno, da nekaj z njim ni ok v smislu sposobnosti čutenja, empatije (takrat še nisem vedela za NOM).

Ja, delovalo je, dokler sem dajala v zvezo 150% procentov, v bistvu je bila cela zveza na mojih ramenih in seveda je odlično delovala, takrat ko sem vanjo ogromno vlagala in od njega nič zahtevala. S kakršnimikoli "zahtevami" po enakopravnosti v odnosu, mojimi željami po več spolnosti itd. je imel izrazite težave, vedno se je počutil napadenega in izdanega.

Ampak tako ne moreš delovati na dolgi rok, prične te izčrpavati in najprej ne znaš locirati, kje ti vendar tako odteka energija. Pri nama se je "zveza" razsula takoj, ko sem izgubila službo in od njega pričakovala enakovreden denarni vložek v gospodinjstvo in nekaj osnovne čustvene podpore, ki jo posameznik v zvezi potrebuje.

Nič, tema, hlad, kot da me ni več, kot da me z danes na jutri ne opazi več.

Še več, čez pet minut je imel novo žensko in tu se je grdi, umazani ples šele začel,
saj si je zamišljal, da bo imel obe in da ga ne bom nikoli zapustila, čeprav vem, da me
vara (seveda ni hotel priznati in je nalagal eno na drugo najbolj neverjetne in patetične
laži, bile so solze, drama, obljube, zagotovila, kako se ženska njegovega življenja ...).

Seveda sem mu dala še eno priložnost, ki pa jo je izkoristil samo za to, da se je še
malo igračkal z mano.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar skela 24 Feb 2014 14:11

Prikaži citatAena a je napisal/a:
Pozdravljeni,
ko berem vse znake MOM imam vtis, da mož ima to motnjo (6 od 9 znakov izpolnjuje). Vendar ni zelo huda oblika, brez fizičnega nasilja ("le" mentalno), sočasno se pa ves čas sprašujem, ali morda nisem sama tista, ki ima MOM? Popolnoma sem zmedena, brez prijateljev, brez kogar, ki bi mu se lahko zaupala. Skupaj sva več kot 20 let, imava tri otroke, najin medsebojni odnos pa je gugalnica - vroče hladno. Veliko slabih spominov, pa tudi lepih... Varal me ni nikoli, vsaj ne da bi vedela. Tudi zdi se mi, da je veliko delal na sebi in marsikaj s časom spremenil na bolje...(izbruhe jeze je zelo zmanjšal)
Tisto, kar me na tem forumu moti, je da pogrešam nasvete, kako živeti z MOM, kako se postaviti zase in delati na sebi. V glavnem so nasveti - odidi, zapusti MOM. Ali res ni ničesar, kar lahko naredim? Za kakršne koli nasvete, kako delati na sebi, kako zvišati samopodobo, kako živeti kljub manipulacijam, kako ugotoviti, kdo sem in kaj želim in potem tudi postaviti meje...mislim na praktične nasvete...bi bila iskreno hvaležna.
Zaradi najine zveze, zaradi otrok, ki bi ob razhodu bili zelo nesrečni (ja, prepričana sem, da bolj kot sedaj) želim ukrepati vendar ne z odhodom.

Saj ni problem v tem, da bi ga morala zapustiti
Problem je v tem, da bo on zapustil tebe takoj, ko se boš postavila zase, si zvišala samopodobo,
se rešila manipulacij - ker te take ne potrebuje. On te potrebuje šibko in odvisno.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Takole.... 24 Feb 2014 14:21

Pozdravljena Aena a!

Tudi meni se ni dogajalo "nič slabega, le mentalno nasilje", dokler sem samo kimala, ponižno in pokorno prenašala vse njegove kaprice, bila njegov pljuvalnik, predpražnik in boksarska vreča. Po desetletje trajajočem zakonu, sem bila psihično povsem na tleh. Potem, ko je kot strela z jasnega sledila še resna bolezen (a, je rak zadost, resna bolezen?!), sem rekla DOST MAM!!!!

Pa nisem zahtevala nobenih exstra posebnih privilegijev, zgolj to kar je napisal Nekdokive......In kaj je sledilo? Še hujše psihično nasilje, da ne govorim o ekonomskem, ko me hotel dobesedno spraviti na kolena. In končno se me je lotil še fizično.

Kakšnih uporabnih in pametnih nasvetov (kako živeti z MOM) si ne drznem dajati. Za začetek si preberi knjigo Ne stopajte več po prstih (je namenjena prav svojcem), pa Moški, ki sovražijo ženske in ženske, ki jih ljubijo......pa še na temle forumu je veliko dobrih prevodov prispevala Anuk.

Dejstvo je, da je MOM najpogostejša in najbolj uničujoča motnja, za tistega, ki jo ima in ljudi okoli njega/nje.

Kako in zakaj se odločiti, pa je izključno tvoja izbira.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar čvrsto na nogah 24 Feb 2014 15:50

Zdravo Aena A,
moj nasvet - predlog- delo na sebi:
mogoče bi poskusila še enkrat prebrati in ozavestiti, kaj si nam napisala...
..."vendar ni zelo huda oblika, brez fizičnega nasilja (le "mentalno")"..... Sama si prepoznala psihično nasilje, kar velikokrat zadaja še globje rane in na koncu se sprašuješ, če si ti moten. To si prepoznala. Ali zdaj ni tako hudo? Ali si dopoveduješ, da je drugje še hujše, ko je prisotno tudi fizično nasilje?

......"sem zmedena, brez prijateljev"...... Vprašaj se zakaj si zmedena? Ali ti občutki govorijo, da tale zveza ni OK, ti pa vztrajaš in se prilagajaš zato, da boš lahko rekla, da imaš partnerja, ki ga imaš rada? Vprašaj se zakaj si brez prijateljev? Ali ti je partner dal občutek, da mu ni prav, da se z njimi družiš, ti je celo rekel, da mu ni všeč, ali si se odmaknila sama, ker si vedela, da to njemu ni všeč in je tako bolje, da je mir pri hiši, ali ker jih nisi želela poslušat, kaj ti govorijo ali so se odmaknili prijatelji ker so videli, da si tako zaverovana v zvezo, da ti z nasveti ne morejo pomagati?

....."tudi zdi se mi, da je veliko delal na sebi.....(izbruhe jeze je zelo zmanjšal)"... Kako naj bi po tvojem delal na sebi, če po 20 letiš ti sama ne veš kdo si? ne veš kaj si želiš? Torej je delal na tebi, ti pa si se mu vklanjala in zdaj ne veš kdo si? Na večino manipulacij si se tako in tako že navadila in jih prepoznavaš manj. Je morda izbruhe jeze zmanjšal zato, ker si se že tako zverzirala, da hitro prepoznaš, kaj on želi in že tečeš in hitiš, da mu boš ustregla, da ne bo spet izbruhnil?

...."kako živeti kljub manipulacijam"...... to veš saj živiš, problem je le, da manipulacij ne želiš več, kar pa ne moreš pričakovati od človeka, ki ima znake MOM/NOM

...."Zaradi najine zveze, zaradi otrok, ki bi ob razhodu bili zelo nesrečni (ja, prepričana sem, da bolj kot sedaj) "....Priznavaš, da so otroci že zdaj nesrečni. Kako veš, da bi po razhodu bili še bolj, saj poznajo le takšno življenje, drugega ne poznajo? Če je odgovoren oče (kar močno dvomim) zaradi tega oni ne bodo ob razhodu nič prikrajšani za očeta

...."želim ukrepati vendar ne z odhodom".... kategorično zavračaš odhod in pri tem priznavaš, da so otroci nesrečni, hkrati priznavaš, da si tudi ti nesrečna.
To sem razbrala in tvojega sporočila, pri tem pa cel kup opravičevanja njegovega vedenja. Pomisli na to, kakšne vzorce bodo iz tega, da ste skupaj potegnili otroci. Fantje velikokrat povzamejo obnašanje očeta, hčere velikokrat povzamejo obnašanje matere. Kakšne zveze bodo imeli oni?
Misliš, da ti bodo večno hvaležni, ker si se celo življenje trudila ostati pri takšnem partnerju in bila njegov predpražnik, samo zato, ker ti želiš ostati z njim?

..."Ali res ni ničesar, kar lahko naredim?".... seveda je ampak na takle način očitno ne gre. Če bi šlo bi se vsekakor poznalo v dobi 20 let. Verjetno bo treba kaj spremeniti, če želiš, da bo naslednjih 20 let drugače.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Bivša od kralja 24 Feb 2014 15:50

Pa še jaz.
No, tudi pri meni je šlo "le" za psihično nasilje. Tudi jaz sem se prilagajala in reševala odnos.
V začetku sva imela nebesa... Od spominov nanje sem živela naslednjega četrt stoletja, si lahko misliš...Zelo je bil dominanten, težko je prenašal moje lastno mnenje, ponorel ob vsaki najmanjši kritiki, užaljen zaradi mojih želja.
No, kasneje ga je začelo motiti, da sem preveč nesamostojna in negotova (kar sem čez leta zares postala), ampak takoj ko sem hotela postati samostojnejša in enakopravnejša, me je zatolkel. Samostojna bi lahko bila samo v nekaterih primerih, ki bi pasali njemu, v drugih pa bi morala biti pohlevna putka. In zelo težko je bilo ugotoviti, v kakšni vlogi bi me v določenem trenutku rad videl. Kako naj spoštuje pohlevno gospodinjo? In kako naj živi ob enakovredni ženi? Ne eno ne drugo mu ni šlo. In bolj kot sem se prilagajala, manj sem vedela, kdo sem. Veš, delo na sebi bolj malo pomaga, ko živiš ob nekom, ki te prepričljivo zmede vsakokrat, ko tvoj pravi jaz malo pokuka iz megle.
Postajala sem vse bolj odvisna od njega, materialno in socialno. Ljudi, ki so prišli na obisk, je odbijal z arogantnim vedenjem, pa so nehali prihajati. Jaz pa nisem mogla skoraj nikamor od doma.
Po dolgih letih mojega nenehnega prilagajanja in poskušanja branja njegovih razpoloženj in misli si je omislil novo "gospo". (Pa tudi on prej ni varal in je varanje pri drugih zelo obsojal). Po kratkem postopku sem se morala odseliti. In ko sem šla, sem bila na življenje "tam zunaj" nepripravljena: brez socialne mreže, brez materialne osnove... Nič nisem imela. (Ker premoženje je bilo kao njegovo). Samo spomine na četrt stoletja muke in tisto malo dobrega vmes.
Čisto vso življenje sem morala začeti postavljati na novo.
Po enem letu od razhoda sem prvič slišala za MOM in NOM.

No, zdaj sem v redu. Zdrava sem, imam socialno mrežo, imam službo. In jasno mi je, kdo sem. In kdo nisem. In kaj si želim. In česa nikakor nočem.
Mislim pa, da najinega odnosa ne bi mogla spraviti v red, tudi če bi prej vedela vse, kar vem danes. Meje? Danes mu jih lahko postavljam, ko sem na svojem. Takrat to ni šlo.
Zdaj pa premisli, kaj boš naredila ti.
Vem, precej pesimistični smo na tem forumu. Nisem še zasledila koga, ki bi mu uspelo srečno živeti z Momsterjem. Kot je bilo tukaj že večkrat rečeno: terapija lahko samo malo pobrusi robove. Če se kakšen sploh odloči za terapijo. In če pri njej seveda vztraja.
Vse dobro ti želim, kakorkoli že se boš odločila.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar GittaAna 24 Feb 2014 16:28

Pozdravljena AenaA!

Največ nasvetov, kako živeti z MOM boš našla v knjigi Ne stopajte več po prstih, saj se tam ne opredeljujejo do tega ali moraš iti ali ne.

Vsak zase najbolje ve, kaj mu je prav in če čusti sedaj, da bi ostala je lahko tudi to prav. Le da bi morala obenem zaščititi vsaj otroke, če ne sebe. Meje so predpogoj za kakršno koli normalno in kolikor toliko neškodljiv odnos z nekom, ki ima MOM. Brez tega ni možen. Moraš pa vedeti, da je postavljanje meja težko in da boš morala biti ti tista, ki bo trdna, zdrava, steber..itd. Pa tudi to, da je takrat, ko začneš postavljati meje najprej huje in šele nato ( po res dooolgem času) stvari postanejo kolikor toliko normalne ( in braniti jih boš morala celo življenje, to ni tako ,da jih postaviš, jih začne upoštevati in potem je mir, temveč je veliko boj in velika drama, da jih postaviš in nato je malo miru, pa njegov ponovni poizkus, če še držijo, pa spet boj, pa malo miru.....ampak vsaj kolikort toliko normalen odnos imaš lahko.

Vedeti moraš tudi to, da postavljanje mej nima nič opraviti z njim, temveč s teboj. Kaj je tebi ( in še bolj pomembno otrokom) še ok, kaj je zdravo in česa niti pod razno ne boš več prenašala. Naredi se seznam in nato eno za eno postavljaš meje ( vseh ne moreš nikoli naenkrat). Kar pomeni npr: Kratko obvestilo ( brez razlaganja, razpravljanja zakaj) Ne dovolim več, da si na kakršen koli način nasilen do mene. Še pred tem je treba naumiti, kaj boš storila, če se mej ne bo držal ( npr. zapustila prostor, začasno zapustila dom....itd). Potem moraš vsakič, ko se ne drži dogovora to brezpogojno ( brez izjem, ker drugače je še huje in še dlje traja) narediti , ne da bi o tem z njim karkoli razpravljala Tako je in pika. KO boš to storila n-tič in bo dojel, da gre zares ( pred tem bo poizkusil čisto vse, kar je prej delovalo) jih bo začel upoštevati. Potem lahko začneš z novo mejo.

Če boš popustila zgolj enkrat, ga boš naučila, da mora le dovolj dolgo vztrajati, da bo prišel do svojega, če boš z njim razpraljala in opravičevala svoje meje se boš zapletla v njegove mreže in bo on zmagovalec ( v tem je boljši kot ti).

Torej - veš kaj si želiš, kaj je zdravo zate, česa ne boš več dopuščala in še bolj poembno, veš kaj je to za otroke? Si pripravljena na nekajmesečno vojno stanje, dokler se stvari ne umirjo? Si zmožna to storiti ne da bi popustila?

MOrda je dobro, da si najdeš najprej ti psihoterapevta, ki ti bo pomagal čez zemljevid tvoje lastne psihe, da boš lažje videla, kaj si res ti, kaj je prav in kaj ne, kaj je zdravo in kaj ne, kje so njegove projekcije, ki si jih sprejela in kje so res tvoje želje...itd. Brez tega in brez zunanje podpore in brez veliko dela na sebi je postavljanje meja precej nemogoča naloga.

Kar se pa otrok tiče. Sama sem živela v "normalni in ugledni" družini z mejno mamo in narcističnim očetom. Prosila sem mamo ves čas, naj se lepo prosim loči ( ni bilo fizičnega nasilja, vendar veliko psihičnega, kar se tiče očeta do mame, ona pa je to prenašala name) Je rekla, da tega ne stori zaradi otrok. Še danse se mi pritisk dvigne, ko se to spomnim. V bistvu me je zgolj izrabila kot izgovor, da se ji ne bi bilo treba soočiti s tem, kar bi morala storiti. Glede na to, da je bila mejna pa se je zato raje ižživljala na meni.

Poznam pa tudi mnogo drugih žensk, ki so se niso pripralvjenje niti soočiti s partnerjem, niti oditi in ves čas govorijo, da je to v dobro otrok. Glede na to, da vem kaj otrok dejansko doživlja v taki situaciji in glede na to, da so večinoma ves čas pasivne žrtve, ki najdejo kup izgovorov zakaj se ne da ( še posebj prav pa pridejo otroci) se ne strinjam z njimi. Vendar kakor sem rekla, ljudje smo različni in situacije so različne in morda je tvoja povsem drugačna.

GittaAna

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Takole.... 24 Feb 2014 18:21

Pozdravljena Aena a,

k vsemu, kar je napisala moderatorka o postavljanju meja, bi dodala še svojo izkušnjo. Postavila sem si mejo in mu jo tudi odločno in mirno predstavila: ne dovolim ti več, da me kontroliraš, ko govorim po telefonu in iz ozadja "dobacivaš" neumestne in žaljive pripombe....ker 1. imam pravico do pogovorov s komer si želim in 2. stroške le-tega krijem sama.....

Kaj se je zgodilo? Popolnoma je izgubil nadzor na svojim besom, zgrabil najbližji predmet in me poškodoval. Postavljena meja je bila v kali zatrta. Nisem si upala več tvegati. In zmaga je bila njegova.

Naslednjič, ko sem se med njegovo tvegano vožnjo (zelo milo rečeno) počutila ogroženo sem rekla: ustavi, ker bom izstopila.....

Kaj se je zgodilo? Spet je popolnoma izgubil nadzor na seboj, pohodil plin, da je avto kar "poletel", z vso silo potegnil ročno zavoro in sva se na mestu "obrnila" za 360 stopinj, ter zdivjal po ovinkih, ki sva jih že prevozila....Izstopila sem lahko šele, ko se je njemu zdelo, da je dovolj in bila od strahu bolj mrtva kot živa. Spet mi je zminiral postavljene meje in zmagal.

Kaj sem želela povedati s tem? Samo ilustrativno pokazati, kako je videti "postavljanje mej zase", če imaš opravka s mom/nomsterjem, ki ti je dovolj dolgo uničeval samozavest in zdravorazumsko dojemanje stanja. Ko so potisnjeni v kot in jim grozi vse, kar so našteli moji predhodniki, so sposobni vsega. Ker so njihovi odzivi na naše pritiske, popolnoma nepredvidljivi, so nevarni. Zelo tanka je tista črte me "storejno v afektu" in "storjeno namenoma". Še posebej so nevarni, če je prisoten alkohol. Ko dobijo tisti odsotni, stekleni pogled in se jim "čisto strga", takrat se dobesedno "igraš s svojim življenjem" in nevarnost je realna in ne samo namišljena.

Tole je samo delček vsega, kar me je doletelo, preden sem izstopila iz "vlaka norosti" in sem vesela, da se mi nič zgodilo.

Vemo, da so slabiči, da jih strah, ampak, ko gre za njihovo rit, so sposobni vsega. Tega pa le ni pametno pozabit.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar GittaAna 25 Feb 2014 01:51

Sem razmišljala kdaj bi z ostala s partnerjem, ki ga imam rada in imam z njim otroka pa bi odkrila, da ima hude težave ali je bolan in kdaj bi odšla. Takole nekako sem prišla do zaključka.

Če bi se partner zavedal, da ima težave, bi jih priznal sam sebi in bil pripravljen delati na tem, da jih reši, potem bi vztrajala do večnosti in nazaj ( če bi ga imela rada in imela z njim otroka). Sem znana po tem, da vztrajam tudi ko - vsaj na prvi pogled - izgleda nemogoče in tudi , ko je res zelo težko in včasih tudi, ko bi bilo bolje, da bi se že prej obrnila in odšla.

Če bi partner mislil, da z njim ni težav, da so težava vsi ostali, če ne bi bil tudi na moje prošnje, zahteve pripravljen ničesar spremeniti pri sebi ali kakorkoli drugače delati na tem, da bi odnos šel v kakšno bolj zdravo smer in še posebej, če bi videla, da je takšen odnos nezdrav zame in za otroka, pa ni šans.

Že zdravega normalnega človeka ne moreš spremeniti, niti mu ne moreš pomagati, če on to noče in odklanja, tudi če se raztrgaš ne. Pri nekom, ki ima značajske poteze nekoga z MOM ( NOM in ostale neprijetnosti) pa sloh ni možnosti za spremembe, če tega sam noče, kvečjemu gredo lahko stvari na slabše. Če bi bila prisiljena ostati ( ampak res ne bi bilo drugih možnosti, ker bi šlo za življenje in smrt) pa bi vso energijo usmerila v to, da bi zaščitila sebe in otroka in bi se z njim ukvarjala zgolj toliko, da bi ga "naštudirala" da bi to lažje storila.

Je pa res, da sem potrebovala res dolgo časa in precej čiščenja kleti in podtrešja ( in vsega vmes), preden so bili moj pogled in moja čustva tako jasna in mirna, da lahko povsem prepričano rečem, da si z nekom želim biti, četudi to pomeni, da bo kakšna težava več ali da si z enkom ne želim biti, ker je to nezdravo in neprimerno zame.

GittaAna

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Še ena ki ni ostala z njim 25 Feb 2014 07:41

Jaz sem več desetletij upala, da bo spoznal, da z njegovimi izpadi ne moreva več ostati skupaj. Začelo se je z psihičnim nasiljwm, stopnjevalo z finančnim in tudi fizičnim. Osamil me je od vseh ljudi, prepovedoval stike z mojo mamo, otroci. Sam pa je počel kar je hotel. Na internetu je bil non stop, iskal ženske in seveda katero tudi dobil. Predstavljal se je za samskega, brez otrok, vse je bila laž. Potem sem končno našla moč in se ločila. Jaz se imam lepo, imam mir, zanj pa ne vem, ker nima niti jaz , niti otroka nimata stikov z njim. Sama sem pričakovala le to, da se bo po moji tožbi za ločitev le odločil za zdravljenje, pa se ni, nadaljeval je z svojimi grožnjami, nasiljem. Skratka takim ni pomoči. Meni tudi odrasla otroka očitata, da sem vztrajala toliko časa, da je meni uničil življenje, njima pa otroštvo.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar končno 28 Feb 2014 00:50

Pozdravljena, Aena a,

precej odgovorov si dobila v zvezi z zapustitvijo, zato tega ne bom ponavljala. Bi pa opozorila samo na eno stvar. Po tem, kar opisuješ, mislim, da si napisala premalo, da bi lahko sodili, ali gre za mom ali ne in da je edina rešitev spokati. Mislim, da je, preden boš prišla sploh do točke, kjer se odloča, ali spokati ali ne, še precej korakov, ki jih še nisi naredila (so jih pa naredile gospe, ki ti odgovarjajo, da drugače kot s prekinitivijo ne gre, ampak to ne pomeni, da bo šlo pri tebi v isto smer). Šele, ko boš delala te korak(c)e, na desetine, stotine njih, in opazovala odzive, na daljši rok, boš lahko trezno presojala, kje stojiš ti, kje on in kje vajina zveza. In sploh ni nujno, da bo rezultat teh korakov slab. Moja izkušnja je, da ima tak človek lahko tudi samo "bolhe", ne mom. Če se je pripravljen spreminjati, ko mu opišeš, kaj te muči, potem gre skoraj zagotovo za to in se splača vztrajati, ne pa oditi. Ampak to vidiš šele po daljšem času in veliko, veliko dela na sebi (knjige, forumi, pogovori, terapije) + pogovorih z njim.

Sploh ne rabiš nikamor oditi, zaenkrat. Začni pri sebi. Zakaj si dovolila, da nimaš nobenih prijateljev, recimo. Zakaj imaš slabo samopodobo. Počasi se loti še njegovih manipulacij - sprva brez akcije, samo opazuj. Ampak ne njega, sebe ob tem. Kako to nate vpliva? Za kaj gre? Kako se pri tem počutiš? Kaj želiš in česa ne? Itd. Itd. Itd. Itd. Tega, takih vprašanj si moraš zastavljati še in še. V zvezi s seboj, ne z njim. Za nekaj časa pusti njega in se ukvarjaj le s sabo. Najdi si kakšno izpolnjujoče delo, hobi ipd. Nekaj, kar te polni. Šele, ko boš osebnostno zrasla in si popravila mnenje o sebi, pa pridobila kakega prijatelja več, opazuj, kaj se dogaja z njim. Če gre tudi on v pravo smer s teboj, ok. Če ne - začneš pogovore. Kako se počuti on, kako ti. In šele po nekaj takih pogovorih, če boš videla, da se človek res nikakor nikakor ne spremeni in da stopnjuje nasilje, ne pa ga zmanjšuje, boš na točki, ko se boš verjetno želela odločiti.

Skratka ta odločitev ne sme zrasti pod prisilo glagola "morati". Nič ti ni "treba". Lepo počasi jemlji lekcije, potem boš pa videla, ali jih je vzel tudi on ali ne, in presojala, ali želiš kaj spreminjati ali ne. Za zdaj se zdi, kot da bi rada nekaj spremenila, ampak ne veš, kje začeti, čuti se pa, da to slutiš - ja, pri sebi začni. Zaenkrat se mi zdi, da bi bilo karkoli drugega preuranjeno, vsaj tak občutek sem dobila iz napisanega. Kaj pa veš, morda pa ima človek le bolhe in se jih bo otresel. Moja izkušnja je prav taka. Če je tako, potem vaju vsekakor čaka še veliko lepega. Če ni, pa je tu dovolj napisanega, da veš, kam to pelje - nikamor. Ampak preden prideš do nikamor, poskusi, kako je, če delaš na sebi v taki zvezi. Saj še nikoli nisi, verjetno, kajne? In pač rabiš določene izkušnje nabrat, predvsem v zvezi s sabo.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar SeVednoOptimist 28 Feb 2014 09:46

Pozdravljeni,

prejsni odgovor od Koncno me je nagovoril, da napisem par besed.

Tudi sam ze ves cas zakona, 10 let, cutim, dozivljam, da na drugi strani je nekaj drugace, nekaj ne stima... pa spoznavas da so zenske drugacne, pa da drugace cutijo pa vse...

pa sva midva ze kar hitro, po 2 letih se mi zdi, poiskala terapevta, in delala, na sebi, na nama, in vse, in resnicno so bile tudi moje nerazresene stvari, sploh odhod od doma in dojemanje, kaj sva zdaj midva, da sva midva primarna in vse... in so bile napake tudi z moje strani, a mislim, da so se tu stvari zelo popravile. tudi zdaj obiskujeva terapevta, ampak mislim, da se stvar ne premakne pri zeni nikamor. Razlogi za njeno jezo so lahko dogodki izpred pet, sest in vec let, in vedno znova jih ponavlja, ceprav so bile ze tolikokrat pogovorjene, opravicil sem se...

A zgodilo se je, da sem pred mesecem dvema prisel do knjige "Ne stopajte po prstih" in takrat pa se mi je odprlo, zacel sem vrteti film nazaj, nazaj, in znova podozivljal najine prepire, moje napake, napakice, vse okrog naju kako so krivi, kako so cudni, kako...

in zdaj vidim, da sem res stopal po prstih, tendenca je bila, da sem delal tako, da ja ne bi razburil zene.

Ker to je, je bila moja vloga v primarni druzini, izgleda da sem bil vedno nek povezovalni otrok, potem odrasel, ki isce potrditev, tisti ki resuje tezave, in zdaj vem, da to je delo, ki caka mene, da ga dojamem, in spremenim. In prav takega cloveka poisce, zavoha MOM.

in zdaj se zavedam tudi, da je ok, ce si vzamem cas za pocitek, ce hocem iti zvecer prej spati, in to sproza jezo pri zeni, to ni moja tezava da bi reseval.
in ce zelim v primerni meri poskrbeti za rekreacijo, za klepet s prijateljem, vse to je ok, ne glede na vse, kaksne ocitke slisim, da sem egoist, da imam zdaj otroke, da se moram drugace vesti...

za ta spoznanja sem zdaj potreboval cca 2 meseca, poiskal sem terapevta, nekoga, s katerim lahko govorim, ker ko enkrat dozivis tak uvid, potem se mi je zdelo, da se mi bo kar zmesalo in da itak moram vse to predstaviti tudi zeni. Pa se iscem pot in nacin, kako enkrat ji to predstaviti, ampak mislim, da moram najprej najti samega sebe in ugotoviti, kje vse so bile poteptane moje MEJE. Potem pa jih zaceti postavljati oz. to sem ze zacel, in zena je rekla, da sem drugacen, da sem bolj odlocen.

Moja vprasanja ob vsem tem so:
- kaj res narediti s to jezo, ki ti jo MOM sproza, ker ce mu vracas jezo, ga samo napolnis in to ni pot, torej to jezo bom moral nekam dati (kricanje na samem, sport...etc)
- ce, ko, bi enkrat res imel potrditev za MOM, kaj potem? mislim si, da je EDINA! pot res to, da se oseba z MOM tega zaveda, in da zeli nekaj spremeniti in da se zaveda svojih PREVELIKIH reakcij na male stvari. (ko podam neko mnenje, lastno - to v 9/10 primerov dozivi kot degradacijo, napad...?)
Skrbi me, da tak 3 letnik, moja zena namrec, ki nima neke custvene stabilnosti, EMPATIJE PA SPLOH NE, potem ni tisti, s katerim sem se porocil, in z njim ne morem imeti odraslega odnosa, takega, kot si ga zelim in tudi potrebujem. Ni pogovora, ni intime, ni empatije, ni spostovanja... kaksen piskav odnos to je, porecete a?
- kaj je res bolje za otroke (se v vrtcu), ali je bolje, da clovek razdre tako nezdravo vezo in omogoci, da bodo otroci imeli vsaj "polovicni" cas normalenga starsa, ki jim bo dajal zdravo sliko ali pa pac biti v takem odnosu in sproti skusati dajati pozitivno in zdravo sliko. ne vem

ker zanimivo je to - vse do zdaj, vsa ta leta, sem imel mnenje, da vsaka tezava, nerazreseno iz otrostva, slabe navade, ki jih imas potem do partnerja, otrok, vse se da pogovoriti, spoznati, popraviti, ce se hoce. Zdaj, ko sem odkril MOM, pa se mi je vse obrnilo na glavo. Jezi me, da nihce od terapevtov, s katerimi sem bil v stiku v zadnjih 10 letih, nikoli niti pomislil ni na to moznost. Pa sem jim opisoval identicne situacije, izgovore v katere se zapleta zena, kontradikcije, vse... pa nijhe ni pomislil na MOM, kar me skrbi, kaj bi bilo v primeru locitve. Itak po defaultu, to me spet jezi, otroke vedno dajo mami. MOM je na zalost res neprepoznana, tudi med zdravniki.

Ampak po nekaj prejokanih noceh, ko razmisljam, kam bi poslal otroke ob moji taki odlocitvi, sedaj sprejemam tudi to, ker se mi zdi, da bi bilo za njih vseeno to bolje, na dolgi rok, ker bi imeli vsaj enega starsa, ki bi bil z njimi vesel, sproscen, in verjamem, da bi otroka to zacutila.

ampak, kot je nekdo napisal - ni treba takoj narazen - res se mi zdi prav to, da je treba
- najprej delati na sebi
- videti kaj si zelim, cesa nocem, to zaceti izrazati, na SPOSTLJIV nacin
- stati za mejami (prekinem tel pogovor, grem iz sobe - to vse ze deluje)
- me je pa STRAH odgovornosti, kar v bistvu sem zdaj jaz tisti, ki sprejmem odlocitve, ker takoj ko grem v "kaj ti mislis", kako bi ti naredil, to pelje, da se stvari VEDNO odlocajo v prid MOMovca, to sem tudi spoznal v tem casu. Ampak drugace ne gre...


in pa res, korak za korakom, najprej sem mislil, ZDAJ, moram nekaj naresti, zdaj sem si dal cas, mesece, mogoce leto, da vidim, kako se bo stvar zapeljala... ker ce je kaj pozitivnega v vsem tem, je res to, da lahko veliko naredim na sebi.

lp

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar čvrsto na nogah 28 Feb 2014 12:54

SeVednoOptimist,

kar si zapisal je po mojem mnenju dober primer, kako se ukvarjati s seboj oziroma kako (začeti) delati na sebi. Upam, da bo dobra vzpodbuda za vse, ki čutijo, da v odnosu nekaj ne štima.
Napisal si svoja občutja, hkrati pa tudi kar nekaj vprašanj, ki si jih zastavljaš in na katera iščeš odgovore. Verjemi mi, da jih boš na tak način razmišljanja našel oziroma, da boš na tak način prišel do pravih odločitev. V bistvu s svojim uvidom v resnično stanje spreminjaš sebe (in ne drugega), kar ti je potrdila tudi partnerica.
Morda bi dodala še to, da smo tudi tisti, ki smo takšne veze zapustili počeli ravno to, kar sedaj počneš sam. Spoznavali (brali) smo tovrstno literaturo, forume, začeli smo o tem govoriti na glas, nekateri obiskovati psihoterapevta, skupino za pomoč.... Bistvo je, da se ne izoliraš od ljudi in o problemih govoriš na glas. Na tak način jih sam sebi tudi priznaš - če si tiho in skrivaš jih podzavestno sam sebi ne želiš priznati.Bistvo je tudi, da nisi pasiven (nemočno opazuješ in misliš, da ne moreš narediti nič). Vse to so stvari, ki jih v bistvu delaš zato, da se psihično vsaj malo razbremeniš, hkrati pa dobivaš namige iz katerih sam pri sebi potem sestaviš odgovore na vprašanja in počasi prideš do uvida, kaj je za tebe najbolje.
Tudi sama nisem kar spokala in šla čez noč (potem sem se za kratek čas celo vrnila, kljub vedenju o MOM). Mi je pa nadaljnje branje (tudi tuje literature in forumov), iskanje povezav med zapisanim in resničnim stanjem (ko sem si priznala sama sebi) ter ukvarjanje s takšnimi in podobnimi vprašanji ter iskanje odgovorov na to kaj si želim in česa ne želim v zvezi pomagalo, da sem sprejela odločitev kakršno sem. Pri tej odločitvi (kakršna koli že je) je bistveno to, da sem sama prišla do tega, da je za nadaljnje življenje za mene to najboljša in edina rešitev. Da pa do te odločitve prideš pa pri nekaterih traja manj pri drugih pa več časa, kar načeloma sploh ni pomembno. Ko to predeluješ in predelaš se nikoli več ne tolčeš po glavi, da morda nisi naredil vse, kar bi lahko. Pri tem pa si ponosen, da si se pravilno odločil.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar končno 28 Feb 2014 14:00

Lepo si napisal, SeVednoOptimist. Prišel si to točke, ko ugotavljaš, kdo si, kje so tvoje meje. To je ok. V odnosu z ženo si očitno prišel do točke, kjer tudi ona opaža spremembe - da si bolj odločen itd. Ampak s tem procesa še ni konec. Sebi si dal čas in si ga moraš še vedno dajati, da se spoznaš, da spoznaš svoje meje, hkrati pa moraš dati čas tudi njej in videti, kako se bo odzivala na tvojo spremembo. Ne samo z eno opombo, da spoznava, da si bolj odločen. To je šele začetek. Daj še njej čas. Kot rečeno - sploh ni nujno, da ima MOM. Lahko ima samo bolhe. To boš spoznal po tem, ko boš korak za korakom uveljavljal enakopravnost v vajinem odnosu; sprva na to lahko reagira kot klasični mom, ampak ne ustraši se in vztrajaj. Napisal si, da nima empatije, da reagira preburno na stvari, da ni pogovora, intime in spoštovanja. Ampak preden jo kar "obsodiš", bi jaz na tvojem mestu preverila pri sebi - koliko tega pa ti daješ v odnos? Koliko pogovora, intime, empatije, spoštovanja?

Napisal si, da ni nič narobe, če "v primernih mejah" greš na rekreacijo in klepet s prijatelji, da pa ona pravi, da si egoist in bi moral ravnati drugače, ker imaš otroke. Ali si pri sebi resnično preveril, kaj "primerne meje" glede lastnih užitkov pomenijo, ko imaš otroke? Namreč, če je zdaj to tako, da greš ti trikrat tedensko na rekreacijo, pa še enkrat na "klepet s prijatelji", v vmesnem času pa otroke rihta žena, bi bilo to ok edino v primeru, da tudi njej omogočiš tako sprostitev in v vmesnem času porihtaš otroke ti. Pa še tri do štirikrat tedensko, ob tem, da so popoldnevi z otroki kratki, je vprašanje, koliko je to koristno za družino, ker potem v bistvu vzgajata otroke posamič, ne kot družina. Se pravi pol tedna je en na rekreaciji popoldan, pol tedna drugi. To pa za otroke sigurno ni ok. Skratka a si preveril oziroma a si jo poslušal v tem, kar pravi, da ko imaš otroke, ne moreš biti več "egoist"? V tem stavku je več kot kanček resnice, morda pa ima celo prav? Morda pa ni tako črno-belo, da ima ona MOM, ti pa si "čist ko suza", ker zdaj si odkril svoje meje in jih boš uveljavljal, ampak pazi, pri tem moraš v odnosu enakopravno skrbeti za otroke. ne moreš hoditi prej spat, na rekreacijo in čvek s prijatelji, medtem ko bo ona doma vzgajala, ne da bi se o starševskih obveznostih in užitkih najprej enakopravno dogovorila...

Ne vem, ampak jaz v odnosih ne obupam tako zlahka in ne pripisujem vsega kar avtomatsko MOM. Lastne in drugih meje, občutek lastne vrednosti ipd. so včasih izziv tudi pri najbolj "zdravih" odnosih in osebah. Vodilo bi mi bilo to, kar je napisala GittaAna:

"Če bi se partner zavedal, da ima težave, bi jih priznal sam sebi in bil pripravljen delati na tem, da jih reši, potem bi vztrajala do večnosti in nazaj ( če bi ga imela rada in imela z njim otroka). Sem znana po tem, da vztrajam tudi ko - vsaj na prvi pogled - izgleda nemogoče in tudi , ko je res zelo težko in včasih tudi, ko bi bilo bolje, da bi se že prej obrnila in odšla.

Če bi partner mislil, da z njim ni težav, da so težava vsi ostali, če ne bi bil tudi na moje prošnje, zahteve pripravljen ničesar spremeniti pri sebi ali kakorkoli drugače delati na tem, da bi odnos šel v kakšno bolj zdravo smer in še posebej, če bi videla, da je takšen odnos nezdrav zame in za otroka, pa ni šans. "

Ampak to se ugotovi šele po dlje časa in veliko pogovorih.


Veš, tole sem spisala, ker v svojem zapisu pravzaprav o ženi nisi napisal nič konkretnega, samo da si ugotovil, da ima mom, ker menda manipulira, provocira in reagira na vse preburno. Pogrešam pa njeno plat zgodbe. Poznam namreč ženske, ki, ko se otrok rodi, z vsem bremenom, ki ga to prinaša, ostanejo povsem same, ker mož ugotovi, da so otroci naporni in bi hodil še naprej na rekreacijo, čvek itd, enako kot prej, ko otrok ni bilo. Jasno, da se take ženske odzivajo precej burno. V tvojem opisu ne morem in ne morem razbrati točno, za kaj gre - sploh pa ne morem razbrati, zakaj meniš, da je žena triletni otrok. Pogrešam konkretne primere tvojega in njenega obnašanja. Zaenkrat si predstavil svojo plat in to, kako ti vidiš odnos. Ni pa nujno, da je odnos neenakovreden zato, ker ima ona MOM. Morda je neenakovreden zato, ker tudi ti vanj ne vlagaš tistega, kar bi moral, žena pa ima "bolhe" in pač reagira, kot je bila naučena?

Naj ne zveni, kot da te kritiziram, nasprotno, rada bi ti dala samo iztočnico za dodatno ovrednotenje tega, kar se morda dogaja. Če se ti zdi, da si pri sebi popucal take stvari in si enakovreden partner, potem tole mirno prezri. Če pa je še kaj dela na tem, bi ti morda koristilo.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar SeVednoOptimist 28 Feb 2014 16:16

-->Koncno

ja, se strinjam, prav razmisljas tudi ti,
in lahko navedem par konkretnosti.

- moja aktivnost v zadnjih dveh letih je omejena na enkrat na teden na dve uri odsotnosti zaradi rekreacije. In vedno znova me zena sprasuje, ali pa res danes moram iti

- njeni odzivi so pogosto taki, da prekine govoriti z mano, ne pogleda me niti v oci. to lahko traja, dan, dva, tudi teden dni je ze bilo tako. (seveda imam jaz ob tem jezo, krivdo, slabo vest, in vcasih sem na rto reagiral, zdaj ne vec). Ker pac ne zna drugace reagirati. npr reci, da ji je pa zelo hudo, ker se je nekaj zgoodilo.

- ona nima nobenih prijateljev, nikamor ne gre, nic ne naredi za svojo telesno aktivnost, pa ji jaz vedno pravi, da ji z veseljem omogocim to, ampak ne. In nekako isto pricakuje tudi od mene. (kile so sle seveda v nebo, njena samopodoba pa navzdol. O tem nikoli ne govoriva).

- kolikokrat sem jaz otroke popokal in smo sli sami na sprehod, vozicek, vse, ona pa doma, utrujena. (ne bom ji delal krivico, je tudi skuhala vmes,) saj gre tudi z nami, skupaj, ampak da bi pa sla sama z njimi, ji je pa prevec naporno.

- ko otroku pozabim kaj, ne vem, namazati roke, je reakcija taka, kot da sem najvcja baraba na svetu.
- ko sem na sprehodu z otrokom, ki se ne hodi dobro, in mi ne uspe priti do ure nazaj na kosilo,zamudim 20 minut, je reakcija, da sem najvecji egoist in da kaj se ona tu sploh se trudi.

- ko otrok necesa noce pojesti, jo zaskrbi, ampak tega ne cuti, ampak je jezna, name, na otroka, in kako naj jaz zdaj to uredim. reakcija je zopet enormna.

-komunikacija poteka vecino v smislu "ti me nimas rad, ti nas nimas rad, ti mi ne zaupas..." in potem je moja zivljenjska vloga, da to dokazem. kar pa je seveda nemogoce dokazati, ker je vedno kaksen majhen kiks, napakica, normalno, saj smo ljudje.

- jaz vozim otroke v vrtec, in pobiram, ceprav pri tem trpi moja sluzba, ker moram prej zakljuciti

- situacija je taka, da ce zvecer, ko je ona ze v postelji, reces "lahko noc", si tezak, kaj jo zdaj motis, ce ne reces nic, si neljubec, ker se to spodobi. torej, no win situacija, in to je tipicno MOM.

- ko ji recem, da se mi zdi, da sva na zelo nizki tocki v odnosu, da me skrbi, rece, da sem pesimist.

- ko ji recem, da nekaj me pa res moti, ko naredi kaksno traparijo, pravi, da sem pikolovski...

- aja, pospravljam hiso jaz, za kuhinjo, razen kuhanja, skrbim jaz, za smeti, skrbim jaz. dostikrat tudi fasungo nabavljam,

a ni to idealna zena a? :-)

- ko jo pohvalim ali naredim kaj namesto nje, namesto potrditve in pohvale dobim "to si pa naredil samo ker si imel slabo vest"

in se in se....


in sem se res odlocil, da bom sedaj delal stvari, v katerih se cutim svobodnega, da jih naredim svobodno in ne zato, ker se bojim, ce se bo razjezila ali zato, ker imam neko notranjo usmerjenost za resevanje. in ce mi ne bo vsec dretje na mene, obtozevanje da lazem, da sem egoist, potem bom preprosto prekinil in sel ven iz sobe.

pa bomo videli kajne?

mislim tudi, da ko si porocen, je osnova se vedno par, ki mora imeti komunikacijo, empatijo, stik, intimo (ne par sp. odnosov v dveh letih), cetudi samo 5 minut na dan, in se seveda ukvarjati z otroki. ce pa se ukvarjas samo z otroki, ostali cas si pa zmatran in vegetiras pred tvjem, to zame ni vec odnos. umre samodejno. ne vidim druge moznosti.

lp

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar končno 28 Feb 2014 17:08

No, to je pa zdaj bistveno drugačna slika :)
Te razumem, popolnoma. Napišem kaj več, ko bom bolj pri času.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar SeVednoOptimist 28 Feb 2014 19:40

--> cvrsto na nogah

ma vidim, da imas ze kar postimano :-)

ja, res je, ko bo enkrat odlocitev, bo mirna, bo dokoncna, in bom vedel, da sem naredil kar sem lahko. sem v fazi, ki jo omenja tudi knjiga. Ne vem kako dolgo bo trajala in kam me pelje. ampak kot ko se porocis, ko reces, se porociva, ja, je ta odlocitev zorela in potem te je ni vec strah, in mislim, da bo tule enako...

nisem in ne bom vec pasiven opazovalec, ampak do zdaj nisem vedel, da lahko prekines pogovor in gres. ker mi je bilo to nespotljivo. zdaj to naredim, in moja oseba MOM je cez pet minut, kot da se ni nic zgodilo. ok, torej se bomo sli tako.

in pa ja, NE SMEM se izolirati, ker potem dojemam to situacijo kot realno. Ce imas otroke, potem pac ne mores hoditi na rekreacijo s kolegi, enkrat na teden. bullshit. poznam ljudi, ki imajo 4 otroke, in je zena prav vesela, da se njen moz malo zgiba nekje, medtem ko ona pac poskrbi za otroke.

in ko ponudis zeni, ali bi ti zdaj raje dala otroke spat ali raje ne vem, nekaj drugega, njena odlocitev traja 20 sekund ker premleva kaj je lazje, kaj je zanjo bolje in vse... pa ve, da si tudi ti utrujen, ampak ona bi se ze nekako izvila, seveda, ce bom jaz igral igro kaksen princ na konju sem jaz in da bi rad resil vse... eh...

zelo mi je poucen tudi tale primer:
kako ena punca zamudi na zmenek pol ure, fant nic ne rece, ker je prijazen, uvideven, naslednjic zamudi eno uro, fant se razjezi in to je potem pri njej razlog, da lahko fanta obtozi, da je nima dovolj rad, da mu ne pomeni dovolj, in potem se fant seevda se bolj trudi dokazovati, ona lahko vsako najmanjso stvar spet tako uporabi, in krog se vrti, oba sta izcrpana, nezadovoljna... nobeden ne zmaga, (iz knjige ne stopaj po prstih)

in to je zgodba mojega zakona, bi lahko rekel.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Na vrh