Koliko dopuščate, da se sorodniki vtikajo v vaše življenje? Kako ukrepate pri vtikanju in kako postavite meje? Ste tiho in to dopuščate ali pa se rajši skregate z njimi?

Nihče se ne vtika, smo pa odkriti in povemo kaj mislimo zato ni zamere med nami, priženjeni pa se naj navadijo, da smo pač taki in naj nas tako vzamejo

Jest mam srečo, ker nihče izmed mojih sorodnikov noče živet na odprte karte.

Kako se lahko nekdo vtika v tvoje življenje?

Razumem, da si odvisen od nekoga, da te živi, ti daje službo, stanovanje, žepnino ali karkoli, to razumem potem, da se vtika in da moraš to do neke mere upoštevat in požret.
Ampak, da si pa samostojen in skrbiš sam za sebe, kako se potem lahko sploh kdorkoli vtika v tvoje življenje?
Ja, tudi meni mama in tašča marsikaj rečeta in poskušata navreči svoje mnenje, ampak prej sem bila tiho in naredila po svoje, zdaj pa tudi že rečem, da bom naredila po svoje. Zamere nobene, vsaj z moje strani ne, z mamine itak ne, tašča pa kakor kdaj, je pa bolj presenečena nad mojo reakcijo, kot pa da bi zamerila. Skratka, poslušam mnenje in jim povem, da bom naredila tako in tako, kot jaz želim. No, saj kdaj se tudi strinjam z njima.

Odvisno od vtikanja. 😉

V mene oz. v naju se nihče ne more vtikati. Me sploh ne gane kaj si mislijo. Dokler si nekaj mislijo pri sebi in tega ne povedo na glas me ne zanima. Ko kdo začne pa kaj na glas komentirat mu pa povem nazaj da naj se briga zase. Tudi midva se v nikogar ne vtikava. Tudi midva nikomur ne govoriva kakšen avto morajo imeti, kam morajo hoditi na dopust, kakšno poroko morajo imeti. Ja jaz vsakemu, ki se vtika povem kar mu gre. Ker to vsak vzame kot da sem najslabši človek na svetu (ki se pač ne pusti komandirat kar nekomu) naju vsi pustijo pri miru in nekateri tudi pozdraviti več nočejo. Nekateri mislijo, če se oni vsem pustijo da jim narekujejo življenje, da ga lahko tudi oni narekujejo nama. Ja pa kaj še.

Jaz sem imela izjemne starše, a žal vtikljivo sestro. Iz iskušenj povem, da umikanje ni dobra taktika. Kolikor se ti umakneš, toliko bo tak človek rinil naprej. Čimprej postavi meje, da ti ne bo enkrat žal tako kot je meni.

Dopustim da se kolikor želijo. Neobremenjen nasvet mi vedno prav pride slišat, čeprav ga redko dobesedno upoštevam.

Sicer pa pri nas igramo z odprtimi kartami in ko mi ne paše vtikanje to povem, potem je kakšno uro dolg nos, mogoče malo prepira, potem smo spet prijatelji.
Imam pa problem, ker imajo ponavadi prav – in si moram – če želim ostati pošten – to tudi priznati. Pa včasih ne paše.
Ampak kadar ga sračkam… vseeno cenim, da me opozorijo.