Kako začeti pogovor? Včerajšnja tema o odnosu mati – sin.
http://med.over.net/forum5/list.php?151,page=3#msg-9403882
Danes zvečer greva na pijačo. Kako naj začnem? Vsa sem zmedena, še bolj kot včeraj, ko sem odprla temo..
Naj raje počakam par dni ali mogoče na naslednjo priložnost, ko ga bo spet klicala vsak dan? Ker zagotovo ga bo.
Najraje bi, ampak ne morem čakat. Hočem, da se pogovoriva. Hočem, da razume kako mi je.
Kakšen nasvet od nekoga s podobno izkušnjo bo dobrodošel.
Naj dodam, da je on krepko čez 30, jaz sem 25.
Najbolje, da to temo začneš čimprej, če si nočeš pokvarit danapnjega večera pa to temo prični naslednjič, ko bo tašča spet težila. Najbolje da čim prej razčistiš s tem, govorim iz lastnih izkušenj, tudi jaz sem vasko vtikanje v najin odnos v preteklosti požrla, sedaj ko pa sva poročena že sedem let pa tašče več ne morem več odvadfit da se nebi v čisto vse vtaknila, pri naas je to še težje ker živimo skupaj. kajti nekatere matere se ne morejo sprijaznit da je njihov sinček odrasl.
Meni se zdiš posesivna ti, ker te tako zelo moti, da se on z mamo razume. Evo, moje mnenje je, da ga boš prizadela in ne bo vedel, kaj narediti, po eni strani ga ti sisliš, da prekine odnose z mamo, mami bi pa on moral povedati, kaj pravzaprav?? Naj ga več ne kliče? Razlog? Katastrofa, no.
Jaz sem mama in sem žena. In moževa mama ravno tako kliče mojega moža in imata vedno zelo dolge pogovore, mene to ne moti oziroma sploh to ni moja stvar, to je samo med njima. Kako bi se jaz lahko vtikala v to, kolkokrat naj ona njega kliče?
Po drugi strani sem mama in bi me zelo prizadelo, če bi mi sin rekel, naj ga več ne kličem, ker njegovo izbranko to moti.
Premisli malo.
Ja saj razmišljam že lep čas, vmes sem malo pozabila na vse skupaj, sedaj letos na dopustu, ko se je vse spet ponovilo mi pa ne da miru.
Razumem, da sin kliče domov, ali da starši kličejo njega, ko enkrat ne živi več doma. Amapak gre za tistih nekaj dni, ko sva lahko sama. Gre za dopust. Mlad par na dopustu, mama pa na telefonu o tem kaj bova jedla in kaj delala, kaj jaz vem kaj še… .Vsak dan.
Saj ne gre zato, da ne bi smela pisat ampak, če je sin drugače doma zdaj, ko pa sta bila na dopustu je pa morala vsak dan klicat kaj delata in kaj jeta,… Tudi jaz sem mati sina pa bi mi pamet kazala da nebi vsak dan klicala, tudi moja tašča je bila vsa sladka ko sva šla na poročno potovanje pa da naj kaj pokličeva. Potem pa ko je ona klicala je bilo v redu, ko pasva jo midva poklicala in domov poslala razglednico pa je rekla da se norca delava da ona doma dela midva pa jo kličema kako je in ji pošiljava kartice. Hinabvščina,…. upam da tvoja tašča ni takšna in če je to res bilo lani na dopustu pa zaenkrat počakaj če se bo ponovilo.
Ja saj razmišljam že lep čas, vmes sem malo pozabila na vse skupaj, sedaj letos na dopustu, ko se je vse spet ponovilo mi pa ne da miru.
Razumem, da sin kliče domov, ali da starši kličejo njega, ko enkrat ne živi več doma. Amapak gre za tistih nekaj dni, ko sva lahko sama. Gre za dopust. Mlad par na dopustu, mama pa na telefonu o tem kaj bova jedla in kaj delala, kaj jaz vem kaj še… .Vsak dan.[/quote]
A ja, tako je to… Potem je pa čisto druga slika. Ja, to bi pa tudi mene motilo. In si ne bi drznila takole klicariti sina na dopust. Kako pa z njim začeti pogovor o tem, težko …
Srečno!
Na zmenek vzemi radirko in naj zradira tebe iz svojega življenja. Prišla si čez vrata, kot vsaka pred teboj in za teboj, mama pa zasluži spoštovanje in če ga kliče to ni tvoj problem, tudi vajini prijatelji vaju kličejo in……..Naj se z mamo ukvarja on in če se mu ljubi z njo govoriti zakaj ne, saj te ne boli, pa še njegova je. Ti pa ta čas kaj preberi.
Res je, to ni mamin problem. Njegov problem je, da ne naredi črte, ker bo vsaka pametna partnerka sama sebe hitro zradirala, on pa bo ostal sam. Ups, z mamo. Al pa z eno naivnico, ki je nihče ne spoštuje, še sama sebe ne, kar je seveda odlična podlaga za skupno življenje. Skupaj z mamo.
Problem ni v pogovarjanju, problem je v tem, kaj vse je še zadaj. Ker je.
Tudi partnerica zasluži vse spoštovanje, ne zdi pa se mi pametno posegati v odnos mame s sinom. Noben partner ne zahteva da partnerica prekine odnos s svojo mamo in niti na pamet mu ne bi prišlo da ji prepove klicanje. Če bi oba partnerja zahtevala isti odnos do obeh staršev in se do obeh obnašala enako bi razumela, celo zelo bi ga podprla, ker pa je vedno problem njegova mama pa mislim da je to pomankanje kulture in predvsem samozavesti.
In edino mama zasluzi spostovanje? No, v taksnem primeru je bolje, da se se kar sama zradira. Mamica pa bo se naprej uzivala spostovanje. Eh, bedno..[/quote]
In zakaj točno je žena ob spoštovanje, če se mož rad pogovarja z mamo??
Mislim, da je ženska, ki razmišlja kot ti skrajno motena in bi vsem naredila uslugo, če bi ostala samska.
In edino mama zasluzi spostovanje? No, v taksnem primeru je bolje, da se se kar sama zradira. Mamica pa bo se naprej uzivala spostovanje. Eh, bedno..[/quote]
In zakaj točno je žena ob spoštovanje, če se mož rad pogovarja z mamo??
Mislim, da je ženska, ki razmišlja kot ti skrajno motena in bi vsem naredila uslugo, če bi ostala samska.[/quote]
Zgresila si bistvo – da ni normalno imet tak odnos. Res-tisti odrasli otroci, ki niso sposobni postaviti starse na mesto, ki jim pripada, so revcki. Ravno tako je s starsi-ce niso sposobni dojeti, da morajo odraslemu otroku postiti, da odraste, se osamosvoji in si ustvari lastno druzino s svojim partnerjem( brez da za vsako figo klicarijo in iscejo potrditev pri mamici npr., brez da ji vsak vecer porocajo kaj so poceli, brez da jih mamica vsak dan klicari in sprasuje kaj so poceli, brez da mamica vsak dan pripoveduje sinkotu kaj je ona pocela, brez da kar naprej klicari sinkota tudi na dopust,…),so skrajno moteni! Ce se najdes v tem – sux, si zajeb… svojega otroka… Ker ne, partnerju nikoli ni vseeno, da se ne zna postavbiti zase. Samo nekateri se nekako sprijaznijo, drugi cakajo na dan, ko starsev ne bo vec, tretji pa se raje zradirajo iz zivljenja teh nesamostojnih osebkov. Zdrav odnos pac drugace zgleda.
Pozdravljeni,
slučajno sem zasledila vašo debato, ki se ne malo dotika tudi mojega življenja in bi želala da bi poveste svoje mnenje. Tudi jaz imam z fantom, ki sva skupaj že 5 let iste težave, ki malo pojenjajo in se zopet pojavijo.
Prvo bi želela povedati da mi njun odnos sili na bruhanje in se počutim kot da me vara. Čeprav je mlad, 22 let, že 3 leta živi pri meni v stanovanju. Njegovi odhodi domov so za znoret – beri vsak dan. Doma imajo kmetijo, veliko. S tem da ima še brata in sestrico, ki že tudi pomaga. Ampak ne.. njegov stari ga kliče kot da sam ne zna nalit nafte v traktor in delat. Za vsako.. kdaj bomo delali to, delali ono, prideš mogoče nardit tole.. kdaj boš imel čas da bi tole.. ha?? Brez njega se ne da nič. Tastara pa tako ali tako grozna. Ve da dela vsak dan 8 ur fizično delo, kako mu lahko gre še težit če pride domov, nevem, kosit travo, ali vozit gnojnico?? Kliče ga skoraj vsak dopoldan, kar tako, malo počvekata, prenese mu vse vaške čveke in oslarije, potem ga še kaj izpraša. Kliče zopet popudan če pride mogoče kaj domov, ali pa če gre kaj na teren, pa bo slučajno šel mimo doma da bi prinesel kruh ali pa kaj podobnega. Pa kaj nimaš avta pa izpita, vsedi se v avto pa pejt na teren?! Stvar se malo umiri, potem pa zopet kot da se na novo zaljubita.
Spoštujem njegove starše in ne gojim nobene zamere, ni mi pa nikakor jasno zakaj tako? Veliko krat sva o tem govorila, vendar se zgovarja na to, da imam jaz slabe odnose z starši on jih pa pač nima. Tudi jaz nebi rekla da imam slabe, ampak jaz sem se odselila od doma, ker sem imela svojo službo in nismo se dobro razumeli. Jaz sem svojeglava in samostojna že od malega, tako da so se naše razvite osebnosti kresale in vsi skupaj nismo bili srečni. Sedaj se imamo radi, celo delam v službi doma, ampak ob 15.00 grem in me ni..tudi če bi lahko bila, sem postavila meje in se z mano doma ravna kot z odraslo osebo.. ne pa kot z otrokom. Zato mi ni jasno, kako njegovi starši ali on sam tega ne uvidijo da ne moreš imeti istega odnosa celo življenje. Ne govorim o ljubezni, spoštovanju… to ostane. Ampak meni se to kaže kot nespoštovanje svojega otroka? Mar ga nisi rodila da bo zdrav dober človek, mož prijatelj? Zakaj ga potem tako ne smatraš?
In on se potem počuti krivega, da nekaj nebi šel domov nardit al pa jim kaj peljal. Ni res, zakaj bi se tako počutil? A si dolžan skakat okoli njih za vsako piko? Jaz menim da ne. Ko si enkrat samostojen, tudi sam starše ne obravnavaš enako kot si jih prej, ko si bil še v “svoji sobi”. Iz moje strani se je odnos tako poglobil, bolj jih spoštujem in jih imam še raje, vendar se nikakor ne čutim odgovorne za njih. In sama sebi sem dopovedala da ne morem premakniti sveta, če je mami hudo, ali pa če očetu zmanjka denarja…… lahko sem tam, v oporo, nisem pa ta, ki jih reševala in tudi moja starša ne bota obremnjevala z osebnimi problemi. Prvo jih ne morem rešit, drugo niso moji, čeprav sem njihov otrok!
In tako to krha najin odnos že veš čas, po malem.. super se razumeva in bi rada z njim preživela življenje in to mi je trn v peti. Z polovico telesa in duše je še vedno doma, in nikakor ne more od tam. Menim da delno krivdo nosijo njegovi starši, delno sam. O domu razmišlja, ga skrbi, dela neke plane za naprej, kako bi uredili to ali uredili ono.. jaz in najino življenje dobi drugo polovico njega oz. samo še živčno razvalino ki ostane od njega po 8 urah fizičnega dela v službi, potem še kaka ura dela doma… To da me ima neizmerno rad vem. Na začetku sva tudi veliko govorila kje bova živela. Ali pri meni v stanovanju ali pr njemu doma. Sam je želel od doma, ker ve da doma nebo kruha. Dela fax, hodi v službo, služiva denar skupaj.. Vem da bi raje najino polovico, vendar mislim da mu ob sami pomisli na takšen velik korak krvavi duša.. vsaj tako izgleda ko mu rečem da bo kmalu imel še samo svojo mamo in njen grunt..
Kaj vi menite?