Z ženo, s katero sva solastnika stanovanja, želiva to stanovanje prepisati na svoja dva polnoletna otroka, ki v stanovanju že sama živita, midva pa drugje. Kakšno pogodbo naj sestaviva? Naj vsak svojo polovico z darilno pogodbo preneseva na oba otroka, ali naj žena prepiše svoj del na enega, jaz pa na drugega otroka. Imava še dva otroka, ki naj bi nekoč dobila stanovanje, v katerem sedaj živiva z ženo. Kako je tedaj z nujnimi deleži v primeru moje ali ženine smrti oziroma obeh? Če prvo omenjeno stanovanje prepiševa na prva dva otroka, ali lahko onadva kasneje pri svojemu bratu oz. sestri uveljavljata svoj delež dedovanja na stanovanje, v katerem živiva z ženo? Upam, da ni preveč zapleteno. Rada bi namreč premoženje pravično razdelila . Mi lahko kdo svetuje?

kaj svojim otrokom res želiš zakomplicirat življenje do amena?
verjetno ne pričakuješ, da bosta prva dva otroka, ki trenutno živita skupaj, do svoje smrti živela skupaj v stanovanju? druga dva otroka pa v drugem stanovanju?
kakorkoli obrneš, imate preveč otrok in premalo stanovanj, da bi to pravično razdelili.
in se bodo v vsakem primeru skregali, ko bo govor o tem, kdo bo zdaj šel iz stanovanja, kdo bo koga izplačal, kdo bi želel ostati v stanovanju… da ne govorim o tem, da bi po tvojem druga dva otroka verjetno morala čakati do svojega 40-50 leta, preden bi prišla do svoje polovice stanovanja…

če nekomu nekaj podariš z darilno pogodbo, imajo bratje in sestre seveda kasneje pri dedovanju pravico, da se že dobljeno všteje v dedni delež. ne samo v nujni delež.

če pa se samo želite izogniti nepremičninskemu davku, naredite to malo drugače.

Res je, preveč otrok, premalo stanovanj 🙂
To stanovanje naj bi bilo za prva dva otroka, ki naj bi si potem naprej urejala zadeve (verjetno en otrok izplača drugega ali kaj podobnega). Tu ne gre za nepremičninski davek, ampak da se zrihta. Je potem boolje stanovanje prodati, pa se razdeli denar?

Ravno to sem razmišljala. Prva dva lahko že takoj razpolagata s stanovanjem, druga dva pa MOGOČE čez par desetletij, saj, kaj veš, kaj se lahko še do takrat zgodi. Pa še – za božjo voljo, če otrokom dobro hočeš, jim ne zapisuj skupne lastnine! Drugače urejajte!

Ja, saj vem, da je vse fino zakomplicirano in zamotano. Hvala lepa za modre misli 🙂 Bo res treba nekaj stuhtati…

Če vam ne gre zaradi nepremičninskega davka ali kakšnih drugih zadev, ne vem, zakaj si sploh komplicirati življenje s prepisi in darilnimi pogodbami? Konec koncev, bog ne zadeni, ampak vendarle obstaja možnost, se lahko tudi kateremu od otrok, ki bi mu zdaj kaj prepisaj, lahko prej kaj zgodi kot tebi. In se dedovanje dodatno zakomplicira.
Ko bosta vidva z ženo šla, si bodo delili, kar bo za razdelit. Res ne vem, zakaj stvari vnaprej urejat? A da se ne bi pol skregali? Če bi jaz svoje otroke imela na sumu, da bi se po moji smrti kregali zaradi dediščine, bi poskusila stvari tako speljat, da bi dobili čim manj ali nič…

Dva, ki bosta dobila stanovanje sedaj, seveda lahko uveljavljata nujna deleža v stanovanju drugih dveh, če to stanovanje, v katerem sta vidva sedaj, v oporoki pustita mlajšima dvema. Vendar pa lahko tudi mlajša dva (predvidevam, da sta mlajša) v tem primeru zahtevata, da se v dedno maso prišteje tudi darilo: prvo stanovanje, ki je bilo podarjeno prvima dvema. Glede na to, da bo veliko vode preteklo do tedaj, ko bo prišlo do dedovanja, je čisto možno, da bo prvo stanovanje že prodano. Zato je nujno, da, če naredite darilno pogodbo, shranite vso dokumentacijo glede stanovanja. Žal pa se ponavadi tako stanovanje, ki ga starši podarijo otrokom, oceni na veliko manjši znesek, kot je dejanska vrednost stanovanja. Seveda v tem primeru druga dva otroka ne bosta v enakovrednem položaju glede tega, koliko bosta pridobila za vami. Če boste naredili darilno pogodbo, nujno to napišite v oporoko in tudi dejansko vrednost stanovanja, ki bosta otroka dobila.

Če bodo otroci v dobrih odnosih tudi čez 20, 30 ali več let, ne bo nobenega problema. Problem nastane, če ne bodo. Tudi če eden od vaju umre pred drugim, bodo po umrlem zakoncu dedovali vsi otroci. Ne morete pa vedeti, ali se bosta tista dva, ki sta stanovanje že dobila, zagotovo odrekla dediščini. Komplicirano postane tudi takrat, ko imajo otroci že svoje družine, svoje partnerje in potem ti partnerji znajo pritiskat na otroke glede tega, da se ne odrečejo dedovanju.

Taka darila za časa vašega življenja, ki niso enakomerno razporejena na vse potomce, so lahko vir spora ob dedovanju. Ena možnost bi bila ali podariti stanovanje vsem 4 otrokom ali ga obdržati kot svojega. Tudi če ga podarite samo dvema otrokoma, bo eden, ki bo najbrž v njem ostal s svojo družino, moral izplačati drugega Ali pa bosta prodala stanovanje in si razdelila denar. Isto velja, če je stanovanje podarjeno vsem 4. Pač tisti, ki ostane v njem, izplača ostale 3 ali pa prodajo stanovanje in si denar razdelijo na četrtine. Seveda pa morate počakati, da bodo vsi 4 polnoletni.

Ali pa, ko bo prišlo do tega, da bi eden od starejših otrok želel imeti svoje stanovanje, ker bi si ustvaril družino, to stanovanje prodate vi, denar pa razdelite na 4 dele. Če bi bila mlajša dva še vedno pri vas, njun denar pač vložite na banko ali oplemenitite. Tako bi ob vaši smrti še vedno vsi otroci dedovali v enaki meri, zamer in metanja polen pod noge pa bi bilo veliko manj.

Se strinjam močno z zozu. Vse ostalo ima že v startu preveč neznank.

So veliko že povedali, samo na hitro pa še nekaj – solastnina je s+ranje. Pomeni ne samo pravice, temveč tudi obveznosti – dolžnosti solastnikov.

Kako bi to bilo med vajinima otrokoma kasneje, ko si dobita partnerje, ustvarita družine, vprašanje. Lahko, da se bo vedno en (ali pa trije, ali pa celo štirje) počutil oškodovanega.

Odločitev je vajina. Zakaj bi vse sedaj prepisala na otroke, in sicer še celo v solastnini, mi ni čisto jasno. Že to, da lahko živita v stanovanju brez najemnine, je ogromno. Se sploh zavedata, kaj to pomeni? Kdo plačuje stroške? Znata poskrbeti zase, sta samostojna? Sta ju naučila tudi tega?

Mi je jasno, da želijo starši najbolje za svoje otroke, a včasih je lahko žal darilo prej breme ali prekletstvo. Pa najbolje je tudi naučiti, da ne pade vse z neba:)

Torej, jaz bi naredila stvar tako. Sklicala bi vse otroke na kup in povedala: Obe stanovanji sta last vaju dveh. V prvem stanovanju lahko živita trenutno prva otroka, kot najemnika brez najemnine. Čez 3 leta ali 5, se bo stanovanje prodalo in razdelilo med vse 4 otroke. To jim bo dobrodošel dodatek pri kupovanju lastne nepremičnine. Drugo stanovanje dobijo po vajini smrti.
Če ima kdo kakšen boljši predlog, idejo, željo, naj v roku enega tedna sporoči vama, bosta premislila. če ne, sotane kot rečeno.

Na ta način starejša dobita lep začetni štart (bivanje brez najemnine), potem se vsi 4 izenačijo. V primeru, da sta ostala dva krepko mladoletna, se jima seveda denar ne izplača, ampak pretvori v kakšno varčevalno obliko.

Kako pa izenačiš 3 ali 5 letno najemnino med ostala dva otroka? Tudi tu gre za kar nekaj denarja. V vsakem primeru se mi zdi, da ni prav deliti otroke na prva dva in druga dva. Vsem enako ali nobenemu nič – kar je v tem trenutku še najbolj logična izbira. Ali pa – prvo stanovanje se odda, najemnina se deli na štiri dele. Prva dva si z njo pomagata pri najemu, drugima dvema se denar nalaga in plemeniti. Če je seveda problem v mladoletnosti in samostojnosti.

Ampak to spet ni popolnoma pošteno. Zakaj pa niso stanovanja začeli oddajat že toliko prej, da bi se še starejšima dvema nekaj denarja nabralo?

Če hočeš najt neko absolutno pošteno varianto, se ti lahko še zmeša.

Jaz bi se predvsem (tudi na podlagi poklicnih izkušenj z vsemi problemi, ki jih to prinaša) skušala izognit solastnini. Vse ostalo pa po filingu in v medsebojnem dogovoru. Če dva otroka zdaj živita v tistem stanovanju in to vsem vpletenim odgovarja, jih je v imenu neke vesoljne pravičnosti pomoje brezveze ven metat in iskat nekega tujega najemnika. Nenazadnje tudi oddaja stanovanja prinaša s seboj določen riziko.

Kako pa izenačiš 3 ali 5 letno najemnino med ostala dva otroka? Tudi tu gre za kar nekaj denarja. V vsakem primeru se mi zdi, da ni prav deliti otroke na prva dva in druga dva. Vsem enako ali nobenemu nič – kar je v tem trenutku še najbolj logična izbira. Ali pa – prvo stanovanje se odda, najemnina se deli na štiri dele. Prva dva si z njo pomagata pri najemu, drugima dvema se denar nalaga in plemeniti. Če je seveda problem v mladoletnosti in samostojnosti.[/quote]

No, ja, vsega pa tudi ne moreš imeti tako, da čisto enak delež dobijo vedno vsi otroci. Eden tudi več poje kot drugi, mogoče je veliko večji jedec trenira kakšen šport in igra flavto, drugi pa nič od tega, ker se mu ne ljubi. Ali naj torej tisti, ki nič ne trenira in zanj ne gre nič denarja, zahteva od staršev prav toliko keša, ki ga bo porabil pač za kar hoče? Konec koncev, če eden študira v drugem mestu, drugi pa študira doma, a boš tistemu, ki študira doma, dajal točno toliko denarja kot tistemu, ki rabi za najemnino, ker je v drugem mestu? Zakaj bi pa tisti drugi, ki živi doma, rabil toliko kot tisti, ki si plačuje najemnino? Tisti doma ne dobiva nič, ker ima vse od hrane do nastanitve doma, tisti v drugem mestu pa npr. 350€. In če imata od avtorice starejša dva potrebo po svojem stanovanju, ker sta pač študenta, morda je tudi stanovanje drugje, je jasno, da bosta v tem stanovanju bivala zastonj, saj je od avtorice. Na boljšem sta seveda tudi mlajša dva, saj se ne gnetejo vsi v istem stanovanju, morda imata vsak svojo sobo, drugače pa bi jo morala deliti drug z drugim. Torej vsi pridobijo.

Tako strogo in striktno se ne more deliti denarja vsem otrokom v čisto istih deležih. Glej drugače.Recimo, da avtor proda to drugo stanovanje in del za oba mlajša otroka vloži nekam in ga oplemeniti. Njun del bo čez 10 let v tem primeru lahko veliko večji kot je bil prej. Pa kaj? A zdaj morajo starši za ta večji del povečati tudi delež starejšima dvema?

Pač ne gre tako. In zato je najbolje, da vse premoženje ostane v lasti staršev, dokler ga ne prodajo in razdelijo med vse 4 otroke, ko bo eden od njih potreboval pomoč za svoje stanovanje. Prvih 5 let bodo sicer živeli zastonj v stanovanju staršev, ampak zato pa bosta mlajša dva lahko imela, ko bosta potrebovala svoje stanovanje, več denarja na banki kot sta ga dobila prva dva. Pa tudi če ne, Normalno je,da se pač stanovanje, če ga imaš odveč, da na uporabo najstarejšemu otroku (ali tistemu, ki ga najbolj rabi), vsaj dokler tudi mlajši ne potrebujejo rešitve stanovanjskega problema.

Avtor teme je napisal, da bi rad pravično razdelil, zato tudi moj odgovor. Glede na to, da piše, da bosta ostala dva dedovala drugo stanovanje po smrti staršev, se teoretično lahko tudi zgodi, da bosta prva dva imela stanovanje na uporabo 20, 25 let, kar pa ni več zanemarljivo.

Tudi prva dva bosta imela “stanovanje na uporabo”, pač stanovanje, v katerem sta tudi starša in je najbrž temu primerno večje.

Ampak poanta naših odgovorov je, da v primeru, da eden od 4 otrok želi urediti svoje stanovanjsko vprašanje, ker pač prihrani toliko in toliko svojega denarja, vzame kredit in potrebuje še nekaj za nakup stanovanja (ali pa bi šel v najem), se to drugo stanovanje proda in denar razdeli na štiri dele. Tista dva, ki bi bila v skupnem gospodinjstvu po tvoje 20, 25 let, pač ne bosta več mogla biti – v tem stanovanju. Lahko pa se bosta izselila, dobila polovico denarja od prodanega stanovanja in če sta kaj prihranila, kupila svoje stanovanje, če pa nista, pa pač rabila ta denar za plačevanje najemnine nekje drugje. Sicer pa osebno dvomim, da bi se mnogo ljudi odločilo 25 let živeti z bratom ali sestro v istem stanovanju.

No naš plan je pa tak.Tudi razmišljava v tej smeri.
Mi bomo ,ko napoči čas prodali stanovanje in kupili dve garsonjeri ali enosobni stanovanji.Mogoče bo treba kaj dodat in pač bova.Če bodo želeli večja boljša si pa naj sami to uredijo.Drugadva pa isto tako.
Srečno !

Tudi prva dva bosta imela “stanovanje na uporabo”, pač stanovanje, v katerem sta tudi starša in je najbrž temu primerno večje.

Ampak poanta naših odgovorov je, da v primeru, da eden od 4 otrok želi urediti svoje stanovanjsko vprašanje, ker pač prihrani toliko in toliko svojega denarja, vzame kredit in potrebuje še nekaj za nakup stanovanja (ali pa bi šel v najem), se to drugo stanovanje proda in denar razdeli na štiri dele. Tista dva, ki bi bila v skupnem gospodinjstvu po tvoje 20, 25 let, pač ne bosta več mogla biti – v tem stanovanju. Lahko pa se bosta izselila, dobila polovico denarja od prodanega stanovanja in če sta kaj prihranila, kupila svoje stanovanje, če pa nista, pa pač rabila ta denar za plačevanje najemnine nekje drugje. Sicer pa osebno dvomim, da bi se mnogo ljudi odločilo 25 let živeti z bratom ali sestro v istem stanovanju.[/quote]

Nisi razumela, pisala sem za teoretični primer, da bi se avtor odločil dati stanovanje prvima dvema kot je napisal v svojem prvem postu. Zato sem tudi napisala, da ni prav podariti najprej samo dvema, druga dva pa naj počakata. Seveda je jasno, da gre v reali samo za začasno rešitev.

Sem solastnica in ti iz osebnih izkušenj svetujem, ne delaj solastnine svojim otrokom, saj je to največji pekel, ki ga moreš imeti.

Midva z bratom se odlično razumeva, pa vseeno ti iz najibihnizkušenj svetujem, da ne delaj solastnine. Midva sva pred dolgimi leti podedovala vsak pol hiše. Brat zivi notri in skrbi za hišo, jaz sem si kasneje kupila stanovanje, pri čemer mi je brat precej pomagal. Zdaj so čefdalje vecje kolobocije s temi davki in bi jaz najraje, da bi brat dobil še mojo polovico hiše, jaz pa bi imela samo stanovanje in s tem manj dajatev, a ni tako enostavno. Prenos lastništva med bratom in sestro ne gre brez plačila davka, za kar pa ne on ne jaz trenutno nimava denarja, ki bi ga lahko brez škode pogrešala.

Osebno ti svetujem, da prvo stanovanje prodas in kupis dve manjši, pa magari garsonjeri, in naj se vsak od starejših otrok preseli v eno. Potem bo pa že postopoma vsakdo kupil kaj večjega, če bo imel interes. Mlajša dva pa bosta dedovala drugo stanovanje, recimo.

In kaj naj mlajša otroka počneta s stanovanjem, ki ga bosta mogoče podedovala, ko bosta sama imela že vnuke? Ta rešitev je zelo, zelo daleč od pravične.