Pozdravljeni,

ker je tukaj večja masa ljudi, se z vprašanjem obračam kar na vas. Namreč že več let se borim z depresijo. Pride in gre, splet okoliščin, pa sem tam. Sprva nisem jemala tablet, sem čisto proti, potem drugič sem jih jemala, nehala, pri tretjem izbruhu ponovno isto naredila. Danes sem odločena, da se tega več ne grem, zato bom pač skoz na antidepresivih če je očitno potrebno. In zdaj vprašanje za TISTE, KI JEMLJETE OZ. STE JEMALI AD ali pa poznate koga s takimi izkušnjami. Ali je možno, da če dva dni ne vzameš tableta, to vpliva na razpoloženje? To se je meni zgodilo in sem bila včeri spet na tleh. Tiste misli, ki jih ne maram in ne prenesem. Čisto sem zgubljena, morda pa samo pride kak tak dan tudi pri drugih. Je krivo vreme, luna, pritisk, energija, spanje … To, da nisem vzela ad?

Prosim brez obsojanja, naj se brcnem, ker sem zelo aktivna se trudim in borim. Pri meni so bolj problem vse misli “bolane” in neproduktivne, ki jih imam, ki me spravljajo … In tu mi ad res pomagajo. No, saj ni važno. Se torej učinek nejemanja zdravil lahko pokaže tako hitro? Hvala.

Glej ne vem, če imaš ti depresijo. Ti imaš nezaželjene misli to se pa drugače zdravi in se tudi drugače pristopi k zdravljenju.

NE vem ali delovanje AD-jev tako hitro popusti, vem pa, da je pomembno jih jemati redno in po navodilu psihiatra. Če boš počela tako,kot zdaj, da jih opuščaš in, kot si celo napisala večkrat popolnoma prekineš z njimi bo vedno slabše in ti bodo vedno manj pomagali. S svojim ravnanjem škodiš sebi, ne razumem te zakaj, se ne želiš pozdraviti?Resno ti svetujem, da se vzameš v roke, delaš na sebi in poleg tega redno jemlješ AD, dokler ti jih specialist ne bo pričel počasi zmanjševati in naposled ukiniti. Vendar glede na tvoje nezrelo dojemanje glede pomembnosti zdravljenja kar malo dvomim, da se boš pozdravila.
Nihče te ne more prisiliti, odloči se sama, ali želiš potoniti ali se pozdraviti???????

dej tole si poglej, pol pa razmisl, če boš še kakšne strupe vase dajala…

http://www.youtube.com/watch?v=IgCpa1RlSdQ

pa tole je samo en delček gradiva, ki je dostopen vsem. Get your facts straight!

ADje je treba redno in dlje časa jemat, če želiš, da bo učinek dolgotrajen… Sploh, če se ti depresija konstanto vrača. Fajn bi bilo, da si prebereš še kaj o KVT in da se redno gibaš…

Meni se lasje v zrak postavijo, ko slišim koga da je v depresij. Madona poišči si neko delo ali idi na sprehod štrikaj, beri zlagaj perilo ,poslušaj muziko ali nekaj pač delaj . Samo ne smili se sama sebi kaj boš z tabletami zdravilo je v miganju.

ADji so strup tako da razmisli če se jih sploh splača jemati, itak ti samo zameglijo probleme, problemi pa verjemi ostajajo. Poznam eno bivšo kolegico, ki je imela depresijo in ko je začela jemati AD-je se je spremenila, postala je arogantna, zmedena, ko sem se z njo pogovarjala me je poniževala. Prej ko jih ni jemala je bila normalna, prijazna ženska. Skratka meni se zdi ta ti um zameglijo.

Če ti paše poskusi z eft-jem da odkriješ dejanske vzroke za depresijo ad-ji ti samo zjebejo telo in zameglijo um nič drugega pa še stranske učinke ima grozovite.

Vidiš, meni pa gre tvoje razmišljanje na jetra. Tudi sam sem tako razmišljal, bil sem uspešen v šoli, priden drugje, dober športnik, zgradil sem kariero vodje dela tovarne pred 30-im. Depresivci so se mi zdeli simulanti.
Dokler nisem na tem pristal sam. Sprva sploh nisem vedel, kasneje nisem priznal. Moje življenje je bilo na koncu, bil sem na robu samomora. Samo odličnemu psihiatru in AD tabletam se imam zahvalit, da se mi je življenje po petih letih zdravljenja dvignilo precej blizu prejšnji ravni.
Tako da teoretiki, ki nimate pojma o tej hudi bolezni, bodite tiho.
Če pa sem s tabletami užil strup – počutim se veliko bolje, vidnih zdravstvenih posledic ni, strupov pa je ogromno tudi v okolju in hrani. Če bom zaradi tega živel kako leto manj, bo do takrat življenje veliko bolj kakovostno, kot bi bilo brez tega.

Veš tako razmišljajo ljudje, ki jim nikoli ni bilo hudega.
Veš recimo ima človek težko otroštvo, nasilje inj podobno, potem mu življenje kar teče, potem mu nekdo umre in vse pride na dan. V obliki depresije. Ali pa je imel sicer ok starše pa jih je izgubil čisto premlade, vseeno se postavi na noge pa mu umre še partner ali pa otrok ali pa zboli za neozdravljivo boleznijo. Ob sebi pa nikogar nima, da bi mu stal ob strani.
Misliš, da je vse to tako enostavno preživeti? Zakaj je toliko samomorov, če je stvar tako enostavna? Zakaj toliko alkoholikov, ki raje probleme utapljajo v alkoholu?
Tega je ogromno in depresivnemu je treba stati ob strani, ga spodbujati, mu pomagati, da spet zaživi, ne pa ga napadati.

Vidiš, meni pa gre tvoje razmišljanje na jetra. Tudi sam sem tako razmišljal, bil sem uspešen v šoli, priden drugje, dober športnik, zgradil sem kariero vodje dela tovarne pred 30-im. Depresivci so se mi zdeli simulanti.
Dokler nisem na tem pristal sam. Sprva sploh nisem vedel, kasneje nisem priznal. Moje življenje je bilo na koncu, bil sem na robu samomora. Samo odličnemu psihiatru in AD tabletam se imam zahvalit, da se mi je življenje po petih letih zdravljenja dvignilo precej blizu prejšnji ravni.
Tako da teoretiki, ki nimate pojma o tej hudi bolezni, bodite tiho.
Če pa sem s tabletami užil strup – počutim se veliko bolje, vidnih zdravstvenih posledic ni, strupov pa je ogromno tudi v okolju in hrani. Če bom zaradi tega živel kako leto manj, bo do takrat življenje veliko bolj kakovostno, kot bi bilo brez tega.[/quote]

Čestitke, da si prišel iz tega ven. Jaz sem tudi žal okusila kako je z depresijo. Sem tudi mislila, da to ni nič. Potem pa par travmatičnih dogodkov pa se življenje začne sesipati. Jaz se še pobiram. Pa ni lahko. Sicer nisem na AD in upam, da mi uspe brez tega,a mpak ni enostavno.
POskušam s psihoterapijo, s knjigami na to temo, s tekom, s prostovoljstvom, … ostaja pa to, da nimam nikogar, da sem obupno osamljena in ni opore. Tisti, ki ne občuti tega, ne ve.
Depresija je zelo resna bolezen. In ponavadi so zadaj hude preiskušnje. Pogosto kup travmatičnih težav pa še kaka smrt, bolezen in depresija te začne uničevat.

Najbolj bedasto mi je v tem kontekstu prebrati nasvet “poišči si neko delo..”. Edinkrat, ko sem bila res v depresiji, je bilo takrat, ko se mi je rodil bolan otrok in sem imela z njim res ogromno dela. Vsaka mamica ima z zdravim dojenčkom veliko dela, jaz pa sem še vozila punčko na terapije, se jih učila izvajati in jih poitem izvajala doma. Pomoči z možem nisva imela nobene, on je bil v službi, jaz doma pač opravila še večino gospodinjskih del, vstajala podnevi in ponoči ob vseh urah, kot je pač pri dojenčkih. Hkrati pa sem se borila z depresijo. Ne, depresija ni posledica pomanjkanja dela.

Pa lepo vas prosim, če ima človek interes do dela pa, da se ne smili sam sebi nima časa za depresijo. Za vsak problem iščete rešitev v tabletah. Nisem več tako mlada 60+ , Veliko bolezni tudi smrti v sorodstvo je že šlo mimo mene pa še mi nikoli na kraj pameti ni padlo. Da bi se smilila sama sebi.

Ti res še nisi doživela nekaj resnično hudega. Upam, da se ti ne zgodi, da boš ostala brez vseh bližnjih in sama brez opore žalovala ob smrti partnerja recimo ali pa otroka. Upam, da ne boš kdaj na svoji koži spoznala kako so te stvari boleče.

Ej ti z nickom delajte malo se pozanimaj kaj depresija sploh je, to je tudi sprememba v možganih kjer se dejansko vidi da je pretok določenih hormonov omejen. Depresija je v bistvu možgansko-duševna bolezen. In v določenih primerih ko je res hudo se jo zdravi z ad-ji, odvisno kako hudo je, lahko se pozdravi brez njih. Samo ne govori da se zdravi z delom, depresija je kemično neravnovesje v možganih ki je v večini primerov ozdravljivo.

Pri svojih letih bi se lahko o življenju že kaj naučila in lahko bi vedela, da depresija ni posledica odločitve, da se bomo smilili sami sebi!

Ravno taki ljudje so velikokrat kandidati za izgorelost in depresijo. Ker iščejo izhod v delu, namesto da bi rešili probleme, ki jih tiščijo.

kup obsojanj in moraliziranj odgovora na konkretno vprašanje pa ne.

zgolj za razlago, ker sem morda malo nenatančno napisala. depra se mi ciklično ponavlja na par let. ko jemljem tablete jih jemljem redno. tokrat 2x pozabila. seveda jih moraš jemati dalj časa je pa fino če se po dobrem letu, dveh opustijo. vedno sem jih v dogovoru s psihiatrom. samo očitno se bom mogla spijazniti da bom skoz na njih, če ne želim več padati.

GASD vse čestitke. in se strinjam koliko enega sranja strupov se poje. če ti ad pomagajo se sprijazniš in pač preceniš po ključu izbereš manjše zlo. itak tud en za visok pritisk si škoduje ko jemlje tablete, pa holesterol, pa želodec sam ko pogleda al kap al zastrupljanje telesa …

glede gibanja je 4 do 6 ur na dan dovolj, čez vikend še kaj zraven? če delam, hodim v službo in zraven še kaj pomagam komu, je to dovolj? mislim da nedelo nemiganje pri meni nikakor ni problem. prej je beg in potem praznina in potem padec …
mah porajtala sem, da se meni depresija pojavi skupaj z izgorelostjo ….. 🙁

Ja, žal ti ne morem nič reči glede AD. Lahko ti samo rečem,da ti želim vse naj naj in da držim pesti zate in za vse v teh težavah.
Si mogoče poskusila tudi s psihoterapijo? Pa kake knjige za samopomoč imajo tudi kake uporabne vaje. Pa tapkanje mogoče. Jaz vse to skušam prakticirat. Bomo videli kako bo. Gre pa na bolje, upam, da sem iz najhujšega ven.
Pa vsekakor pazi, da ne delaš preveč, izgorelost je res tudi povod.

Glede ne-jemanja ti lahko povem, da se je meni zelo poznalo, če sem dva, tri dni izpustil tablete. Lahko, da je bil vse skupaj placebo efekt, ampak meni se je poznalo. Tako da sem imel potem na telefonu opomnik vsak dan v času zajtrka, da moram vzet 😉
Je pa res veliko treba delat na poznavanju in opazovanju sebe. Samo tako se lahko priučiš hitro preprečiti drsenje navzdol. Saj počasi postane rutina, se prepoznaš, kdaj si v nevarni situaciji. Če bo kdaj šlo brez teh nihanj, pa nisem čisto prepričan. Ampak glavno je, da sem ven iz brezna, da imam spet voljo do družine, službe, športa, da uživam življenje, da ga ne gledam več kot opazovalec skozi sivo kopreno.
Avtorica, pogumno naprej, ne boj se AD, ne boj se priznati (tudi drugim), kaj se dogaja s tabo in bo vse ok.

gasd in tebi ni bilo hudega hvala vama.

ravno to glede placeba sem se spraševala, če bi to lahko bilo. ker danes je bolje in se sprašujem a je lahko že en tabletek pomagu,ker sej pravim včeraj pa stare misli, vzorci, vse črno …

mi je pa ravno ena znanka k je prav tkao na ad že 5 rekla, da gre pri depresiji za porušeno kemično ravnovesje v možganih. torej je nekaj tudi na fizičnem delu, možganih (btw to so najbolj skrivnosten organ, še danes ne do popolnosti raziskan bojda), kemiji v to sem zdaj sveto prepričana. zato pa po mojem tudi drugačni odzivi pri ljudeh.

če reče en, da je tudi dal smrti čez, pa izgube službe, druge travme, pa mu ni nič, ker se ni smilu sam sebe, je meni čisto preveč enostavno. ni vse črno belo. imaš take z groznim otroštvom, življenjem pa jim “nič ni”, ene dotolče. Imaš ene ki imajo vse “lepo”, pa so v depri ali pa jim nič ni.

čudna tale kemija.

Mogoče še ne poznaš: na netu je društvo DAM – imajo forum ne boj se.
Mogoče najdeš sogovornike na njihovem forumu ali pa kar v živo na njihovih srečanjih. So fajn ljudje pa veliko jih ima izkušnje s temi zadevami.

Sem imela napade depresije, ki jo sedaj obvladujem z zdravili že 8 let.

Moja sodelavka je govorila isto kot ti. Ni in ni mogla razumeti kakšna bolezen to je. Ji nisem nič zamerila niti ji nisem želela da bi ona kdaj to izkusila.

A glej ga vraga, lani je ona zapadla v hudo depresijo. Jaz sem ji pomagala kolikor sem mogla in jo prepričala da je začela z zdravili proti katerim je ona bila. Sedaj jih jemlje, je “zdrava”.

Takole je življenje.

In ti Delajte poveš, da si mojih let?

Sem mislila da si ena mladenka brez izkušenj. Glede na to da nimaš razumevanja za bolne ljudi, ker ja tudi ljudje z depresijo so bolni.

Glede dela pa, ko sem bila jaz bolna sem bila tako na tleh in brez moči, da sem še noge komaj premikala. Bolna psihično in fizično.

Mogoče bi poskusila najprej z Deprimom na bazi šentjanževke.To jemlji okoli 6 mesecev.Škatlico boš v lekarni plačala mislim,da okoli 9 evrov notri je kapsul za 20 dni in je naravni preparat za depresijo.