Najdi forum

Naslovnica Forum Starševski čvek Veliko staršev svojih otrok ne vidi kot debelih, čeprav so

Veliko staršev svojih otrok ne vidi kot debelih, čeprav so

Polovica staršev otrok s čezmerno telesno težo ne meni, da bi imeli njihovi sinovi ali hčerke težave z njo, razkriva najnovejša analiza.

Analiza 69 študij je namreč pokazala, da skoraj 51 odstotkov staršev otrok s čezmerno telesno težo večinoma podcenjuje otrokovo odvečno težo. Prav tako tudi, da je eden od sedmih staršev otrok z normalno telesno maso zaskrbljen, da je njihov otrok presuh.
Je debelost otrok res že tako vsakdanja?

Kot ugotavljajo znanstveniki univerze Nebraska, ki so opravili omenjeno analizo, ki jo je objavila revija Pediatrija ameriške akademije za pediatrijo (American Academy of Pediatrics), starši težko ocenjujejo težo svojih otrok, ker je debelost pri otrocih postala tako vsakdanja. Po podatkih ameriškega centra za nadzor in preprečevanje bolezni je v ZDA že več kot tretjina otrok s čezmerno telesno težo oziroma debelih.
Starši najtežje ocenijo težo otrok, starih od dveh do petih let

Analiza je tudi pokazala, da starši najtežje ocenijo težo otrok, starih od dveh do petih let, starejše pa že bolj natančno. Težava pri zelo majhnih otrocih je po mnenju avtorjev analize ta, da se odvečnih kilogramov ne znebijo niti pozneje v življenju, zato bi morali imeti pri ozaveščanju o tej problematiki bolj aktivno vlogo pediatri. Čezmerna telesna teža namreč vodi v številne zdravstvene zaplete in bolezni, kot so na primer rak ali srčno-žilne bolezni in diabetes.

(siol)

Lahko samo potrdim. Pustimo tiste izjeme, ki so obsedene, da mora biti otrok suh.

Moja hči je bila že od rojstva drobna in zelo hitro suhica. Ampak je pokala od zdravja, jedla normalno. Pa greva enkrat na sprehod s kolegico, ki ima isto starega sina. Je bil tudi dokaj suh, ampak še vedno ga je bilo malce več kot moje. Pa mi začne jamrat: Joj, kako je moj sin suh. A se ti ne zdi presuh? Me skrbi zanj, pa noče jesti, pa gor pa dol.
Samo debelo sem jo pogledala. A mojega otroka pa ne vidiš al kaj?
Glede prehrane ga pa kljub vsem možnim opozorilom še vedno biksamo na veliko. Seveda tukaj na monu nihče, da ne bo pomote.

Večkrat sem že opazila, kako obsedeni so starši s hrano svojih predšolskih otrok oziroma kako ponosno se pohvalijo, kako njihov (bunkasti) otrok vse poje in kako priden jedec je.
V bistvu otrokom dajemo čisto napačne informacije: dokler je otrok majhen, je priden, če vse poje. Ko zraste, ga karamo, zakaj se tako baše, ker bo predebel.

nova
Uredništvo priporoča

Meni gre tudi na živce to ukvarjanje s težo, ki je dostikrat popačena, ampak na koncu jaz izpadem čudna. Moj otrok je namreč normalne postave, v vrtcu je med vitkimi, ni pa koščen. Tudi trebušne mišice se mu vidijo, če se ne nabuta preveč. 🙂 Babice pa seveda pravijo, da je presuh in da kaj mu odrekam hrano – ne dovolim namreč, da ga filajo s krofi, piškoti, kinder jajčki in podobnim. “Saj on lahko je. Saj je suh.” Mislim, ne vidijo 1 m od svojega nosa! Jaz mislim tudi na otrokovo kratko- in dolgoročno zdravje, ne samo na to, kakšno postavo ima. Kar pa je v končni fazi seveda tudi povezano z zdravjem. Jaz mu namesto nezdrave hrane pač ponujam sadje, zelenjavo, oreščke, meso, navaden jogurt (ubogi, samo navadnega dobi) …

Od moje prijateljice otrok je bil pri istih letih kot je zdaj moj sin, bolj debel. Ona pa je takrat menila, da je suh.

Druga prijateljica je imela pravega bajska, z vsemi možnimi šlaufeki, ampak ona je menila, da je normalne postave.

Ja, izgleda, da imamo res različne percepcije.

To je dvosmerna cesta, motnje v percepciji otrokove teže namreč.

Mene sta starca dobesedno jebala v glavo v najstniških letih, ker da sem bila predebela. Imela pa sem po medicinskih merilih normalno težo, za razliko od starcev, ki sta imela eden 10 kil preveč, eden pa 25 kil viška. Ko sem prišla domov iz srednje šole, kjer kosila nismo imeli, za malico pa sta bili dve verziji sendvičev, tako da tudi malice nisem jedla v šoli, sem se odpravila v kuhinjo prvič nekaj v tistem dnevu pojest. Se je marsikdaj zgodilo, da je eden od starcev a gnusom v glasu zalajal, če že spet mislim jest.

Problem je obsedenost s težo, v eno ali drugo smer.

Se strinjam. Zato sem tudi jaz tako proti, da se daje kakršnekoli komentarje na to temo. Govori o tem, o čemer je pisala pridni otroci. Otrok ni priden, če je. Niti ni karkoli drugega, če “spet misli jesti”, kot praviš ti. Jemo, da preživimo, zato moramo jesti (večinoma) zdravo in zmerno.

Tudi jaz sem to poslušala, če spet mislim jesti, zato te čisto razumem, hkrati pa imam večen strah v sebi, kakšno zapuščino jaz dajem svojemu otroku. Da mu tudi jaz ne delam kakšne škode. 🙁

Ja, toliko težav okoli ene najbolj osnovnih stvari, kot je prehranjevanje.

Ah, ne. Otroci pa res niso debeli. So kvečjemu prikupno zaliti, baročno izpopolnjeni ipd.
Ko se morajo začet pri 8-10 letih filat z inzulinom, je pa jok in stok, pa nihče ničesar kriv.

Ta študija je bila narejena v ZDA, če prav razumem?
Dejstvo je, da so otroci debelih staršev bolj nagnjeni k debelosti kot otroci normalno težkih staršev. Jedo namreč iz istega lonca, priučijo se istih prehranjevalnih navad.
Če so v družini debeli starši, ki to že sebi težko priznajo, je normalno, da še težje sprejmejo to, da je otrok predebel.

No, moj otrok je predebel in jaz ga takega tudi vidim. In mi ni vseeno. Komentiram pa ne ob vsakem grižljaju, ker so meni najedali s hrano z vse življenje – v obratno smer, češ da sem presuha, in to ti pusti posledice za celo življenje. In ponavadi dobiš bumerang nazaj.

Jaz pa mislim, da je pri otrocih, sploh manjših, tam do prvih razredov OŠ, velio bolje, da ima otrok kakšno kilo preveč, kot premalo. Otrok zboli in ko zboli, gredo kile hitro dol in pri suhcanih se potem rado zgodi, da imajo premalo kil.
Enako velja za starejše ljudi.

Zelo dobra ponazoritev, zakaj imate spitane otroke. Hvala ti za tole.

Izguba teže sploh ni problematična in ni škodila še nikomur, razen tistim v avšvicu in podobnih ustanovah. Kilogrami so vedno, VEDNO ovira za zdravje. Ovira za pregled, ovira za operacijo, ovira za okrevanje.

Še tako suh otrok brez škode preživi izgubo parih kil, ogroženi so kvečjemu morda tisti, ki so dejansko podhranjeni oziroma imajo ekstremno, to je bolezensko nizko težo. Takega otroka poznam enega samega – nujno bi rabil deset dodatnih kil, da bi bil normalno suh.

Zelo dobra ponazoritev, zakaj imate spitane otroke. Hvala ti za tole.

Izguba teže sploh ni problematična in ni škodila še nikomur, razen tistim v avšvicu in podobnih ustanovah. Kilogrami so vedno, VEDNO ovira za zdravje. Ovira za pregled, ovira za operacijo, ovira za okrevanje.

Še tako suh otrok brez škode preživi izgubo parih kil, ogroženi so kvečjemu morda tisti, ki so dejansko podhranjeni oziroma imajo ekstremno, to je bolezensko nizko težo. Takega otroka poznam enega samega – nujno bi rabil deset dodatnih kil, da bi bil normalno suh.[/quote]

No, moja dva nista spitana. En je normalen, en pa bolj suh kot normalen. In razlika, ko zbolita, je ogromna. Ta normalen izgubi nekaj teže, ampak ni panike, ker ko ozdravi, je normalno in se kolikor toliko nazaj poredi. Drugi je pa že itak na meji in ko zboli, je krepko pod mejo, nazaj pa ne gre in ne gre. Sreča edino, da ni tolikokrat bolan.

Izguba parih kil ni tako nedolžna stvar, ker gre tukaj za izgubo 20{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} teže (iz 13 na 10, iz 20 na 16 in podobno). Kaj bi se zgodilo s tabo, če iz 55 shujšaš na 44? Verjetno bi izgubila menstruacijo. Torej telo odreagira in mu ni prav.

Večkrat sem že opazila, kako obsedeni so starši s hrano svojih predšolskih otrok oziroma kako ponosno se pohvalijo, kako njihov (bunkasti) otrok vse poje in kako priden jedec je.
V bistvu otrokom dajemo čisto napačne informacije: dokler je otrok majhen, je priden, če vse poje. Ko zraste, ga karamo, zakaj se tako baše, ker bo predebel.[/quote]

Se popolnoma strinjam z obema komentarjema. Zdi se mi zelo zanimivo in hkrati zaskbljujoče ko je moja hči, ki je imela pri porodu premalo kil in tudi kasneje do dveh ni bila nikoli zalita vedno bila deležna komentarjev da ni lepo če ne poje vsega od njenih babic, prababic, tet… Seveda sem bila tudi jaz huda če ni pojedla sadja in zelenjave, ampak res ni hudega če ne poje cel krožnik makaronov ampak pusti na krožniku dve veliki žlici. Ko pa je dobila apetit pa se je babici to tako fino zdelo da jo je pitala z vsem in otrok se je redil.

No ko sem to jaz ugotovila sem omejila vsakdanje obiske, oz. če že gre k babici sem tudi jaz zraven. Kakšna le bi bila če ne bi bilo moje kontrole in bi jedla ostanke od kosila, češ saj tale mali zrezek nič ne škodje ob 4 popoldne, pa čokoladice pa Barnije pa biskvitke pa štrudle…vse samo sadja ne ker ostaja na krožničku, saj ji ob vsej tej sladkariji itak ne sede več. Ampak seveda smo take mame panične, ker otrok mora jest.

Jaz pa mislim da je treba gledati na otrokovo prehrano kaj in koliko poje že od malega sicer ima lahko v odrasli dobi probleme s kilami ki se jih zlepa ne znebi, da ne govorim o slabi samopodobi v najstniških letih, ki lahko vodi do raznih ekstremov (anoreksija, bulimija, pretirano nažiranje oz. čustveno hranjenje in posledično ekstremna debelost).

http://skrinjicasrece.wordpress.com/

Zelo dobra ponazoritev, zakaj imate spitane otroke. Hvala ti za tole.

Izguba teže sploh ni problematična in ni škodila še nikomur, razen tistim v avšvicu in podobnih ustanovah. Kilogrami so vedno, VEDNO ovira za zdravje. Ovira za pregled, ovira za operacijo, ovira za okrevanje.

Še tako suh otrok brez škode preživi izgubo parih kil, ogroženi so kvečjemu morda tisti, ki so dejansko podhranjeni oziroma imajo ekstremno, to je bolezensko nizko težo. Takega otroka poznam enega samega – nujno bi rabil deset dodatnih kil, da bi bil normalno suh.[/quote]

No, moja dva nista spitana. En je normalen, en pa bolj suh kot normalen. In razlika, ko zbolita, je ogromna. Ta normalen izgubi nekaj teže, ampak ni panike, ker ko ozdravi, je normalno in se kolikor toliko nazaj poredi. Drugi je pa že itak na meji in ko zboli, je krepko pod mejo, nazaj pa ne gre in ne gre. Sreča edino, da ni tolikokrat bolan.

Izguba parih kil ni tako nedolžna stvar, ker gre tukaj za izgubo 20{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} teže (iz 13 na 10, iz 20 na 16 in podobno). Kaj bi se zgodilo s tabo, če iz 55 shujšaš na 44? Verjetno bi izgubila menstruacijo. Torej telo odreagira in mu ni prav.[/quote]

Ne, telo se ustrezno odzove – začasno ustavi funkcijo, ki ni življenjsko pomembna. Živela bi pa še vedno in nič mi ne bi manjkalo – oziroma bolje povedano, manjkalo bi mi točno isto kot nekomu, ki bi imel 20 kil preveč in bi zaradi bolezni shujšal za deset kg.
Razlike pri okrevanju so individualne in niso odvisne od teže. Na podlagi dveh otrok ne moreš sklepati. Obrambni sistem v primeru bolezni črpa iz mišičnega tkiva oziroma beljakovin. Tako da tvoj suhec morda bolezen težje prenese zaradi tega, ker ima manj mišic, lahko pa enostavno težje prenaša bolezni (kot že rečeno).
Sicer pa, vprašaj pediatra (če je seveda eden tistih, ki je že prebolel famo, da mora biti otrok debel in pridobivati po kilo na mesec in biti vsaj na 75 percentilih pri teži).

New Report

Close