Starši se skregajo in kuhajo zamero do lasnega brata in sestre. Nič konkretnega, a otrokom 6 in 5 let razlagajo kako ju ne marajo, razložijo ves prepir, vso negativnost ki jo čutijo in pravijo da otroci morajo vse vedeti, biti s vsem seznanjeni…..
Ali je to tudi permisivna vzgoja? Kam bo to pripeljalo in ali je sploh pametno tako delovanje. Zanima me vaše mnenje.

Zadeve starih naj stari rešijo med seboj. otroci niso krivi za prepire starih. stari nimajo nobene pravice otrok uporabljati kot žoge v prepirih med seboj. aja,pa moj nick je moj. =))

ne in ne.Nikakor to ni pametno še najmanj pa zrelo !!
To ni permisivna vzgoja.
Saj bi otroka itak vedela,da tete in strica že dolgo nista videla ali pa bi občutila hladnost v odnosih ob morebitnem srečanju.Je pa škoda,da so otroci prikrajšani ….

Enga tacga z permisivko smo imeli tle gor, smo se ga komaj znebil, je zgledlo da je bolj tko žilav, ampak vsak se userje, ko mu pokažeš prave karte.

jap, to je en del take vzgoje, ko imaš otroka za “partnerja”, frenda. Otroka potem obremeniš z vsemi bedarijami, s katerimi se ti čustveno spopadaš in se greš z njim neke vrste demokracijo. Kot da je že zrel in odrasel človek. Pozabljaš pa, da ni zrel in da rabi oporo, rabi biti otrok in ne rabi tvojega čustvenega s.ranja, da se z njim spopada. Tako vzgojo imajo velikokrat mame, ki nimajo opore v partnerju ali partnerja sploh nimajo, pa si želijo partnerskega odnosa s sinom. Seveda otrok tega noče oz. ne bi smel doživljati. Otrok potrebuje meje, vedeti mora, kaj je njegova dolžnost in predvsem dopuščeno mu mora biti otroštvo in nezrelost.

točno tako!

Jaz sem mojim otrokom vse povedala, ker mislim, da če jaz od njih zahtevam, dami povedo, potem je tudi na meni, da jaz njim povem in s tem jim dejansko dajem zgled.
Res pa je, da jaz nisem jamrala, jokala, bentila in psovala, ampak sem s tem, ko nisem želela otrok čustveno obremenjevat in se jim v bistvu izpovedovat, stvari povedala veliko bolj realno, kot sem sama čutila. Super rezultat tega je bil, da sem tudi sama potem videla malo drugačno sliko in nisem bila več zaslepljena s svojimi čustvi.
No, še boljše iz tega je pa zdaj to, da so moji otroci sposobni zdravih odnosov, da so čustveno stabilni in da znajo na konflikte gledati zrelo in ne zaslepljeno s čustvi. Pri nas je to izpadlo zelo pozitivno.

Ne stinjam se pa s tem, da se otrokom izpoveduješ in jih obremenjuješ s svojimi čustvi.

Torej se ne motim, ker mislim da je tako obnašanje slabo za otroke. To se ne dogaja v enostarševski družini pač pa v družini kjer ima mama glavno besedo in mož dela vse kar ona reče, dovoli, sprejme, brez nje pa ne sme narediti ničesar.
Kolikor imam stikov z otroci jima skušam v igri dopovedati, da morata biti z vsemi prijatelja, da se ne smeta prepirati, učim ju da se naj potrudita vključiti med druge otroke v vrtcu in šoli…..
Zaenkrat sta v redu, opažam pa da sta zmedena zaradi take vzgoje. Kaj več pa staršema ne upam reči, sicer me bosta skenslala, kot že mnogo drugih.

poznam še eno tako družino. Mati je prevzela komando, oče je brezjajčnik, ki v družini igra postransko vlogo, mati je svoj čustveni svet navezala na starejšega sina, ki ga pa že hudo meče, v šoli je hudo konflikten, doma očeta zmerja, skratka oče je zadnje sviralo na trubi. Starejši sin bo šel po slabem, je že v slabi družbi, pije, kadi, šprica pouk, ker ga nihče ne zna ustaviti. Mati pa z njim debatira kot s sebi enakovrednim, pravi da gre za indigo otroka.

To ni permisivna vzgoja.

To je prenasanje svojih problemov na otroka, custveno izsiljevanje in manipuliranje z njim, da bo v konfliktnih situacijah potegnil s tabo. Stars si pac zbere svojega otroka za sekundanta, ker sam ni preprican, da bo lahko brez pomoci zakljucil konflikt v svojo korist.

gre pa velikokrat z roko v roki s permisivno vzgojo.