Destruktivni miti o spolnosti
Spolnost je seks.
Pravi moški je vedno pripravljen na seks.
Če me partner/partnerka ljubi, bo pri seksu naredil/a vse, kar si želim.
Če partnerka/partner ne želi seksa, to pomeni, da me ne ljubi.
Ljubezen je jamstvo za dober seks.
Ni seksa, še posebno ne dobrega, brez erekcije.
Ljubezenske veščine so prirojene in se jih ni mogoče naučiti.
Dober seks je nujno spontan, načrtovanje ga uniči.
Moškim je seks pomembnejši kot ženskam.
Slabega seksa ni mogoče izboljšati, razen če zamenjamo partnerja.
Z leti se kakovost spolnega življenja zmanjšuje
**************************************************************************************

Vesna Jarc, psihoterapevtka in ustanoviteljica Inštituta EMDR (Eye Movement and Reprocesing), je končala študij psihoterapije na Univerzi Sigmunda Freuda na Dunaju, kjer namerava nadaljevati še doktorski študij. Pri pomoči parom je ugotovila, da se v ozadju velikokrat pokažejo težave v spolnem življenju, zato se je odločila, da poglobi znanje iz seksualne terapije.

Ali lahko govorimo o seksualnem zdravju in nerazdružljivosti tega z dobrim psihofizičnim počutjem?

Seksualno zdravje je samo en del splošnega zdravja in vendar govori o nerazdružljivi povezanosti telesnega, psihološkega in seksualnega zdravja ter o vplivu socialno-kulturnih dejavnikov. Slabo spolno življenje parov pa seveda ni samo posledica slabega odnosa, ampak organskih bolezni, za katere želim, da jih pred začetkom moje terapije izključi zdravnik. Te so recimo diabetes, povišan krvni tlak, kardiovaskularne bolezni, povečano delovanje ščitnice, poškodbe hrbtenice, bolezni in operacije na prostati, endokrine bolezni in tako naprej. Antipsihotiki, nekateri antidepresivi, antihipertenzivi in psihične motnje, kot so anksiozne motnje, panični napadi in depresija, lahko povzročijo nezmožnost doseganja in zadržanja erekcije za zadovoljujoč spolni odnos, prezgodnji izliv pri moških in zmanjšano spolno željo pri ženskah, nezmožnost doživljanja orgazma, motnje vzburjenja in drugo.

Kakšen je po vaših izkušnjah delež tistih, ki poiščejo svetovanje na seksualnem področju?

Večina jih prihaja zaradi slabih partnerskih odnosov, ki so posledica slabe komunikacije ali nezvestobe, česar ne zmorejo rešiti sami. Veliko lažje bi bilo, jim povem, če bi prišli že prej, takrat, ko so se težave začele. Vendar je žal za našo družbo zelo značilen način razmišljanja, »to zmorem sam, ker če poiščem pomoč, zagotovo nisem normalen«.

Manj je tistih, ki strokovno pomoč poiščejo zaradi travmatičnih izkušenj, ki jih zavirajo in omejujejo v normalnem funkcioniranju v življenju in odnosih. Zaradi nerešljivih težav v medsebojnih odnosih se za pomoč odločijo tudi družine, poleg tega prihaja kar precej študentov, ki šele odkrivajo svojo identiteto, imajo zelo slabo samopodobo in s tem povezanih kar precej težav, tudi v spolnosti. Najmanj je takih, ki želijo osebnostno zrasti in napredovati. Pri vseh se sočasno lahko pojavljajo še depresije, anksioznost, panična motnja in socialna fobija.

Izpopolnjujete se pri psihiatru in psihoterapevtu Goranu Arbanasu, ki je tudi predsednik hrvaškega društva za seksualno terapijo ter član Evropske zveze seksologov. Odkar Arbanas opravlja seksualne terapije, menda ne pomni takšnega navala pacientov. Kaj pa bi lahko rekli o Slovencih? Smo nesproščeni, ko pogovor nanese na spolnost? Se teže odločimo za pomoč glede spolnega življenja?

Res je, pari so večinoma v zadregi, ko načnem to temo. Če malce karikiram, se o teh težavah pogovarjamo na enak način, kot bi se pogovarjali o navadah ali motnjah hranjenja. Sčasoma, ko začutijo varen prostor in sprejemanje, se sprostijo. V veselje mi je videti olajšanje na njihovih obrazih, ko končno ugotovijo, da lahko govorijo o tej temi brez zavor in občutkov krivde. Ko končno lahko ubesedijo vse to, kar jih muči, pa si partnerju niso upali povedati, da ga ne bi prizadeli! Presenečeni so, ko ugotovijo, da je seksualnost nekaj normalnega in da spolnost ni samo penetracija in izliv, ampak da jo ljudje doživljamo vsak na svoj način. Ni pravil, kaj je dobro in kaj slabo. Pomembno je vedeti, da za njihove težave obstajajo strokovnjaki. Po terapiji sem že slišala stavek: »Počutim se lažjega za sto kilogramov.«

Kje je za terapevta izhodišče problema v spalnici?

Ko imata partnerja nasprotna pričakovanja glede spolnosti, se o tem le redko zmoreta ali znata pogovarjati. V našem prostoru je močan vpliv verske vzgoje, zaradi nje imamo občutke sramu, krivde in kot posledico te razvijemo strah. Nič kaj drugače ni pri neverujočih, kajti vse to je zakopano globoko v našem nezavednem kot posledica vzgoje in generacijskega prenosa. Podatki kažejo, da se spolna motnja pojavlja pri tretjini žensk in četrtini moških. Pomembno dejstvo je, da se o tem ne govori in da tudi zdravniki pacientov skoraj nikoli ne vprašajo o njihovem seksualnem funkcioniranju.

Na trenutno krizo, zaradi katere nekdo poišče pomoč, je treba gledati celostno in večplastno. Ena teh plasti je spolnost. Redki so, ki takoj priznajo, da imajo takšne težave ali da potrebujejo seksualnega terapevta. To še vedno ni družbeno sprejemljivo. Vendar se bo nezadovoljstvo glede spolnega življenje kot vir nezadovoljstva in frustracij na terapiji slej kot prej razkrilo. To nezadovoljstvo namreč vodi v druge frustracije in včasih travmatske izkušnje posameznika ali para. Težava je tudi v zanikanju problema, ko eden od partnerjev trdi, da imata težave v spolnosti, drugi pa to zanika, češ da se mu zdi čisto v redu in normalno. Vprašanje je seveda, kaj je normalno.

Kako, kakor rečemo, zagrabiti bika za roge?

Izhajamo iz tega, kaj je za klienta dobro, kaj želi in potrebuje, kaj bi rad izboljšal. Vedno na začetku skupaj definiramo cilje terapije. Klient ima že vse znanje in odgovore v sebi, sama mu jih pomagam odkriti in ozavestiti. Vsakič znova se zavem neizmerne potrebe človeškega bitja biti slišan in sprejet.

Seksualna terapija pomeni vrsto postopkov, kot so svetovanje in zdravljenje, da bi se vzpostavilo in izboljšalo spolno zdravje posameznika ali partnerske zveze oziroma da bi ublažili posledice spolnih motenj. Da bi naredila seksualno anamnezo, morajo klienti izpolniti tudi vprašalnik o seksualni zgodovini.

Če klient prihaja zaradi konkretne motnje v spolnosti, najprej preverim, kako seksualno funkcionira, uporabljam jezik, ki je primeren zanj, ga spodbujam, da postavlja vprašanja. Preverim, kako pogosto masturbira, kakšna je njegova seksualna domišljija, koliko pozna seksualne pripomočke, ali je težava prirojena ali pridobljena, je nastala postopno ali nenadoma, jemlje zdravila. Vprašam, ali nastane težava v določeni situaciji, ali se redno pojavlja, kakšen odnos ima s partnerjem, kako partner reagira na ta problem, ali načrtuje imeti otroke, ali ima tudi partner težave v spolnosti. Pa tudi, ali verjame, da miti o spolnosti držijo.

Strniva vaše znanje: končali ste študij pedagogike na ljubljanski pedagoški fakulteti, diplomirali na Univerzi Sigmunda Freuda, opravili specializacije iz sistemske družinske terapije, psihotravmatologije in transakcijske analize (za organizacijo, edukacijo), mediacije ter nevrolingvistično programiranje (NLP), opravili še specializacijo za EMDR (prek Inštituta Francine Shapiro v ZDA). Ali v posamezno terapijo lahko sočasno vgrajujete vse to znanje?

Res je, integriram vse znanje in uporabljam metodo ali tehniko, za katero presodim, da je najbolj primerna za razrešitev neke težave. Seveda pa so ljudje različni in dva para z enakim problemom lahko reagirata različno, zato je dobro imeti veliko torbo z različnimi orodji. Za seksualno terapijo je v začetku najpomembnejše, da kliente poučimo o spolnosti in spolnem zdravju. Ugotavljam, kako malo pravzaprav vemo o spolnosti in kako slabo se poznamo.

Domnevam, da mora terapevt najprej sam imeti zdrav odnos do spolnosti?

In da ima zdrav odnos do spolnih razlik in drugačnosti, da omogoča odprt in natančen pogovor o različnih spolnih aktivnostih, da je njegov seksualni besednjak bogat, predvsem pa, da ima smisel za humor.

Kaj konkretno želite doseči s terapijo?

Pomagati osebi pri sprejemanju lastne seksualnosti, pri uresničevanju medosebnega zaupanja in čustvene povezanosti, ki je potrebna za doseganje zdrave zveze. Skupaj želimo doseči izboljšanje seksualne komunikacije in prilagajanja situacijam, ki nastanejo kot posledica motnje v spolnosti.

Lahko govoriva o povsem praktičnih pristopih?

Predlagam vaje, ki jim omogočijo obvladati spolno motnjo. Naučim jih postopkov, kot sta dotikanje in masaža. Pri vaji dotikanja poskušamo ugotoviti, kateri dotiki so za partnerja prijetni, kateri ga vzburjajo, kateri mu ne ugajajo. Pri tem sta seveda oblečena. Po navodilih vadita doma, redno – v dogovorjenih razmikih – in odgovorno.

Masaža je senzualna, kajti velikokrat ljudem primanjkuje občutka, ki nastane z dotikanjem različnih delov telesa. Te vaje jih spodbujajo, da začnejo bolj ceniti nekaj, kar ni zgolj seksualni ali genitalni čut. Naučim jih načinov sproščanja.

Pregledamo tudi seksualne pripomočke in se pogovorimo o njihovi uporabnosti in primernosti. Tudi nekateri DVD-filmi, ki govorijo o motnjah v spolnosti pri moških in ženskah, so del edukacije. Ko jih pogledajo, se o tem pogovorimo.

Kako uspešni ste?

Uspešnost je povezana z motivacijo klientov in rednostjo vadbe ter trajanjem motnje, preden se odločijo za terapijo. Dlje ko se motnja pojavlja, daljša je terapija. Zato je terapevta najbolje obiskati čim prej.

V Evropi že poznamo prve tako imenovane seksualne trenerje. Marsikomu se ob tem dvigujejo lasje, češ to ne more biti drugače od prostitucije. Lahko to novost komentirate?

Če pogledamo izvršnega coacha, tudi on ne prevzame podjetja direktorju in ga začne namesto njega upravljati, ampak ga vodi skozi proces sprememb in učenja z različnimi tehnikami, od tehnike vprašanj, konstelacij do vizualizacij in podobno. Ali pa poglejmo športnega trenerja, govorim o mentalnem coachingu. Ni smisel trenerja, da s športnikom teka po igrišču, zabija gole ali žogice za golf, ampak ga z mentalnim treningom in vizualizacijo pripelje do cilja. Ravno tako naj bi seksualnem trener vodil par skozi proces, najprej z edukacijo o spolnosti in seksualnem zdravju, nato na način osredotočene seksualne terapije (glej okvir, op. p.).

Kako prenesti v prakso teorijo o intimnosti, ki je skupek privlačnosti spoštovanja, zaupanja in predanosti?

Najprej s poznavanjem te teorije. Z ozaveščanjem svojih prepričanj, nato z delom na sebi.

Kar seksualni terapevti trdijo, je, da je za uspešno spolno življenje treba partnerja doživljati hkrati kot predmet poželenja in kot ljubljeno osebo. Poudarek je na ravnotežju.

Če prevlada prvo, kar pomeni, da partnerja doživljamo samo kot seksualni objekt, se bodo spolni odnosi sprevrgli v izkoriščanje in se končali s prerekanjem, frustracijami in odporom. Če pa prevlada drugo, potem partnerja dojemamo samo kot ljubljeno in nam drago osebo, spolno pa nas ne privlači preveč, se bodo spolni odnosi zredčili in na koncu postali le še spomin