Moji so še majhni, pa vseeno razmišljam, ali bom znala biti pravična do vseh treh. Znanka ima dva, enega hvali dan in noč, drugega, ki ima nekaj problemov, pa kot da ni njen, če pa že, pa kot da je jezna na njega. Spet ena druga znanka, imajo tudi dva, eden je priden in uspešen, samostojen, drugemu ves čas pomagajo finančno in drugače. Saj ne da trdim, da je kaj od tega prav, vseeno pa vidim, da se razlike delajo in me zanima, koga naj starši podprejo, tistega ki zna, ali tistega ki ne?

Mati ki dela razlike med lastnimi otroci se mora zavedat da se ji bo to nekoč maščevalo

Seveda so otroc različni. In nekateri ti lažje zlezejo pod kožo ….. a tu je odgovornsot staršev, da so pravični in pošteni. In delovni, pridni niso zaradi svoje samostojnosti skoraj kaznovani….

Moj pogled je tak: otrok, ki ima težave zahteva več ljubezni, moči, energije hkrati pa tistega, ki ni problematičen, da mu izkažeš dovolj pozornosti

otroci so jasno različni in različno uspešni, nadarjeni ali ne … naloga staršev je, da so do otrok pravični in pošteni … da jim povedo točno tako kot je in ne olepšujejo ali neutemeljeno kritizirajo.

če so starši taki in iz srca otrokom želijo le najboljše, otroci to čutijo in največkrat ne zamerijo, tudi če so starši morda kdaj preveč odkriti.

Moja zlata tašča je vedno rekla, da bi takega sina, kot je moj mož, imela takoj še enkrat, take hčere, kot jo ima, pa nikoli več. Vendar…. pomaga samo nesposobni hčeri. Ker, po njenih besedah, bi bila vnukinja lačna in bosa. In hči še ni dojela, v 20 letih, da je nesposobna. Ona vedno pravi, da mama pomaga, ker bi ji bilo drugače dolgčas.

Ja, starševstvo je umetnost, to kar drži. Imam sama tri otroke zelo različne. NAjstarejši ves čas išče mojo pozornost (10 let), dela morje traparij v šoli in doma, silno konflikten v odnosih, zelo neempatičen, od dojenčka izjemno zahteven otrok( neprespane noči do tretjega leta, ni hotel jesti….). Drugi otrok (8 let) čisto nasprotje, od dojenčka zelo nezahteven, zelo priljubljen med vrstniki, vedno pripravljen pomagati, zlepa ne išče pozornosti. Tretji otrok (3 leta) izjemno samostojen, vodstveni tip, vse hoče sam narediti, že pri teh letih se je sam naučil tri stvari zaigrati na klavir, sam si naštima risanke na videu, si že več kot eno leto sam pristavi stol, spleza na omaro in si vzame bombon, izredno hitro se zaigra z vrstniki (ni še v vrtcu), izjemno empatičen, vedno hoče bit zraven in pomagati.

Tri različne vzgoje s strani naju z možem. Ker sama precej o tem vem (poklicna deformacija), sama oblikujem način vzgoje, reakcije na otrokove pobude, mož me podpre, tako, da vzgajava kar se da enotno. Je kar zahtevno, a se vse da (naučiti).

moja tašča ima tri otroke..očitno dela razlike.. in to velike… najstarejši mamin sinček, ki živi pri svojih 43 letih še vedno doma, seveda samski je vreden največ. bog ne daj kaj čez njega rečt.. do svoje hčere in najmlajšega sina pa se obnaša glih tolko da se ve, da sta njegova.. nič kaj ekstra zanimanja..

tudi sama imam tri otroke ( 5,3,1 leta ) pa sem se zaklela, da nikoli ne bom delala razlik..že zdaj če gremo v trgovino dobijo vsi isto stvar ali nobeden nič . in pri vsem je tako tudi pri oblačilih in druhih zadevah.. res gledam da so vsi na istem..

Otroci so različni, zato jih moramo tudi različno obravnavati. Kljub temu pa je poembmo, da so enakopravno zastopani in enako ljubljeni. Vsak glas, želja, potreba je pomebma majhna ali velika, “neumna ali pametna”.
Starejši dobi to leto novo kolo, mlajši pa rolerj, ki jih je prerasel. Jasno, da ne bomo obema hkrati kupovali isto, če eden sploh ne potrebuje ali želi. In če npr. ende trenira šport z drago opremo pač jo in pač vanjga finančno mogoče več vlagaš. Drugega pa zato spodbujaš in podpiraš pri risanju in prijavljanju na natečaj, vse skupaj te pa pride 15 evrov.
Potrebuje pa vsak otrok svoj čas s taršem in svoj odmerek pozornosti. Eden se bo morada cartal, drug bo pa navdušeno smučal z očetom, tretji bo najbolj užival, če sme pomagati pri kuhanju, četrti pa bo uživl, če mu damo mir in lahko zaprt v sobi bere in gradi lego stolp.

… ampak otroci so različni in imajo različne želje, različne potrebe. Tako kot se tebi fržmaga razlikovanje med otroki, se zna njim zameriti ta prisilna uravnilovka. Človek ni nikoli dovolj pameten. 🙂

Ravno o tem razmišljam, ali je to prav. Taki otroci, ki jim kar naprej pomagaš, so ponavadi najbolj nehvaležni, starši jih pa imajo počasi tudi dosti. Bolj prav bi bilo, da se tak vozel preseka. In tudi bolj pravično do drugega, ki se trudi z lastnimi močmi. Samo pri znankah vidim, da se kar nadaljuje, kdove, če se udeležni sploh kdaj zavejo, da se delajo razlike.

Se strinjam s tem, otroci so različni, potrebujejo različno vzgojo, različno prejemajo ljubezen in zahtevajo različno pozornost. Kot starš morađ biti precej spreten, da vidiš razlike in da se znaš postavit z vsakim na njegov način in seveda potem vse skupaj prilagoditi sam sebi. Ni lahka stvar, ampak ko enkrat pokapiraš, kar gre.

Še nekaj bom omenila, imaš odrasle otroke, en uspešen, super služba, plača, si je uredil življenje, drugi manj uspešen, dela za minimalca, krpa iz dneva v dan – meni je normalno, da pomagaša manj uspešnemu, ker uspešnemu ti itak ni treba. Drugo je potem, ko se deli premoženje, to naj gre enako na vse otroke, ampak za življenja pa pač poprimeš pri otrocih, ki so pomoči potrebni, naj bo materialno ali nematerialno.

Se strinjam s tem, otroci so različni, potrebujejo različno vzgojo, različno prejemajo ljubezen in zahtevajo različno pozornost. Kot starš morađ biti precej spreten, da vidiš razlike in da se znaš postavit z vsakim na njegov način in seveda potem vse skupaj prilagoditi sam sebi. Ni lahka stvar, ampak ko enkrat pokapiraš, kar gre.

Še nekaj bom omenila, imaš odrasle otroke, en uspešen, super služba, plača, si je uredil življenje, drugi manj uspešen, dela za minimalca, krpa iz dneva v dan – meni je normalno, da pomagaša manj uspešnemu, ker uspešnemu ti itak ni treba. Drugo je potem, ko se deli premoženje, to naj gre enako na vse otroke, ampak za življenja pa pač poprimeš pri otrocih, ki so pomoči potrebni, naj bo materialno ali nematerialno.[/quote]

To drži, če vidiš, da sta oba približno enako pridna. Kaj pa če je en priden, drug pa najraje lika kavč in mu je delo zadnja skrb? Tudi takrat poprimeš in pomagaš temu, ki je navsezadnje manj uspešen?

Oba. A vsakega na drugačen način – na način, ki ga potrebuje oz. mu koristi.

Se strinjam s tem, otroci so različni, potrebujejo različno vzgojo, različno prejemajo ljubezen in zahtevajo različno pozornost. Kot starš morađ biti precej spreten, da vidiš razlike in da se znaš postavit z vsakim na njegov način in seveda potem vse skupaj prilagoditi sam sebi. Ni lahka stvar, ampak ko enkrat pokapiraš, kar gre.

Še nekaj bom omenila, imaš odrasle otroke, en uspešen, super služba, plača, si je uredil življenje, drugi manj uspešen, dela za minimalca, krpa iz dneva v dan – meni je normalno, da pomagaša manj uspešnemu, ker uspešnemu ti itak ni treba. Drugo je potem, ko se deli premoženje, to naj gre enako na vse otroke, ampak za življenja pa pač poprimeš pri otrocih, ki so pomoči potrebni, naj bo materialno ali nematerialno.[/quote]

To drži, če vidiš, da sta oba približno enako pridna. Kaj pa če je en priden, drug pa najraje lika kavč in mu je delo zadnja skrb? Tudi takrat poprimeš in pomagaš temu, ki je navsezadnje manj uspešen?[/quote]

Takrat temu drugemu pomagaš na drug način, mu pomagaš, da se premakne. Zakaj mu ne bi pomagal, saj je tvoj otrok?

Jaz nimam sorojencev, ima pa moj mož brata in sestro. Tašča je že od nekdaj delala razlike med sinovoma in hčerjo. Moževa sestra je dobila vedno vse, tudi, ko tašča ni imela (oče jim je umrl) denarja za kaj, kar so vsi potrebovali, je kupila hčeri npr. take škornje, kot jih je imela sosedaova hči, katere oče je bil obrtnik in dokaj bogat. Za sinova je vedno bilo dovolj dela na njivi, hčeri pa seveda ni bilo treba kaj dosti pomagati. Tašča tudi sedaj takoj vskoči kot varuška hčerinih otrok. Hčer hvali na pretege, tudi za stvari, za katere vemo, da jih ni sposobna narediti.

Skratka tašča bo naredila vse, da pomaga hčeri….edino, kar me je strašansko zmotilo, je to, da je nekoč mož od taščine hčere dejal, da on niti malo ne misli plačevati za taščo, če bo morala slučajno v dom za ostarele. Še figo je pomolil ženi pod nos, da je potrdil svojo trditev.

Tako, da je res kot pravi zgoraj ena, da potem ta stari dobijo najmanj pomoči od tistih otrok, katere povzdigujejo v višave.

In kar je še najhujše pri tem razlikovanju: tovrstno razlikovanje med otroci se nato prenese še na vnuke. Kot vidim pri tašči, ji vnuka po hčerini strani pomenita vse, sta najboljša, najpametnejša, skrataka vse naj naj…. in to kljub temu, da še pozdraviti ne znata in da delata samo škodo, ko prideta kam na obisk, da o obnašanju niti ne govorim. Tudi najina in otroka moževega brata sta zelo uspešna v šoli, moj sin dosega super rezultate na državnih tekmovanjih za srednješolce. Pa je slučajno enkrat omenil svoj dosežek, ko smo se slučajno pogovarjali o tej temi in je tašča samo nos dvignila. Niti skromnega Čestitam ni zmogla.

In vem, da take stvari vodijo le v medsebojno mržnjo med otroci in žal tudi vnuki. Moj mlajši sin je enkrat celo rekel, da bratranca ne mara, ker ga babica vedno hvali in samo njega vidi, mu vse da, samo njega poboža…. Komaj sem mu dopovedala, da to ne more biti vzrok za nerazumevanje med njimi, da naj skuša odvrniti take misli od sebe in naj se s svojim bratrancem razume.
Nasprotno pa se glih ta dva super taščina vnuka očitno zavedata, da sta kao nekaj več od drugih malih sorodnikov in se ves čas tako tudi obnašata: zaničujeta svoje bratrance in sestrične, se iz njih norčujeta, jih tepeta in podobno…Tašča pa vse to spremlja z blaženim nasmehom. Ko pa kdo pove, kakšniva sta tamala, pa ji že ni vče, ker smo okrcali njena sončka.

Zato…nikoli ne bi rada bila taka kot je moja tašča….zares si tega ne želim, da bi svojim otrokom in vnukom na tak način grenila življenja in posledično s tem spodbudila nerazumevanje med njimi.

Glede na zadnji komentar – ne bodi tako ozkogleda. V moji družini nekdo govori čisto isto kot ti, pa temu sploh ni tako in nikoli ni bilo. Vnuki se med sabo nikoli nismo kregali, ampak so nas dobesedno skregali naši starši zaradi tega, ker je eden izmed otrok kamoli “dobil vse”, ostali pa nič in so svoje frustracije prenašali na nas. Z vztrajnim ponavljanjem laži, je pa ta z leti postala resnica in verjameš ali ne, ratalo jim je, da za isto mizo ne moremo sedet, brez da se ne skregamo najkasneje pri sladici.

Vsaka medalja ma dve plati, pa najverjetneje tudi vaša.

Normalna mati (povdarek na normalna) ima vse svoje otroke enako rada, vsakega na svoj način, ker dva otroka nista enaka po začaju, karakterju…Saj veste 10 prstov, pa dva nista enka!

Jaz sem prvega otroka oboževala, če samo pomislim kako sem se bala zanj, drugega semimela neizmerno rada ampak spet drugače in vse bi jim dala. Prvi otrok je to s pridom izkoriščal in vodil igro dokler nisem več želela plesati kot je on želel, potem se je vse končalo. Materialno smo mu pomagali, da se je zelo dobro osamosvojil in sedaj prekinil stike z nama z možem, očitno mu družina nič ne pomeni. Drugi otrok prisrčen, prijazen, prilagodljiv, ker mu starši nekaj pomenijo. Kaj je vzrok tudi geni, kri ni voda! Pravila ni. Je pa pomembno, da se otroka med seboj razumeta.

Brez skrbi, nisem ozkogleda. Take slike ne vidim samo jaz…to vidijo vsi taščini sosedje in žlahta. Priznam, da sem tudi sama včasih mislila, da pač jaz vidim vse skupaj v taki luči. Pa ni bilo tako. In to sem ugotovila, ko sem včasih slišala kakšen komentar od drugih, da je moja tašča zelo nepravična v odnosu do svojih otrok.