Imam dobrega prijatelja s katerim se super ujameva in če bi jaz dala pobudo, sem prepričana da bi lahko začela hodit. Je prijeten, prijazen in rada ga imam.
Moji pomisleki pa so naslednji. Stara sem 26 let, on je leto starejši. Res si želim resne zveze, zato se ne bi spuščala v razmerja, ki se že na začetku očitno ne bi obnesla. On ima narejeno poklicno šolo, dela kot mehatronik. Jaz sem farmacevtka, imam službo in najemniško stanovanje. Ko sva skupaj se ujameva, on se potrudi in gre z mano tudi ven, v kino, gledališče, čeprav tega pri njih doma nikoli ni bilo (je z manjše kmetije). Edino kakšnih bolj resnih debat se izogibam, ker vem, da ni za to… Ne vem, kako naj rečem-je bolj “neumen”. Vem, da če bi hodila, bi bila jaz tista, ki bi prinašala več denarja, od mene bi bilo odvisno, ali bi šla na dopsut… Všeč mi je ta njegova skromnost in pripravljenost, da pomaga, ampak na intelektualnem nivoju mi res ni enak. Bojim se narediti korak več, ker res ne bi želela biti v takem razmerju, kjer bi bilo skoraj vse finančno odvisno od mene.
Ne me narobe razumet, ne gre za denar oz. da bi jaz želela imet takega, ki me bo finančno zalagal v nedogled. Glavni problem je, da si nisva “enaka”, veliko stvari bi padlo name.
Ali je možno, da taka zveza deluje? Ali je kdo v podobni situaciji kot jaz (mislim predvsem ženske)?

sedaj pa še reči, da je ta tip nekje iz Koroške pa sva zmagali …

Poišči si zdravnika, ki ima službo (plus dežurstva) in lastno hišo.
Potem se boš iz “zmedena47+89” prelevila v “zadovoljna47+89”.
Je pa res, da na nek način spet ne bosta “enaka”

Farmacevtka si? Imaš torej srednjo poklicno ali tehnično šolo ali mogoče končano fakulteto? Kaj od tega?

No saj se mi je zdelo, da ne boste prav razumeli… Ni bistvo v denarju in “statusu”, ampak predvsem v “ravni” razmišljanja.

Primer:
Greva na sprehod in če začnem pogovor v smislu kako si, kako je bilo v službi… on reče še kar, samo spet nam težijo s odpuščanjem, ker je itak šef nesposoben, ker so vsi vse pokradli, ker je cela država zavožena… Pogovora enostavno ne moreva nadaljevati v tem smislu, da bi se lahko resno pogovarjala, ampak on samo obtožuje, ne pove pa nič konkretnega. Jaz pa ravno to pri njem pogrešam. Dokler gre s kmečko logiko ja, potem pa ne več. Vem pa, da ga ravno ta njegova preprostost dela tako posebnega in mi je všeč 🙂 Ko ga recimo vprašam, kakšna se ti je zdela predstava v teatru, reče, da je bila OK. Jaz bi pa rada, da malo več pove. Ena izmed redkih stvari, ki ga res zanimajo so motorji, traktoriji in podobne stvari. Ampak o tem pa spet jaz nimam nič za povedat. Najini pogovori zato ostajajo res na nizki ravni… Jaz pogrešam tisto “več”. Če si predstavljam, da bi bila skupaj, kasneje živela skupaj in da se ne bi imela s kom resno za pogovorit razen v službi in da bi vse slonelo na meni… Ne vem… Imam ga pa zelo rada ravno zato, ker je tak iskren in preprost. In ker preprosto ne razume določenih stvari in se posledično manj sekera.

Fakulteto. Na faks sem hodila v tujino (ne bi pisala kam…), ker sem doma čisto blizu meje in mi je bilo kar se tiče prevoza lažje dosegljivo kot Ljubljana.

:))
Zdaj pa resno, če si že preživela mravljo dozo sarkazma.
Nisem te narobe razumel in iz znanih, moram priznati, še kar številnih primerov okoli mene te popolnoma razumem oz. vem o čem govoriš.
Resen nasvet se glasi: dobro premisli ali boš vztrajala v tej zvezi, ker se iz teh “nevšečnosti” znajo razviti resni problemi.
Sicer pa star kitajski pregovor pravi: 不嫁個好人，而是一個男人SA就是你可以談。 (ne poroči se z lepim moškim, ampak z moškim, sa katerim se lahko pogovarjaš)

To te bo vedno motilo, dlje kot bos z njim, bolj motece bo. S partnerjem pogovor mora gladko teci, morata se cutiti enakovredna. Moj nasvet-ne zapletaj se, ce ze zdaj tako cutis. Pa ne gre le za izobrazbo, gre za razgledanost in intelektualni domet. Iz lastne izkusnje…

Midva z možem sva tak primer. Iz leta v leto večja katastrofa. Enostavno nekega dne ne gre več in sledi ločitev ali pa vsak dan večje neumnosti.
Če se imaš rada in imaš rada njega, vama ne naredi tega. Najdi si partnerja, s katerim bosta “enakovredna”.. saj dobro veš, o čem govorim.

Sama si napisala, v naslovu, da je manj izobrazen kot ti. Kar nima vedno povezave z iq-jem. Ce ze zdaj pogresas globino pogovorov, bo z leti se slabse.

Poznam par, skoraj identična izobrazba kot pri vaju. Pravzaprav je ona še bolj izobražena, ima magisterij iz farmacije, pa ne po bolonjskem sistemu, dela na enem vodilnih mest v naši farmaciji. On mehanik z naknadno 5. stopnjo. Imata otroke, ona prinese domov bistveno več denarja kot on,…

Skupaj sta že 25 let, redko srečam zakonce, ki se tako razumejo, kot se ona dva.

Po moje tukaj ne gre za izobrazbo, ampak za to, koliko se ujameta in koliko je med vama kemije.

Po tvojem prvem postu se mi je zdelo, da imas nepotrebne pomisleke, ko pa si malo bolj razlozila v cem je problem, je pa jasno, da dolgorocno nista za skupaj in bosta postopoma imela vedno manj skupnega, ce ze na zacetku ne najdeta skupnih interesov in se ne ujameta v nacinu komuniciranja. Vendar sama razlika v nivoju izobrazbe nimata tu nobene vloge.

Moj nasvet je: ostanita prijatelja in pri tem naj ostane.

praviš,da je neumen? a tudi toliko nima pameti,da boš mogla TI odločat kdaj in kam na dopust?

ne vem,kaj iščeš potem s takim osebkom ? prav smili se mi fant,če bo živel s tabo.

V mojem okolju je tak par in zanimivo je,da vsi imamo radi njega in ga spoštujemo,njo pa ne…

Mislim, da je podatek o izobrazbi povsem nepotreben. Osnova za pogovor je splošna razgledanost in seveda sposobnost komunikacije. Lahko imamo še večjo razliko v sami stopnji izobrazbe pa milijon tem za debatiranje.
Se pa strinjam z ostalimi, da taka zveza kjer je to moteče že pri samem spoznavanju nima prihodnosti. Z leti marsikaj zbledi in komunikacija postaja vedno bolj pomemben faktor.

Te razumem! Po mojem mnenju nista za skupaj (in tu sem 100 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}) kljub simpatiji in razumevanju. Jaz sem imela vezo, 7 let je trajala, tudi otrok je nastal iz najine ljubezni.

Lahko, da se komu takšna veza odnese in se, saj je bilo o tem tukaj že kar nekaj govora, meni se ni. In se v odnos s takšno razliko v izobrazbi ne bi nikoli več podala – mogoče le, če bi bil uspešen podjetnik, kar pomeni, da na nek način pridobiva na izobrazbi.

Ko so se mi začele odpirati oči (ko je nora zaljubljenost začela bledeti), sem ugotovila kako velika razlika je med nama v razmišljanju, pogledih na 1001 stvar, prioritetah, načinu življenja in še bi lahko naštevala. Zdi se mi, da je šele čez čas pokazal pravi jaz. Če mi je bilo zelo všeč, da me je znal poslušati (kar je nam ženskam zelo všeč), v 7 letih nisva skupaj sestavila nekaj res kvalitetnih pogovorov. Ja, tudi jaz sem se na začetku izogibala zanga “težjih” tem, vendar to ne gre tako dolgoročno. Ko je odnos začel škripati, sem se trudila, da bi odnos obstal, vendar ni znal reševati problemov ali se pogovarjati o resnejših stvareh, težko se mu je bilo premakniti milimeter dlje od čedalje bolj togega prepričanja, dajal je obljube, pa jih ni nikoli dalj časa držal ipd. ipd. Mislim, da se je ves čas počutil manjvrednega, ker mi ni mogel slediti, če rečem na kratko. Najin odnos je trajal toliko let le zato, ker sem bila preveč naivna (in mu zaupala in verjela lažem, ki so se tudi začele množiti).

Primer:
Pred ločitvijo sem najin odnos predebatirala tudi s prijateljico psihologinjo in če odprem samo en vidik npr. da se dotaknem hierarhije potreb po Maslowu, se je on nezavedno fokusiral na prve tri nivoje, z velikim poudarkom na prvem nivoju, jaz pa sem stremela za višjimi nivoji.
http://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Maslow{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}27s_Hierarchy_of_Needs.svg

Vprašanje je, kolikšen vpliv ima na kvaliteten odnos izobrazba. Dejstvo je, da je to tudi eden izmed dejavnikov (večji kot je razpon, slabše za odnos). Seveda pa so še drugi dejavniki.

Pojdi enkrat pogledat pouk na gimnazijo in enkrat na poklicno šolo. Imela sem priložnost poučevati v obeh programih, pa je to tako zelo zelo drugačna popululacija, če pogledamo povprečje, da človek ne more verjeti. To so zelo drugačni otroci, najstniki (da ne bo pomote, nič ni narobe z enimi ali drugimi, samo različni so v doživljanju sveta in sebe v tem svetu, ambicijah ipd. ipd.).

Sama si naredila zaključek, da bi se to težko izšlo. Poslušaj to intuicijo, tvojo lastno pamet in prepričanje. Za kvaliteten odnos je potrebno, da srce in razum hodita v isto smer. V tvojem primeru pa ni tako, a ne?

Želim ti veliko sreče pri iskanju partnerja.

Pri vsem skupaj ima izobrazba še najmanj veze. Da sta pa preveč različna se pa strinjam.

@hesr Me zanima njegova zgodba. Verjetno bi bi bila zanimiva.

Te lahko vprašam kakšna je tvoja izobrazba? Si imel izkušnje z žensko, ki je imela par stopenj višjo izobrazbo?

Avtorica tukaj nima kaj dosti veze izobrazba, sama imam kolega ki nima niti dokončane SŠ, dela v IT stroki govori tekoče še bolje od mene angleško in nemško je izredno kako bi rekla globok, razmišljujoč, super oseba in zelo dober kolega. Sem pa že spoznala enega magistra praznega, res kot da nima duše, enako funkcioniral kot ta tvoj mehatronik v pogovorih, si imel občutek kot da se pogovarjaš s teletom.

Skratka moj nasvet bi bil, da se ne spuščaj v razmerje s tem moškim, saj vidiš da si komunikacijsko/itelektualno nista niti malo kompatibilna. Imej ga za kolega, če se ti bo avto pokvaril ali kaj podobnega ti lahko pomaga, ga pelješ na eno kavo, včasih na kosilce. Saj paše včasih malo družbe s takimi bolj preprostimi ljudmi. Ampak za resno razmerje s takim pa ni šanse, poišči si nekoga ki se ujema s tabo na tem področju. In tega tipa tudi ne vodi na gledališke predstave sigurno mu je to mučno, gre pa zato da tebi ustreže, skratka imej ga samo za kolega.

Lahko me vprašaš vse kar ti pride na misel, kakšni bodo odgovori, je pa vprašanje:-)
Imam končano višjo.
Izkušenj z ženskami, ki imajo več izobrazbe, kot jaz imam kar precej, ker delam z njimi.
Največ jih je uni in mag, pa tudi nekaj dr je vmes. Pa se kar lepo razumemo.
Samo, ni pa to enako življenju z njimi, če to misliš?

Aja bistvo sem pozabil: bivše so imele vse višjo izobrazbo in nikoli ni bil to razlog za razpad zveze.
Bog pomagi, zmeraj sem padal na ženske s pametjo. Recimo temu fetiš;-)

Živjo,

pri nama je tako… jaz sem zaposlena na srednjem vodilnem mestu, imam končano fakulteto, govorim tri tuje jezike… On pa je klepar, s srednjo šolo, kakšno angleško besedo še spravi skupaj… NAJINA VEZA TRAJA 13 LET, IMAVA TUDI HČERKO…

Ni pa pri nama takih problemov v komunikaciji, se prilagodiva… Je pa res, da nerada govorim o službi… Se pa dobro dopolnjujeva!

Pa ni fora o izobrazbi, gre se tukaj predvsem zato kot so že eni zgoraj zapisali da se s partnerjem začutita tudi na intelektualnem/komunikacijskem nivoju. Tukaj je važno da sta si s partnerjem enakovredna, da sta enako razgledana, imata podoben način komunikacije, pogovorov…Pa sedaj ni važno če ima nekdo SŠ drugi pa narejen faks, važno je da se tukaj začutita. Ampak v tvojem primeru si tukaj nista kompatibilna, zato moj nasvet pusti ga in si najdi partnerja ki ti bo enakovreden v teh pogledih.

Midva sva skupaj že 25 let, mož ima triletno poklicno izobrazbo, jaz VII. stopnjo.
Oba sva naravno inteligentna, tako da sva na istem nivoju, šola nama je dala le papir.

Super nama gre skupaj:)

Pravila po moje tu ni. Poznam pare iz obeh skrajnosti. Žensko z zelo visoko izobrazbo, zaposleno na pomembnem položaju na enem od ministrstev, ki je poročena s fizikalcem in jima že zelo dolgo gre res odlično. Pa tudi primer, zelo podoben tvojemu, kjer je ona potihem že na koncu z živci in jo moti vse živo: od tega, da se ne moreta pogovarjati, do tega, da on prinese domov bistveno manj denarja.

Bi pa rekla takole: če razmišljaš o teh zadevah (kar si napisala), to ni dober znak. Po moje na dolgi rok zveza ni perspektivna in to potihem že veš….

Vedno sem skeptičen, ko se kdo pohvali, koliko tujih jezikov govori. To se tako imenitno sliši, dokler oseba ne spregovori v jeziku, ki ga pa lastnem mnenju tako obvlada. V večini primerov pusti precej mizeren vtis. Samozvani “poligloti” se največkrat precenjujejo. Oziroma nimajo jasnega pojma, kaj pomeni obvladati tuj jezik. Tudi angleščino, ki naj bi bila najbolj razširjen tuji jezik, redki res spodobno govorijo. Dva ali celo tri jezike tekoče, je pa že prava redkost.

Meni je pa že to sploh zgrešeno nekaj iz prijateljstva mučkat v zvezo..
Totalna bedarija. Sej vem ja,nekateri tako funkcionirajo,pa so poročeni,pa imajo otroke,pa so (zase pravjo) “srečni” ampak to ni ljubezen. Jaz res ljudem privoščim da občutijo tisto pravo ljubezen,ko se ti meša,ko ti spodnese tla pod nogami,ko si sposoben jokat bolj kot za lastno mamo,ko je strast in poželenje,ko požiraš partnerja z očmi.. Pa full folka tega nikoli ne doživi. hah,ja,pač je prijeten,je ok,mi je fajn v njegovi družbi zakaj pa ne?
Dejansko je resnica če ti je nekdo všeč to nastopi kemija že takoj,če ne pa vsaj po hitrem postopku. Jaz ne verjamem v zveze iz prijateljstva. Ena navadna čreva. Tako da to kar sprašuješ,je samo še neka obupanost,ker ti že tako ne potegne,ko razmišljaš pa še bolj ne. Pika