Mejna in narcistična osebnostna motnja - za svojce

Odgovarjajo: dr. Leonida Zalokar, univ. dipl. soc. ped., certificirana transakcijska analitičarka – psihoterapevtka (CTA-P)

...še zadnji vzdihljaj

Default avatar
Najprej Bogu ali komurkoli že hvala vsem da obstaja ta forum, kajti preko njega sem "spregledala" ob kakem norcu živim. Tokrat pa se obračam na vas za kakšenkoli komentar, mnenje....
Poročena sem bila z MOM možem 17 let. Imava tudi otroke. Kakšno peklensko življenje sem preživljala15 let z njim in njegovimi ravnotako MOM starši raje nebi pisala, ker sedaj vidim in vem, da nisem jaz bila "normalna", da sem sploh šla živet in poročit se s tem norcem. Skratka, dolgo sem vedela da nekaj ni v redu z njim in staršema, ga prosila, da se ločiva, da se mi bo od vsega hudega zmešalo, pa je vedno obljubil da se bo spremenil, da bo bolje.... Vmes sva naredila svojo hišo in takrat sta tast in tašča šele pokazala svoj pravi obraz, češ, stran pa res ne boste šli živet, kako pa bova midva sama (tipično MOM-zdaj vem)...no in po mnogih letih prošnje za ločitev, pride on na idejo, da bi se ločil ampak samo zaradi določenih prejemkov.... seveda tak materialist kot je, sem vedela da drugega vzroka ni kot to kar je na njegovem zelniku zraslo. Jaz sem to "priložnost" zgrabila z vsem štirim in takoj stopila v kontakt z notarjem....No da skrajšam, sporazumno sva se ločila, s tem da je podpisal, da otroci pripadajo meni, jaz pa sem se v zameno za xxxxx eur odpovedala premoženju ki mi je pripadal. Vse črno na belem podpisano vse pravnomočno...On je seveda s svojimi izpadi nadaljeval in nadaljuje, jaz pa sem si našla stanovanje, kar precej stran od njega, potihem opremila....in ko sem pred 5 dnevi povedala (VEM NAPAKA) da odhajam, se je njegov film začel vrtet. Najprej vpitje, kakšna sem, da ga bom uničila, da s čim bo on živel in preživljal mene in otroke, da mu bom življenje uničila, da kaj bo on sam s hišo in še domačijo ki jo ima pri starših, prosil na kolenih naj ne grem, da se bo čisto spremenil....skratka drama...in na koncu, da če grem z otroci, je edina rešitev za njega da se obesi. Vedela sem da igra, lile so pa krokodilje solze. No, ker sem videla da na lep način in z dogovorom pač ne bo šlo, sem mu rekla, da pa pač ne grem. Angelski svit se mu je prikazal nad glavo, u treh sekundah ni blo ne solz ne histeričnega iskanja noža za pokončanje sebe, vse to je izginilo. Vem da igra, meni je pa jasno, da bo enostavno teba "zbežat".
Prosim vas, za kakršnokoli vašo izkušnjo, kako, na kak način (direkten primer selitve) ste odšli od teh MOM norcev. HVALA VAM VSEM!
Default avatar
.....na direktno vprašanje: kako ste pobegnile? Poročena sem bila z enim takim norcem 14 let, moj in njegov drugi zakon. Oba že odrasle otroke iz prvih zakonov.

Na začetku zveze ves lep, prijazen, pozoren, simpatičen. Kuhal je kot kakšen "chef" v najboljši gostilni, me vlačil povsod, mi kupoval vse potrebno in nepotrebno, me pooblastil na vseh svojih trr, mi kupil avto (čeprav sem imela svojega), me vabil na koncerte, gledališče.....dokler ga nisem vzela v svojo hišo in se z njim poročila. Že po kratkem času je povsem obrnil ploščo, postal vedno posesivnejši, vse moje prijateljice so bile k....., moji otroci iz prvega zakona nezaželjeni gostje v moji lastni hiši, ves denar je prenesel na en sam račun, na katerem seveda nisem bila pooblaščena, kontroliral me je na vseh področjih, me hodil čakat pred službo. Na vse mile viže me je prepričeval, da naj svojo hišo prodam, ker dveh tako ne bi potrebovala, ampak hvala vsem bogovom, nisem nasedla. Še veliko takih "predlogov je imel". Edini razlog za vse je bil, da bi bila 100 % odvisna od njega.

Skratka, naredil je vse, da bi me popolnoma osamil in "potrgal vso mojo socialno mrežo." Uspelo mu je samo delno, ker sem dokaj hitro ugotovila v kaj sem se zapletla. Svojo hišo sem oddala v najem in se preselila k njemu. Kaj vse se mi je zgodilo, raje ne bi o tem......lahko prebereš v celem forumu o "svojich MOM", vsi delujejo po istem vzorcu, razlika je le v stopnjah agresivnosti. Nekateri so bolj psihoti, drugi bolj razbijači....prvi uporabljajo psihično, drugi fizično nasilje, občasno pa oboje.

Odpletanje in uhajanje iz tega pekla je trajalo dobri dve leti. Poleg MOM-ovskih lastnosti je tudi veliko zlorabljal alkohol. Takrat sem se ga začela bati. Občasno je imel popolnoma "steklen pogled", gledal me je kot plenilec gleda plen in vedela sem, da je prišel čas za sklepno dejanje.

Na to sklepno dejanje sem se dobro pripravila. Najprej sem si zagotovila varno streho nad glavo, se izpovedala otrokoma in rekla, da imam samo dve možnosti (svojo hišo sem oddala za daljše obdobje), ali grem v varno hišo ali k enemu od njiju. Sin ima dovolj prostora, da sem se zatekla k njemu.

Najprej sem si najela sef in vse pomembne listine in dokumente prenesla tja. Preklicala njegovo pooblastilo na svojem trr, pobrala ves svoj denar in osebne dokumente in jih odnesla h sinu. Potem sem poklicala na SOS telefon, kam naj se obrnem po pomoč v primeru fizičnega nasilja. Potem sem šla na PP, pristojno za "moje območje" in jim povedala za vse nasilje, ki sem ga bila deležna, ter jih obvestila, da odhajam prostovoljno. Zakaj sem to storila? Na SOS so me opozorili, da velikokrat nasilneži "odigrajo vlogo zaskrbljenega partnerja" in prijavijo partnerkino izginotje. Tako daleč lahko gredo v svoji sprevrženosti.

Nazadnje sem neko soboto, ko ga ni bilo doma, zmetala najnujnejše v potovalko in odšla h sinu. Tri dni me "ni pogrešal", potem je ugotovil, da me nekam dolgo ni domov in začelo se je neprestano klicanje na moj mobi, pošiljaje sms, obiskovanje vseh mojih znancev, nadlegovanje prijateljic in nazadnje mojih otrok. Vsem po vrsti je grozil, da se bo obesil, da ne spi cele noči, da je povsem psihično uničen, da se mu dogaja grozovita krivica, da so me "ugrabili moji otroci, mi oprali možgane" in mi ne dovolijo, da se vrnem h njemu. To je trajalo kaka dva tedna. Medtem sem odšla za en mesec v tujino, da bi se ga nekako rešila. Ni odnehal, odšel je na PP in res prijavil moje izginotje. O ostalem ne bi je smešno in tragično.

Po dveh mesecih sem, ko so se najhujše "neurje" umirilo, prosila na PP dva uniformirana policista, da sta me spremljala, ko sem odšla po preostale svoje stvari. Seveda je takrat dal mir, ker se je bal. Oni so itak "šleve", ki se izživljajo samo nad šibkejšimi. Najela sem selitveni kombi in dva primerna "rambota", ki sta nosila moje imetje iz njegove hiše, na dvorišču pa sta čakala v avtu policista. Seveda je bilo za okolico "vse skupaj zelo zanimivo", ampak meni se je fučkalo za vse. Edino pomembno mi je bilo, da se speljem iz vsega brez posledic.

Nikomur, razen otrokoma, nisem povedala kje sem, ker sem prepričana, da bi me iskal kjerkoli in pri komerkoli. Dva meseca sem "stalno gledala čez ramo", če ga bom kje uzrla. Bila sem tako napsihirana in sem se ga bala, da sem poiskala psihiatrično pomoč, ker sploh nisem več vedela, kaj je res zmožen in kaj je samo strah v moji glavi. Ja, pa tožbo za razvezo zakonske zveze sem vložila po hitrem postopku. Na obravnavi se mi je tako gabil, da ga niti pogledati nisem mogla.

Hudo, zelo hudo je in popolnoma te razumem, čeprav je od tega minilo že nekaj let.

Preostane ti samo, da vztrajaš na svoji poti in odločitvi. Niti v sanjah (meni se zdi, kot bi videli celo to, kaj mislimo) ne pomisli, da se vrneš h njemu, da si delaš neke iluzije, da se bo popravil, poboljšal, postal normalen. Ne bo, ker ne more in tudi noče.

Preberi si vso razpoložljivo literaturo o motenih osebah. Ne stopajte več po prstih, MOM za telebane, Moški, ki sovražijo ženske in ženske, ki jih ljubijo.....Pa tudi na tem forumu je veliko prevodov prispevala Anuk (hvala ji!!!!). Predvsem pa nikoli, ampak res nikoli ne hodi z njim na kakšne "kofete, kjer bi se spet konstruktivno pogovorila", ker ti kofeti imajo samo eno funkcijo: testiranje žrtve, če dresura še deluje....

Midva nisva imela skupnih otrok, zato je bil moj odhod bistveno lažji. Z njim se mi ni treba srečati reeees nikoli več. Če so otroci vmes, moraš vzdrževati neke stike, ker sta kljub vsemu starša oba. To ti bodo svetovale druge, ki imajo tovrstne izkušnje. Kot tukaj berem, zna biti zelo hudo. Manipulatorji in igralci so vrhunski, o tem je veliko napisanega.

Upam, da sem ti dala kakšen uporaben nasvet. Gotovo bodo kaj "povedale" tudi druge, ki so šle skozi "pekel odhajanja". Želim ti, da bi bila močna in odločna, ne glede kako hudo bo. Verjemi, vsak teden, ki bo za teboj, bo lažje. In vse kar bo, bo boljše kot vztrajanje ob tako destruktivnem človeku. On bo ostal takšen dokler bo živ, ti se boš pa sesula psihično in nazadnje še fizično zbolela.

Lep dan želim in glavo pokonci.
Default avatar
hvala vam za odgovor. Ja vem da se ne bo nikoli spremenil in vem da moram it z otroci od njega stran. Upam samo da odnesemo " celo glavo"...žalostno res.
Default avatar
Strnjeno bom še jaz napisala mojo izkušnjo z MOM možem. Poročena sva bila preko 20 let, imela otroke, hišo, avto in drugo skupno premoženje. Že od samega začetka je kazal znake nasilja, predvsem pa je redno pil, kar je njegovo agresijo pomnožilo. Preživljala sem hud strah z njim, a kljub temu sva kar veliko ustvarila. Ko mi je bilo po toliko letih vsega dovolj, vedno znova sva imela krizne sestanke, kako bo od zdaj naprej vse drugače, sem se odločila, da grem. Težka je bila odločitev, da tisti prostoren dom zapustim, a druge rešitve ni bilo več. Sicer sva ves zakon večkrat grozila en drugemu z ločitvijo. Še danes ne vem, če je on to mislil resno. Tudi jaz nisem vedno mislila resno, bil je bolj klic na pomoč in obup, iz katerega ni bilo videti izhoda. Dolgo sem verjela in popuščala. Potem mi je v glavi kliknilo, da se da iz tega tudi rešiti. Počasi sem se pripravljala na selitev, kar nekaj časa ni opazil. Njegovo nasilje je bilo vedno hujše, bala sem se ga 24 ur na dan. Ne bom opisovala podrobnosti, a zadnji dan je bilo najhuje. Otroci so takrat bili že odrasli in samo občasni gostji v hiši. Naredil je tako štalo, da sem poklicala policijo in v spremstvu njih odselila večino preostanka mojih stvari. Med tem mi jih je veliko uničil. Ko je videl, da gre zares, je dal od sebe še zadnje zverinske sposobnosti. Končno sem prišla na varno, a me je seveda skrbelo, da me bo našel. Potem so sledili klici in sporočila, da se bo obesil. Take grožnje so bile že prej in vedno mu je uspelo, da je dosegel od mene to, kar je hotel. Tokrat nisem odreagirala in bilo mi je vseeno, če se res obesi. Seveda tega ni naredil. Ker je bil junak samo v domačem okolju, izven tega pa ne, sem bila vsaj deloma varna pred njegovimi izpadi. Nagajal mi je tudi na službenem mestu. Nisem se odzivala na njegova izzivanja, a nikoli ni nehal. Tako sem podala kazensko ovadbo. Bil je pogojno obsojen. Od takrat naprej mi da čisto mir. Po tistem sva tudi sporazumno razdelila premoženje. Odrasli otroci so sčasoma z njim vzpostavili stik in se čisto zgledno razumejo. Jaz seveda z njim nimam nobenega stika in ga tudi ne želim.

ponosna mamica, sprašuješ, kako konkretno smo me odšle. Jaz sem ti opisala moj primer. Zdi se mi, da bo tvoj lahko lažji, saj si si že našla drugo stanovanje. Kot vidiš, si naredila napako, da si mu povedala, da odhajaš. Morala bi to storiti v času njegove odsotnosti. Zdaj počakaj, da se zadeve umirijo, potem pa en dan vzemi, kar še moraš in pojdi. Mogoče ni slabo, da se obrneš na društvo za nenasilno komunikacijo, kjer ti bodo nudili ustrezno pomoč prav za tvoj primer. Če je potrebno, pokliči tudi policijo in doseži prepoved približevanja. Naj vidi, da misliš resno. Ko boš enkrat odšla seveda ne boš še imela takoj miru pred njim, a bistveno bolje bo. Ostani pri svoji odločitvi in nikakor ne komuniciraj z njim, kot ti je svetovala že ena pred mano. ne dajaj mu povoda, ne pregovarjaj se, zate naj bo to zaključena zgodba. Če bo nasilen, obstaja ovadba. Za mojega je kazalo, da ga nič ne more ustaviti, ta ga je. Vso srečo ti želim.
Default avatar
Direkten odgovor tvoj primer bi bil lahko za v knjigo, kot vzorčen primer, kako končati hudo nezdrav odnos s čim manj posledicami ( ki pri takšnih odnosih vedno so) in na čim manj boleč način za oba. Ko si trden v sebi, ko veš kaj češ ( in kaj je zdravo zate) in vztrajaš pri svoji odločitvi ne glede na to kako boleča je, se zadeve najprej sicer dramatično zaostrijo, potem pa precej hitro razrešijo, saj ko vidijo, da res ne gre več, da res ne padaš na njihove drame, trike, "podkupovanja", lažne obljube....potem odnehajo.

Večinoma se ljudje raje odločajo za "mehkejše" variante, ki pa namesto krajšega intenzivnega obdobja, kjer se moraš soočiti ne samo z njim, temveč tudi sam s seboj ( dvomi, krivdo, strahom...) prinašajo daljše obdobje počasnega obojestranskega mučenja, z manjšimi, vendar neskončimi dramami in občasnimi večinoma začasnimi izbojrašnji in ki na koncu povsem izmučijo (vsaj) žrtev, če ne tudi drugega ali pa celo vodijo do zelo tragičnih posledic.

V glavnem -kapo dol!

Tudi tvoj primer, odšla sem jasno govori o tem, da je edini način, da v tej igri zmagaš, da je preprosto - ne igraš. Ko se ne odzoveš več na že ustaljene manipulacije, se igra zaključi. Edini način, da prideš do tega pa je veeeeeliko dela na sebi in pogosto tudi kak hud dogodek, ki te prisili, da v resnici dojameš, v kako nezdravi ali morda celo nevarni situaciji si.

Res, je mora biti življenje z osebnostno motnjo zelo težko , vendar imajo tudi oni še vedno možnost, da se odločijo, da si poiščejo pomoč in ga spremenijo. To je zgolj v njihovih rokah. Imajo tudi vso pravico, da žviijo, tako kot jim paše in ostanejo takšni kot so.

Prav tako pa imajo tudi njim bližnji pravico, da se odločijo za spremembe in zdrave odnose.

GittaAna
GittaAna
Default avatar
Gitta Ana, hvala za spodbudne besede. Od takrat je minilo že več kot 10 let a se še vedno pogosto spomnim na tisti del mojega življenja. Takrat sem bila v najlepših in najbolj ustvarjalnih letih. Danes živim dokaj mirno življenje, nova zveza se ni obnesla. Po tako burnem življenju se človek res spremeni in spregleda, zato nisem bila več pripravljena na nove manipulacije, pa tudi če so bile drugačne od prejšnjih, sem jih prepoznala. Naučila sem se tudi to, da se na manipulacije in igro MOM-ov ne smem več odzivati na njim znan način, kar sem počela v zakonu. Najti je treba način, ko obnemijo in ne znajo odreagirati na tvojo reakcijo, saj kaj takega ni v njihovem MOM programu. Ko to storiš, je igre konec in poberejo se iz tvojega življenja.

V petek sem gledala polnočni klub o alkoholizmu. Spraševala sem se, če bi se tudi jaz morala takrat ali kdaj kasneje pridružiti skupini Al-anon, ali mogoče pa le nimam posledic, ki jih prinese zakon z alkoholikom. Po ogledu oddaje sem ugotovila, da sem do enakih spoznanj kot Al-anonke prišla brez njihove pomoči. Z drugimi besedami, nič novega nisem slišala. V vseh teh letih po ločitvi sem si toliko okrepila samopodobo, da ne potrebujem partnerja, ki bi me dnevno ocenjeval in komentiral moje delo, značaj in način življenja. Zelo verjetno pri teh letih ne bom več srečala koga, ki bi si ga s pridobljenim novim pogledom na življenje in partnerstvo želela. Moja prihodnost po tej plati ni ravno obetajoča, a bo treba najti kakšna druga zanimiva področja. Vse, kar sem si vedno želela, je mirno življenje in tega zdaj imam.
Default avatar
Pozdravljena Odšla sem!
Ne bi prehitro sklepala tole o zaključku tvojega parnterskega življanja. Poznam kar nekaj ljudi, ki si je šele na pozno starost našlo čudovitega partnerja ( zrelost in modrost naredijo svoje:-). Med drugim tudi žensko, ki se je pri 80 + končno srečna, s čudovitim partnerjem, res pa je, da je veliko delala na sebi.

Če si dolgo let v nezdravem in škodljivem odnosu traja kar nekaj časa, da se ponovno sestaviš, počistiš vso nesnago, ki se je nabrala in spet zadihaš s polnimi pljuči zato nikar ne obupaj.

Alanon je včasih dobra stvar, četudi si že ven iz vsega hudega. Če ne drugega se lahko pogovarjaš z ljudmi, ki vedo, o čem govoriš in včasih je dobro na glas povedat, kaj se je dogajalo, da se sprosti, da gre stran in še bolje, če tam najdeš kakšne dobre prijatelje. Vendar če ne čutiš da bi šla tja ti definitvno ni več treba.

GittaAna
GittaAna
Default avatar
GittaAna, naj se tvoje besede uresničijo glede napovedi partnerstva :) Upam, da mi ne bo treba čakati na pravega še skoraj 30 let, ko jih bom 80 :) Malo humorja tudi ne škodi na tem forumu, kjer se vsi spopadamo ali pa smo že dali skozi težke odnose in nosimo njihove posledice. Zase rada uporabim tisti rek, kar te ne ubije, te okrepi. Ampak, kako se ta okrepitev odraža? Tako, da je moja toleranca vedno višja in si ne znam več predstavljati, katere odklone pri bodočem moškem bi še bila pripravljena sprejeti. Ker sem se ves čas in se še izobražujem, prebiram razna čtiva, vem zelo veliko,dobro opazujem, zato v ljudeh hitro prepoznam navade in značaj. Težko me sploh kdo navduši, ker vedno vem, da se za izložbo skriva nekaj drugega. Človek se z leti utrudi od vseh težkih odnosov, ne da se ti več pregovarjati in pogajati, še manj čakati na to, da bi se nekdo spremenil, saj to se praviloma ne dogaja. Zame veljajo le odprte karte, brez sprenevedanja.

No, po vsem tem danes napisanem lahko zaključim, da sem obupala nad tem, da še koga srečam.
Default avatar
Odšla sem....
se strinjam s teboj, da se naša toleranca viša, saj to je tudi edino pravilno. Kaj se nismo tako zelo trudile, da bi se znebile "strupenjač", ki so nas leta in leta zastrupljale? Seveda je včasih težko, ko vedno znova ugotavljaš, da srečuješ same "čudake", s katerimi se nimaš česa ali kaj pogovarjat. Menim, da je kljub ogromnem delu na sebi, še vedno nekje globoko v nas vseh strah, da bomo spet srečali nekoga, ki ne bo nič drugačen od vseh prejšnjih.
Ko to ugotoviš, se pač od takšnih odmakneš in in jih ne spustiš več v svojo bližino. Hvala bogu, da jih dovolj zgodaj prepoznamo! Sicer bi lahko samo ugotovili, da se nismo iz slabih izkušanj, ničesar naučili. Vem, da smo ljudje socialna bitja, da si želimo in potrebujemo neke odnose, ki naj bi nas izpolnjevali. Vendar, najprej moramo biti "radi sami s seboj". Poznam veliko parov, ki jim je dobro vse kar je, samo, da niso sami. Nekako "bivakirajo" drug ob drugem in si domišljajo, da so zadovoljni. Kot bi napol spali, je nekje napisala moderatorka. Saj gotovo poznaš tisto pesem......"kakav je, takav je, ne dam ga, trebam ga, jer je muškarac" ali nekako približno tako.
Če sem prav razbrala iz tvojega posta, si nekje okoli Abrahama. Po statistiki imaš pred seboj še četrt stoletja. To so lahko najlepša leta, ekonomsko si preskrbljen, otroci odrasli, vnuki na poti....sprupenjača že z drugo, tretjo ali bokvekatero žrtvijo že...., upokojitev pred vrati.... in v čem je potem problem? Samo v tem, da ne srečaš nekega primernega partnerja? Ma, daj no, ni razloga za skrb.
Samo malo pobrskaj, kaj vse se ti ponuja. Mislim prireditve, koncerti, druženja v Tretji univerzi (najbrž še nisi upokojena), izleti, potovanja....možnosti in priložnosti na kubik. Res je, da na vseh teh dejavnostih srečujem večinoma ženske, ampak saj se najdejo take, s katerimi se lahko zelo lepo razumeš, se družiš z njimi, kaj poklepetaš, kam greš. Ne skrbi te, kaj boš spet narobe rekla, naredila, kihnila, stopila, se zredila, si narobe razlagala, te bo frizerka "narobe pobarvala"....kaj bo komu šlo v nos, kdaj moraš biti doma, s kom boš klepetala po mobiju, kolikor ti bo drago.....Kup "nevšečnosti", ki jih ni več.
Kako je z moškimi, ne vem. Se ne obremenjujem več s tem ali bom še kdaj kakšnega srečala. Srečam jih že, ampak ne takšnih s katerimi bi se spet zapletala v kakšne zveze. Pride čas, ko ugotoviš, da je
cena previsoka za "deliti se z nekom in se mu prilagajat".
Glavo gor, sonce sije "na polno". In še stara modrost: kozarec je lahko napol prazen ali napol poln.
Srečno.
Default avatar
odšla sem je napisal/a:
Samo popravljam, da ne bo nesporazuma: v tvojem primeru imaš vedno NIŽJO toleranco :)

A veš tisto - nična toleranca do nasilja pa to.
Default avatar
Pozdravljena/en Avtocorrect,

verjetno je bilo tole namenjeno meni in ne avtorici Odšla sem....Sem še enkrat prebrala, kaj sem napisala. Res sem se narobe izrazila. Hvala za opozorilo. Vem, kaj mi hočete razložiti: višja toleranca pomeni, da "požreš vse" in nižja, da ničesar več. Upam, da je bilo v nadaljevanju iz napisanega to možno razbrati.
Default avatar
Samo malo sem se pohecala :)
Sicer pa je "Odšla sem" prva uporabila izraz, zato sem jo citirala. Ti si za njo povzela. Ampak ni važno, važno je, da v praksi vemo, kako delovati, ne? :) Je pa res, da ljudje pogosto napačno uporabljajo ta izraz, in so mogoče potem kdaj po nepotrebnem napačno razumljeni. Zato sem se oglasila, ampak čisto dobronamerno in malo v šali :)
Default avatar
Danes se prebrala knjigo "moški ki sovražijo ženske in ženske, ki jih ljubijo", o bog kako mi je odprlo oči na celoten pogled. Toplo priporočam, če je mogoče še katera v istem precepu kod jaz... Ampak res sem hvaležna vsem vam,da ste mi pomagali spregledati.
Default avatar
Draga ponosna mamica,

spregledala si sama in s tem opravila eno najboljših stvari, ki si jo lahko v življenju naredila zase in za svoje otroke (s časom se ti bo to le še potrjevalo in nikoli ti ne bo žal). Ko spregledaš in si več ne zatiskaš oči, da ni tako hudo in da bo bolje in več ne iščeš izgovorov za opravičevanje partnerja in se zatrdno določiš, da se tega ne greš več, je po mojem mnenju narejeno 80% dela na poti do boljšega življenja. Ostalih 20% so zaključna dejanja, ki sicer niso malenkosti in so precej težka ampak se jih lotevaš z več moči in zaupanja vase in na koncu, če si odločen ti uspe.
Vsi, ki sodelujemo na tem forumu kot bivši partnerji osebe pri kateri smo prepoznali znake MOM/NOM opisujemo svoja videnja na že doživeto. Naša stališča so precej podobna, kar nikakor ne more biti naključje ampak le potrditev, da so takšne zveze bolne in vztrajanje v njih ne obrodi sadov, ki smo si jih narisali v glavi.
Kot sem enkrat že zapisala, je tudi meni tale forum pomagal, da sem spregledala. Brez njega morda bi (sicer ne vem kdaj) ali pa sploh ne bi. Ne vem.
Sem pa vesela, ko preberem da partnerji, ki si želijo bolj zdrave odnose in življenje uspejo doumeti - spregledati, da si jih lahko zagotovijo le sami. Žal je takšnih partnerjev verjetno manj kot tistih, ki trpijo še naprej.
Kot že tolikokrat povedano; le vsak sam pri sebi ve, kaj ga obremenjuje in, če kljub trudu tega ne more popraviti, je čas da se od tega poslovi.
Ti si poslušala sebe in svoja občutja, na forumu pa si le dobila potrditev o tem, kar si instiktivno že vedela. Res si lahko zelo ponosna nase in mi smo ponosni nate.
Morda še moj majhen nasvet za vnaprej; vedno, ko se boš odločala kaj bi naredila..., vedno poslušaj kaj ti pravi instinkt ( naj te ne zavedejo partnerjeve besede ali tvoje misli, "da ga imaš rada"). Instinkt je tisti pravi, ki ti bo pomagal, da se iz tega dokončno izvlečeš.
Default avatar
Moj "odhod" še kar traja. Nisem še zbrala tisto kapljico ki bi bila čez rob in še čez. Berem vas skoraj vsakodnevno, res ste mi v veliko oporo s svojimi komentarji. V sebi sem v tem mesecu "zrasla", predvsem mi je vse bolj jasna situacija v "njegovi glavi", kako igra, igra, na vse mogoče načine igra. npr. Ko smo doma v hiši, je vsaka moja "napačna" beseda lahko povod za njegovo arogantno obnašanje, kričanje, loputanje z vrati, trmo, ignoranco.... Zato sem ga eno dopoldne nenapovedano poklicala v službo in mu kratko in jedrnato povedala, da si naj uredi dopust, da bova na papirju dorekla stike z otroci ( napisano imava po dogovoru in ker vidim da "dogovor" ne bo mogoč, so mi tudi na DNK kamor sem se obrnila povedali, da naj to dorečeva točno kdaj pa kako na CSD), da se dobiva na kafetu. Njegov odgovor-ne, to se bova doma dogovorila, da bo imel spet svojo konstantno moč za zaprtimi vrati. Res na vsakem koraku sedaj vidim, da je človek prav zloben, da me kontrolira na vsakem koraku ( med službo me kontrolira kje sem, pa vidim da se trikrat mimo pelje, pa me kliče z najbolj angelskim glasom, če sem kupila kruh, ko mu povem, da se itak mimo vozi, pa ga naj kupi, sem pa zmešana, potrebna psihiatra in da ga bom uničila, da se mi meša, da ga živciram.....groza!!)...skratka takle imamo.....pa ne več dolgo, to vem.
Default avatar
Super Ponosna mamica!

Najtežji in največi korak je, da si priznaš, da morda nekaj ni v redu in se odrečeš svojim iluzijam in začneš gledati realnost takšno kot je, ne takšno kot misliš, da je. To ni lahka stvar in zahteva veliko poguma je pa osnova za kasnejše korake.

Včasih je treba tudi malo počakati in se do konca zazreti naokoli in pametno razmisliti, kaj sedaj. Potem pa, kot si rekla, najti načine, kako spremeniti situacijo, ki ni zdrava ne zate ne za otroka .

Drži se!
GittaAna
GittaAna
Default avatar
Ja GittaAna prav imaš.
Vseskupaj MORA dozoreti v tebi samem. Berem tukaj komentarje, pa se včasih prav nasmejim, ko napiše katera "moj bivši partner..." potem pa bereš poste, pa ugotoviš da je še daaaaleečč do tega da bo res bivši. Ampak smešno mi je sedaj,pred časom nazaj mi ne bi bilo, ker sem bila jaz na istem, priznam.
Default avatar
Evo me, če koga zanima moja zgodba. Odšla z otroci. Kako, kaj, itd...napišem več čez kakšen dan ko "bom na mestu". Hvala vam vsem za komentarje in nasvete!
Default avatar
Pozdravljena, ponosna mamica!

Čestitke za pogum!!! Če sem ti vsaj malo pomagale pri tvoji odločitvi, sem zelo vesela. Napiši, prosim, kako "je šlo". Vesela sem zate in ne dvomim, da tudi vsi ostali, ki smo na tem forumu.

Topel objem in lepo nedeljo še naprej.
Default avatar
Čestitam ponosna mamica! To je prvi korak in na začetku je najtežje, potem pa iz dneva v dan bolje. Ti si se odločila za zdrave odnose in imaš pravico, da temu slediš. Na njemu je sedaj ali se bo tudi on odločil za zdrav odnos ali pa ga ne bo sposoben ali ga ne bo želel vzpstaviti. Tudi on ima pravico, da živi tako kot misli, da je prav, le da se mora potem tudi sam soočati s posledicami.

Včasih strah pred izgubo nečesa pomembnega zaleže, da se tudi najbolj nemogoči ljudje zamislijo. Če tudi to ne deluje se mi zdi, pa ni rešitve za tak odnos.

GittaAna
GittaAna

Moderatorji

dr. Leonida Zalokar , univ. dipl. soc. ped., certificirana transakcijska analitičarka – psihoterapevtka (CTA-P)
Leonida Zalokar