ja, vem, ljubezen naj bi našli v sebi, ljubili naj bi sebe itd….
mene pa vseeno zanima, če je smiselno upati, da lahko kdaj spoznaš nekoga, ki ga boš lahko ljubil in te bo ljubil nazaj…. tako lepo, iskreno, resnično, da bi se čutilo na obeh staneh… Je možno??

Po zakonu, po propadlih vezah zgleda da so vsi porabili že vso ljubezen za prejšnje partnerice in je je kao zmanjkalo…. je možno, da bi jo kdo še imel po 40.letu??

Vse je možno, kakšna je pa verjetnost je pa vprašanje. Sicer pa upanje in smisel ne gresta najbolje skupaj.

kolegica je idealnega zase našla pri 42 letih… po eni propadli resni vezi in nekaj brezveznih razmerjih.
zdaj sta kupila hišo, živita skupaj in sta srečna…

Ohaha. Možnosti so do konca in leta niso omejitev.

Narobe si se izrazil-a.
Ljubezni se ne išče, ta pride sama. Torej lahko samo čakaš (in ne iščeš) na pravo ljubezen. Ta je možna v vseh življenjskih obdobjih!

Nikoli ni prepozno! 🙂
So tudi primeri, ko sta se oba spoznala pri 40+ in celo tudi pri 50+. Tako da samo glavo gor in brez sekiranja.

LP

Po življenskih izkušnjah človek postane previden, več razmišlja, analizira, opazuje in se ne preda na vrat na nos, kot pri 20-tih, ne zaupa od prve, pretehta vse pozitivne in negativne stvari, a ker smo samo ljudje z dobrimi in slabimi lastnostmi ni preprosto.
Če vprašamo sami sebe ali smo se pripravljeni prilagoditi partnerju 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, ga brezpogojno sprejeti in ljubiti je verjetno odgovor ne. Prav tako razmišlja tudi druga stran. Najboljša je razumska veza, ki MORDA preraste v ljubezen, tisto pravo, iskreno, močno z velikim spoštovanjem.
Da bi metuljčki letali kar tako pa ne verjamem.
Z leti si v nahrbtnik nalagamo bremena, ki jih nosimo s seboj tudi v odnose in ti znajo biti veliko breme in ovira v novem začetku.

Bolj fata morgana kot relanost. Možno bi bilo edino, če bi v teh letih bili ljudje neobremenjeni s peteklostjo kot so otroc tja do 16 leta, oz. , da se nebi preteklost vsekala v spomin kot slaba izkušnja glede partnerjev. No pa, če vse to črtamo je pa potem večji problem precenjevanje samega sebe, ki zna bit daleč od realnosti. Nekdo, ženska ali moški, ki prej ni bil v resnem razmerju s tem mislim, da je živel v gospodinjstvu s partnerjem, je skoraj nemogoč primer za to varijanto.

Ne vem zakaj si sami postavljate omejitve. Ali lahko, če sem star 40, 50, 60….?

v teoriji je smiselno

če je oseba v preteklosti našla ljubezen pa čeprav je kasneje odšla je smiselno

če pa oseba ni bila nikoli deležna kančka ljubezni pa je brez veze pričakovati, da jo bo sploh kdaj ljubezen doletela

Odvisno tudi od tebe in koliko si odprt/a za tovrstna čustva. Mene je velika ljubezen doletela pri 47, ampak res tista huda, znanka se je pri 43 razumsko odločila, kje se bo “zaparkirala”. Moja ljubezen je po desetih letih izzvenela, ona ostaja “parkirana”. Pri teh letih je res stvar odločitve.

Vedno je mogoče. Le odprti moramo biti za ljubezen.
In ne jo iskati na silo… le dopustiti da se zgodi.

Upanje je edino, česar nam nihče ne more vzeti.

Sicer sem “šele” 38, propadla dolgotrajna veza, 2 majhna otroka, on pa 44, ampak metuljčki letijo kot še nikoli :))) Najbolje pa je, da z nekom, ki ga poznam že leta in vem, kakšen človek je, dober po srcu in zelo odgovoren… Če bo trajalo, ne vem, če ne bo, sigurno ne bo zato, ker bi bil kreten… Ampak metuljčki, o metuljčki… 🙂

[/quote]

Sicer sem “šele” 38, propadla dolgotrajna veza, 2 majhna otroka, on pa 44, ampak metuljčki letijo kot še nikoli :))) Najbolje pa je, da z nekom, ki ga poznam že leta in vem, kakšen človek je, dober po srcu in zelo odgovoren… Če bo trajalo, ne vem, če ne bo, sigurno ne bo zato, ker bi bil kreten… Ampak metuljčki, o metuljčki… :)[/qu

Ali živita skupaj? Delita premoženje, finance, delo, vzgojo, prijatelje, sorodnike…..
Ali morda samo prijateljujeta in si se zaljubila.
Avtorico sem razumela, da želi nekaj več kot le zaljubljenost.
Ta se zgodi, verjamem, toda skupno življenje v metuljčkih je zame bolj v zvezdah. Sprejeti brezpogojno tuje otroke, jih spoštovati in ljubiti, biti do njih pošten in to vse življenje, je redkost, vrlina redkih ljudi, ki so tega sposobni.

Sicer sem “šele” 38, propadla dolgotrajna veza, 2 majhna otroka, on pa 44, ampak metuljčki letijo kot še nikoli :))) Najbolje pa je, da z nekom, ki ga poznam že leta in vem, kakšen človek je, dober po srcu in zelo odgovoren… Če bo trajalo, ne vem, če ne bo, sigurno ne bo zato, ker bi bil kreten… Ampak metuljčki, o metuljčki… :)[/qu

Ali živita skupaj? Delita premoženje, finance, delo, vzgojo, prijatelje, sorodnike…..
Ali morda samo prijateljujeta in si se zaljubila.
Avtorico sem razumela, da želi nekaj več kot le zaljubljenost.
Ta se zgodi, verjamem, toda skupno življenje v metuljčkih je zame bolj v zvezdah. Sprejeti brezpogojno tuje otroke, jih spoštovati in ljubiti, biti do njih pošten in to vse življenje, je redkost, vrlina redkih ljudi, ki so tega sposobni.[/quote][/quote]

Seveda, imaš prav, tega še ne vem, slabo leto šele traja, še niti otroci ne vedo, ker nočem hitet s tem… Zaenkrat je izrazil interes v to smer, jaz sem tista, ki se ji ne mudi, ker če je to to, imava časa vse življenje pred sabo. Otroci so pa le otroci, nočem jih prehitro izpostavljati nečemu (nekomu), če ne bo trajalo… Zaenkrat je obetavno. In spoštljivo med nama ful.
Komentirati sem želela samo tisti del o metuljčkih. Še so mogoči, pa čeprav imamo slabe izkušnje za sabo in smo zato ekstra previdni. Se je pa treba prepustiti in ne dovoliti, da te preteklost ohromi pri čustvovanju.
Srečno in optimistično vsem!

a res veš?!
pa ti to resno?
eno je vedeti – imeti to info, in drugo je to izkusiti, se dejansko in v živo prepričati ter potem zares vedeti
ti pa nisi nič naredila, da bi iz tovrstnih izkušenj govorila, saj je očitno, da kar preskočiš tako pomemben del in brez “nove izkušnje” nekaj razpredaš, analiziraš …..

in, kako ga boš prepoznala?
ali si (boš) pripravljena na tako srečanje?
verjetno si že imela v preteklosti ta pravo priložnost in jo enostavno nisi prepoznala!!
ker nisi povezana s seboj in svojo notranjo ljubeznijo, ki je merilo za dolgotrajno dober in kvaliteten odnos

jaooo, le kako lahko zmanjka nečesa – ljubezni, ki je na voljo v neskončni količini in obliki – samo znati “priključiti” se je na pravi način potrebno, tega se da tudi nekako naučiti in pridobiti, že slišala, ti je znano? valda si že slišala, samo nič nisi naredila, niti mijčkenega korakca ne! hmmm, škoda zate

Kako leeepppp avatar. 🙂

Glej, lahko ti napišem moj primer.

Ločena zaradi varanja, potem nekaj vez (ena slabša od druge), sem se odločila, da če mi je tako namenjeno bom pač sama in nisem več iskala. Pa se je pri mojih 49 letih kar naenkrat pojavil, pri 51-ih sva se poročila in zdaj že skoraj 10 let furama lepo, mirno in spoštljivo življenje.

Prepusti se in sprejmi kar ti je namenjeno, verjamem pa, da te čakajo še samo lepe stvari.

Kje pa po 30 ali 40 se konča življenje. Nišem se srečala človeka, ki bi živel 41 let.

Upanje umre zadnje. To je moj moto.
Kar mi je namenjeno, me bo sigurno doletelo, tudi vse to, kar se mi je zgodilo do sedaj mi je bilo namenjeno. Partnerja ne iščem, upam, da se bova našla kar tako po naključju ko bo čas za to. Verjamem tudi v to, da tisti, ki bo imel mene zares rad, da bo sprejel tudi tisti del mene, ki ne bo njegov (to je moj sin).

Moja izkušnja je taka:
Ko sem se pri 20-ih zaljubila, so bili prvi trije meseci najlepši. Ko pa sem se zaljubila pri 40-ih, sem komaj čakala, da minejo tisti prvi trije meseci – najraje bi jih kar preskočila, a se ni dalo. Dokler si mlad, uživaš v tistem, kar je novo, razburljivo, nepoznano, da lahko odkrivaš… Kasneje pa imaš raje nekaj znanega, domačega, umirjenega, ker se ti ne da več ukvarjati z ugankami…

Kolega, ki je dopolnil 50 let, je mislil, da zdaj bo pa počasi konec…. in se mu je šele začelo oreg dogajat!
Tako da, nikoli ni prepozno. Res pa je on moški…

Tole j tak dober odgovor, da sem ga šla brat že dvajsetič! Vsa modrost se skriva v njem. Preberite in razumite če lahko.

Jaz jih imam 41 in mislim, da lahko vsaka metla svoj štil najde tudi pri 70-ih… verjetnost pa je je približno taka, kot da zadaneš šestico na lotu (ali pa šest + 1). V glavnem, večja, kot za sedmico, kapiš?

Je pa dejstvo še eno: vsi smo polni razočaranj, meni je nekdo strl srce pred 10 leti, sem sicer v zvezi, a mi je precej jasno, da tako močno in noro ne bom nikoli več ljubila. Jp, človek se znuca… telo se znuca, tudi čustva se znucajo.

Jaz sem v vezi tri leta z nekom, ki je v vezi z drugo 20 let in tako bo tudi ostalo. Če bi iskala moškega za lajfat, bi izbrala prav njega. Vendar je v takih vezah ko si ljubica, mnogo trpljenja, ker veš, da je pač tu še ena, s katero lahko počne vse tiste stvari, ki jih s tabo ne more. Včasih se počutim tako zelo osamljena, včasih mi je pa čisto OK. Ne vem, kako se mi bo obrnilo naprej, trenutno sem zelo depresivna, novo leto me je čisto dotolklo. Skratka, sem zelo zbegana in ne upam si želeti za prihodnost ničesar.

Upam, da ti bo moje mnenje malo odprlo oči, ampak je dejstvo: to, na kar pristaneš, to ti življenje servira na pladenj… Zato se najprej vprašaj, ali imaš občutke manjvrednosti, da si si sama ‘določila’ moškega, ki je zaseden? Vsak ima izbiro, tudi v ljubezni. Odločiš se, ali se pa ne odločiš.

Menim tudi, ko smo prej razpravljali o ‘metuljčkih’, da do njih težko pride v starejši dobi. Mene so nazadnje zgrabili pri 39. letih, a so bili samo enostranski, t.j., druga oseba (ki je bila btw zasedena, v zvezi), tega do mene ni občutila, zato je bilo kar nekaj zadrege, preden sem pojasnila, kako je meni dogajalo v stiku s to osebo… Potem sem ga seveda pustila pri miru, le kaj boš delal z nekom, ki je zaseden in ti še odkrito pove, da iz te moke ne bo nič?