Forum.Over.Net

Starševski čvek

Postavite nemogoče vprašanje in dobili boste neverjetne odgovore! Anonimno in brez registracije. Največje slovensko virtualno mesto. Če ni objavljeno v tem forumu, se ni zgodilo!

Tašča in tast - otrok, obiski, odnosi - večni problemi!

Default avatar

žalostna.......

Pozdravljeni,
po letu dni (odkar imava otroka) tuhtanja in pogostih prepirov z možem ter tihe vojne z njegovimi starši (obiski, odnosi, najin otrok ipd.) nujno potrebujem nevtralen nasvet, ker ne vem več, kdo ima prav oz. kaj je sploh prav, kaj je še normalno in kaj ne. Preden naju z možem kdo narobe oceni, pa za začetek nekaj dejstev v zvezi z najinim odnosom do njih:
- preden sva dobila otroka, smo se obiskovali na 1-2 tedna, imeli smo lep in spoštljiv odnos, pomagali smo si in res sem bila prepričana, da ne bom imela z njimi težav, ko pride otrok, ker so boljši in pametnejši od drugih, ki mladim delajo težave (kakšna zmota!)
- za vse, kar nama dajo/nudijo/pomagajo, se iskreno zahvaliva, vrneva usluge, darila, obiske... tudi po poroki sva jim napisala zahvalo, iz srca sem jo "spesnila", da jih spoštujeva in sva za vse neizmerno hvaležna, da jih imava rada... obojim enako, mojim in njegovim. sva hotela to narediti kot nek začetek boljših odnosov, da greva midva njim nasproti, da se nekako razumemo...pa ni bilo dovolj.
- stanovanje (ki je v njihovi lasti in mi v njem brezplačno živimo), sva popolnoma obnovila, vse prihranke dava v stanovanje, čeprav ne veva, ali bo sploh kdaj najino. ampak že v zahvalo, da tam živiva zastonj, vlagava v stanovanje, da nama ne bo kdaj kdo očital, da sva s stanovanjem ravnala malomarno. seveda pa predvsem zato, da se mi tam dobro počutimo, da je lepo in čisto.. problem je, da nama kljub vsemu vsake toliko med vrsticami povejo, da je to stanovanje zasluga moževe babice in da moramo biti hvaležni ter jo pogostje obiskovati (z babico, ki je v domu, se vidimo vsaj enkrat mesečno, če ne še več, ampak za tasta nikoli ni nič dovolj! po njegovo bi morali z majhnim otrokom v domu za ostarele viseti vsak vikend).

Problem je sledeč:
odkar imava otroka, oni ne razumejo, da smo mi družina zase, da rabimo predvsem svoj čas in da je najin prav edini prav za najinega otroka. Že eno leto zgubljava ogromno energije in živcev s postavljanjem mej, voziva slalom med tem, da jih ne bi preveč prizadela/užalila in med tem, da jim dava vedeti, da imava midva prav, ne oni. Problem je tudi obiskovanje, še toliko bolj, ker živimo v istem mestu, le nekaj ulic narazen (3 minute z avtom oz. 20 min peš). Na začetku so pričakovali, da bom z otrokom kar vsak dan ali skoraj vsak dan pri njih, ker je tast dal možu tak urnik (oba delata v družinski firmi, tast je možev šef), da sem bila praktično cele dneve do 19h zvečer sama z otrokom. Ko smo jim ali vedeti, da ne bomo cele dneve tam, so bili vidno užaljeni. Zaradi očitkov (posredno ali neposredno povedanih - bilo jih je veliko!!!), smo se jih en čas konkretno izogibali, videvali smo je 1 krat na teden ali celo manj. Nakar je moževa sestra možu očitala, kako malo vidijo nečakinjo, le enkrat tedensko, halo! S tem so potrdili, da imajo veliko večja pričakovanja. Ker mi ni bilo jasno, kaj je sploh normalno in kaj ne, sem malo povprašala prijateljice in vse so povedale, da bi lahko bili srečno, da nas vidijo vsak teden, da se večina družin videva še manj kot enkrat tedensko, saj vsaka družina rabi svoj čas..
Veliko sva govorila o tem, da jim bo treba pojasniti, kaj lahko od nas pričakujejo, kje so meje, koliko smo jim pripravljeni dati svojega časa. Imela sva cel scenarij, kako se bomo pogovorili, nakar mi je mož priznal, da pogovora ni zmožen, ker se ne bo nič spremenilo. In ga delno razumem, ker njegova starša, (še posebej oče) sta zelo težka karakterja. Ko je želel enkrat mami povedati par stvari, je bila le tiho in kot da ga ne sliši, raje je spremenila temo ali pa rekla: "tako pač je". Konkretno pa niso nikoli vprašali, kaj je narobe, ker točno vedo in se raje pretvarjajo, kot da problem ne obstaja. Tako je v njihovi družini tudi z drugimi problemi - pometejo se pod preprogo in spadajo pod tabu temo. Na obiskih smo tako vsi rahlo nervozni, vsak si misli svoje, vsi to vemo, nihče pa ne spregovori. Pogovarjamo se o vremenu in podobno ter smo na silo prijazni, oni pa zelo očitno na silo upoštevajo najina pravila in hkrati dajejo vedeti, da se z nama v marsičem ne strinjajo. Nazadnje, ko smo praznovali hčerin prvi rojstni dan, je tast (po mojem mnenju nalašč) otroka postavil direktno k torti, da je z rokicami zabredla v torto (takoj zatem, ko sem mu rekla, naj pazi, da ne bo...in je bilo). Moj mož mi je pojasnil, da je njegov oče rad "ta glaven", ko je okrog več ljudi in je prepričan, da si on take stvari lahko dovoli. Na sploh je pa zelo gospodovalen, vedno je pri njih vladalo neko "pravilo", da se za vsako stvar njega vpraša za odobravanje (tudi, če si je nekdo s svojim denarjem kupoval neko stvar zase). Midva že lep čas nikogar ne sprašujeva za mnenje, ker sva prepričana, da znava sama izbirati stvari zase in s svojim denarjem ravnati, kot je nama prav, in tudi to je za njih šok. Tastu pa ni nič jasno, ker si pač za vsako dobro stvar rad pripisuje zasluge. Nazadnje se je tako moji staršem zlagal, da nama je on predlagal sedežno, ki sva jo kupila, kar absolutno ni res. Pa ni pomembna sedežna in nakup, ampak je problem, da si očitno želi pred drugimi ustvariti nek "vzgled" gospodarja, ki vlada nad vsemi nami in mu moramo za vse dobro, kar imamo, biti neizmerno hvaležni, kot eni njegovi "podložniki".
Kar se tiče otroka, ne bom na dolgo opisovala in dajala primerov, ker jih je preveč. So pa seveda takoj poskusili vpeljati svoj prav in na začetku je bilo precej pripomb, kako bi po njihovo moralo biti, kako je bilo prej včasih ipd. Velikokrat sem jim morala hčerko dobesedno vzeti iz naročja, ko je jokala (krči), ker je niso znali potolažiti in jim ni padlo na pamet, da bi nekaj tednov starega dojenčka dali mamici, da ga sama potolaži. Še celo užaljeni so bili, da sem želela svojega otroka sama potolažiti! D ne govorim o urah obiskov. Doker se nismo skregali, niso in niso hoteli dojeti in razumeti, da mi ob sedmih zvečer ne moremo hoditi po obiskih, ker je otrok rabi red in disciplino glede spanja. Nalašč so nas vabili zvečer, ko je njim pač najbolj pasalo in tudi k nam bi kar zvečer hodili na obiske, dokler nisva naredila reda.
Še vedno pa so problem obiski, ker na vsak način njim to, kar smo mi zmožni dati njim od svojega prostega časa, ni dovolj. Tudi če se vidimo čez vikend (in smo tam cel popoldan), nas dva dni kasneje med tednom že nekdo kliče (običajno tašča), da pridejo oz. naj pridemo mi k njim, znajo pa tudi kar nenapovedano pozvoniti. Zdaj med prazniki mi je bilo dovolj in sem dobesedno znorela, nervozna sem in ponoči ne spim, ker imam tega dovolj. Bili smo skupaj v soboto, pa v torek (božični večer in vse, kar spada zraven), po 3 ure in več smo bili skupaj, pa je včeraj (dva dni kasneje) tašča spet klicala moža, naj pridemo na kavo, da bi jo še takoooo radi videli, preden gremo za teden dni k mojim staršem, ki živijo 250 km stran in jih obiskujemo vsake 2 tedna med vikendi. Nočem sicer delati primerjav, ampak ne razumem, kako so lahko tako obupani, če vnukinje ne vidijo 2-3 dni, med tem ko moja starša na vsak naš obisk čakata 2 tedna? Tudi ko se z drugimi mladi mi starši pogovarjam, zasledim, da se ne videvajo več kot 1krat na teden, celo manj. Zaradi njihove posesivnosti sva imela na lastni poroki bolno hči, ker je tašča 3 dni pred poroko (zelo bolna - virus) "mooorala" nujno še videti svojo vnukinjo (jaz in hčera sva namreč šli 3 dni pred poroko k mojim staršem, kjer je bila poroka). Pa še lepo sem jo prosila po telefonu (je bila skoraj popolnoma brez glasu), da naj ne hodi, če je bolna, da ne bo ravno pred poroko okužila hčerke. Pa mi je rekla "ah, saj mi nič ni, majhen prehlad" - in to zelo hripava, kašljala je in kihala. Čez teden dni se je iz "nič" skoraj razvila pljučnica, mimogrede. Hčerko je seveda nalezla in na poroki smo imeli eno samo mučenje z otrokom, saj je imela cele 3 dni vročino, nakar je na dan poroke dobila še laringitis...vse to tašči še danes zamerim in zelo sem jezna, da ji mož tega ni povedal. Ni pa niti toliko samokritična, da bi vsaj priznala, se opravičila in povedala, da si kaj takega ne bo več privoščila. Še več, prepričana sem, da bi še enkrat ravnala isto, saj ji je bolj mar za lastne interese, potrebe in želje, kot za vse druge okoli sebe.

Vem, da sem napisala dolgo pismo, ne znam skrajšati, saj je enostavno je preveč vsega. Vseeno pa upam, da si vzamete čas in mi svetujete. Z možem se namreč zaradi tega kregava, on je sicer na moji strani, še vedno pa trdi, da včasih pretiravam, da sem občutljiva. On jih je navajen, jaz pa ne in me določene stvari dosti bolj zmotijo. Sva si pa edina glede tega, da naju vse skupaj duši in to vedno bolj. Razmišljava in močno si želiva selitve daleč stran, ampak so časi taki, da ni služb in se bojiva čez noč oditi nekam, kjer bi morala plačevati visoko najemnino.
Default avatar

SAMO ENA REŠITEV JE. PREBERI TOLE.

IMAŠ SAMO ENO REŠITEV ki ti bo rešila življenje : TO kar si povedala tukaj, DA HOČEŠ MIR pred njimi, KER TI JE NAJVAŽNEJŠE TO DA SI MIRNA, ker te tvoj otrok potrebuje, MORAŠ NJIM POVEDAT. NE TUKAJ. A razumeš to kar sem ti povedala ? SAMO RESNICA TI BO REŠILA ŽIVLJENJE IN ŽIVCE. Povej tastu , tašči, komurkoli, ki ti jemlje tvoj osebni mir, DA HOČEŠ MIR. TO JE VSE. KER IMAŠ PRAVICO DO MIRU, do tega, da ima tvoj otrok mirno mamico. Z MOŽEM POVEJTA DRUGIM, DA VIDVA HOČETA MIR IN PIKA.

Ali si sposobna to iskreno povedati tem ljudem ? In vedi, tvoj otrok čuti tvojo vznemirjenost, stori to zaradi otroka ! Povej drugim resnico, DA SAMO HOČEŠ MIR PRED NJIMI, KER ŽIVIŠ ZA SVOJEGA MOŽA IN SVOJEGA OTROKA, NE ZA NJIH. AMEN. ŽELIM TI, DA JIM TO POVEŠ ISKRENO. VERJEMI MI, VSE BO V REDU, KO JIM TO POVEŠ.


PA SREČNO.
Default avatar

si nehvaležna

Kompliciraš in nisi hvaležna.

Od njih sta dobila stanovanje in službo. In v zahvalo jim enkrat na teden milostno dopustiš, da vidijo vnuka. Ej, dobri so, da te prenašajo.
Default avatar

Žlehtna

Ti je odleglo? Saj si se hotela samo malo spihat, kajne?

Verjamem, da so ti obiski odveč, ampak po drugi strani pa greš lahko vsak drugi vikend 250 km daleč, pa ti ni odveč, saj so tam doma tvoji. Po moje je prvo in drugo pretirano. Verjetno bi ti šlo manj na živce, če bi v bližini imela svoje starše in bi bili moževi tako oddaljeni, ampak zdaj je, kar je. Pojdi kdaj, namesto z avtom na obisk, samo z vozičkom na sprehod in se za minutko ali dve ustavi pri moževih starših. Pojdite kdaj nenapovedano od doma, da vas ne bo doma, ko bodo prišli na obisk. Pojdi po opravkih že nekaj trenutkov zatem, ko pridejo. Verjemi, da nihče ni tako slep, da ne bi opazil, da vas njegovi obiski motijo
Default avatar

Nisi suženj, imaš pravico na mir v svoji družini.

Povej jim resnico, tako sem jaz storila, povedala sem, da ne živim za njih, ampak za mojega moža in otroka. IN JE OD TAKRAT MIR. AMEN. PIKA. MISLI NA SVOJEGA OTROKA IN MOŽA. To je tvoja pravica in če ti kdo nadleguje osebni mir, ga lahko tudi tožiš po logiki. V glavnem, reci jim, da hočeš mir.
Default avatar

Nihče na svetu nima pravice vznemirjat tvojega življenja

nihče ti nima pravice jemati osebnega miru, ne pozabi tega.
Default avatar

žalostna.......

Se strinjam in vem, da je to potrebno, ampak ko se z možem pogovarjava, kako jim povedat, prideva vedno do zaključka, da ne veva, ne znava, zmrzneva. Ker imajo tako energijo prevlade, da človek zmrzne. Tudi če jim kakšno stvar poveš, se naredijo gluhe in obupaš. Poleg tega bi to moral rešiti mož, on pra pravi, da njega vse te stvari sploh ne motijo tako zelo, kot mene, ker jih je navajen in nima v sebi toliko jeze in zamer, kot jaz. Predlagal je celo, da jim jaz povem, on me bo pa podprl. Sem rekla, da ne bom jaz njim ničesar razlagala, da je to njegova naloga, to so njegovi starši.
Mi je pa zelo hudo zaradi hčerke, ker nimam živcev še za njene muhe, čeprav bi mi to morala biti prioriteta, seveda otrok vse čuti in vidi, tudi razume že večino stvari. Velikokrat sem že rekla, da jih bom ignorirala, naj kličejo, jih bomo pač odslovili in se ne ozirali na to...ampak ko se pojavijo nenapovedani in glede na to, da živimo v njihovem stanovanju, ne morem nič, pač potrpim.
Default avatar

potem boš imela mir

Draga avtorica, če želiš mir, potem dajta nazaj stanovanje, ki sta ga dobila od njih, mož naj si poišče nekje drugje službo in potem boš imela mir. Potem boš mogoče znala ceniti, kaj pomeni, da nimaš kredita, da nista brezposelna, da imata vse k riti prinešeno...
Default avatar

ejejej

Ti z dooooooooooooooolgimi nicki, umiri se že, saj vsi vemo, da si ena oseba!!!!
Default avatar

zloba-grdoba

Rešitev je preprosta. Odselite se na svoje, ali v najem; mož naj si najde neodvisno službo - pa boste lahko enakopravnejše nastopali s svojimi zahtevami. Dokler pa ste v toliko stvareh odvisni od njihove dobre volje, bo pa treba malce potrpeti, se mi zdi....

Jaz sem tudi leta nazaj imela izbiro: ali 140 kvadratov taščinega stanovanja, ali najeta garsonjerica in neodvisnost. Trikrat ugibaj, kakšna je bila odločitev?
Default avatar

SAMO RESNICA, DIREKTNA IN JASNA RESNICA , te reši.

žalostna

ponovno tu ponavljam, ALI BOSTA Z MOŽEM ZBRALA POGUM IN REŠILA VAJIN DRUŽINSKI MIR ( IN Z TEM ZAKONSKO ZVEZO ), ALI PA BOŠ DOČAKALA LOČITEV ZARADI TAŠČE IN TASTA.


Resnica, direktna resnica te lahko reši, tebe in tvojo majhno družino. ODLOČI SE KAJ BOŠ IZBRALA. SVOJO OSEBNO ZMAGO ( MIR DOMA ) ALI TRPLJENJE ZARADI DRUGIH OSEBKOV.



Odloči se danes. Ne odlašaj. Povej jim tako kot si tukaj povedala. ODLOČNO. JASNO.

ZAKAJ ? KER BRANIŠ SVOJO ZAKONSKO ZVEZO PRED PROPADOM ZARAD STRESA. IN SVOJEGA OTROKA.
Default avatar

samo iskrena resnica v oči pomaga.

žalostna

ponovno tu ponavljam, ALI BOSTA Z MOŽEM ZBRALA POGUM IN REŠILA VAJIN DRUŽINSKI MIR ( IN Z TEM ZAKONSKO ZVEZO ), ALI PA BOŠ DOČAKALA LOČITEV ZARADI TAŠČE IN TASTA.


Resnica, direktna resnica te lahko reši, tebe in tvojo majhno družino. ODLOČI SE KAJ BOŠ IZBRALA. SVOJO OSEBNO ZMAGO ( MIR DOMA ) ALI TRPLJENJE ZARADI DRUGIH OSEBKOV.



Odloči se danes. Ne odlašaj. Povej jim tako kot si tukaj povedala. ODLOČNO. JASNO.

ZAKAJ ? KER BRANIŠ SVOJO ZAKONSKO ZVEZO PRED PROPADOM ZARAD STRESA. IN SVOJEGA OTROKA.
Default avatar

eni bi pa vse

zloba-grdoba je napisal/a:
Rešitev je preprosta. Odselite se na svoje, ali v najem; mož naj si najde neodvisno službo - pa boste lahko enakopravnejše nastopali s svojimi zahtevami. Dokler pa ste v toliko stvareh odvisni od njihove dobre volje, bo pa treba malce potrpeti, se mi zdi....

Jaz sem tudi leta nazaj imela izbiro: ali 140 kvadratov taščinega stanovanja, ali najeta garsonjerica in neodvisnost. Trikrat ugibaj, kakšna je bila odločitev?
Ja, tako preprosto je to. Ampak eni bi vse.
Default avatar

mojemnenje

Kompliciras sto na uro! Po vrhu si pa se nehvalezna! Sama si kupi stanovanje, potem pa govori.
Default avatar

katastrofa....

Draga avtorica, ti še veš ne, kaj so resnične težave in boš zaradi takega kompliciranja ob svojo družino, službo, stanovanje in še totalno brez pomena si greniš življenje. Iz tvojega zapisa nisem razbrala niti ene same stvari, zaradi katere bi se morala jeziti na tasta in taščo. Dobila si njihovega sina, dobila si popolnoma zastonj stanovanje, mož ima popolnoma ziher službo pri očetu. Pa kaj bi še rada imela? Živiš dovolj stran od njih, da si lahko ustvariš mirno in zasebno življenje. Vse kar si ti ljudje, tast in tašča in sestra očitno želijo, je vaše družbe, nič več kot to! Tvoje družbe očitno čedalje manj, ker si sitna, zagrenjena, želiš komandirat vse po dolgem in po čez, in si že začela komandirat in hujskat moža proti lastnim staršem, saj ti on več kot očitno non stop govori, da njega nič ne motijo in se očitno zaveda, da so mu dali zastonj stanovanje in službo. TI veš s kakšno muko nekateri pridejo do stanovanj, službe, s kakšnimi žulji, odrekanji dobijo par fičungov, ki jim zadošča le za hrano?

Tašči zameriš, ker ima rada otroka, ker bi jo rada videla veliko več kot sicer? kaj je v tem narobe? sploh če ve, da boste en teden odsotni? Da ti je prehladila otroka pred poroko, ja, ni nujno da je to ona? kako pa veš? si zasledila 'njeno' bakterijo v grlu svoje hčerke, al kako? Ne bodi smešna, no!


Pa ti, hodiš v službo? Bi rekla da ne, in da ti je samo silno dolgčas.....preden vzrojiš in ponoriš, prosim, vzemi si čas in pomisli, nehaj biti tako gospodovalna in ne vleči moža med starše in sebe, ker bosta šla narazen v zelo kratkem času. Ne razumem tudi tega, da se nekaj mesecev po poroki že kregata, da si ti že tako histerična?

Jaoooo, ampak res, eni ne znate ceniti, kaj vse vam je ponujeno zastonj v življenju!!!! pa samo malo topline, prijaznosti in vljudnosti si želijo ti ljudje in vseskozi govoriš v množini, kot da bi mož mislil kot ti, pa sem prepričana, da ne! Tvoja histerija in nesprejemanje tašče je le tvoja lastnost, žal in škoda, ker bi se lahko imeli imenitno!
Default avatar

tako je

katastrofa.... je napisal/a:
Draga avtorica, ti še veš ne, kaj so resnične težave in boš zaradi takega kompliciranja ob svojo družino, službo, stanovanje in še totalno brez pomena si greniš življenje. Iz tvojega zapisa nisem razbrala niti ene same stvari, zaradi katere bi se morala jeziti na tasta in taščo. Dobila si njihovega sina, dobila si popolnoma zastonj stanovanje, mož ima popolnoma ziher službo pri očetu. Pa kaj bi še rada imela? Živiš dovolj stran od njih, da si lahko ustvariš mirno in zasebno življenje. Vse kar si ti ljudje, tast in tašča in sestra očitno želijo, je vaše družbe, nič več kot to! Tvoje družbe očitno čedalje manj, ker si sitna, zagrenjena, želiš komandirat vse po dolgem in po čez, in si že začela komandirat in hujskat moža proti lastnim staršem, saj ti on več kot očitno non stop govori, da njega nič ne motijo in se očitno zaveda, da so mu dali zastonj stanovanje in službo. TI veš s kakšno muko nekateri pridejo do stanovanj, službe, s kakšnimi žulji, odrekanji dobijo par fičungov, ki jim zadošča le za hrano?

Tašči zameriš, ker ima rada otroka, ker bi jo rada videla veliko več kot sicer? kaj je v tem narobe? sploh če ve, da boste en teden odsotni? Da ti je prehladila otroka pred poroko, ja, ni nujno da je to ona? kako pa veš? si zasledila 'njeno' bakterijo v grlu svoje hčerke, al kako? Ne bodi smešna, no!

Odlicno napisano! Se strinjam! Avtorica sploh ne ve kaj ima. Naj jo moz brcne cez prag, potem bo imela ljubi mir! Po izpovedi mi deluje neizobrazena neinteligentna tecnoba!

Pa ti, hodiš v službo? Bi rekla da ne, in da ti je samo silno dolgčas.....preden vzrojiš in ponoriš, prosim, vzemi si čas in pomisli, nehaj biti tako gospodovalna in ne vleči moža med starše in sebe, ker bosta šla narazen v zelo kratkem času. Ne razumem tudi tega, da se nekaj mesecev po poroki že kregata, da si ti že tako histerična?

Jaoooo, ampak res, eni ne znate ceniti, kaj vse vam je ponujeno zastonj v življenju!!!! pa samo malo topline, prijaznosti in vljudnosti si želijo ti ljudje in vseskozi govoriš v množini, kot da bi mož mislil kot ti, pa sem prepričana, da ne! Tvoja histerija in nesprejemanje tašče je le tvoja lastnost, žal in škoda, ker bi se lahko imeli imenitno!
Default avatar

kjnbbb

Ja no, grem stavit da vsi, ki se nad tabo zgrazajo zagotovo nimajo takih izkusenj za sabo. Jaz sem dizivljala podobno in te zlahka razumem. Ni pomagala ne diplomacija, ne pogovori...nic. Dokler mi ni nekega dne posteno pocil film. Moz ji je dvestokrat povedal, naj naju spostuje in uposteva, parkrat tudi na grobo, pa nic. Pocil mi je film, dobesedno. nenapovedano. Nisem se mogla vec brzdati. Toliko, da je tasca jokala in en mesec od uzaljenosti ni spregovorila z nami. Potem smo se se enkrat pogovorili in zdaj je stanje precej boljse. Pri nas je sicer situacija malce drugacna, ker ne zivimo v njihovi hisi in nihce ne dela v njihovi firmi, ostalo pa je bilo na las podobno, s tezkimi karakterji, nezmoznimi pogovora vred. Menim, da ima vsakdo pravico do svojega zivljenja, do svojega miru in predvsem do spostovanja, ki si ga kot odrasli osebi, kot starsa zasluzita. Pa ne glede na. njihovo stanovanje in sluzbo. In ko si to enkrat razcistis v glavi in vsakic, ko delajo nekaj proti vama, reces odlocen, a prijazen ne, si na pravi poti. Zmi imamo danes odlicne odnose, midve s tasco se zelo dobro razumeva, tako da se vse da. In moja hci jo obozuje, proti cemur nimam nic. Vidva pa bosta morala biti usklajena,odlocna in se obnasati kot odrasli osebi. To je edini nasvet, ki ti ga lhko dam.
Default avatar

Vesela_fuksija

Hja, po eni strani kompliciraš, po drugi ne.
Ja, otrok mora imeti svoj red za spanje itd. in če pridejo pozno zvečer, jih pač pustiš z možem, ti pa hči pripraviš za spanje.
Če imaš v planu kaj drugega, to poveš in to tudi spelješ.
Vem pa, da je moteče, ker pritiskajo in očitajo premalo stikov z vama in predvsem z vnukinjo. In tudi verjamem, da ti to žre živce, ampak žal si v njihovem stanovanju in ima mož službo doma, kar bodo starši izkoriščali, saj se dobro zavedata, da vaju imata v šahu. In žal si ljudje, ki imajo povrhu vsega še tak karakter, privoščijo veliko čustvenega izsiljevanja. Sem nekaj zelo podobnega sprobala na svoji koži. In ne, nikoli se ne spremenijo, noben pogovor ne pomaga. Takšni pač so in edina rešitev je odhod na svoje, šele potem se odnosi lahko izboljšajo, ko uideš izpod njihovega nadzora in komande. Žal.
Po drugi strani pa me je zbodlo to, da vsake 14 dni letate k tvojim. Halo, gre vendar za 250 km. Prepričana sem, da če bi šlo za moževe starše, bi našla tudi tisoč izgovorov, zakaj je preveč dvakrat mesečno prepotovati toliko kilometrov, pa še z majhnim otrokom povrhu.

Poznam pa še en drugačen primer: hči hodi z možem in otrokom domov k svojim staršem vsak dan (oddaljeni so cca 6 km). Čez vikend se naslikajo zjutraj ob sedmih in ostanejo do večera in se lepo pustita pedenat mami in očetu, da poskrbita za vnučka, onadva pa sta lahko cel dan pred računalnikom in TV-jem. Med tednom pa se doma naslikata tudi takoj, ko pride mama iz službe.
Hja, vse sorte imaš.
Default avatar

realna

dokler boste ziveli v njihovem stanovanju in bo moz v sluzbi pri svoji starsih, bo pac tako.

pri nama je bilo tako. najprej sva 10 let oba sparala za stanovanje, nato vzela se kredit za 20 let
Default avatar

prispodoba

Več mi pomeni kos kruha, ki ga sama zaslužim, kot podarjena pečenka. Čez neodvisnost ga ni.