Čustvena inteligenca, komunikacija in odnosi

Odgovarjajo: Boštjan Topovšek, Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja

Tašča in tast - otrok, obiski, odnosi - večni problemi!

Default avatar

Dalia2011

Pozdravljeni,
po letu dni (odkar imava otroka) tuhtanja in pogostih prepirov z možem ter tihe vojne z njegovimi starši (obiski, odnosi, najin otrok ipd.) nujno potrebujem nevtralen nasvet, ker ne vem več, kdo ima prav oz. kaj je sploh prav, kaj je še normalno in kaj ne. Preden naju z možem kdo narobe oceni, pa za začetek nekaj dejstev v zvezi z najinim odnosom do njih:
- preden sva dobila otroka, smo se obiskovali na 1-2 tedna, imeli smo lep in spoštljiv odnos, pomagali smo si in res sem bila prepričana, da ne bom imela z njimi težav, ko pride otrok, ker so boljši in pametnejši od drugih, ki mladim delajo težave (kakšna zmota!)
- za vse, kar nama dajo/nudijo/pomagajo, se iskreno zahvaliva, vrneva usluge, darila, obiske... tudi po poroki sva jim napisala zahvalo, iz srca sem jo "spesnila", da jih spoštujeva in sva za vse neizmerno hvaležna, da jih imava rada... obojim enako, mojim in njegovim. sva hotela to narediti kot nek začetek boljših odnosov, da greva midva njim nasproti, da se nekako razumemo...pa ni bilo dovolj.
- stanovanje (ki je v njihovi lasti in mi v njem brezplačno živimo), sva popolnoma obnovila, vse prihranke dava v stanovanje, čeprav ne veva, ali bo sploh kdaj najino. ampak že v zahvalo, da tam živiva zastonj, vlagava v stanovanje, da nama ne bo kdaj kdo očital, da sva s stanovanjem ravnala malomarno. seveda pa predvsem zato, da se mi tam dobro počutimo, da je lepo in čisto.. problem je, da nama kljub vsemu vsake toliko med vrsticami povejo, da je to stanovanje zasluga moževe babice in da moramo biti hvaležni ter jo pogostje obiskovati (z babico, ki je v domu, se vidimo vsaj enkrat mesečno, če ne še več, ampak za tasta nikoli ni nič dovolj! po njegovo bi morali z majhnim otrokom v domu za ostarele viseti vsak vikend).

Problem je sledeč:
odkar imava otroka, oni ne razumejo, da smo mi družina zase, da rabimo predvsem svoj čas in da je najin prav edini prav za najinega otroka. Že eno leto zgubljava ogromno energije in živcev s postavljanjem mej, voziva slalom med tem, da jih ne bi preveč prizadela/užalila in med tem, da jim dava vedeti, da imava midva prav, ne oni. Problem je tudi obiskovanje, še toliko bolj, ker živimo v istem mestu, le nekaj ulic narazen (3 minute z avtom oz. 20 min peš). Na začetku so pričakovali, da bom z otrokom kar vsak dan ali skoraj vsak dan pri njih, ker je tast dal možu tak urnik (oba delata v družinski firmi, tast je možev šef), da sem bila praktično cele dneve do 19h zvečer sama z otrokom. Ko smo jim ali vedeti, da ne bomo cele dneve tam, so bili vidno užaljeni. Zaradi očitkov (posredno ali neposredno povedanih - bilo jih je veliko!!!), smo se jih en čas konkretno izogibali, videvali smo je 1 krat na teden ali celo manj. Nakar je moževa sestra možu očitala, kako malo vidijo nečakinjo, le enkrat tedensko, halo! S tem so potrdili, da imajo veliko večja pričakovanja. Ker mi ni bilo jasno, kaj je sploh normalno in kaj ne, sem malo povprašala prijateljice in vse so povedale, da bi lahko bili srečno, da nas vidijo vsak teden, da se večina družin videva še manj kot enkrat tedensko, saj vsaka družina rabi svoj čas..
Veliko sva govorila o tem, da jim bo treba pojasniti, kaj lahko od nas pričakujejo, kje so meje, koliko smo jim pripravljeni dati svojega časa. Imela sva cel scenarij, kako se bomo pogovorili, nakar mi je mož priznal, da pogovora ni zmožen, ker se ne bo nič spremenilo. In ga delno razumem, ker njegova starša, (še posebej oče) sta zelo težka karakterja. Ko je želel enkrat mami povedati par stvari, je bila le tiho in kot da ga ne sliši, raje je spremenila temo ali pa rekla: "tako pač je". Konkretno pa niso nikoli vprašali, kaj je narobe, ker točno vedo in se raje pretvarjajo, kot da problem ne obstaja. Tako je v njihovi družini tudi z drugimi problemi - pometejo se pod preprogo in spadajo pod tabu temo. Na obiskih smo tako vsi rahlo nervozni, vsak si misli svoje, vsi to vemo, nihče pa ne spregovori. Pogovarjamo se o vremenu in podobno ter smo na silo prijazni, oni pa zelo očitno na silo upoštevajo najina pravila in hkrati dajejo vedeti, da se z nama v marsičem ne strinjajo. Nazadnje, ko smo praznovali hčerin prvi rojstni dan, je tast (po mojem mnenju nalašč) otroka postavil direktno k torti, da je z rokicami zabredla v torto (takoj zatem, ko sem mu rekla, naj pazi, da ne bo...in je bilo). Moj mož mi je pojasnil, da je njegov oče rad "ta glaven", ko je okrog več ljudi in je prepričan, da si on take stvari lahko dovoli. Na sploh je pa zelo gospodovalen, vedno je pri njih vladalo neko "pravilo", da se za vsako stvar njega vpraša za odobravanje (tudi, če si je nekdo s svojim denarjem kupoval neko stvar zase). Midva že lep čas nikogar ne sprašujeva za mnenje, ker sva prepričana, da znava sama izbirati stvari zase in s svojim denarjem ravnati, kot je nama prav, in tudi to je za njih šok. Tastu pa ni nič jasno, ker si pač za vsako dobro stvar rad pripisuje zasluge. Nazadnje se je tako moji staršem zlagal, da nama je on predlagal sedežno, ki sva jo kupila, kar absolutno ni res. Pa ni pomembna sedežna in nakup, ampak je problem, da si očitno želi pred drugimi ustvariti nek "vzgled" gospodarja, ki vlada nad vsemi nami in mu moramo za vse dobro, kar imamo, biti neizmerno hvaležni, kot eni njegovi "podložniki".
Kar se tiče otroka, ne bom na dolgo opisovala in dajala primerov, ker jih je preveč. So pa seveda takoj poskusili vpeljati svoj prav in na začetku je bilo precej pripomb, kako bi po njihovo moralo biti, kako je bilo prej včasih ipd. Velikokrat sem jim morala hčerko dobesedno vzeti iz naročja, ko je jokala (krči), ker je niso znali potolažiti in jim ni padlo na pamet, da bi nekaj tednov starega dojenčka dali mamici, da ga sama potolaži. Še celo užaljeni so bili, da sem želela svojega otroka sama potolažiti! D ne govorim o urah obiskov. Doker se nismo skregali, niso in niso hoteli dojeti in razumeti, da mi ob sedmih zvečer ne moremo hoditi po obiskih, ker je otrok rabi red in disciplino glede spanja. Nalašč so nas vabili zvečer, ko je njim pač najbolj pasalo in tudi k nam bi kar zvečer hodili na obiske, dokler nisva naredila reda.
Še vedno pa so problem obiski, ker na vsak način njim to, kar smo mi zmožni dati njim od svojega prostega časa, ni dovolj. Tudi če se vidimo čez vikend (in smo tam cel popoldan), nas dva dni kasneje med tednom že nekdo kliče (običajno tašča), da pridejo oz. naj pridemo mi k njim, znajo pa tudi kar nenapovedano pozvoniti. Zdaj med prazniki mi je bilo dovolj in sem dobesedno znorela, nervozna sem in ponoči ne spim, ker imam tega dovolj. Bili smo skupaj v soboto, pa v torek (božični večer in vse, kar spada zraven), po 3 ure in več smo bili skupaj, pa je včeraj (dva dni kasneje) tašča spet klicala moža, naj pridemo na kavo, da bi jo še takoooo radi videli, preden gremo za teden dni k mojim staršem, ki živijo 250 km stran in jih obiskujemo vsake 2 tedna med vikendi. Nočem sicer delati primerjav, ampak ne razumem, kako so lahko tako obupani, če vnukinje ne vidijo 2-3 dni, med tem ko moja starša na vsak naš obisk čakata 2 tedna? Tudi ko se z drugimi mladi mi starši pogovarjam, zasledim, da se ne videvajo več kot 1krat na teden, celo manj. Zaradi njihove posesivnosti sva imela na lastni poroki bolno hči, ker je tašča 3 dni pred poroko (zelo bolna - virus) "mooorala" nujno še videti svojo vnukinjo (jaz in hčera sva namreč šli 3 dni pred poroko k mojim staršem, kjer je bila poroka). Pa še lepo sem jo prosila po telefonu (je bila skoraj popolnoma brez glasu), da naj ne hodi, če je bolna, da ne bo ravno pred poroko okužila hčerke. Pa mi je rekla "ah, saj mi nič ni, majhen prehlad" - in to zelo hripava, kašljala je in kihala. Čez teden dni se je iz "nič" skoraj razvila pljučnica, mimogrede. Hčerko je seveda nalezla in na poroki smo imeli eno samo mučenje z otrokom, saj je imela cele 3 dni vročino, nakar je na dan poroke dobila še laringitis...vse to tašči še danes zamerim in zelo sem jezna, da ji mož tega ni povedal. Ni pa niti toliko samokritična, da bi vsaj priznala, se opravičila in povedala, da si kaj takega ne bo več privoščila. Še več, prepričana sem, da bi še enkrat ravnala isto, saj ji je bolj mar za lastne interese, potrebe in želje, kot za vse druge okoli sebe.

Vem, da sem napisala dolgo pismo, ne znam skrajšati, saj je enostavno je preveč vsega. Vseeno pa upam, da si vzamete čas in mi svetujete. Z možem se namreč zaradi tega kregava, on je sicer na moji strani, še vedno pa trdi, da včasih pretiravam, da sem občutljiva. On jih je navajen, jaz pa ne in me določene stvari dosti bolj zmotijo. Sva si pa edina glede tega, da naju vse skupaj duši in to vedno bolj. Razmišljava in močno si želiva selitve daleč stran, ampak so časi taki, da ni služb in se bojiva čez noč oditi nekam, kjer bi morala plačevati visoko najemnino.
Default avatar

Dalia2011

na starševskem čveku ne bom bom več ničesar pisala, še manj brala, ker je preveč ljudi, preveč različnih odgovorov... od stotih so smiselni in uporabni samo trije. kar nekaj odgovarjati tja v tri dni, brez da sploh pozorno prebereš, je neodgovorno. poleg tega je zelo očitno, da tam ljudje stresajo svoje frustracije in kjerkoli se najdejo, se izživljajo. bog ve, kakšni moteni in pomoči potrebni ljudje tam odgovarjajo! v večini odgovorov je zaznati, da človeku v stiski prav privoščijo probleme in nemir. žalostno, da je med nami toliko ranjenih, negativnih ljudi. vendar imam vedno v mislih, da so to ljudje, ki se nam morajo smiliti, saj jih je moral nekdo v življenju zelo raniti, da so postali takšni.

v glavnem, v bodoče bom iskala odgovore o resnih stvareh samo še pri profesionalcih za določeno področje. še dobro, da obstajajo moderirani forumi.
Default avatar

zyrafa

Zdi se mi, da se zavedaš, da ni druge možnosti, kot da jasno in glasno poveste moževim staršem, kakšna so vaša pravila.
Če ne bo šlo zlepa (tj. če jih ne bodo upoštevali), pa z grda - pretrgate vse stike.
Vaš problem je, da ste v babičinem stanovanju. Tu vas lahko izsiljujejo. Imate možnost, da greste v najemniško? Za vse, kar ste vložili v stanovanje, pa vam povrnejo nekaj denarja?

Druge rešitve ne vidim. Če ne boste nič spremenili, boš zaradi živcev in nespanja padla v depresijo oziroma si kako drugače hudo načela zdravje.

Želim ti čim več moči in poguma za reševanje problemov v novem letu!
Default avatar

julij_cezar

No, na prvo žogo bi rekel, da malenkost pretiravaš, ampak te čisto razumem... Ko prideš v situacijo, ko te nakaj začne motiti, se v to toliko zapičiš, da te nazadnje moti prav vse... V vsaki besedi vidiš slab podton (sploh ženske ogromno "preberejo" iz načina sporočanja, pa če je upravičeno ali ne, ni važno kaj je bilo rečeno ampak kako je bilo rečeno), vsako dejanje te moti, vse je narobe... Kot bi imel na očeh plašnice... Kot ti je nekdo napisal, spreminjanje tasta in tašče je izgubljanje energije. Pisanje pisem ti lahko zagotovim, da ne bo ničesar spremenilo. Aja, pa prihod otroka tako situacijo vedno poslabša. Če pri drugih vprašanjih še nekako dopuščamo možnost da se motimo in popuščamo, smo pri lastnih otrocih 100% prepričani, da je samo naš "prav" tisti pravi. Za malo sprostitve vama z možem priporočam komedijo "Parental Guidance", midva z ženo sva se kar našla v parih situacijah...

Kaj narediti v takšni situaciji? Najprej stopi korak nazaj in probaj pogledati svojo situacijo bolj objektivno (kar sigurno ne bo lahko). Definiraj stvari, ki jih lahko spremeniš in stvari, ki jih ne moreš. Pogostost obiskov in njihovo trajanje je zagotovo stvar, na katero lahko vplivaš. Pa kaj če tašča kliče, da pridite na obisk? A ni to lepo, da si vas želi videti? Odgovoriš pač, da ne moreš, da si zmenjena drugače, da imaš druge plane, da kuhate večerjo/kosilo, .... Tega, da kliče, pa ne moreš spremeniti (lahko pa spremeniš svoje dojemanje teh klicev, ne kot teženje ampak kot prijazno povabilo).

Torej, sekiraj se zaradi stvari, ki jih lahko spremeniš pa jih še nisi. Zaradi stvari, ki jih ne moreš spremeniti, si pa prihrani živce in jih sprejmi.
Default avatar

dejzi123

JAZ te popolnoma razumem,,ker sem imela podobno situacijo,,pa še mnogo več problemov ker je bil mamim sinček.Z možem sva se zaradi tašče veliko kregala in skoraj razšla,,a sem zaradi otrok vse potrpela in bila vedno tiho..,zato ti iz srca priporočam,ne bodi tiho in ne trpinči sebe ,povej tašči ,da boš prišla na obisk ,ko boš imela čas,,če bo jezna ,pa
a naj bo,,če bo nategnila nos, naj ga nategne,,boš imela vsaj mir...tako bi jaz naredila danes,,verjemi žal mi je ,da se nisem znala potgnit zase...sem se pa iz tega veliko naučila..jaz svoje snahe pustim pri miru...nikoli ne kličem ali pridejo in kdaj pridejo,,,vem ,da hočejo mladi svoj mir in tako je tudi prav..PAČ PRIDEJO ko sami hočejo in vsi se lepo razumemo..DALIA jaz ti želim vse dobro in upam, da boš situacijo rešila na najboljši način.SREČNO!
Default avatar

minmej

Po mojem mora tvoj mož razčistiti z svojima staršema, ker kot te razumem ga imata za cucka pa še v šahu ga imata.
Glede obiskov ti dam kar tebi prav, v hiši mora bit en red in red ga določa tisti ki je v hiši gospodar, ne pa vsak ki ima 5min časa.
Naj omenim da sem tudi sam v podobni situaciji, moja starša pač zategujeta z nosovi, ampak to ni moj problem.
Default avatar

margarer

To, kar pišeš je grozno, nimate svojega življenja, že zdavnaj bi morali tastu in tašči povedati, da je življenje vaše in da boste živeli tako, kot to vam odgovarja. Kakšni neumni obiski , jaz sem babica moj vnuk ima dve leti, vidimo se ob priložnostih, ko imamo čas in nimamo zahtev eni do drugih. Oni so dobesedno vaše življenje vzeli v svoje roke. Resnično, jaz tako ne bi mogla živeti. Lahko sta vesela da vidita otroka tolikokrat, ampak nimam vtisa, da ga imata rada, če jim je vseeno, če zboli. A je to ljubezen? Ne dovolita jim več tega.
Drugo ne vem kaj bi napisala, razen da sta obadva nesposobna biti družina, ker pustita da vaju drugi komandirajo. Prav nič ni važno čigavo je stanovanje.
Default avatar

Tamena

NUJNO morata stvari postaviti na svoje mesto. S svojimi starši mora urediti tvoj mož in jim jasno povedati, kje so meje in naj se ne vtikajo v vaše življenje. Če tega ni zmožen, je slabič, psihološko ( žal tudi finančno zaradi službev domačem podjetju). Bolje ne bo nikoli, ker se staršem ne da nič dopovedati in rešitev bi bila v iskanju službe drugje in selitev stran. Enkrat na teden ali dva za kaki dve uri druženja je več kot dovolj. Uredite si svoj urnik, pojdite na izlet , kolesarit....
Pokažita odločnost ( zlasti mož). Sicer bo šla vajina družina v franže, ker bo tvoje nezadovoljstvo vedno večje. S tem pa že povzročaš škodo hčerki. Si sploh ne predstavljam takšnega terorja s strani tašče oz.tasta. Pri nas je prej obratno: premalo obiskov in zanimanja za vnukinjo, ker možev brat izrablja taščo za služkinjo ( čisčenje, kuhanje, varstvo za otroka,sprehajanje psa...pa še ves denar ji pobere). Za našo hčerko tako babu najde čas največ 1 krat na mesec.

Moderatorji

Boštjan Topovšek , Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja
Bostjan_Topovsek