Že kot otrok sem se zaradi odobravanja okolice in sprejemanja veliko krat morala dokazovati in ustrezati v marsikateri stvari in izpolnjevati zahteve in pričakovanja, da sem se dokazala kot pridna punčka, na katero je lahko družina več kot ponosna.

Tako sem odrasla v milo in ustrežljivo osebo, vedno na voljo vsem in pripravljeno vsem pomagati in prenašati vse probleme, ki se me tičejo ali ne. Marsikdo mi je že povedal, da sem preveč poštena in dobra, zato vedno potegnem najkrajše.
Ne znam se postaviti za sebe in ne znam se zagovarjati. Včasih imam občutek, da z mano lahko delajo kar je komu volja. Vedno končam nekje zadnja v vrsti. Temu bi rada naredila konec, pa ne vem kako, saj potem imam vedno slabo vest, da sem nekoga užalila na koncu imam občutek, da sem slaba oseba.

Tako se je pred časom končala tudi moja velika ljubezen, saj se je enak vzorec stalno ponavljal; jaz za njega vse, on za mene nič. Zveza je postala tako naporna in izčrpajoča zame, da mi je že udarilo na zdravje. Zadnje čase sem se nekoliko oddaljila tudi od prijateljice, saj enostavno nisem več zmogla prenašat vseh njenih muh in nemogočih izpadov. Name se je psihično vedno bolj obešala. Ker ji je bil neprestano dolg čas, je svoj dan polnila le z mano, me klicala tudi če mi ni imela kaj za povedat in pisala sporočila ob najbolj nemogočih urah. Ker sem se temu uprla mi je napisala kar nekaj nesramnih na ta račun in da sem uničila prijateljstvo iz otroštva.

Podobna situacija je v službi. Ker nas je kar nekaj na novo zaposlenih in je konkurenca velika se zelo trudim in se želim dokazat, da sem sposobna opravljat tako službo, saj bi rada dobila podaljšano pogodbo. In bolj se trudim, hujše je. Naredim vse kar moram, a pogosto mi kaj spodleti, oz. vedno najdejo kaj, kar ni vredu. Poleg tega imam še zelo stroge in arogantne nadrejene. Vsako kritiko premlevam še dolgo za tem, ko pridem iz službe. Včasih se le ne morem sprostit, saj se bojim, da bom spet naredila kaj narobe. Potem me je pred sodelavci sram, bojim se, da me kritizirajo, da si o meni mislijo najslabše, skratka zelo mi je pred njimi neprijetno. Vedno se le dokazujem, a imam občutek da nikoli ne dosežem, to kar se od mene pričakuje.
Ima kdo podobne težave? Kako se znati postaviti za sebe brez slabe vesti?

Si se že postavila zase, ko “prijateljici” nisi dovolila, da te duši. In normalno, da sta se oddaljili. Ljudje se spreminjamo in nič ni narobe, če v obdobju svojega življenja zamenjamo krog ljudi, s katerimi se družimo, če si postanemo tuji.

Enako velja za fanta.

Kako pa se ti zdi, da jo najbolje odnesejo drugi sodelavci, ki so tudi zaposleni na novo? Se tudi tako trudijo ali so bolj flegma?

Priti boš morala do spoznanja, da to, da te spoštujejo, ni nujno odvisno od tega, koliko in kaj narediš.

Kot kaže se že dobro znaš postaviti zase, kadar so stvari resne (fant, prijateljica). Zdaj se moraš le še naučiti, da se zase postaviš v vsakdanu, v mnogih malih situacijah npr. ko komu narediš uslugo, rečeš, zdaj me bo pa na kavo povabil, ali naslednji dan ti njega nekaj prosiš. Malo opazuj ljudi, ki jim gre to dobro od rok in se uči.

Kako pa dosežeš. da te spoštujejo?

Poglej, jaz ti bom dala en vulgaren odgovor, ki pa ti ne bo koristil.
Najbolj nesrameni in brezobzirni ali tisti “ki se brigajo samo zase”-milejša oblika navedenega, pridejo najdlje. Tisti prvi na vrh, ti drugi daleč.

s tem zgornjim se strinjam…plus to da mam sama tud take tezave, z leti sem krog okoli sebe zdesetkala, folk se name lepi, vsakemu dam priloznost, potem pa ce delam kake usluge jih preevsem zato ker jaz tako zelim in ne da bi zelela kaj v zameno. primer ki navajas zgoraj s prijateljico je enak,ona bolj tista brezsrcna, ce sva se skregali sem vedno jaz se opravicevala..do te mere da se je navadila da ji bom veeedno oprostila ker jo imam rada… ?!? jok brate.ko je prekipelo sem naredila kot ti, pa je ona bila tista nesramna,potem so pa ko ji enkrat nisem sla na roko padat zacele tezke besede, hinavka, pr#&#@! in sm ugotovila da take osebe ne rabim. In tako se je zacela na splosno na vsh podrocjih. ni se popolno ampal pocas mi uspeva. iz sebe sla ne bom, vedno bom ista ustrezljiva, vendar do meje. Ker se mi zdi da foll dobi res samo tko respekt da pokazes kje so meje in da se jih oni zavedajo, in to brez zamere. Me je cel lajf to tepl tko da upam da bo v prihodnje boljs, brezcutna bitch pa zal ne znam in ne zelim biti. Najhuj je pa potem ko se pocutis izkorisceno in marsikoga ki ti nic noce mogoce v tistem trenutku kaj uzalis, izreces kar zanj ne velja… in si ni zasluzil. In tocno ta jeza mi potem ni bila vsec in sm rekla da je skrajni cas da zacnem desetkat folk in imam ob sebi le tiste res prave in ne trosom energije za vse ostale.

ker ce oni mene izkoriscajo in ne spostujejo.. zakaj bi potem morala jaz biti tista kateri je “bad”?!

Ne znam…. Popolnoma te razumem. Tudi meni se dogaja isto. Ampak vseeno se trudim po svojih najboljših močeh živeti in delati dalje, tako kot je meni všeč in tako, kot jaz mislim, da je prav.

exotic: Morda se motim, ampak nekako ne verjamem (na podlagi zapisanega pač), da si tista, ki vedno nastrada. Se pa strinjam s tabo, ko praviš, da je neumnost izgubljati energijo za tiste, ki niso vredni naše pozornosti in tudi ne spoštovanja.