Spodnja tema o spolni zlorabi mi je obudila spomine na dogodke iz otroštva. Vsakodnevno je mene in mojo sestro brat “prešlatal”, se naju dotikal, se drgnil z … ob moje telo. On odrasel, starejši od mene, jaz otrok.

Koliko nas je, ki nosimo take zgodbe v sebi? Tega nikoli ne pozabiš. Nikoli.

Prijava? Kaj bom s tem dosegla? Naj vse boleče spomine razlagam ne vem kje? Le stikov ne želim imeti z njim.

V drugih drzavah domneve na podlagi statistik pravijo, da bo vsaka cetrta deklica dozivela spolno zlorabo.

Ne razumem te točno, ko praviš on odrasel, jaz otrok.

Koliko ste bili dejansko stari?

si imela zaradi tega kasneje v spolnosti kakšne težave?

13 let je starejši od mene.

Ja kje ste pa imeli starše?

A potem je bil on že polnoleten? Potem je očitno nekaj hudo harobe z njim.

Posledice niso vidne “samo” na področju spolnosti. Tudi sicer v življenju imaš precej težav zaradi tega. Ne zaupaš nikomur, ne počutiš se varnega, ves čas si v nekem strahu.

Verjetno nas je kar nekaj takih.

Pred starši je bilo to skrito.

zakaj žrtve vedno čutijo tak sram in krivdo?

Verjetno zato, ker si mislijo zakaj jaz, kaj je z menoj narobe, da se mi je zgodila ta krivica potem pa pride sram.

Tudi jaz. Kje čutim posledice? Gnus in sovražnost do tistega človeka. Seveda tu in tam pomislim, naj že hitro umre, da bo moje življenje lepše – vidim ga vsak dan. In ja, nobenemu ne zaupam. V spolnosti nimam težav. Zlorabljena sem bila pri nekje 5ih letih. Se pa še kar dobro spomnim, sicer ne cele zgodbe, dosti pa.