Sem že nekaj let ločena, imam 3 otroke. Z novim partnerjem sva skupaj 1,5 leta. Odnosi med nama in z otroki ekstra dobri, se res razumemo. Razmišljam o selitvi k njemu in tudi o skupnem otročku. Mlajša dva otroka (9, 11) bi šla takoj, najstarejši (kmalu bo 14) pa se upira. Ali je bil kdo v podobni situaciji? Kako ste to speljali? Otroka ne morem prisilit v selitev, a svojih upov v novo življenje tudi ne morem odvreči. Smo pa daleč narazen, to je problem, dobro uro vožnje in je res težko tako na daljavo. Lažje bi nam bilo skupaj. Res zapleteno. Kako ste pa vi reševali take težke stvari?

Jaz zelo razumem tvojega sina in na njegovem mestu bi mi bilo zelooo težko 🙁

si pa pojava,da se po 1,5 letu s 3 otroki seliš k nekomu in želiš imeti še otrok??

zakaj bi vam bilo lažje skupaj? a oče ni dovolj dober?. naj ostane pri atiju,mislim,da mu bo tam boljše.Tebi pa želim veliko sreče,ker jo boš potrebovala.

poznam eno, ki se je preselila daleč proč, najstniški sin je na lastno željo ostal pri očetu.

Odvisno kaj je vzrok, da noče s teboj. Če se res super razumete (in to ni le tvoj vtis) in noče zaradi spremembe okolja in prijateljev, potem je morda možnost, da ostane pri očetu.
Saj vem, zdaj bodo skočile do stropa popolne matere…ampak, jaz enačim oba starša enako.

Edini normalen je pri vas sin. Upam, da bo ostal pri očetu, nate pa čimprej pozabil. Prav treba se je ločevati, če imaš 3 mahjne otroke! Ti boš še svoje doživela, verjemi.

zakaj misliš, da je bila ona tista, ki se je ločila?

In zakaj noče it? najbrž ti je povedal.

Pri meni je bilo podobno, mojedva sta se ločila ko sem imela 15 let, sem edinka in hvala bogu obadva starša nista imela novih partnerjev. Ker če bi bilo to potem ne vem kaj bi naredila bi mi bil prevelik šok takrat. Ostala sem pa pri očetu, pa ne zato ker bi se z mami slabo razumela samo takrat mi je bil to prevelik šok in stres da bi se kar naenkrat ločila in šla preč iz rodne hiše. V tvojem primeru pusti 14 letnega sina pri njegovem očetu, naj ostane tam kjer mu paše očitno potrebuje čas da preboli situacijo. Razumi ga, jaz ga ker sem šla skozi podobno.

Hvala vsem za prijazne odgovore! Vse ostale pa ne veste, kaj smo mi pri očetu otrok preživljali, a o tem tukaj res ne bom pisala. Oče noče vzeti sina k sebi. To veliko pove.. Novi partner je najbolj normalen moški, tak redke sorte, ki ga lahko iščeš leta.
Sin pa se boji neznanega okolja, pogrešal bi svoje prijatelje, sošolce… kar povsem razumem in mi je hudo.

Pri treh otroci definitivno rabiš še četrtega! Sploh, če je največji star 14 let. In pa po letu in pol, to je res doba, da nakleplješ še 4. otroka. A kdaj pomisliš, od česa boste živeli, ti in 4 otroci, če te trenutni lover odpika ko gnilo solato? JAz res ne vem, a imate ene možgane med nogami ali kaj!?

14letnik je verjetno razložil, ZAKAJ noče in verjetno ima 14 letnik tudi očeta, ka-li?

In zakaj bi se selili 4, namesto, da bi se priselil eden? Zakaj ne partner k vam? Ne vem no, jaz ne bi NIKOLI trgala otrok iz njihovega okolja zato, da bi šla za svojim – hm – partnerjem. Leto in pol res ni neka huda doba, da bi na vrat na nos pakirala s tremi mulci in jih selila ko mačka svoj zarod. Povsem razumem starejšega sina.

Zakaj pa je potreben ta izliv hudobije? Se nič ne bojiš, da se ti vrne, kar drugim želiš?

Avtorica, sin je dovolj velik, da se lahko z njim pogovoriš, kar pomeni, da mu najprej dobro prisluhneš in ga razumeš, nato pa poveš svoje. Upoštevaj tudi njegove želje in potrebe, saj počasi boš morala upoštevati želje in potrebe vseh treh, štirih ali petih. On je prvi, ki ni več majhen in ki ne bo več delal po tvoje, a za njim pridejo še ostali. Navadi se, da nikoli več ne bo samo po tvoje.

Če je problem samo v tem, ker se boji novega okolja, pojdite večkrat čez vikend ali kakšne praznike tja, da si počasi najde kakšno družbo in mu bo lažje ter bo rad šel tja. Saj ni treba, da do selitve pride kar od danes na jutri. Ne sili ga, ampak mu poskušaj pomagati. Običajno so otroci zelo prilagodljivi in stalno spreminjajo svoje želje in potrebe, tako da mogoče z malo strpnosti bo šlo.

Če bi bil oče ok, bi ti tudi jaz napisala, da naj ostane pri očetu. A če je tako, da ga oče noče, boš morala nekako sama počasi urediti stvari tako, da bo za vse prav. Pa srečno!

Kakšni so kaj okvirni načrti glede srednje šole prihodnje leto?

Glede četrtega otroka – lahko ti samo čestitam za pogum in optimizem.

Predvsem: otroka vzemi resno. Selitve so naporna reč, še posebej, če vključujejo spremembo okolja. In ta leta so najbolj občutljiva. Nič ne olepšuj, pogovorite se, večkrat. Naj ti pove natančno, kaj vse ga moti, kaj vse si želi, kje so problemi. naj vidi, da ga poslušaš. Nato poskusite najti kakšne rešitve. Recimo: če imaš tu, kjer ste, stare starše, se lahko načeloma dogovorite, da bo ob vikendih pri njih – pa četudi se bo kasneje drugače obrnilo. Če ima dobre sošolce, se tudi lahko z njihovimi starši zmeniš, da bi kak vikend prišel o k njim, kak vikend pa sošolec k njemu. Vse take reči. Je pa morda dobro, ker gre drugo leto v srednjo šolo, kajne? To bi bila lahko primerna poteza, ker tako in tako zamenjaš okolje. Je pa seveda tudi razlika, ali bi šli z dežele v mesto ali obratno. Ne moreš avtomatično zapirati sreče svoji prihodnosti, a za vaše skupno bivanje bo veliko pomenilo, če bo tudi sin videl, da ti ni vseeno zanj, da si rpipravljena malo potrpet, počakat, se prilagodit, itd.

A on se pa ne more k vam preselit? Oziroma, če je stanovanje premajhno, a ne morete v vašem okolju primernega stanovanja najt?

Še enkrat hvala vsem normalnim tukaj!
Seveda se pogovarjamo, vsak dan. Upam, da najdemo rešitev ki bo nekako primerna za vse nas.

In vsa čast mamicam, ki ste ostale same in imate pogum in upanje na novo življenje! Ve me verjetno dobro razumete. Ni lepo, niti lahko, biti sam. Vsak potrebuje sorodno dušo. Seveda ljubim svoje otroke, a na drugačen način kot svojega partnerja. V dvoje- sploh če je ljubezen in razumevanje- česar prej ni bilo- je lažje.

Življenje je tvoje, to je res.
Ampak ob izjavah, da pri prejšnjem partnerju ni bilo ljubezni in razumevanja, tri froce si pa vseeno naštepala z njim, nekoliko podvomim v tvojo sposobnost refleksije in razumne presoje za naprej.

Zakaj ne prisluhneš otroku???

Sama sem ravno tako dala peklensko ločitev skoz in sem srečna, ker sem se ločila od psihopata in najgroznejšega človeka pod soncem…vendar mi tudi na kraj pameti ne pade, da bi svoje otroke kadarkoli še izpostaljala čemu podobnemu…partner je zame le fajn privesek (no sem mal odrasla in si ne delam več utvar o partnerstvih in nekih “sorodnih dušicah” in “zaljubljenosti/ljubezni”…)..moj center pa sem jaz in moji otroci in moj epotrebe plus otroci do polnoletnosti so MOJA življenjska prioriteta. Še najmanj pa bi se jaz z otroci selila..mi tud na kraj pameti ne pade! Kja bo pa čez 3 leta ko ti bo veza propadla? Sej ni rečeno, da bo (in ti seveda iz srca želim, da bi funkcioniralo) ampak iz izkušenj bi se do sedaj že lahko kaj naučila, mar ne? Zavaruj najprej sebe in svoje že rojene otroke, pa četudi partner izgleda zlat in še diamanten zraven. Previdnost ni odveč!

Če bi bili v moji koži, ne verjamem, če bi nekateri pisali tako zajedljivo in nesramno. Pač ne veste kako je to, ko daš čez take stvari, kot sem jih jaz in še marsikdo drug. Upam tudi, da se to, kar se je zgodilo meni, ne bo zgodilo tudi vam, ker res ni lahko. Če pa se vam bo to dogodilo, potem mislim, da bi se bolj strpno pogovarjale.

Tako hudo pa spet ni bilo saj imata skupaj tri otroke. Ali te je morda posiljeval. Ne razumem kaj tako hudega se ti je lahko dogajalo, če sta kar naprej sexala. Razumem, da ne bi bilo kontracepcije. Ampak pri vseh teh bi le lahko eno izbrala in si NE NAKOPALA toliko otrok s takim človekom. Pa še ti ni zadosti. Pa kaj misliš, da pri tem novem ti bo pa veliko boljše al kako? Čas ti bo pokazal kako in kaj. Tvojemu sinu pa se opraviči, ker on je pametnejši in se po njem zgleduj. Bogi sinko. Pa še vse je res.

Oprosti avtorica, ampak tudi ta pikrim dam prav, ker te še kako razumem, saj sem tudi sama ostala sama ko se je hči komaj rodila in mi prvih 5 let na misel ni prišlo novo razmerje, zato, ker sem se posvetila sebi in otroku, naredila magisterij, uživala s hčerko, potem pa sem šla v novo razmerje, a vedno na distanco, še danes, ko je hči 17 let nočem imeti takega razmerja, ki bi rinil med najin odnos s hčerko.

Pri treh otrocih, komaj leto dni po koncu prejšnje zveze s tremi otroci, misliš samo nase? Oprosti, to ni ok. Je že res, da potrebuješ tudi ti svoje, ampak jaz na tvojem mestu tudi slučajno ne bi tak direndaj naredila in trem otrokom zamenjala okolje zaradi nekega novega tipa, ki se še samo kaže v najlepši luči. … in še sanjaš o četrtem otroku? Lubi bog, ustavi se malo, počakaj, ne nori……

Leto pa pol razmerja je premalo, da bi gradila dolgoročne načrte, sploh pa ne še enega otroka…

Skratka, NE NE in še enkrat NE selitvi, naj se on preseli k vam, pa še to ne še….. enkrat, čez par let, ko bo tvoje čustveno stanje boljše, ko boš res imela čas, da vse dobro pomisliš… in čez par let bo sin polnoleten in bo spet vse lažje…

Življenje je TVOJE. Naj te zajedljivi in nesramni komentarji ne odvrnejo od tvojega razmišljanja o skupnem življenju z novim partnerjem. Iz tvojega pisanja je razvidno, da se imata res rada in da si sedaj končno zaživela kot ženska, ljubljena ženska.
Na tvojem mestu bi s sinom sklenila kompromis. Kaj ga tako muči, da ne želi s teboj? Če so to prijatelji, potem bi lahko npr, se ob vikendih vračal v svoje mesto in tisti čas preživel z njimi, medtem bi pa bil seveda pri svojem očetu (saj verjetno je tudi oče dolžan skrbeti za otroke vsake toliko časa – če ne drugega, da ohrani stike). Konec koncev bo pa sin kmalu končal OŠ in bo itak zamenjal krog prijateljev, sošolcev …
Tudi sama sem hči ločenih staršev. Težko je bilo. Vsak otrok potrebuje nekaj časa, da se privadi na novega partnerja. Nekateri so bolj kljubovalni kot drugi. Navadijo pa se vsi, sploh če je nov partner dobra duša (oz. boljša kot pa lastni oče).

Srečno!

Ne poslušaj cankarjanskih mater tukaj, ki bi se za svoje otroke odpovedale svojemu življenju in bi živele samo zanje, misleč, da jim s tem koristijo. Pa pustimo ob strani, da otroci tega nikakor ne bi cenili.

Otrok je star 14 let in nenormalno bi bilo, da bi se kar sprijaznil s selitvijo, če ima dobre odnose s sošolci in prijatelji. Normalno je, da nasprotuje, vsak na njegovem mestu bi. Ampak otrok je otrok, starš si ti in ti veš, da bo skupno življenje z novim partnerjem tudi najstarejšemu sinu koristilo, saj bo končno ugotovil, kako mora funkcionirati prava moška figura. To je neprecenljivo zanj in veliko bolj pomembno kot zdajšnja njegova želja, da ostane, kjer je – zaradi prijateljev. Prijatelje bo našel tudi v drugem kraju. Na začetku mu bo težko, potem bo vedno lažje. Čez dve leti pa se niti vrnit več ne bo hotel nazaj.

Torej če si prepričana v vajino zvezo, se preseli. Fant ima pravico povedat, kaj ga žuli, ti mu prisluhni, hkrati pa povej, da ga razumeš, da imaš tudi ti veliko pomislekov, saj imaš tudi ti tukaj prijatelje, vendar pa veš, da bo tako zanj in za celo družino bolje. In ker si starš, imaš pač zadnjo besedo. Glede na to, da sprejema tvojega novega partnerja, bodi prepričana, da ne bo tako hudo, kot sedaj misliš, da bo. Ljudje se kar naprej selijo in se privajajo na nove razmere, selitve so pri drugih narodih veliko bolj običajne kot pri nas. Brez skrbi, ne bo mu hudega. Sploh v času, ko obstajajo mobiji, skypi in ne vem kaj vse, prek česar si lahko s prijatelji vsak dan po nekaj ur. Če se zaradi otroka ne odločiš za selitev, boš ti nesrečna in s tem slabša mati kot bi bila, če bi bila srečna in zadovoljna.

In koga vzgajaš? Hčerkico, večno vezano za svojo žrtvujočo mater, ki bo imela občutek krivde, ko jo bo zapustila, saj je življenje posvetila njej?

OMG, kakšna zaplankana miselnost.