Starševski čvek

mama ena in edina SO WHAT

Default avatar

sceah

a sem edina ki ne mara svoje mame??? ne bom razlagala zakaj in kako, dejstvo je, da svoje matere vsi kujejo v zvezde, jaz pa svoje videt ne morem. Tudi če je nikol več, mi je vseeno. In briga me če je ena in edina, tudi oče je eden in edini, tudi sestra je ena in edina, tudi mož je eden in edini, tudi sin je eden in edini uglaunem vsi so po eden in edini in to zame ni dovolj zadosten razlog da bi jo morala imeti rada ne glede na vse, to da je ena in edina mi ne pomeni nič, če je taka kot je!!
Default avatar

Yo_

sceah je napisal/a:
Hja, sestra ni nujno ena in edina, mož še manj, sin enako.
Sploh pa pazi, kaj si želiš in o čem razmišljaš. Te zna nekega dne tudi precej bolet.
Default avatar

bfšđ

Daš-dam. Tako to gre. Že imaš razloge, da tako razmišljaš. Moja mama je zlata.
Default avatar

sceah

Yo_ je napisal/a:
V mojem primeru so eni in edini, sploh pa sestra in sin!! Tudi moža ne varam tako da je moj edini! Gre se za to da mi gre na živce ko mi kdo reče da moraš mamo imeti rad ker je ena in edina in mi je to najbolj butast razlog da bi jo samo zaradi tega morala imeti rada tudi če mi greni življenje!!!
Default avatar

ohooo

Vidiš tvoja mama je zlata, moja je pa stara vešča, ki mi že od nekdaj greni življenje in vidi samo svoje potrebe.
Default avatar

zloba-grdoba

Ne vem, koliko si stara - ampak se mi zdi, da se z leti ti pogledi malce ublazijo, da nam zivljenjske izkusnje dajo malce vec uvida in da bolje razumemo razloge, zakaj so nasi bliznji taki, kot so.

Tudi z mojo mamo sva imeli v moji mladosti veliko nesoglasij, a so se stvari umirile. Verjetno nikoli ne bova imeli vzornega odnosa, niti ne bova na enaki valovni dolzini - a se vseeno dovolj dobro razumeva.

Vcasih znajo biti mame zoprne tudi zaradi tega, ker jih prevec skrbi, ker bi rade dobro, pa tega ne znajo izraziti na primeren nacin.

Verjamem pa, da obstajajo tudi matere, ki si tega naziva ne zasluzijo, ker zlorabljajo svoje otroke na razlicne nacine. Iskreno upam, da tvoja ne sodi mednje.
Default avatar

bol

zloba-grdoba je napisal/a:
poznam kar nekaj primerov, enga celo v razširjeni družini, ko je tako. In otroci še bolj poveličujejo in malikujejo svojo mamo, čeprav jim vsake toliko spusti kakšno hudo nizko, da jim pokaže, koliko so (ne)vredni. Prav boli me ko to gledam. Saj včasih kaj rečem tej "mami", pa ona tega kao ne vidi in ima vse (enako) rada. japaja...
Default avatar

ljubim.poletje

Glede na to, da imaš svojega otročka, verjetno dobro razumeš, zakaj pravimo, da je mama ena sama in edina... Bodi ti njemu mamica, kakršno si si želela in potrebovala sama. Kdo ve, zakaj tvoja mama ni zmogla biti takšna...
Default avatar

glejzdaj

ene mame pač nimajo materinskega čuta, to je njihov primanjkljaj, ne tvoj

najboljše, da se sprijazniš s tem, kakšna je tvoja mati

ti bodi boljša!
Default avatar

tvoja mama

Se še nisi naveličala vsak teden odpirat iste teme.
Če ne pustiš preteklosti za seboj, tudi prihodnosti ne boš imela.
Odrasti in pozabi.
Default avatar

bacci bonbončki

Moja mama je moja mama.
Samo do neke mere jo spoštujem, nimam pa je zares rada.
Pravzaprav čutim do nje podobno kot do dobre znanke.
Bridko, a tako je.
V mladosti nam je uničila dužino, s svojimi čustveno neuravnovešenimi izpadi je poskrbela za precej zelo grenkih trenutkov.
Z negativizmom, nesprejemanjem, čustvenim hladom, pritoževanjem, grajanjem in karanjem je porušila odnose s svojimi otroki, snahami in zetoma ter vnuki, zato je nihče več ne želi obiskovati.
Posledično poskuša čustvene drame izvajati po telefonu, toži in joka, da je nihče ne mara, da je bila za vse dobra, zdaj pa je čisto sama, da smo vsi proti njej itd., pa žal nimamo volje poslušati niti teh jokavih izlivov in jo navadno hitro prekinemo.
Slišimo (posredno), da nas obrekuje pri dveh zaupnicah iz sorodstva, a to nam je kratko malo vseeno.
Mi vemo, kaj smo doživljali in zakaj so odnosi prekinjeni.

Tako, to je moja mama.
Pri petih otrocih, 8 vnukih in 75-tih letih je sama.
Default avatar

Deteljica-8832

Kar zgrozila sem se, ko sem to prebrala. Je tvoja mama res taka hudoba, egoist, nesramna, neznosna, ti je vedno želela samo slabo? Vprašaj se. Isto se vprašaj tudi o sebi: si ti res tako super oh in sploh. Veš, vsi imamo napake, tudi ti in jaz, tudi mame imajo napake, res niso vse mame najbolj svetla sonca na tem planetu. Če mame nimaš rada kot hči, jo vsaj pusti pri miru, kot, da je ni. To tvoje pisanje mi je prav grozljivo. Vse se namreč vrača in plača. Tak odnos kot imaš ti do matere, takega bodo imeli tudi otroci do tebe, saj se prenašajo vzorci obnašanja.
Skratka, če matere ne maraš, je vsaj ne sovraži. S slabimi mislimi vlečeš nase slabe stvari. Vse dobro ti želim!
Default avatar

bacci bonbončki

Deteljica-8832 je napisal/a:
Če je to namenjeno meni, odgovarjam.
Moja mama je imela tudi svetle trenutke, a bili so preredki.
V mladosti sem veliko pretrpela, ker nikoli nisem bila dovolj dobra za njo, nikoli nas ni pohvalila, nam dala vedeti, da smo krasni točno taki, kot smo.
Jaz nikakor nisem superčlovek, se pa tega zavedam (v nasprotju s svojo mamo).
Vzorec obnašanja se na srečo ni prenesel v naslednjo generacijo, saj smo uspeli preseči nezdravo vedenje in z otroki zgraditi trdne in zdrave, ljubeče odnose.
Mater niti več ne sovražim, mi je pa vseeno, kaj počne.
Default avatar

ruth truth

Hja, tko je: v tej državi imaš tri tipe ljudi:
1) ljudi, ki so imeli normalne starše: nekateri od teh so dovolj empatični, široki in sposobni razumet, da so določene matere res adijo. Tisti, ki so v jedru zdravi, ne bodo podpirali vztrajanja v bolnih odnosih.

2) ljudi, ki so imeli nasilne, krute, ipd starše in so tekom življenja to ozavestili in predelali, najpogosteje na psihoterapiji, taki te bodo zelo razumeli. Take išči, če rabiš podporo.

3) ljudi, ki so imeli nasilne, krute, ipd starše, pa so vso to bolečino potlačili (ker otrok, ko je majhen, avtomatično zaščitil starša, ga idealizira, ker ga pač rabi in nekateri tudi v odraslosti ne morejo stran od tega malikovanja in so še vedno vpleteni v sadomazohistični ''prizadeni me, prosim''). No, ti so ponavadi najhujši. Od težkih psihičnih bolnikov do izjemno hudobnih ljudi. Ti te bodo obsojali, ker si naredila nekaj, česar sami niso zmogli. Tej opletajo s 5. božjo zapovedjo in s tistimi ''mama, ena in edina'' (pa četudi je to objektivno gledano ena največjih pra*ic, kar si jih srečal). Meni se to zdi nezdravo, nebiološko, nenormalno. Poveličevati svojega mučitelja. Vem pa dovolj psihologije, da razumem zakaj tako delujejo in jih ne obsojam. Se jim pa poskušam ogniti na široko.

Kot pa preberem na forumu, mislim, da je vedno več ljudi, ki si te izkušnje prizna, ozavesti, predela. Tudi bistveno več se o tem piše, ker so drugačni časi in drugačni trendi vzgoje.

Tako, da ja: eni lahko rečejo ''mama, ena in edina - k sreči je res samo ena''.
Default avatar

Deteljica-88

Bacci bonbončki, namenjeno je avtorici in ne tebi. Sem se pa tudi pri tvojem pisanju zamislila. Pišeš, da je tvoja mama rodila pet otrok. Verjetno ji ni bilo enostavno. Ji je kdo stal ob strani, ji je kdo pomagal? Morda nobeden in je zato postala zagrenjena, nesrečna in posledično se je tako obnašala do vas. Vsaka palica ima dva konca. Na konec koncev je zdaj uboga starka, ki je nihče ne mara. In to je zelo žalostno.
Pripadam starejši generaciji in nas so vzgajali tako, da je treba starše spoštovati. Starši nas niso imeli navade hvaliti in crtati S starši smo imeli drugačen odnos (starše smo vikali) kot jih imajo sedaj otroci s starši. Vseeno se potrudi in mamo kdaj pokliči po telefonu in jo vprašaj, kako se počuti, ali pa jo obišči in ji nesi paket kave ali škatlico biškotov. Vesela bo. Dobro se povrne z dobrim. LP!
Default avatar

ruth truth

Deteljica-88 je napisal/a:
Ne, pa se ne. Ne vedno. Nekatere matere so hudobne tudi v starost. Zakaj je to tako težko razumeti? Si sploh predstavljaš, koliko ljudi žre antidepresive zato, ker delajo tisto kar je ''prav'' in se ''spodobi'', namesto, da bi delali to, kar čutijo, da je normalno?
Misliš, da sama ne bi začutila, prej ali slej, iskrene želje, da gre do nje na klepet, če bi imela občutek, da je pa zdaj to možno?

Ne napadam, samo od blizu poznam zelo neprimerne matere, ki se nikoli niso spremenile, ne pri 60ih, ne pri 75ih, ne pri 83. Redkim klikne v glavi, kaj so počele.
Default avatar

bacci bonbončki

Deteljica-88 je napisal/a:
Mama je bila poročena, oče je umrl nekaj let nazaj.
Ves čas našega odraščanja sta imela podporo (materialno, varstveno, pa tudi finančno) očetove mame in očeta (v njuni hiši sta stanovala) ter moje tete.
Jaz sem očitno malce mlajša in menim, da spoštovanja človeku ne pripada kar tako, per se.
Default avatar

muca copatarica

Jaz sem imela svojo mamo neizmerno rada, zelo sva se razumeli. Samo mojo taščo bi pa lahko takoj uvrstila v kategorijo, o kateri piše sceah. Svojemu sinu (mojemu možu) je pred enim letom naredila tako svinarijo, da jo po tem ni več želel videt. Pa očitno tudi ona njega ne. Vemo pa, da je to vse zakuhala moja svakinja, tašča je pač tako labilna oseba, da je čisto padla pod njen vpliv. Moj mož pravi, da zdaj ko gleda za nazaj, šele spoznava svojo mamo, da itak nikoli ni bila neka ljubeča mama, nikoli ga ni pocrkljala, nikoli pobožala... tako da je verjetno komaj čakala, da se nas reši. In če sem iskrena - meni pa tudi paše, da sem se rešila nje, forever!