Naš odnos ni bil nikoli idealen. Brez veze se je slepiti. Vse je bilo znosno, dokler mi moj ni a roko nadel prstana. Po poroki pa je iz leta v leto šlo samo še navzdol. Mož je vztrajal, da živiva pri njegovih starših (moja napaka, priznam), kljub posebnemu vhodu, popolnoma ločenih gospodinjstvih pa so se stvari tako zapletle, da jaz z njima sploh več ne komuniciram.
Ker izhajam iz zelo povezane družine, je življenje v hiši s taščo in tastom zame prava mora. Za noben rojstni dan nas ne povabi vsaj na kavo ali kozarec vode, zanje ne obstaja noben družinski praznik, ni božiča ali velike noči, da bi ju lahko preživeli skupaj, ker sploh ne prideta gor, le za rojstna dneva otrok, pa še potem zmečeta torto vase in letita v svoje stanovanje. Tašči je že pred leti uspelo, da me je oblatila pred celo družino, češ, da sem nesposobna mati (mož je bil 4 ure na porodniškem, ker je moje delo pač tako, da ne morem biti 12 mesecev odsotna), ker mora njen sin biti doma z otrokom. Nenehno iščeta neke napake in na vsakem koraku najdeta vsaj nekaj, kar se jima ne dopade.
Najbolj pri vsem trpi mož. Jaz sicer zadnja leta molčim in ga ne obremenjujem, vendar ima tašča nonstop nekaj, kar mu mora povedati… In seveda oba otroka. Jaz si pa le želim, da bi se otroka naučila, da družina mora biti povezana. Poskusila sem s pogovorom, vendar sta me oba odpikala, da ne želita imeti opravka z mano (pa jima res nisem nikoli ničesar zlega naredila), tašča mi je celo očitala, da sem ji ukradla sina (ja, edinec je). Ali ima kdo kak pameten nasvet, kaj še lahko naredim? Hudo mi je, ko vidim, da je mož nesrečen, saj se on z mojimi starši fantastično razume.

Je*i ji milo mater, vešči stari! Če lepe besede ne razume.

Starega vola ni še nikoli nihče furat naučil, kar pomeni, da starih spremenila ne boš.

Jaz mam obratno situacijo in so moji taki, da je z njima nemogoče živet. Jaz sem se že par let nazaj odločila, da zavestno ignoniram njuno nezadovoljstvo in slabo voljo, ker sicer bosta uničila predvsem mene. Mož skorajda ne komunicira z njima, če pa že, je skrajno vljuden in zapet, ker po njuno on itak nikoli ne naredi nič prav ali vsaj ne dovolj dobro. Mož se sicer trudi – zaradi mene, ker staršev pač ne moreš odklopiti; ampak nekje moraš naredit mejo in jim enostavno ne smeš dovoliti, da ti kvarijo dneve, zakon, družino… To ej zelo težko in so dnevi, ko ne uspe sploh… je pa na možu, da potegne črto in odloči, da se zaradi njiju ne bosta vidva prepirala in da svoji materi nariše črto. Ne črto – ZID! In da se odloči, ali bo živel z materjo ali s tabo. Če bo želel živeti s tabo, je edini odgovor njegovi materi “mati, me ne zanima, prihrani zase, nočem slišat!” Magari na megafon – ampka mora ji dopovedat, da nimakaj šimfat čez tebe in mu tožarit, kaj si spet “ušpičila”

Da bi te sprejela in imela rada – pozabi. Ja, ukradli si ji sina in namesto, da bi v tebi imela zaveznico, ima sovražnico – sama si je kriva. Jaz imam zelo modro taščo in sva zaveznici, prijateljici, res pa, da ne živi z nami. Tebi ostane dvoje – ali vržeš taščo čez ramo in se nehaš z njo ubadat ali pa se odseliš, čeprav verjemi, da take kače vsepovsod najdejo način in pot, če jih ne zatreš v kali. Edino kar zaleže na dolgi rok, je odločen sin, ki materi pokaže njeno mesto. Na skupna kosila ipd fešte pa kar pozabi!

Ker se z možem razumeš, se odselila očitno ne boš. Tašče spremenila tudi ne boš, ni šans. Verjetno se vsi skupaj tudi ne boste odselili, ker največji problem vidiš v vsem skupaj predvsem ti. Kar se tiče otrok, ti bo pa mogoče v tolažbo tole. Moja mama je hladna, gospodovalna, niti malo ljubeča mama. Oče je bolj pod njeno copato, pa tudi z njim si nikoli nisva bila blizu. Nobene topline, razumevanja, niti osnovne človeške prijaznosti do svojih otrok nista poznala. Precejšnja katastrofa od družine, še danes, čeprav sama seveda mislita, kako sta super. Imela sem pa krasno babico. Bila je topel človek z neko globoko modrostjo v sebi. Nismo živeli skupaj, ampak vseeno sem vzorce za vse življenje pobirala po njej, ne pa po svojih starših. Moja družina zdaj je čisto drugače povezana, imamo se radi in upam si reči, da v meni res ni kaj dosti vzorcev moje primarne družine.

Mislim, da te preveč skrbi vpliv starih staršev na tvoje otroke. Če si dober in pokončen človek, otroci to prepoznajo in cenijo, tudi če zdaj ne pokažejo tega. Če jih ti navajaš, da naj bo družina povezana, jim bo to ostalo, tudi če tvoja tašča zdaj to minira. Prej ali slej pogledajo nazaj in vidijo stvari v pravi perspektivi.

Z možem sva se zapufala (kredit), da sva obnovila celo hišo (njun del) in si naredila stanovanje v hiši, odseliti se ne moreva, ker imava kredit (kar visoki obrok) in si ne moreva poleg kredita privoščiti še najema, čeprav se mož zadnje čase poigrava tudi s to možnostjo. Pa tudi velika večina stroškov je na najinih plečih. Od kurjave do elektrike. Tast in tašča plačujeta samo komunalne storitve, saj sem jaz (pred leti) predlagala, da midva pokrijeva vse stroške, ker imata nizke pokojnine.
Sta si pa letos privoščila 10 dni dopusta (kljub nizki pokojnini), doma pa pustila obnemoglo taščino mamo, ki je huda sladkorna bolnica, skoraj nepokretna in niti omenila nista, da bi nekdo poskrbel zanjo (mojemu možu sta rekla le, naj jo tu in tam prečekira). Potem sem teh 10 dni skrbela zanjo, ji kuhala, dajala injekcije ter skrbela za njeno osnovo higieno (previjanje, umivanje, kopanje), ker sama ne zmore, mož pa dela v ruskih turnusih. Ko je mož mami, ko sta se vrnila iz dopusta, rekel, da je to bilo zadnjič, da sta kam šla, dokler je babica živa (ali da naj poskrbita, da bo babica imela primerno oskrbo in potem odideta), ker ni moje delo, da skrbim zanjo, je tašča odvrnila, da tako ali tako nič ne delam in da naj vidim, kako je skrbeti za druge. Pa sem v službi, imava 2 otroka, skrbim za gospodinjstvo, za ovdovdelega očeta, negovala sem mamo do smrti… Pa mi res ni bilo težko poskrbeti za babico. Žal sem pa slišala pogovor med možem in taščo, ko ji je očital, da bi me bila lahko prosila, da poskrbim za babico, ne pa da jo prepusti usodi. In tudi njen odgovor. Očitno res ne bom nikoli niti približno dobra.

Se opravičujem za bluzenje, ampak sem danes po dolgem času tako žalostna zaradi nastale situacije.

Bodi zadovoljna da te mož zelo očitno brani. To je zelo lepo in pohvalno od njega, vidim da ceniš to. Mislim da preprosto nimaš rešitve kot da se s tem sprijazniš. Preprosto živiš svoje življenje, se ne sekiraš, delaš tako kot se tebi zdi prav. lepo se z možem do potankosti dogovorita in ne pojdita čez te meje. Je pa res da otroci hitro prevzamejo obnašanje svojih staršev do starejših. In glede nato da se trudiš najbrž ne bo problemov.

Praviš, da je bilo na začetku, ko še nista bila poročena, vse v redu. Kako se slepiš…. verjemi mi, da te niti takrat tašča (ali pa oba) ni imela kaj posebej rada. To je bila samo lepa fasada.

Tisti, ki te nima rad na samem začetku, te ne bo imel rad niti pozneje. Zapomni si to.

Nočem te strašiti ali pa spravljati v slabo voljo, ampak pri vas nikoli ne bo tako, kot si ti želiš.

A mož ni sposoben meje postavit? Če bi mene takole tašča šimfala, mož pa se ne bi postavil zame, bi oba nekam poslala.
Sicer poznam ta občutek, le, da je bila v mojem primeru sestra od bivšega pljuvala po meni kadar je imela le šanso. Par let sem igrala hlapca pri hiši, ki mora vse potrpet, potem sem spokala in šla.

Gornjim razmišljanjem se pridružujem tudi jaz in dodajam, da poštimaj pri sebi in odmisli taščo in tasta. Važno je da te mož spoštuje in vidi tvojo dobroto. Bodi taka kot si, pomagaj če lahko, nikar pa si ne ustvarjaj nek ideal kako ste med seboj povezani in kako ste srečni. Naj se te taščine besede ne dotaknejo preveč ker zna pičiti. Za vsakega raste palica in to se bo tašči tudi maščevalo saj ko bo omagala bo odvisna od vas.

pri nas je bilo podobno, najprej oh in sploh, potem pa, ko nista imela več nadzora nad sinovim in življenjem njegove družine, pa se je zadeva obrnila. Jaz sem tako oseba, ki nič ne dela, ne zna – ženske so v njihovi družini na nižji stopnji. Enako najina hči – je letos diplomirala pa tega niti ne vesta. Žalostno, če pomislim, da je pa druga nečakinja vabljena na kosila, kave,…
Jaz osebno sem se distancirala od takega stanja – sedaj mislim, da bi morala to narediti že mnogo prej ; mislila sem, to so moževi starši, treba je vzdrževati nek odnos. Sem pa v teh letih veliko hudih besed in dejanj požrla – ravno tako mož in hči. Par let nazaj sem po enem dogodku s hčero naredila črto. Me ne zanima ne kaj počneta, niti kaj si mislita o meni / nas. Če jih vidim, jih pozdravim – oni pa mene seveda ne. Malo se jim zdi čudno vse to in sumljivo in sedaj najedata, naj se odločimo kdo bo skrbel za njiju (sta stara blizu 80) – ali jaz ali najina hči.

Sprijazni se, da se stanje ne bo izboljšalo, kvečjemu bo še slabše – vsaj pri nas se je slabšalo. Žal mi je, da sploh tu živimo, ker bi drugje kvaliteta našega življenja bila mnogo boljša – tu ne gremo niti ven iz hiše, ker je vedno kak problem. Si pa sedaj gradimo hišo, hči gre z nama, tu bomo pa pusti tako kot je… Smo pa ravno tako vse financirali sami: obnovo cele hiše, tudi njune in plačujemo stroške.
Lp.t.

Bistveno vprašanje je: ali sta vlagala v SVOJE stanovanje, torej je del hiše prepisan na vaju ali na enega od vaju, ali je vse še vedno v lasti moževih staršev. Če prepisa ni in če uradno nista lastnika ničesar, bo še zelo veselo in zelo pestro. Namreč – če sta lastnika, lahko svoj del hiše prodata, poplačata kredit in gresta drugam. Če pa NISTA lastnika, sta pa, oprosti, najebala ko majmuna, ker plačujeta kredit za tujo nepremičnino. O tem verjetno prej nista ramišljala….

Če je mož pripravljen odit, iščita varianto za odhod. V skrrajnem primeru reprogram kredita, znižanje obroka in tožba za povrnitev vlaganj, ki se bo sicer malo vlekla, ampak če papirologoija štima, zna biti v 2 letih rešeno. Sploh, če imata 2 plači. Verjemi, da to, kar se greste, vodi zanesljivo v bolezen, ker takih frk noben človek ne prenese na dolgi rok brez posledic. Vedi pa, da tudi če boste odšli, tašča ne bo dala miru in tukaj mora zelo odločno nastopiti mož. Zelo odločno, ker take kobre se ne ustavijo zlepa, ker so zastrupljene s sovraštvom, četudi ne vedo, kaj je razlog za to, da nekoga sovražijo. Družine, kot si jo ti slikaš, tukaj zagotovo nikoli ne bo, sprejmi in preboli. Razmišljaj predvsem o tem, kako rešiti sebe in svojo družino iz tega pekla, ki vas počasi, a zanesljivo uničil.

Stara dva se zelo očitno obnašata kot otroka, jaz bi se tudi do njiju nazaj obnašala tako.
Naj jima sin pokaže zobe – zelo očitno je, da sama brez vaju ne bi zmogla stroškov, torej
jima povejta (sin naj pove), da gresta, ker takega obnašanja ne bosta več prenašala.
Še kako bosta pricvilila za vama….

Najebala sva ko majmuna.

Stari vol ti je odlično napisal.

Sem dajala podobno situacijo skozi kot vnukinja in lahko rečem, da je dobesedno ugonobilo en kup ljudi. Zet in snaha, ki sta se poročila v družino, sta nastradala do konca, nikoli ni bilo nič dovolj dobro, nista imela pravic, karkoli sta naredila, je bilo zasmehovano, kritizirano, če se nista obnašala, kot se je od njih pričakovalo, sta bila deležna psihičnega pritiska.

Veš, kaj je največja ironija? Da sta bila objektivno 500x bolj uspešna, prijetna, družabna in normalna kot otroka ženske, ki je desetletja zlivala sovraštvo nad njima. Sta zanjo tudi neprimerno bolje poskrbela (odpeljala k zdravniku, urejala formalne zadeve).

To so anomalne, nenormalne situacije in ne se slepiti, da ne plačujete ti, tvoji otroci in partner enormne cene. Ko boš iz tega izstopila, boš videla, da se odrekaš življenju s polnimi pljuči. Življenje je pa daleč prekratko, da bi ga tako trošili!

Ta tvoja bolečina in žalost imata močno sporočilno vlogo, ne prizri tega. In ne reči, da se ”ne da”. Da se. Samo verjeti moraš, da si zaslužite človeka dostojno življenje. Vem, da denar ne rase na drevesu, ampak … zbrcajte se ven iz tega. Vzamite kakšno kmetijo v najem za malo denarja in jo obdelujte. Ne vem, ideja pač.

To, da se ne moreta odselit, ker sta preveč vložila v hišo in dodatnih financ ni, sta več let trdila dva, ki sta se v moji familiji tako zafrknila. Ko je dokončno počilo in jima je šel zakon narazen, sta kar naenkrat imela dovolj, da je ona njega izplačala, ko se je odselil, on je vzel kredit in si svoje stanovanje kupil, pa še preživnino ji plačuje. Ko je enkrat treba, se vse da. Bi bilo pa mnogo bolje, če bi ves ta denar skupaj napraskala že prej in bi se odselili vsi skupaj. Škoda, da je družina prej razpadla.

Tako da ti toplo pripporočam, da z možem malo razmislita. Denar je eno, cena, ki jo vidva dejansko plačujeta za takšno življenje, pa drugo.

Najebala sva ko majmuna.[/quote]

Sem si mislila ja, kot večina slovenskih otrok. Ne prva, ne zadnja in ne edina, posle jexanja nema kajanja ali z drugo besedo – kar je, je. Upam, da je kredit vsaj namenski in imata shranjene račune. Usedita se dol, pomenita se, verjetno je obema jasno, da na tak način ne boste mogli živeti, saj bo eden od vaju končal na onko, drugi pa v najbližji psihiatriji. Jaz bi pretehtala vse možnosti za reprogram kredita in šla do odvetnika, kako lahko dobita nazaj vložena sredstva. Verjetno bosta po tem koraku stara dva “ko putrček”, ampak ne nasedajta in izpeljita odselitev do konca, če hočeta kaj imet od svojega življenja. Verjemi, da se vse da, če se hoče, ni pa rečeno, da boste prvih 5 let živeli v obilju in si privoščili vse, česar se danes vajeni. Ampak cena za mirno življenje je redkokdaj previsoka. Jaz sem šla od doma pri 17tih, z nedokončano šolo in v podnajem, ki sem ga plačevala s štipendijo in delom na črno. Včasih nisem imela ne za kruh in ne za milo, stuširala sem se pa največkrat le pri telovadbi v šoli, imela sem pa mir in sem končala srednjo šolo, da sem se lahko zaposlila. Niti sekunde mi do danes še ni bilo žal.

Najebala sva ko majmuna.[/quote]

Sem si mislila ja, kot večina slovenskih otrok. Ne prva, ne zadnja in ne edina, posle jexanja nema kajanja ali z drugo besedo – kar je, je. Upam, da je kredit vsaj namenski in imata shranjene račune. Usedita se dol, pomenita se, verjetno je obema jasno, da na tak način ne boste mogli živeti, saj bo eden od vaju končal na onko, drugi pa v najbližji psihiatriji. Jaz bi pretehtala vse možnosti za reprogram kredita in šla do odvetnika, kako lahko dobita nazaj vložena sredstva. Verjetno bosta po tem koraku stara dva “ko putrček”, ampak ne nasedajta in izpeljita odselitev do konca, če hočeta kaj imet od svojega življenja. Verjemi, da se vse da, če se hoče, ni pa rečeno, da boste prvih 5 let živeli v obilju in si privoščili vse, česar se danes vajeni. Ampak cena za mirno življenje je redkokdaj previsoka. Jaz sem šla od doma pri 17tih, z nedokončano šolo in v podnajem, ki sem ga plačevala s štipendijo in delom na črno. Včasih nisem imela ne za kruh in ne za milo, stuširala sem se pa največkrat le pri telovadbi v šoli, imela sem pa mir in sem končala srednjo šolo, da sem se lahko zaposlila. Niti sekunde mi do danes še ni bilo žal.[/quote]

stara dva na minimalni penziji, za položnice praktično nimata dovolj, pa naj jima vrneta vložen denar?
ja od česa pa?

dajte malo bolj natančno prebrat, o čem je govora.

lahko samo vržeta vse skup stran in gresta na svoje z enkrat višjimi stroški.

Ga nimam pametnega nasveta. Z nekaterimi ljudmi se pač ne da nič zmeniti in ne živeti. In če ti je tašča rekla, da si ji ukradla sina, potem z njo nimaš več kaj. Ženska ni realna, sina bi hotela imeti zase in je nate ljubosumna, s takimi ljudmi pa nimaš kaj! Starši edincev so velikokrat taki, da bi hoteli imeti otroke zase in se ne morejo sprijazniti s tem, da so si njihovi otroci ustvarili družine in da zdaj pripadajo nekomu drugemu. S tastom in taščo imej samo toliko, da jih vljudno pozdraviš in nič drugega. Kot tujci. Če si že vse poskusila, potem žal ni več rešitve.
Živi svoje življenje v miru s svojo družino. Glej, da bo v tvoji družini vse v redu. Drugega nasveta pa nimam.

A dej no? Čigava je pa hiša? Od Sv. Duha?! Starša imata premoženje, nimata pa visokih dohodkov. Se bodo usedli torej na premoženje, če pokojnini nista izvršljivi – ampak o tem morajo najprej odločati in verjemi, da so cenzusi lahko tudi zverinsko nizki, sploh za dve starejši osebi. Ko je enkrat odločba veljavna, ko je dosojeno, kaj komu pripada, se vlaga izvršbe. Ko se nabere dovolj izvršb, gredo stvari na dražbo. Simpl, samo Slovenci se tega branimo, kdo ve zakaj. Lahko pa seveda odločijo tudi, da se vknjiži lastninska pravica glede na vložena sredstva in potem lahko nepremičnino prodata, izplačata staršem delež in to je to. Vse se da, samo živce je treba imet in se s tem ubadat. Nikakor pa ni ttreba mladima “metat” prav nič “stran” !!!

A dej no? Čigava je pa hiša? Od Sv. Duha?! Starša imata premoženje, nimata pa visokih dohodkov. Se bodo usedli torej na premoženje, če pokojnini nista izvršljivi – ampak o tem morajo najprej odločati in verjemi, da so cenzusi lahko tudi zverinsko nizki, sploh za dve starejši osebi. Ko je enkrat odločba veljavna, ko je dosojeno, kaj komu pripada, se vlaga izvršbe. Ko se nabere dovolj izvršb, gredo stvari na dražbo. Simpl, samo Slovenci se tega branimo, kdo ve zakaj. Lahko pa seveda odločijo tudi, da se vknjiži lastninska pravica glede na vložena sredstva in potem lahko nepremičnino prodata, izplačata staršem delež in to je to. Vse se da, samo živce je treba imet in se s tem ubadat. Nikakor pa ni ttreba mladima “metat” prav nič “stran” !!![/quote]

Dobra ideja. Nisem pravnik, ampak kot razumem se lahko torej dogovorijo (ali gredo preko sodišča dokazovat vložek, seveda), da del, ki so ga vložili oz vlagajo, upošteva pri dedovanju – torej ko starša od partnerja umreta, je hiša vsaj delno že njihova, mar ne (če se seveda odločita ”kaznovati nepokorščino tamladih” in hočeta nepremičnino za časa življenja prepisati komu drugemu, npr) ? Torej ne ”gre v nič”, na ta način si ohranijo premoženje tudi primeru razdedinjenja.

Meni zelooooooooo poznano.Jaz samo upam,da mi tašča in tast ne bosta svojih kreditov pustila.Potem pa bova z možem in otroci fino naj…….