Starševski čvek

pretiravanje maldih mamic

Default avatar
Poznam veliko mamic, ki na veliko pretiravajo o sposobnostih svojih malčkov. Vsi že vse znajo pri dveh letih so vsi pravi mali geniji. Zakaj tako pretiravate?
Default avatar
Bolj se gre za to da je kriza v državi in kriza na duhu. Ljudje nimajo denarja, služb ni dosti, veliko je brezposelnih. Ljudje potrebujejo neko zabavo, neko nabijanje ega tudi če je malenkost in pod to spada tudi povzdigovanje malčkov da so geniji in ne vem še kaj.
Default avatar
krizzz je napisal/a:
Verjetno res ni nič drugega.
Čeprav, ko pa gledam našo tamalo,....:)))
Resnica je kot poezija. Večina je ne mara.
Default avatar
vse sigurno ne govorijo tega, če pa to govori vsaka deseta, ima pa prav, vsak cca. deseti malček je opazno bolj inteligenten od ostalih... ni vse samo sivo povprečje
Default avatar
Je pa tudi res, da se rojeva vedno več butastih otrok, zato tudi v šolah ne morejo naredit čudeža iz njih. Je pa velik procent v generaciji izredno brihtnih in sposobnih, ki se pa potem prvih 5 let v šoli dolgočasijo.
Default avatar
Med njimi si zgleda tudi ti mislim rodila se butasta glede na komentar, ki si ga dala 9xc :)
Default avatar
Vsaka mama je zelo neobjektivna,ko gre za lastnega otroka.
Na primer njen otrok samo poskuša dvigniti telefonsko slušalko,pa se že hvali,da zna telefonirati.Mislim,da so to bolj želje nje same in ne dejanske zmožnosti otroka.
Od moje sodelavke 4 letna hčerkica že zna voziti kolo brez koleščkov,pa se hvali po celi pisarni,da ima doma ful športnico,ampak saj ne vemo,kaj bo čez 10 let,mar ne?
Zato mene ne bo prepričala nobena.Vsaka ima svojega sončka najraje in zato spregleda marsikatero otrokovo pomanjkljivost.
Default avatar
good life je napisal/a:
Sama tega ne vidim, kot pretiravanje. Le korak s časom. Če se spomnim pri svojih 40, kako je bilo včasih, če že nisi bil otrok premožnih staršev, lahko rečem, da sem že takrat veliko sama raziskovala in kaj ugotovila, čeprav na razpolago nisem imela interneta, telefonov, vseh možnih informacij, ki jih sedaj lahko pridobiš na podlagi nekaj klikov. In so vse sposobnosti zrasle na mojem zelniku udejstvovanja, ker si pač neke vrste samouka. Je pa res, da sem marsikaj znala, a ko sem bila pred kom, kjer bi lahko podelila svoje sposobnosti, sem zmrznila. Spomnim se, ko mi je bivši sosedov oče, ko so še stanovali zraven nas rekel, naj kaj preberem. Je pa še danes strog. In sem izpadla, kot da ne znam. Sem pa čutila le odpor, pa čeprav v naši familiji nihče ni imel neke hude avtoritete, da bi se morala česa bati. Do 7. razreda OŠ, se mi ni bilo potrebno učiti. In sem šla enkrat sama do psihologinje, ker so učitelji tako poudarjali, da se je treba učiti, da sem jo vprašala, kako to sploh zgleda, ko se moraš učiti. Ker učiti se ne rabiš, če si vse zapomneš.Me je le debelo gledala. Razložila v smislu, da je treba snov prebrati, nato jo ponoviti v mislih, nato ponavljati, dokler si ne zapomniš. In se tako nazorno spomnim, da sem takrat le rekla, ajaaaaaaaa in odšla.

Hvaležna sem pa pokojnim staršem kljub temu, da me niso silili v nič. In so mi dopustili tudi, da sem bila le otrok. Ko so nekateri delali doma domače naloge, sem imela čas zase in otroške igre, ker sem domače naloge naredila že v šoli. Če je pa kdo želel izsiliti od mene nekaj, sem bila pa upornež in zanalaš nisem nekaj storila. Ker imam pravico tudi do tega, da to storim, ko sama želim, ne, ko mi bo nek odrasel diktiral, da moram ravno takrat. V šoli pa ni bilo problemov, ker sem bila zelo motivirana, sploh, če so bile še tršice fajn, ko si z veseljem pozaugal neko znanje. Žal mi je le, da včasih niso imeli tako zagnanih tršič za kakšen tuj jezik, da bi ti še sedaj kaj tujega ostalo. Ker pri slovenskem jeziku in književnosti, kar sem oboževala, sem imela tudi zelo dobre tršice tudi kasneje. Lahko je pa le razlog, da sem "pozabila", ker tujih jezikov ne uporabljam že vsaj 20 let. Zato se iz svojega delovnega mesta morda ne premaknem prav zaradi slednjega kam drugam.

Sedaj je tudi takšen tempo, da se pričakuje, namesto od odraslih, od otrok, da bi zapolnili tisto, kar sami nekoč niso zmogli in si tako malo bolj popravljajo lastno samopodobo ter sposobnosti.

p.s. Da je nekdo nadarjen za nekaj, se samo po sebi opazi. Se pa opazi tudi v drugo smer, ko gre le samo za besede nekih mamic, pa otrok še zdaleč ni tako napreden, kot ga je opisala neka mamica. Ker, če pri dveh letih nekdo že sedi za mizo, ne pomeni niti, da je dojemljiv, da mu to ostane v spominu. Moja soseda, oba tujega jezika z govorjenjem slovenskega jezika, sta govorila z njo v obeh jezikih. Otrok pri petih letih takrat (sedaj že odrasla) ni znala enega stavka povedati ne v tujem, ne v slovenskem jeziku. Totalna zmeda. Zato pa nekaj, kar nekdo reče in dokler tega vsaj ne slišiš ali vidiš, pač nima nobene teže povedanega.

Ukvarjajte se z otroci, bo več koristi, kot pa če se ukvarjate s tistimi, kar druge mamice povedo. In potem pričakujete od lastnih otrok tisto, kar dela "sosedov", pa niti ne veste, ali ima kakšne šanse za tako zgodnji razvoj česa. Med tem pa pozabljate tudi, da si otrok zasluži otroštvo in si zasluži biti samo otrok.

Sama si ne bi želela staršev, ki bi me od malega "gonili" z znanjem, če ga ne bi imela že takrat. In bi se mi zagravžalo marsikaj. Otrok si vse zapomne, še tisto, kar odrasli pozabljate. Če bi me res zanimalo ok, pri dveh letih si lahko le fenomen, ampak ne staršev, ki silijo otroke k nečemu. Imejte potem raje robote. Vse naredijo, vse znajo, poleg vse ostale tehnologije. Včasih je dobro, če odrasli potegnete črto, da imate pred seboj otroka, ne pa odraslo osebo, ko pričakovanja, čeprav morda lastna, izvajate prav z otrokom. Tu me nihče ne bo prepričal. Ker sem imela že kot otrok lastne pameti preveč. Želela sem pa ostati tudi otrok, ker sem bila otrok. Čeprav me nihče k ničemur ni silil, kot je zaznavati v tem stoletju, da vsaj tako nekdo nekaj velja.

Zato je tudi, kadar je neka inteligenca otroka staršem v ponos, je to plus, tudi za njih, če pa prebiraš kakšen post ala danes, ko že otrok bere Tolstoja, je pa pač le stvar, kjer presodiš, da se ti s tem ni potrebno obremenjevati in so to le pobožne želje. Takšnim morda le rečeš, da naj si kaj takšnega le same, kot že odrasle, preberejo. Ker je inteligenca pojem, ki ga ne poseduje vsak. Še manj z viški.
Default avatar
[joj joj moram na wc
lp
Default avatar
cvetka baretka je napisal/a:
V bistvu pa jaz opažam obratno, da se mame sekirajo za vsako figo, ki je otrok še ne zmore, pa bi morda že lahko ali pa tudi ne.
Tudi ko se hvalijo, to bolj zgleda tako, da govorijo kaj njihov že obvlada, zamolčijo pa kaj ne obvlada oziroma to povedo le, če so vprašane. Vsak otrok je v kaki stvari naprednejši od vrstnikov, v kaki stvari povprečen in v kaki stvari zelo zamuja.

Štiriletnica brez koleščkov na kolesu ni nič posebnega, moj nečak ga je gonil že pred tretjim letom in danes JE športnik. In smo res vsi v družini govorili, da ima mali dobre predispozicije za športnika, ampak starša sta v šport bolj rinila starejšega, ki se sicer s športom še vedno ukvarja, ampak v Ž ligi, za tamalega se pa danes klubi tepejo. Tudi ta deklica ima zelo dobre možnosti, da bo športnica in je na tem področju verjetno pred polovico svojih vrstnic. To je talent in vsakega talenta se je treba veseliti in prav je, da se mama veseli. Kako bodo pa speljali in kakšne vse talente bodo še odkrili, bomo pa verjetno še brali na Monu ;-)
Default avatar
Od sosede sin je pri dveh letih (in tov začetku drugega leta, ne proti tretjemu) imel besedni zaklad sedemletnika, znal je prebrat vse črke abecede, pri treh je znal prebrati številke do 100, pri šestih pa zna matematiko seštevanje in odštevanje do 1000 in poštevanko do 10, tekoče bere male tiskane (piše bolj slabo ampak v google zna vtipkat kar išče) in obvlada nešteto drugih stvari, ki jih osvajajo otroci pri 8h, 9 letih. Vse to sem videla na lastne oči, ker ga kdaj čuvam in ne gre za nakladanje njegove mami, mislim pa, da če se njegova mami z njim pohvali, ni nič narobe in ne nalaga in ji kar privoščim, ker ima res izjemnega otroka (zgoraj navedene stvari so posplošene, ampak mulc res šokira vsakega odraslega ko slednji vidi, kaj vse pozna in obvlada). Če ga primerjam z mojim nečakom, ki ima 8 let, moram na žalost rečt, da ga sosedov otrok šiša pri vsem, določene zadeve je celo pri 4ih bolje obvladal. Nečak je pa glede na generacijo čisto povprečen otrok.
Default avatar
nekatere upravičeno je napisal/a:
Jaz sem mama nadarjenega otroka, podobnega temu tvojemu sosedu, približno tak je bil pri šestih letih, danes je star 17 in je še vedno nadpovprečen. Ne bom rekla, da se kdaj ne pohvalim, seveda sem vesela do neba za vse dosežke in seveda kdaj tudi komu povem, ampak za večino stvari se meni zdi samoumevno, da je sin tak, ker je tak od vedno. Ne da ne cenim, zelo spoštujem njegove darove in sem resnično hvaležna materi naravi, samo nekako vem, česa je sposoben in mi je normalno, da dosega nadpovprečne rezultate in cilje. Jaz temu pravim, da mu zaupam in verjamem vanj. Medtem ko se pa mož hvali za naju oba :)
Default avatar
Moj nečak. Motorično nesposoben, kar se pa tiče računalnikov, tehnike, znanosti! OMG. Komaj je znal brati, je bral National Geographic. Da ga kakšen mesec ne dobi takoj prvi dan, ko izide- JOK. Junior ne bo bral, ker je to za otroke in to on vse zna. V razredu je z dve leti starejšimi, vse dojema z lahkoto, nima nobenih problemov (razen telesne vzgoje).IQ teste dal skozi, pokazal visoko inteligenco. Pri tehniki, fiziki, matematiki in kemiji- raztura, prijavljajo ga na tekmovanja-pobere nagrade. Res je glavca, ampak če bi njegovo mamo poslušal, je butast. Ker skoraj da ne zna posesati svoje sobe, ne loči kupa majic in kupa hlač, ne ve, da more njegov maček vsakodnevno jesti (ve pa to, kaj se zgodi po zaužitju hrane in zakaj sta zadolžena inzulin in glukagen), da se ne obleče mokre majice direkt iz stroja (medtem ko oblači mokro majico, ti razlaga o centrifugalni sili).... Mami je uničil njenega macbooka, ker je nekje prebral, da je sestavljen iz enega kosa in ga je zanimalo, kako to izgleda! Ima pa brata, kateremu šola predstavlja mučenje! :-) Moja sestra se mi včasih prav smili.... Ima enega, ki bi bil najbolj srečen s knjigo kvantna fizika v roki in drugega, ki bi igral nogomet po cele dneve. Je pa res, da ona nikoli ni poudarjala talenta otroka pred ljudmi. Enkrat smo sedeli na kavi z eno mamo, katere sinek je bil leto dni starejši od njenega. Eno uro smo poslušali njeno razlago (vpričo otroka) kaj njen sine vse zna- pozna velike in male črke, tekoče bere, nadarjen je, v šoli se dolgočasi itd... Nečak je mirno sedel za isto mizo in bral NG (ženska je verjetno mislila, da gleda slike :-) Potem pa le pokaže dvigne glavo in reče: mami, na dan zaužijem 1000mg/dan, 900mg/dan jih izločim z blatom, ostalo pa ostane v mojem telesu. Ni mi pa jasno kako dobi Tine 1000mg kalcija na dan, ker ne mara nobenih mlečnih izdelkov? Kako potem vitamin iz sonca uravnava njegovo koncentracijo kalcija v telesu? Mislim, da pri njem telo niti iz kosti ne more več črpati kalcija, ker ga enostavno ni dovolj... Ženska je skoraj s stola padla. Mama pa je samo dala telefon sinu in rekla: veš da nisem noben dohtar, pokliči babico! :-D
Default avatar
ah od pamtiveka so zaljubljene matere pretiravale s sposobnostjo svojih sončkov, kriza nima čisto nič pri tem.
Default avatar
Drage ženske, lepo, da imate brihtne otroke, vse dobro vam želim!
Ampak, ne hvalite jutra pred večerom!
Default avatar
good life je napisal/a:
ni jih veliko, nekaj jih je pa res...in tiste, kot ti recimo, ki mislijo, da se mamice samo hvalijo, (ok, katera res mogoče pretirava),so samo nevoščljive, ker njen otrok je pa čisto povprečen...roko na srce, vsaka mama ja vesela, če je njen otrok naj...no pa da pristavim še svoje, pa da ne bo zvenelo kot hvaljenje, ker kjerkoli mogoče kdaj kaj omeniš o sposobnostih svojega otroka, si že deležen dolgih obrazov in foušije...moj otrok bo septembra star 5 let, bere tekoče male in velike tiskane črke, vse sam napiše karkoli po nareku, si črkuje sam (ok, obliko pisave bo verjetno v šoli izopolnil), šteje do koliko češ, računa nekje do 50..zapomni si čistoo vse, v vrtcu hodi na angleščino in obvlada ogromno..
sem zelo vesela, po drugi strani pa zaskrbljena, kako bo v šoli..ker ravno naklonjeni takim nadarjenčkom niso..bolj jim je v interesu, da jih spravijo na nivo ostalih, kot pa vzpodbujat njihove sposbnosti..
Default avatar
Kaj pa se zgodi z vsemi temi nadarjenimi, ko pridejo v srednjo šolo? Meni je bilo prav težko napraskati peščico tistih, s katerimi sem se ukvarjala, ker se je pač po predpisu potrebno ukvarjati z nadarjenimi. Pa bi se z veseljem z dejansko nadarjenimi. So vsi na tistih nekaj gimnazijah z nadpovprečnim uspehom?
Default avatar
brkica je napisal/a:
Moj je na gimnaziji zacvetel, dobesedno se mu je zmešalo od dobrega. V osnovni je precej izstopal in ni imel neke družbe, v gimnaziji pa se je znašel med podobnimi, nekateri celo z istimi interesi in je postal popolnoma drug dečko. Moje mnenje je sicer, da šole premalo spodbujajo nadarjenost, pa ne samo za fiziko ali matematiko, ampak vse vrste nadarjenosti. Nadarjen je pa vsak otrok in to je nujno potrebno spodbujati!
Default avatar
mama nadarjenega je napisal/a:
Trend gre v smer, da bo ukvarjanja z nadarjenimi še manj. Se tudi zelo strinjam, da bi morali pri vsakem otroku poiskati močne točke in jih razvijati. Zato bi rabili kvalitetno javno šolstvo. Države blaginje veliko pozornosti usmerjajo v razvoj in izobraževanje. Pri nas pa bo vse več takih, ki bodo kljub nadarjenosti ostali neodkriti in - še posebej tisti iz socialno šibkih okolij - prepuščeni sebi.
Default avatar
Čez 30 let so vsi tisti "talenti" nekje v bledem povprečju družbe....so me pa presenetili tisti, ki so jim v šoli govorili: eh, saj iz tebe nič ne bo....če se ne boš učil, boš za trakom delal....več teh je sedaj uspešnih, tako poslovno, kot družbeno in imajo urejene družine.
Geniji pa....no ja...skladno s situacijo v državi...razen redkih izjem.