Med.Over.Net

Partnerska in družinska posvetovalnica

Odgovarjajo: dr. Anica Koprivec Prepeluh, zakonska in družinska terapevtka • dr. Barbara Kutnar Novak, zakonska in družinska terapevtka • Edin Durakovic, kulturolog in doktorant ZDT • Jana Lavtizar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka • Jerneja Dimec Bratina, specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka • Melita Kramar, specialistka zakonske in družinske terapije • dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psih. • mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

dr. Anica Koprivec Prepeluh , zakonska in družinska terapevtka

Anica_K._Prepeluh

dr. Barbara Kutnar Novak , zakonska in družinska terapevtka

Barbara Novak

Edin Durakovic , kulturolog in doktorant ZDT

Edin Durakovic

Jana Lavtizar , spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka

JanaLavtizar

Jerneja Dimec Bratina , specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka

JernejaDimecBratina

Melita Kramar , specialistka zakonske in družinske terapije

Melita Kramar

dr. Sabina Jurič Šenk , univ. dipl. psih.

Sabina_JuricSenk

mag. Uroš Drčić , transakcijski analitik - psihoterapevt

Uroš Drčić

Je transakcijski analitik - psihoterapevt in direktor zavoda Revita, center za svetovanje in izgorelost, kjer vodi prakso individualne, partnerske in skupinske psihoterapije ter psihosocialnega svetovanja. Skozi leta psihosocialnega dela je tudi na podlagi lastne izkušnje izgorelosti dal poseben poudarek pomoči osebam s težavami s prekomernim izčrpavanjem. Vodi tudi svetovalno skupino prav za osebe s takimi težavami. Znanja in veščine s področja psihoterapije je pridobil v okviru študija na Univerzi Sigmunda Freuda ter specialističnega študija psihoterapije transakcijske analize na Psihopolis inštitutu pod mentorstvom priznanega psihoterapevta Zorana Milivojevića, TSTA. Je član Mednarodne zveze za transakcijsko analizo (ITAA). Poleg privatne prakse je Uroš v preteklosti več let delal kot psihoterapevt v programu za psihosocialno rehabilitacijo zasvojenih s prepovedanimi drogami Društva Projekt Človek.

Jezni partner.. Potrebujem nasvet.

Default avatar

Maja79

Zivjo!
Imam partnerja. Ljubim ga. Skupaj živimo on jaz in moja 7 letna hčerka, ki gaobožuje (do nje je ZELO ljubeč ampaktudi strog, in zahteva določen red)
Je človek ki ima ogromno kvalitet, je zelo ljubeč, skrben, pripravljen pomagati.. Je partner na katerega se RES lahko zanesem, kar se je pokazalo že v mnogih situacijah.

Kadar ni jezen.

Vsak tretji, četrti dan partner vzkipi, kriči name, me zmerja in tudi besedno ponižuje. Ko je v takem jeznem stanju je kot bi bil drug človek. Kot bi iz nekje izbruhnilo..
Je zelo dosleden, natančen, obseden z redom in čistočo, vse stvari želi narediti 100%. Želi imeti VSE pod nadzorom. Kadar stvari ne stečejo po njegovo izbruhne.

Redko se jezi zaradi stvari, ki ne bi imele smisla, večinoma mu dam prav, vendar si želim da ne bi tako močno vzkipel-

Imel je obupno težko otroštvo. in v odrasli dobi je s strani prejšnje partnerke doživel najhujše prevare, hude krive obtožbe, in vse mogoče. Verjetno ima zelo težke vzorce.
Pogosto se mi opraviči, kasneje sicer in me stiska in mi govori da me ljubi.
Kadar se mi ne opravičiz besedami mi to pokaže z dejanji: pripravi mi večerjo.. opravi stvari namesto mene..

Obupno potrebuje bližino, objeme, poljube, potrditev da ga ljubim.

Močno verjamem da se lahko nauči kontrolirati jezo. Da se lahko najina komunikacija izboljša. Pogosto imam občutek, da mi ne zaupa. Da dvomi. Da ga je strah. Skoraj nikoli ne pričakujem da bo izbruhnil ampak me popolnoma preseneti.

Zanima me ali mi lahko kdo karkoli predlaga ali svetuje.. kako ravnati takrat ko izbruhne.. Se umakniti ali razlagati da me je razumel narobe in hoditi za njim..? Sam pravi da naj ga kadar je tak objamem, vendar v 90% primerov tega ne zmorem, ker je popolnoma zaprt in pravi naj ga pustim pri miru.

Zdi se mi da si le delno prizna da ima težave.. Večinoma krivi druge (mene, brata, .. hčerino neposlušnost)

Ali je tukaj kdo ki se prepozna v njegoven opisu in mi pomaga z nasvetom..

Ne želim ga zapustiti.. Želim z nji imeti družino ker ga kot človeka neizmerno cenim in spoštujem. Ljubim ga in hcerka ga obožuje. Vem da me ljubi in da želi preostanek življenja preživeti z nama.

Veliko energije mi gre ob vsakem prepiru. Občutim občutke tesnobe, obupa, nemoči.. Ker me razume pogosto čisto narobe.

Rada bi da skupaj rasteva da si pomagava izboljšati. Vem da je veza delo in da se je potrebno potruditi.

Prosim za kak nasvet..
Default avatar

Anica K. Prepeluh

Spoštovana ga. maja79!

Ko sem prebrala vašo zgodbo, me je kar malo stisnilo… Čisto iskreno, skrbi me za vas in vašo hčerko. Dinamika, ki jo opisujete, je namreč dinamika nasilja – pa četudi »samo« psihičnega in četudi ga izvaja večino časa zelo uglajen, ljubeč in zanesljiv partner. Kar je včasih še huje, ker je manj otipljivo, a enako rušilno za psihično (in tudi na dolgi rok tudi fizično) zdravje ljudi okoli

Tipičen krog nasilja je namreč izbruh, nato nasilnež obžaluje, sledi malo miru, ko se skuša obvladati, a ne zdrži dolgo in že najde kak razlog, da spet izbruhne… In zadeva se lahko ponavlja v neskončnost. Seveda so vedno krivi drugi. In seveda nasilnež običajno znori, ko nima situacije pod nadzorom oz. ljudi okoli sebe, ker je obseden s kontrolo. A hkrati v sebi obupno prestrašen, negotov in nemočen in si na vso moč želi ljubezni ter potrditve drugih … Vse to, ker mu manjka občutek notranje varnosti, ker globoko v sebi ni prepričan sam vase (čeprav deluje kot da je – ker bi rad imel vse pod kontrolo) in v to, da si zasluži ljubezen in pozornost. Preprosto povedano – globoko v njem se skriva ranjen in prestrašen fantek, kot ste tudi sami dobro napisali za svojega partnerja.

Vendar pretekle rane, kakršne koli so že bile, niso nikoli razlog oz. opravičilo za to, da ti lahko »noriš«! Prav tako ni vedenje drugega ali nekaj zunanjega »opravičilo« za moje »norenje«. Za svoje vedenje in čutenje smo vedno odgovorni sami – četudi je drugi morda kaj sprožil oz. prebudil... Ker vedno imamo izbiro se odzvati drugače – bolj mirno, bolj premišljeno, bolj zrelo in odgovorno. Verjetno skoraj vsakemu kdaj kakšna stvar »odnese pokrov« in kdaj poviša glas, a nekaj drugega je, če v tem stanju povsem izgubiš kontrolo nad sabo (ne ustavi se niti, če ga vi opozorite in prosite!) in ponižuješ drugega…In te ne ustavi niti to, da vse to spremlja mala deklica, ki je verjetno ob vsem tem globoko prestrašena, negotova, kriva… Ne vem, koliko je vse to že načelo vašo samozavest in hčerino tudi!

Drugih ne moremo »nadzirati« in spreminjati in tudi vi ne morete spremeniti vašega partnerja, dokler se za to sam ne odloči! Dokler sam ne sprevidi, kaj dela – kaj njegovo vedenje pomeni za vas in vašo hčerko. Dokler ne bo sposoben slišati vas in sprejeti izključne odgovornosti za svoje izbruhe, boste težko reševali vajin odnos. Še enkrat: niste vi krivi ali hčerino vedenje, sam je odgovoren za to, kaj bo naredil s svojo jezo, ki jo vaše ravnanje/besede prebudijo. Lahko se takrat lepo pogovori (ali pa si vzame čas in jezo zventilira nekje drugje ter nato umirjen pride nazaj se pogovoriti), lahko pa si dovoli izbruhniti. Lahko pa se vi vprašate, zakaj konec koncev to prenašate, zakaj vam »opravičila« brez dejanj spremembe zadostujejo? Zakaj ste imuni za to, kar hčerka doživlja ob takih izbruhih (četudi morda ne pokaže navzven)? Kam ste pa vi sebe »zakopali« – svoje resnično doživljanje? Kot da ste v želji po »biti srečna družina« spregledali, da realnost ne vodi tja oz. vodi proč...

In hkrati zanimivo - vi dejansko ne iščete, kako pomagati sebi – ampak kako rešiti njega… Njemu pa ni pomoči, dokler je sam noče (ali pa ga vi k temu ne »spodbudite« s tem, da mu preprosto postavite pogoj, da si takega ravnanja več ne dovolite in da se ne bo izmazal z opravičilom …). Naj dokaže, da je opravičilo resno mišljeno – naj nekaj spremeni. Naj začne resno delati na sebi sam ali pa naj poišče pomoč. Oz. jo poiščita skupaj, če sta oba na to pripravljena (Ob tem vas vprašam, ali se on tudi zaveda, da je partnerstvo delo in garanje, ali je to samo vaše osebno prevzemanje odgovornosti za oba?). V kolikor pa vaš partner ne bo pripravljen sodelovati oz. ničesar resno spremeniti, pa vi poiščite pomoč zase, da si boste počasi upali priznati, kaj tako partnerjevo vedenje za vas resnično pomeni in kaj pomeni za hčerko. Šele potem se bo lahko kaj res spremenilo.

Čisto možno, da ne boste navdušeni nad mojim odgovorom, a preprosto vam želim vsaj malo odpreti oči, da postanete bolj pozorni – do sebe in do hčerke!

Vse dobro vam želim in veliko poguma ob soočanju s sabo in partnerjem!
dr. Anica K. Prepeluh, zakonska in družinska terapevtka
fb:RadaSemZenska
[email protected] ali 068 183 276

Zakonski in družinski inštitut
Enoti: Novo mesto in Krško
http://www.zdi-nm.si
[email protected] ali 031 489 309
Default avatar

samoena

Tako kot terapevtko pred mano, je tudi mene stisnilo to, kar sem prebrala, zato moram napisati svoje mnenje. Po nekaj prebranih stavkih sem vedela, kaj bo pisalo v nadaljevanju. Vedela sem zato, ker sem s takim človekom preživela velik del svojega življenja. To obnašanje tvojega partnerja je začetek nasilja. Nič ne omenjaš, če je zraven tudi alkohol, ponavadi je. Ne bo dolgo, ko te bo udaril, ko bo kaj razbil, ko boš bežala od strahu pred njim. Potem bo vse popravil, pospravil, te razvajal, se opravičeval, krivi bodo drugi (starši, brat, šola, okoliščine, služba itd.), kar počne že sedaj. Draga mlada ženska, očitno nisi še nikoli slišala za kaj takega, da posesivnega, ljubosumnega in nasilnega partnerja ne prepoznaš po očitnih znakih. Škoda je tebe, še bolj tvoje hčerke, ki bo imela zaradi tega težave že v odraščanju in kasneje v življenju. To so resne stvari, katerih se ne zavedaš.

Ne vem, koliko časa sta skupaj, a manj kot sta, bolje zate. Želim si, da bi poslušala in upoštevala nasvet, da ga zapusti takoj, če se ga boš seveda lahko odrešila. Ker takšni modeli so sposobni groznih stvari. Od tebe nikakor ne bo hotel iti, grozil ti bo, moledoval, prosil. Imela boš hude težave z njim, pa naj ostaneš ali greš. Ne nasedaj mu, žal neizmerno ne ljubi tebe, ampak sebe in svoje udobje, ti pa si primerna za njegovo ventiliranje, nad katerim se lahko izživlja. Tak človek ima dva obraza, enega lepega in drugega grdega, ves čas gradi in podira. Ti pa si tista, ki mu verjameš, da bo slej ko prej samo gradil in nič podiral. Tega ne boš dočakala. Njegovo nasilje in izbruhi jeze bodo vse večji.

Čeprav je terapevtka v svojem odgovoru omenjala, naj partner poišče pomoč in sprejme svojo odgovornost, je to zgolj teorija. V praksi še nisem slišala, da bi se kdo s to motnjo spremenil. Preberi si kaj na sosednjem forumu o mejni osebnostni motnji, pa boš vedela o čem govorim. Priporočam ti tudi knjigo Ne stopajte več po prstih.

Oglasi se še kaj. Prav rada bi prebrala, da so se ti odprle oči.
Default avatar

skela

Glej, jaz bi mu to razložila takole:
Ti razumeš, da ima določene zahteve in potrebe (natančnost itd) in ima vso pravico te potrebe
uveljavljati.
Ti imaš pa vso pravico, da s tabo komunicira normalno, zahtevaš normalen ton brez žaljivk. Od tega
ne odstopaš, si odrasel človek in zahtevaš spoštovanje.
Kako bo to izvedel, naj bo njegov problem, če ne zna, naj se nauči. Če mu ne boš postavila te zahteve,
se mu pač ne bo treba in se ne bo potrudil, zakaj bi pa se. če mi ni treba?

Ne moreš se ves čas umikati, prej ali slej se zaletiš s hrbtom on zid....in iskati izgovore v njegovi preteklosti
nima smisla. Vpije na tistega, ki mu to dovoli, kajne? Na šefa v službi gotovo ne....torej se zna
kontrolirati....če se hoče.
Default avatar

Meguljica

Maja 79,

tako se je začelo pri meni. Bilo je le vedno huje in pogosteje, dokler ni pričel meteti predmete v mene, v stene, kamorkoli. Dokler me ni začel porvati in odrivati, da sem za zbila v steno, omaro, padla po tleh. Dokler me ni pljunil. Dokler me ni udaril. Dokler me ni pretepel po ledvicah.

Razmisli!
Default avatar

Anica K. Prepeluh

Pozdravljeni!

Kar bi dodala, je samo to, da nekateri nasilneži pa le sprejmejo svojo odgovornost in poskrbijo zase. Običajno rabijo pri tem strokovno pomoč.
Specializirane programe za "nasilneže", ki želijo nekaj narediti na sebi, npr. nudi Društvo za nenasilno komunikacijo - http://www.drustvo-dnk.si/dejavnosti/st ... silja.html, nekaj podobnega pa dobite tudi na Frančiškanskem družinskem inštitutu http://franciskanski-druzinski-institut ... /projekti/. Morda obstaja še kje kaj...
Sicer pa mislim, da gospodu lahko pomaga vključitev v skoraj katerokoli terapijo (svetovala bi moškega terapevta), kjer bo upal iskreno pogledati sebi in drugim v oči! In kjer bo dobil terapevta, ki ga ne bo "šparal".
Je pa res, da veliko storilcev nasilja ne želi - ne zmore tega storiti, vsaj ne takoj, ker je za kaj takega res potrebnega veliko iskrenega poguma. Tega pa nasilnežem že po definiciji (nasilnež=prestrašen človek) manjka.
Ta pripis dodajam zato, ker se mi zdi pošteno, da nikogar že vnaprej ne obsodimo, da nečesa ne zmore - naj dokaže, da kaj zmore/hoče, če mu ga. Maja79 želi dati priložnost. Morda se bo potem tudi sama lažje odločila...

Lep pozdrav vsem!
dr. Anica K. Prepeluh, zakonska in družinska terapevtka
fb:RadaSemZenska
[email protected] ali 068 183 276

Zakonski in družinski inštitut
Enoti: Novo mesto in Krško
http://www.zdi-nm.si
[email protected]-nm.si ali 031 489 309
Default avatar

slapovi

Lep pozdrav!

Kar nekaj časa se mi meljejo misli, odgovor, moj osebni odziv na opisano situacijo. Težavo vidim zlasti v vprašanju, kaj narediti, da partner ne bo vzkipel. Kaj pa lahko naredite? Hodite po jajcih??? Hodite čisto tiho, da ja ne bo kaj narobe? Se naježite vsakič, ko bi lahko bilo kaj narobe? Vam je ob tem fino? Meni ni - to kar se vam dogaja je faza preprečevanja izbruha nasilja. To kar počne partner pa je nasilje. Zdaj trenutno vas vidim v fazi "saj ni res, pa je". Ne moj partner že ni tak, samo včasih je jezen. Ne, moj partner ima red, saj ga podpiram, ampak včasih pa mu dam prav, saj naj kar malo nori. No ja, moj partner je 3 do 4 dni v redu, nato pa - ja vse naredim, kar hoče, pa ne vidi tega, pa kar nori, pa tako se trudim. Meni že ob napisanih stavkih seda teža na hrbet, tako me tišči navzdol, da se niti vstati ne morem. Kot bi imela na sebi tovornjak, ali bila zvezana v vrečo. Partner vam s svojim obnašanjem sporoča (ukazuje), kakšna morate biti, da boste zanj v redu. Ampak bolj ko se boste trudili, bolj boste izčrpani, zadovoljstva pa ne bo.Kar me moti pri vaši »situaciji« je prepričevanje same sebe, da je vse v redu, da vse skupaj ni nič takšnega, torej pomanjševanje in ignoriranje teh izbruhov. Kaj lahko naredite, da vas situacija ne preseneti?
Morda bi bilo bolje, da se namesto z vprašanjem, kako bi vi preprečila izbruh in ubadate s partnerjem, ukvarjate z vprašanjem, kako brez (vašega) razlaganja, dopovedovanja, dokazovanja, kdo ima ali nima prav, da vseh nesporazumov ni potrebno prevzeti nase. In ja, pridružujem se terapevtki v tem, da pri takšne vrste nasilja pride v poštev moški terapevt, ki stvari umesti, postavi na svoje mesto, ki ga moški ne more peljati žejnega čez vodo. Poiščite pomoč na naslovih, ki jih je predlagala terapevtka, sploh če partner (že) zmore toliko uvida, da ima tudi on problem.
Default avatar

Objem

Živjo.
Nimam pametnega odgovora na napisano.
Se pa oglašam zato, ker sem v tem opisu moža delno našla sebe.
Sicer se ne jezim na 4 dni, ampak približno 1krat na mesec vzkipim, kadar imam občutek, da mi partner ne naklanja dovolj ljubezni oz. se počutim neljubljeno. Ker non stop potrebujem to potrditev, da je vse ok med nama. Da se imava rada.
Tudi jaz obupno potrebujem objeme, poljube, bližino, potrditev ljubezni.
Tudi jaz ko sem slabe volje potrebujem LE objem in bi bilo vse takoj bolje, in moj partner se ravno takrat ravno tako zapre vase in ne more pristopit do mene.
Tudi jaz sem imela kar težko mladost.
In tudi moj partner pravi, da ga je v takih trenutkih kar malo strah bit zraven mene, ker ne ve, kakšne volje bom.
Zanimivo mi je, da se najdejo tudi taki moški, ki obupno potrebujejo bližino. In s svojim opisom hočem povedat, da ni edini. Sicer ne vem, na kakšni stopnji je njegovo obnešanje in kolk je zdravo/nezdravo ...
Vem, da to moje obnašanje ni dobro za odnos, ampak potrebujem LE malo več ljubezni. In stokrat hvaležna bi bila, če mi nekdo da recept, kaj morš narest s sabo, da preženeš te strahove iz otroštva, te vzorce obnašanja...
Verjetno res lahko samo terapevt pomaga...
Default avatar

neugodna

Poglej na forumu Mejna osebnostna motnja. Ker imam partnerja s to motnjo in s podobnimi nenadzorovanimi izbruhi, si približno predstavljam, kako ti je.
Na netu poišči test za Borderline personality disorder in preverita, ali sodi v ta profil. Enako predlagam tudi Objemu. V bistvu je pravo olajšanje, ko vidiš, da ima tvoje obnašanje ime, da nisi edini tak in da ti je mogoče pomagati. Pri nas je sicer malo terapevtov prav za to motnjo, je pa na netu tudi v slovenščini nekaj gradiva o tem, kako se laže obvladati.
Ti ljudje se ne počutijo ravno prijetno v svoji koži.
Default avatar

neugodna

Morala bi dodati še nekaj - tudi če ima res to motnjo in v sebi zaradi nje preživlja pekel, to ne pomeni, da si ti dolžna prenašati njegove izbruhe. Midva sva se dogovorila, da se imam jaz takrat pravico umakniti, čeprav je zanj to zelo boleče, ker to razume kot zavračanje in pomanjkanje ljubezni. A meni je enako boleče poslušati njegove ostre besede, tako da sva tukaj morala poiskati drugo rešitev. Poleg tega se je (še preden sva se sploh spoznala) navadil uporabljati kolikor toliko normalen besednjak in morebitno agresijo sproščati, ko je sam in nad predmeti (žal včasih tudi nad sabo).

Pri tem bi mogoče dejansko lahko bile v pomoč tudi metode društva za nenasilno komunikacijo, ki ga omenja gospa Prepeluh. Sicer jih tako natančno ne poznam, ampak ne vidim razloga, zakaj ne bi delovale. Tako da se v vsakem primeru lahko obrneta tudi na to društvo. Sploh če v bistvu ne gre za to motnjo, ampak dejansko za navadno nasilništvo.
Kakorkoli že, preverita to možnost glede MOM-a, ker bo za oba lažje, če bosta vedela, s čim sploh imata opravka.
Default avatar

kanto

Pozdravljeni!

Zdaj že nekaj dni prebiram tale post. Ko sem prvič prebral težavo, ki jo ima Maja79 sem doživel tak šok, da ne morem opisati. Zgodba namreč popolnoma nalega na mojo (res je praktično identična), le odgovorov pa takšnih nisem pričakoval. Sam bi ji svetoval popolnoma nasprotno, kot ste to storili ostali zgoraj. Tudi meni se tako vedenje z "občasnimi" izpadi do nedavnega ni zdelo tako dramatično...
Potem sem začel bolj intnzivno raziskovati in tako sem naletel na MOM - mejno osebnostno motnjo. Takrat sem doživel drugi šok. Moja žena je tipičen primer osebe s tem sindromom. Ko sem jo najprej dva dni na skrivaj preučeval, sem dobil še več potrditev, da gre pri njej ras za omenjeno motnjo. Nato sem ji stvar predstavil, ker me je zanimala njena reakcija. Pogovor je bil res utrujajoč poln obtoževanja, da ne dobi dovolj pozornosti, da je za vse sama..., skratka na vsako dejstvo, ki sem ji ga predstavil mi je navrgla protiodgovor s katerim je hotela krivdo preusmeriti/deliti z mano. Sicer se strinja, da mora poiskati pomoč (ona sicer trdi, da jo potrebujeva oba, ampak sam še nikoli nisem imel izpada besa, seveda pa ji bom stal ob strani in jo podpiral), ampak zgolj za krotenje izpadov jeze. Zdaj pa me zanima kako hitro lahko strokovnjak prepozna omenjeno motnjo in ali je MOM sploh ozdravljiv, ali se oseba zgolj nauči krotiti svoja čustva in izpade.
Sedaj pa še najbolj boleč del zgodbe. Takšno obnašanje sem lasledil tudi pri 12letnem sinu. Že zdaj ima izpade jeze, zaradi popolnih neumnosti (videoiger, se mu polomi vrh na svinčniku...). Opažam, da to počne samo zato da pridobi pozornost in to največkrat samo pred mano (pred materjo redkeje). Kako ukrepati, včeraj sem ga z objemom v trenutku izpada uspel pomiriti. Mislim, da samo to ne bo dovolj? Srce se mi trga ko vidim v kaj sva otroka spremenila.
Da ne bo zgledalo da sebe v tej zgodbi ne vidim. Sam sem na začetku z ženo ob njenih težavnih izpadih/napadih vedno sel do konca in na koncu sva tulila oba. Zato sem povzel neko obrambno funkcijo in sem zacel njene izpade ignorirati, nisem videl smisla v neskončnih prepirih, pa saj ga niti ni bilo... Tukaj sem odpovedal tudi kot starš. vedno je bila pri vzgoji ona tista ki jo je vodila. Kadar je začela povzdigovati ton in se nekontrolirano razburjati, pa sem prišel potem zdraven in sem (ker sem hotel braniti otroka, pred verbalnim nasiljem, ki se mi ni zdelo sprejemljivo) spotenciral prepir z njo do konca. Končal se je vedno na enak način, jok, dretje, po možnosti sem jo še pred otroci poslal v p.m. Skratka totalna štala. Pri tem me vedno obtožuje, da je vse to zaradi tega ker je za vse sama in do nedavnega sem ji celo verjel, dokler... nisem naletel na MOM. Ko pogledam nazaj, kadarkoli sem hotel jaz z otrokom kaj naredit, vedno se je vmesala in me kar nekako izrinila, ponavadi samo z nenehnimi komentarji in pripombami. Kadar ji to ni takoj uspelo, je vstrajala tako dolgo da sva končala s prepirom. Sam sem se na te njene provukacije ponavadi precej hitro odzval (ampak vedno najprej na miren način). In tako me je uspela odpikati, da sem jo pustil, da je ona nadaljevala in naslednjič mi je mirno lahko vrgla pod nos "kdo se pa ukvarja z otroci?". Tako je tudi z vsemi ostalimi stvarmi, vedno jih naredim tako, da ima ona po tem se vec dela in mi lahko nekaj očita...

Po glavi mi leta toliko različnih misli, da jih sploh ne znam povezano zbrati. Počutim se kot bi bil 12let zaprt v sobi, v kateri bi mi danes nekdo prižgal luč. Sprašujem se kako je to sploh mogoče. Upam da sem se z mojim opažanjem prenaglil in da se o vsem samo motim, ampak vsi indici se pri moji ženi v 90% ujemajo z izkušnjami ljudi ki so izkušnjo z MOM že dali skozi.

Na koga se v Ljubljani z ženo lahko obrneva, da bova zadevi čimprej prišla do dna? Imava še 7 letno hčer. ki je zaenkrat še "zdrava". Res prosim za kakšen strokoven nasvet, tudi za primer če je MOM samo v moji glavi..

Lp